Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Po ameriškem poletju ljubezni in slovitem Woodstocku je subkultura hipijev z vsemi svojimi zamislimi in oblekami prišla tudi k nam, padla na plodna tla in obarvala sivi vsakdanjik socializma
Konec 60-ih in v začetku 70-ih let je tudi del slovenske mladine zajel navdih od zahoda. V še vedno tradicionalni družbi so mladi želeli živeti drugače. Nekateri tudi v komuni. Spremeniti so želeli začrtano pot “šola, družina, pokojnina.” Toda tako kot hipiji so bili v družbi tudi antihipiji, ki so za fanti z dolgimi lasmi hodili s škarjami, da bi jih postrigli.
Pomembna so bila potovanja iz Slovenije vsaj v Amsterdam, če ne še drugod po Evropi ali pa morda kar v Indijo. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
V začetku 70-ih let prejšnjega stoletja se je skupina študentov, predvsem primorskih, zaradi ekonomskih in stanovanjskih razmer naselila v hiši številka 75 v Tacnu. Iz spontane naselitve in pridružitve enako mislečih iz Ljubljane, pa se je razvila komuna, znana pod imenom G7. V družbi mladih, ki so svoja hipijevska prepričanja izražali tudi z obleko in dolgimi lasmi, so se pojavili zametki današnjih ekoloških gibanj, samooskrbe, boja proti potrošništvu. Eden od članov tacenske komune G7 je bil tudi Dušan Krnel.
Konec 60. let je bilo obdobje, ko sta bila pomembna svoboda in upor proti avtoritarnosti; to pa takratnemu režimu seveda ni bilo pogodu. Duh časa so prikazovali filmi in marsikateri je zaradi tega romal v bunker. Umetnica Duba Sambolec, ki bi jo v preteklosti pri nas težko srečali, saj je živela in ustvarjala predvsem v tujini, še vedno ne razume, kaj je bilo takega v filmu Dušana Makavejeva Misterij organizma, ki se je oblasti zdel “bogokleten”. Da so bili prav hipiji prvi znanilci new agea, pa pravi umetnostna zgodovinarka Goranka Kreačič in se ob tem spomni Milana, Saga so ga klicali, ki je takrat prvi prinesel iz Indije makrobiotiko.
Malo drugačna komuna je v začetku sedemdesetih let nastala v študentskem domu nekdanje FSPN, torej takratne Fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo, danes znane kot FDV. Spominja se Ladislav Močivnik, ki je bil takrat sicer študent psihologije na filozofski fakulteti, a je stanoval v legendarnem študentskem domu za Bežigradom.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval slovenski državni grb, se prve polovice 60. let spominja kot konfliktnega obdobja, ko se je v Kranju boril s takratno socialistično elito, ki je mlademu umetniku zapirala razstave. Prav zato je skupaj s somišljeniki začel graditi avtonomno samostojno kulturo OHO, ki je na tedanji svet gledala drugače. Pozneje je v Šempasu ustanovil komuno Družina.
Pot hipijev je vodila od mest Zahodne Evrope na primer Londona in Amsterdama proti jugu. Čez Slovenijo, takrat še Jugoslavijo, Grčijo do Turčije, kjer je bil znameniti Pudding shop, pa potem prek Afganistana do Indije in naprej v Nepal. Na grški Kreti je bilo po hipijih znano mesto Matala. Tam so živeli v jamah, nekdanjih rimskih grobovih, ki so zdaj ograjene in so postale turistična atrakcija. Nekaj ostarelih hipijev še vedno živi v eni izmed jam v hribu nad mestom. Tudi mladi iz Slovenije so v začetku 70. let potovali po kopnem do Indije. Eden takih je Vojc, ki še vedno potuje tja, a zadnja leta z letalom.
Utrinki z legendarnega festivala:
Partija je govorila: Mladi – zahod jih zavaja. Ideološka razcepljenost, mi smo jo živeli
Po ameriškem poletju ljubezni in slovitem Woodstocku je subkultura hipijev z vsemi svojimi zamislimi in oblekami prišla tudi k nam, padla na plodna tla in obarvala sivi vsakdanjik socializma
Konec 60-ih in v začetku 70-ih let je tudi del slovenske mladine zajel navdih od zahoda. V še vedno tradicionalni družbi so mladi želeli živeti drugače. Nekateri tudi v komuni. Spremeniti so želeli začrtano pot “šola, družina, pokojnina.” Toda tako kot hipiji so bili v družbi tudi antihipiji, ki so za fanti z dolgimi lasmi hodili s škarjami, da bi jih postrigli.
Pomembna so bila potovanja iz Slovenije vsaj v Amsterdam, če ne še drugod po Evropi ali pa morda kar v Indijo. Mnogi mladi iz drugih držav pa so se ustavili tudi pri nas. Eden takih je bil tudi irski glasbenik Andy Irvine.
V začetku 70-ih let prejšnjega stoletja se je skupina študentov, predvsem primorskih, zaradi ekonomskih in stanovanjskih razmer naselila v hiši številka 75 v Tacnu. Iz spontane naselitve in pridružitve enako mislečih iz Ljubljane, pa se je razvila komuna, znana pod imenom G7. V družbi mladih, ki so svoja hipijevska prepričanja izražali tudi z obleko in dolgimi lasmi, so se pojavili zametki današnjih ekoloških gibanj, samooskrbe, boja proti potrošništvu. Eden od članov tacenske komune G7 je bil tudi Dušan Krnel.
Konec 60. let je bilo obdobje, ko sta bila pomembna svoboda in upor proti avtoritarnosti; to pa takratnemu režimu seveda ni bilo pogodu. Duh časa so prikazovali filmi in marsikateri je zaradi tega romal v bunker. Umetnica Duba Sambolec, ki bi jo v preteklosti pri nas težko srečali, saj je živela in ustvarjala predvsem v tujini, še vedno ne razume, kaj je bilo takega v filmu Dušana Makavejeva Misterij organizma, ki se je oblasti zdel “bogokleten”. Da so bili prav hipiji prvi znanilci new agea, pa pravi umetnostna zgodovinarka Goranka Kreačič in se ob tem spomni Milana, Saga so ga klicali, ki je takrat prvi prinesel iz Indije makrobiotiko.
Malo drugačna komuna je v začetku sedemdesetih let nastala v študentskem domu nekdanje FSPN, torej takratne Fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo, danes znane kot FDV. Spominja se Ladislav Močivnik, ki je bil takrat sicer študent psihologije na filozofski fakulteti, a je stanoval v legendarnem študentskem domu za Bežigradom.
Marko Pogačnik, kipar, ki je med drugim oblikoval slovenski državni grb, se prve polovice 60. let spominja kot konfliktnega obdobja, ko se je v Kranju boril s takratno socialistično elito, ki je mlademu umetniku zapirala razstave. Prav zato je skupaj s somišljeniki začel graditi avtonomno samostojno kulturo OHO, ki je na tedanji svet gledala drugače. Pozneje je v Šempasu ustanovil komuno Družina.
Pot hipijev je vodila od mest Zahodne Evrope na primer Londona in Amsterdama proti jugu. Čez Slovenijo, takrat še Jugoslavijo, Grčijo do Turčije, kjer je bil znameniti Pudding shop, pa potem prek Afganistana do Indije in naprej v Nepal. Na grški Kreti je bilo po hipijih znano mesto Matala. Tam so živeli v jamah, nekdanjih rimskih grobovih, ki so zdaj ograjene in so postale turistična atrakcija. Nekaj ostarelih hipijev še vedno živi v eni izmed jam v hribu nad mestom. Tudi mladi iz Slovenije so v začetku 70. let potovali po kopnem do Indije. Eden takih je Vojc, ki še vedno potuje tja, a zadnja leta z letalom.
Utrinki z legendarnega festivala:
Europark je nastal na nekdanjem odlagališču jalovine in odpadkov iz rudnikov. Ruardi, kraj kamor so odlagali material, so spremenili v športno-rekreativni park.
Druga epizoda zanimivosti o Japonski, ki jih pripravljamo v času olimpijskega dogajanja v Tokiu. Z japonologinjo Vesno Stopar se poleg prosim in hvala naučimo, kako se opravičiti in poiskati nekaj za pod zob.
Ameriški dokumentarni zgodovinski film Mission Mt. Mangart ali po naše Misija Mangart o smučarski tekmi ameriških vojakov 10. gorske divizije junija 1945 še čaka na svetovno in slovensko premiero, čeprav je že pritegnil pozornost filmskih kritikov. S slovenskimi prevodi naj bi bil za premiero na slovenskih tleh nared prihodnje leto, medtem ko ga bodo krstno predstavili 11. novembra v Denverju v Koloradu na dan veteranov. Z avtorjem, scenaristom, režiserjem in producentom filma Chrisom Anthonyjem se je v Bovcu pogovarjala Mariša Bizjak.
Leta 1995 je bila strojnica jaška rudnika Loke pri Kisovcu spremenjena v manjši rudarski muzej, 20 let kasneje pa je muzej dobil podobo, kakršno si zasluži.
Družina Valjavec je v osrčju Pokljuke pred štirinajstimi leti odkrila Vilo Triglav in se vanjo zaljubila. Tadej in njegova soproga Mateja sta velika ljubitelja narave, odločitev za nakup in prenovo pa je bila dobro premišljena, a nikakor težka.
Smo sredi glavne turistične sezone, zato turistov - tako domačih kot tujih - v Sloveniji ne manjka, V potujoči studio Tokio Doma smo povabili Barbaro Zmrzlikar, vodjo sektorja za raziskave, razvoj, inovacije in evropske projekte na Slovenski turistični organizaciji. Gostja je predstavila vseslovensko motivacijsko kampanjo Zdaj je čas. Moja Slovenija. Z njo Slovenska turistična organizacija državljane vabi k dopustovanju doma.
V tujih medijih na temo, kaj videti in obiskati v Sloveniji, se na seznamu pogosto, če ne kar vedno, znajdeta tudi ali Bled ali Bohinj ali pa kar oba kraja skupaj in tudi za domače obiskovalce sta to gorenjska bisera. A zadnja leta tudi z malo grenkim priokusom. V času pred korono je bila ena od novic s teh koncev, da sta destinaciji preobremenjeni, zlasti z dnevnimi obiskovalci. Letos pa so v Bohinju sprejeli tudi nekaj novih omejitev. Kaj o njih pravijo obiskovalci Bohinja in kakšen je bil tam med tednom turistični utrip?
V premierni epizodi gostimo japonologinjo in sociologinjo Vesno Stopar, ki v Genki centru v Ljubljani poučuje japonščino. Za začetek nas zanimajo osnove japonščine, pozdravi in fraze, med drugim se bomo naučili, kako vprašati za najbližje stranišče.
V nedeljo so novinarji projekta Pegasus razkrili, da je med uporabniki telefonskih številk, ki so jih vlade po svetu uvrstile na seznam za prisluškovanje, vsaj 188 novinarjev, pa tudi aktivisti, zagovorniki človekovih pravic, zdravniki, odvetniki, politiki in najmanj deset državnih voditeljev.
Evropska noč raziskovalcev je vseevropski projekt, s katerim želi EU osveščati ljudi o pomenu znanstveno-raziskovalnega dela in projekt, katerega cilj je predstaviti poklic in življenje znanstvenika. Del naše nacionalne predpriprave na septembrsko noč raziskovalcev je tudi vseslovenski projekt Noč ima svojo moč, ki predvideva obsežen eksperiment, pri katerem lahko sodelujemo vsi, od najmlajših do najstarejših. Tema letošnjega eksperimenta je - kako aktulano - voda: predvsem vode, potoki, reke in jezera, kjer se poleti najraje hladimo. Glavna ideja eksperimenta, o katerem bomo govorili danes, je torej kakovost voda tam, kjer je uradne inštitucije ne preverjajo, vse tiste vodne površine in neuradna kopališča, ki se izmuznejo uradnemu monitoringu kopalnih voda. Kako postati del vseslovenksega eksperimenta pod okriljem Noči raziskovalcev, je preverjal Miha Švalj.
Pri nas živi 30 vrst netopirjev in te živali predstavljajo tretjino naših domorodnih vrst sesalcev, 23 vrst netopirjev pa je zvestih prebivalcev gradov in cerkva. V okviru projekta LIFE, integrirani projekt za okrepljeno upravljanje Nature 2000 v Sloveniji, je nastala tudi publikacija Netopirji v stavbah kulturne dediščine Slovenije. Biolog in strokovnjak za varstvo netopirjev Primož Presetnik iz Centra za kartografijo favne in flore, ki je publikacijo pripravil skupaj s sodelavko Ajo Zamolo, nam je povedal, da so biologi v 20-ih letih pregledali več kot 1710 stavb in netopirje našli v več kot 80-ih odstotkih stavb. Ob tem pa tudi nekaj drugih zanimivosti, povezanih z netopirji, na primer da brez netopirjev v naravi ne bi bilo ne banan ne mangov ne agav za tekilo.
Potapljanje na vdih in podvodni ribolov v zadnjih letih pridobivata na priljubljenosti in zato je pri tem pomembno vedno več pozornosti posvečati varnosti.
Novih podjetniških idej v Sloveniji tudi na področju aplikacij in informacijskih tehnologij ne manjka. Optifarm smart je aplikacija, ki na trgu kratkih prehranskih verig od lanskega aprila naprej povezuje ponudnike izdelkov, ponudnike prevozov in kupce. Uporabniki aplikacije lahko z njeno pomočjo vsakodnevno naročajo sveže izdelke slovenskih proizvajalcev ter s tem pomagajo pri lokalni samopreskrbi. Z ustanoviteljem in direktorjem podjetja Optifarm Gabrom Terseglavom se je pogovarjala Neža Borkovič.
Med številnimi festivali, ki so lani doživeli hudo prilagojeno obliko izvedbe, je tudi KantFest, na katerem vsak konec avgusta na odru v Rušah dajejo priložnost novim domačim kantavtorjem. To leto naj bi festival le potekal v živo, na odru in pred občinstvom, zanj pa samo še do jutri zbirajo prijave. In ker je festival odlična odskočna deska za manj znane avtorje, nanj opozarjamo s Tejo Klobčar, eno od članic žirije, glasbeno urednico na našem Prvem programu, kjer so skupaj z Regionalnim centom Maribor pomemben partner festivala.
V zahtevnih razmerah se odpira ogromno vprašanj o organizaciji takšnega festivala, kot je Exit. Na nekatera odgovarja Sanjin Djukić, član upravnega odbora festivala Exit in direktor za odnose z javnostjo
Koala Voice, slovenska glasbena skupina, ki letos praznuje 10-letnico, je nastopila na glavnem odru festivala Exit.
Glasbeni urednik na radiu Novi Sad pravi, da so Laibach najuspešnejši band s celotnega področja, ne samo v Sloveniji. To so dokazali tudi na glavnem odru festivala Exit.
Na enodnevni izlet smo se odpravili na letošnji 22. festival Sajeta ali, kot mu tam pravijo, kulturno-umetniški laboratorij v naravnem okolju.
Prejšnji vikend je v Hrastniku potek prvi festival delavskega filma, ki je poleg filmskih vsebin postregel tudi z zanimivim spremljevalnim programom. Novinarja Gorazd Rečnik in Maja Ava Žiberna sta se udeležila okrogle mize z naslovom Borbeni sindikalizem, kjer so med drugim govorili o tem, kdaj naj sindikat poseže po najbolj skrajnih sredstvih sindikalnega boja pa tudi o notranjih in zunanjih izzivih sindikalizma.
Emil, Wolf, Vali, Megi, Sita in Tai. Šest tivolskih kužkov. Kako se borijo s pasjo vročino in kdaj najbolj razjezijo svoje lastnike?
Neveljaven email naslov