Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sebastian mesec dni potuje po Evropi, končna destinacija je Romunija, iz Slovenije pa je potoval proti Beogradu, udeležil naj bi se namreč festivala trobentačev v Guči. Zdi se mu, da ljudje vedno potujemo v oddaljene dežele, ne da bi se zavedali, da imamo tudi v svoji bližini čudovite kraje. Prihaja iz Bourdeauxa in pravi, da čeprav so vinska dežela, poznajo in pijejo tudi slovenska vina. Učitelj športne vzgoje in trener rokometa se je oglasil v oddaji Prihodi/Odhodi.
Sebastian iz Bordeauxa je učitelj športne vzgoje, mesec dni potuje po Srednji in Vzhodni Evropi, iz Ljubljane je šel v Srbijo na festival Guča in pravi, da vlaki v Sloveniji nikakor ne zamujajo
Sebastian mesec dni potuje po Evropi, končna destinacija je Romunija, iz Slovenije pa je potoval proti Beogradu, udeležil naj bi se namreč festivala trobentačev v Guči. Zdi se mu, da ljudje vedno potujemo v oddaljene dežele, ne da bi se zavedali, da imamo tudi v svoji bližini čudovite kraje. 27-letni Sebastian prihaja iz francoskega Bordeauxa, ene najzanimivejših svetovnih vinskih pokrajin. In kot pravi Bordeauxčan se takoj pošali, da ima seveda rad vina. Najprej tista iz svojega kraja, pa tudi tuja. Pa ve, da je Slovenija vinska dežela?
“Oh, seveda vem, je zelo znana. V Franciji spijemo veliko slovenskega vina.”
Katerega, pa ne ve točno. Morda bi potreboval poleg potovanja z vlakom, še izlet med vinarje. A o tem ne bova danes, raje rečeva nekaj besed o njegovem enomesečnem obhodu vzhodne Evrope. Bil je na ljubljanski železniški postaji, čakal je vlak proti Beogradu. Ozrem se in okrog njega ne opazim nikogar, pove mi, da se je po tehtnem premisleku odločil, da bo po Evropi potoval sam.
“V življenju sem vedno potoval z drugimi, ali v paru ali v večji skupini. Delam z otroki, vsakič sem obkrožen s številnimi ljudmi, tako da sem si zaželel prav čas zase. Ko sem razmišljal o potovanju, sem si na eni točki rekel: zakaj pa ne?”
Je učitelj športne vzgoje, otroke trenira rokomet, dela tudi z odraslimi in z otroki s posebnimi potrebami. Rad ima svoje delo, saj je bil šport od nekdaj njegov hobi. In športno se je po železniški pomikal proti peronu 10, kamor naj bi prispel njegov vlak. A v istem trenutku ga pomirim, da v Sloveniji vlaki res pogosto zamujajo.
“Ne, vlaki tu pri vas ne zamujajo, odlični so. Pri nas v Franciji se neradi vozimo z vlaki, ker ti res vedno znova zamujajo, v Sloveniji pa je super. Res je, da so vaši vlaki bolj počasni, v Franciji imamo hitre, a zdi se mi, da so tu bolj zanesljivi.”
Sebastian je veliko potoval, večinoma v neevropske države – Maroko, Tajska, v Alžirija … ampak prišel je tisti trenutek, ko je hotel bolje spoznati svojo kulturo.
“Ne vem, včasih gremo zelo daleč, ne da bi se sploh zavedali, da je tudi v naši bližini res ogromno čudovitih krajev. Ne poznam dobro Vzhodne Evrope in to je moja, naša zgodba. Zgodba, da smo vsi skupaj. Vsi smo Evropejci, vsi smo eno. Bil sem na Tajskem, je zelo daleč in poceni, pa ni enaka kultura. Tukaj pa je povsod vse enako ali podobno kot doma.”
Sebastian mesec dni potuje po Evropi, končna destinacija je Romunija, iz Slovenije pa je potoval proti Beogradu, udeležil naj bi se namreč festivala trobentačev v Guči. Zdi se mu, da ljudje vedno potujemo v oddaljene dežele, ne da bi se zavedali, da imamo tudi v svoji bližini čudovite kraje. Prihaja iz Bourdeauxa in pravi, da čeprav so vinska dežela, poznajo in pijejo tudi slovenska vina. Učitelj športne vzgoje in trener rokometa se je oglasil v oddaji Prihodi/Odhodi.
Sebastian iz Bordeauxa je učitelj športne vzgoje, mesec dni potuje po Srednji in Vzhodni Evropi, iz Ljubljane je šel v Srbijo na festival Guča in pravi, da vlaki v Sloveniji nikakor ne zamujajo
Sebastian mesec dni potuje po Evropi, končna destinacija je Romunija, iz Slovenije pa je potoval proti Beogradu, udeležil naj bi se namreč festivala trobentačev v Guči. Zdi se mu, da ljudje vedno potujemo v oddaljene dežele, ne da bi se zavedali, da imamo tudi v svoji bližini čudovite kraje. 27-letni Sebastian prihaja iz francoskega Bordeauxa, ene najzanimivejših svetovnih vinskih pokrajin. In kot pravi Bordeauxčan se takoj pošali, da ima seveda rad vina. Najprej tista iz svojega kraja, pa tudi tuja. Pa ve, da je Slovenija vinska dežela?
“Oh, seveda vem, je zelo znana. V Franciji spijemo veliko slovenskega vina.”
Katerega, pa ne ve točno. Morda bi potreboval poleg potovanja z vlakom, še izlet med vinarje. A o tem ne bova danes, raje rečeva nekaj besed o njegovem enomesečnem obhodu vzhodne Evrope. Bil je na ljubljanski železniški postaji, čakal je vlak proti Beogradu. Ozrem se in okrog njega ne opazim nikogar, pove mi, da se je po tehtnem premisleku odločil, da bo po Evropi potoval sam.
“V življenju sem vedno potoval z drugimi, ali v paru ali v večji skupini. Delam z otroki, vsakič sem obkrožen s številnimi ljudmi, tako da sem si zaželel prav čas zase. Ko sem razmišljal o potovanju, sem si na eni točki rekel: zakaj pa ne?”
Je učitelj športne vzgoje, otroke trenira rokomet, dela tudi z odraslimi in z otroki s posebnimi potrebami. Rad ima svoje delo, saj je bil šport od nekdaj njegov hobi. In športno se je po železniški pomikal proti peronu 10, kamor naj bi prispel njegov vlak. A v istem trenutku ga pomirim, da v Sloveniji vlaki res pogosto zamujajo.
“Ne, vlaki tu pri vas ne zamujajo, odlični so. Pri nas v Franciji se neradi vozimo z vlaki, ker ti res vedno znova zamujajo, v Sloveniji pa je super. Res je, da so vaši vlaki bolj počasni, v Franciji imamo hitre, a zdi se mi, da so tu bolj zanesljivi.”
Sebastian je veliko potoval, večinoma v neevropske države – Maroko, Tajska, v Alžirija … ampak prišel je tisti trenutek, ko je hotel bolje spoznati svojo kulturo.
“Ne vem, včasih gremo zelo daleč, ne da bi se sploh zavedali, da je tudi v naši bližini res ogromno čudovitih krajev. Ne poznam dobro Vzhodne Evrope in to je moja, naša zgodba. Zgodba, da smo vsi skupaj. Vsi smo Evropejci, vsi smo eno. Bil sem na Tajskem, je zelo daleč in poceni, pa ni enaka kultura. Tukaj pa je povsod vse enako ali podobno kot doma.”
Napočil je čas, ko bo treba kakšno od novih pridobitev oziroma daril zamenjati
Kresnička je žival, ki ima svetel organ na koncu zadka in jo lahko občudujemo poleti na travnikih. Kresnička je tudi odsevnik, ki ga je dobro nositi s seboj v temi, in je svetlobna paličica, ki spušča svetlobne zvezdice. No, Kresnička pa je tudi tekmovanje iz naravoslovja, ki je namenjeno otrokom od 1. do 7. razreda in tako rekoč odpravlja strah pred eksperimentiranjem. Čas na to, ko smo sedeli v šolskih klopeh, so nam pomagali osvežiti Žiga, Dino, Karim, Neža, Neli in Franka – sedemletni šolarji, ki obiskujejo OŠ Vide Pregarc, in tekmovalci na prihodnji Kresnički.
Božič ne bi bil božič brez vonjev po cimetu, medu in ostalih ‘zimskih’ začimbah. In nič bolj ne diši po božiču kot medenjaki. Izdelovanje medenega peciva ima v Evropi več kot tisoč letno tradicijo, k nam naj bi umetnost izdelovanja medenjakov prišla okoli 10. stoletja iz Bližnjega vzhoda Medeni kruh in medenjake poznajo po vsej Evropi, od države do države pa se precej razlikujejo. V srcu Alzacije dobrih 30 kilometrov južno od Strasbourga leži vas Gertwiller, kjer se ljudje ukvarjajo ali z vinogradništvom ali pa izdelavo medenjakov. V vasi, ki šteje vsega okoli 900 duš še vedno deluje kar 5 obratov, kjer izdelujejo po vsej Franciji poznan pain d’épices ali medeni kruh oz. medeno pecivo vseh vrst.
V teh dneh živimo v navidezni pravljici, v kateri gledamo lučke, živimo srečno in zadovoljno, sedimo ob obloženih mizah v krogu svojih najbližjih. Pa ni povsod tako. Starci, sedem veličastnih in dva režiserja, so Tatjani Pirc pripovedovali o starosti in staranju, za to priložnost pa tudi o božiču.
Zjutraj nas je pozdravil Janez Evangelist Rus, igralec, smučar in vlogerski duhovnik, ki se o smislu šefovih zamisli še najraje sprašuje med bukvami. O božiču, bukvah in o tem, kaj bi imel zveličar napisano na FB profilu, če bi ga imel. - Z njim se je pogovarjal Miha Šalehar.
Ob zimskem solsticiju nas dnevna svetloba spremlja le dobro tretjino dneva, zakaj si ne bi zato vsaj umetno pričarali malo sonca? Odpravljamo se torej k naši najbližji zvezdi. Zakaj jo kljub bližini še vedno slabo poznamo, kako to, da vsakih nekaj let muhasto vzroji in nad nas pihne Sončev veter, in kje v umetnosti sonce sveti še posebej gorko?
Pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki ga mnogi imenujejo tudi znanstvenik, ker v svojo poezijo na premišljen način vključuje tudi svoje znanstvene premisleke, je v rani mladosti svojo prvo pesem posvetil prav soncu.
Na zimski solsticij je že nekaj let v navadi, da nekateri kinematografi organizirajo Noč kratkih filmov, tudi v Slovenski kinoteki. Med njimi je veliko klasičnih, posnetih še na 33 mm filmskem traku, razlaga Varja Močnik, programska vodja Slovenske Kinoteke, režiserka in filmska kritičarka.
Nekaj zanimivih dejstev o Soncu, ki jih je zbral novinar rtvslo.si Aljoša Masten.
Sinoči, malo pred polnočjo je nastopil letošnji zimski solsticij. To je tista točka v letu, ko je dan najkrajši, ko Sonce opravi navidezno najkrajšo pot čez nebo in to po najnižji tirnici. Danes so ob vsej tehnologiji, ki nas obkroža, bolj kot ne slepi za tovrstne pojave, nekdaj, v preteklih kulturah pa je potovanje Sonca čez nebo predstavljalo ključen steber razlaganja časa.
Danes smo na Valu 202 na posebni misiji k Soncu. Slišali smo, kaj je nekdaj in ponekod še danes pomenil zimski solsticij, in se dotaknili Sonca kot zvezde, ki je v marsičem znanstvenikom še vedno velika uganka. Prav zato so poleti proti njemu izstrelili sondo Parker, ki ga bo preučevala prihodnjih sedem let. Nasina misija, ki velja za eno od bolj atraktivnih letos, bo v marsičem prelomna in bo postavljala rekorde. Nekaj jih je že, je Maji Ratej potrdil Nasin znanstvenik pri misiji Parker dr. Adam Szabo.
V naslednjih nekaj minutah pa na Sonce, kjer je – si lahko predstavljamo – strahotno vroče. V notranjosti Sonca poteka fuzija, torej zlivanje vodika v helij, ta področja so nepredstavljivo gosta, temperatura in tlak pa posledično izjemno visoka. Vse to vpliva na to, da potrebujejo delci, da se prebijejo na površje Sonca na sto tisoče, celo milijone let, potem ko so 200-krat večji razdalji od površja Sonca do Zemlje kos v pičlih osmih minutah. Da je Sonce prav zares impresivna zvezda, se strinja naša naslednja sogovornica dr. Sonja Jejčič, ki je doktorirala iz solarne fizike in je edina v Sloveniji, ki se profesionalno ukvarja s Soncem.
»Dnevna svetloba je tista, ki naredi prostor živ«, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki sodeluje pri številnih prenovah stavb kulturne dediščine, zadnji odmevni sta bili Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani. Najlepše oblikovano svetlobo je doživela v kapeli Bagswerd, arhitekta Jerna Utzona pri Kopenhagnu.
To bodo zadnje delovne besede Slavka Bobovnika pred televizijsko kamero preden odide v pokoj.
Aljoša in Matjaž sta pred desetletji v Angliji kupila okrasni darilni trak. Uporabila sta ga pri okraševanju steklenice, ki sta jo podarila prijatelju. To isto steklenico s tako prepoznavnim trakom, da ga ni bilo mogoče zamenjati za kakšnega drugega, sta čez čas dobila nazaj. Za darilo. A ne od istega prijatelja, ki sta mu jo podarila. Simon pravi, da je podaril knjigo in jo čez čas dobil nazaj. Kot darilo za rojstni dan od druge osebe, torej ne od tiste, ki ji je knjigo podaril za božička. Tomaž ima prijatelja, ki mu je to šlo blazno na živce in je na steklenice zalepil nalepke od svoje firme. Tako je poskrbel, da se vračajo samo prijatelji, ne pa tudi steklenice
Z dr. Dušanom Plutom o še enem pomembnem avtogolu, ki nam ga bodo zabili svetovni politiki v Katovicah
Predsednik katalonske vlade Quim Torra je prejšnji teden obiskal Slovenijo. In dobil neformalno politično podporo katalonskim sanjam o samostojnosti. S poudarjanjem in zgledovanjem po slovenski osamosvojitveni poti, je sprožil nov bes uradne španske politike. Katalonsko-španski odnosi se pred začetkom sojenja 18 katalonskim voditeljem ponovno zaostrujejo.56-letni Quim Torra je nekdanji odvetnik in knjižni založnik, od marca letos pa predsednik katalonske vlade. V intervjuju za Val 202 je spregovoril o vizijah in strategijah za morebitno katalonsko samostojnost, političnem in ljudskem uporu, povezavah s Slovenijo. Od slovenskih pisateljev, ki so mu pripravili tudi ohrabrujoči recital, je v dar dobil knjigo Ivana Cankarja v angleščini. Takoj ga je navdušil citat o sanjah. Obiskal je tudi dom enega izmed španskih borcev v Medvodah in se pogovarjal o gospodarskem sodelovanju s slovenskimi podjetji. Poleg trme Katalonce in Slovence po njegovem mnenju druži tudi podoben smisel za humor … S katalonskim predsednikom se je pogovarjal Luka Hvalc.
Frank Sinatra bi danes, 12. 12., praznoval svoj rojstni dan. Žal že pokojni glasbenik si je želel, da bi se ga spominjali po glasbenih inovacijah, čudovitem življenju in petju. “Da bi nekoč, čez mnogo let, nekdo pel tako kot jaz.”
Novinar Gašper Andrinek je bil v središču Strasbourga, ko se je zgodil strelski napad. Ljudje so bežali in se skrivali, tudi v stanovanja neznancev. Dvajset se jih je stiskalo v tujem stanovanju sočutnih domačinov in spremljalo poročanje domačih medijev. Ko je prispela informacija o prvi smrtni žrtvi, so se – neznanci, združeni v grozi – povezali v žalosti. A jih je povezala tudi človečnost, na varno so umikali tiste, ki se sami niso mogli. Gospod na invalidskem vozičku je po informaciji o prvi smrtni žrtvi predlagal minuto molka. Obraze so oblile solze.
Neveljaven email naslov