Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Po včerajšnjem vdoru Trumpovih privržencev v kongres, o katerem smo danes že poročali, prihajajo odzivi voditeljev in javnosti z vsega sveta, ki govorijo predvsem o simboliki ameriških demokratičnih institucij ter o tem, da podobnega napada na kongres v ZDA ni bilo že več kot 200 let. Včerajšnji dogodki so bili še ena prelomna točka v povolilni sagi, ki jo je zaznamovalo predvsem Trumpovo zanikanje rezultatov volitev in zelo težaven prenos oblasti k izvoljenemu naslednjemu predsedniku Joeju Bidnu. Ta bo zaprisegel 20. januarja, danes so v nadaljevanju včeraj prekinjene seje v kongresu namreč potrdili volilne rezultate. Za komentar včerajšnjega dogajanja smo poklicali našega washingtonskega dopisnika Andreja Stoparja.
Nina Zagoričnik se v seriji Prostor tokrat posveča drevesom v mestih, skrbi zanje ter ustreznemu postavljanju dreves v prostor.
"Takih prizorov v ZDA nismo vajeni. A nismo bili presenečeni nad dogajanjem. Takšni izgredi so se napovedovali dolgo časa." Poklicali smo dr. Petra J. Verovška z britanske Univerze v Shieffildu
Gin je še pred nekaj leti, sploh v Veliki Britaniji, veljal za pijansko pijačo. Zdaj pa je spet v ospredju med trendovskimi alkoholnimi pijačami, malo zato, ker ga brez zapletene tehnologije lahko naredimo tudi v domačih, kraft delavnicah, predvsem pa zato, ker se pri snovanju pijače lahko igramo s celo paleto okusov. Zadnja leta smo z nekajletno zamudo tudi v SlovenijI podlegli trendu priljubljenosti gina. Ne samo, da se police trgovin šibijo pod raznovrstnimi znamkami ginov z vseh koncev sveta, vsako leto je tudi več domačih proizvajalcev, ki ponujajo zelo različne gine. S pionirjem slovenske kraft proizvodnje Erikom Sarkićem smo se spoznali z zgodovino gina, govorili smo pa tudi o razlikah med slovenskim posebnežem brinjevcem in globalno alkoholno pijačo gin.
Toni Hamler je akademski slikar, mojster dekoracije, ki lepša prostore, v katerih živimo, delamo, uživamo. Dekorira luksuzne vile, jahte, letala, hotele, poslovne prostore, dela za bogataše, ki si v svojih zlatih kopalnicah zaželijo freske v stilu baročnih mojstrov, pa tudi za naročnike, ki imajo velike želje, sanje in omejena finančna sredstva. Kar si stranka zamisli, to Toni Hamler, če je le mogoče, ki se je uresniči …
V letu 2020 nas je koronavirus postaivl pred največji izziv, ki je že in bo še spremenil življenje, kot smo ga poznali. Kot da zdravstvena kriza ni bila dovolj velik zalogaj, smo se spopadli še s politično krizo. Avtorica radijske rentgenske slike Slovenije leta 2020 je Nataša Mulec.
Gospa Draga iz vasi Majske Poljane, ki je noč po potresu preživela v avtomobilu: "Včeraj je bilo grozno. Ko je začelo tresti in padati, sem hitro odtekla ven, na prosto, da sem se rešila. Strašno."
Na prizorišču potresa je tudi naš novinar Gašper Andrinek, ki se z aktualnimi novicami v živo oglaša v program Vala 202. Najprej je obiskal kraj Glina.
Kljub pandemiji se svet ni prenehal vrteti. Ljudje še naprej bežijo iz svojih domov, dogajajo se napadi na medije, kulturo, civilno družbo, nismo prenehali uničevati narave in zdravja. Izpostavili bomo nekaj tem iz serije Okolje ne pozablja in oddaje Kje pa vas čevelj žuli, ki jih bo komentiral hrvaški filozof, prevajalec in teoretik kulture Boris Buden, ki se je odrekel hrvaškemu državljanstvu in živi v Berlinu. Ob svoji prodorni kritiki nacionalizmov pa vidi optimizem v tem, da nam zmanjkuje časa.
Neca Falk je junija letos dopolnila 70 let. V svojem življenju je sodelovala s številnimi glasbeniki, pisci, umetniki, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus vsestranski. Od začetnih popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih pa do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih. "Vse kar sem počela, mi je bilo v največje veselje. Saj, kaj si pa hočeš več želeti kot to – da narediš vse s polnimi pljuči, pa da drugi tudi uživajo v tem." Z Neco Falk se je v septembrski oddaji Pesem v žepu pogovarjala sodelovka s Prvega programa Radia Slovenija Teja Klobčar.
Življenje je kdaj tudi zahtevno, spremenjene razmere od nas terjajo tudi prilagoditve in kriza pokaže, kako smo opremljeni za soočanje s spremembami. Kaj je ključno, da tudi v zahtevnih časih ostanemo funkcionalni, kakšno opremo in vedenje potrebujemo, da bomo iz krize izšli s čim manj poškodbami, kako zaznati osebe, ki potrebujejo pomoč?
Posestvo Društva za zaščito konj smo zadnje obiskali pred osmimi leti in ena od prvih razlik, ki smo jo opazili ob vnovičnem obisku je bila, da je tam veliko več živali. Kot pravi predsednica društva Natalija Nedeljko so imeli ob začetku delovanja toliko živali, kot jih zdaj rešijo v enem letu. Opaža sicer, da se je na področju odnosa do živali stanje izboljšalo, se pa še vedno najdejo primeri mučenja in zlorab za katere bi mislili, da se ob vsem osveščanju ne bi smele več dogajati. Pod okriljem Društva za zaščito konj ob Rehabilitacijskem centru Petra v Orovi vasi, delujeta še Center za konje s posebnimi potrebami Alisa na gorenjskem ter Center za rejne živali Pončo v Laškem.
6.7.2003 je bil Nedeljski gost redaktorice Mije Škrabec Arbanas skladatelj, aranžer in glasbeni urednik, dirigent in najbolj plodoviti skladatelj slovenske popevke Mojmir Sepe.
Aljaž Celarc in Eva Pavlič Seifert sta 31-letna videasta, ki sta se po petih letih izkušenj v tujini odločila, da se spet vrneta domov, v Slovenijo. A nista najela stanovanja v Ljubljani, niti ne garsonjere v Kopru. Kupila sta staro, leseno hišo v Novem Kotu, na 800 metrov visoki planoti nad reko Čabranko. Vas skupaj šteje 30 prebivalcev in je do prvega hipermarketa oddaljena 35 kilometrov. V dveh letih sta hišo sama prenovila, dosegla polovično samooskrbo in se lotila projekta Hiša Mandrova, s katerim želita oživiti kulturno dediščino, kulturni turizem in izobraziti mlajše rodove o regenerativnem kmetijstvu in uporabi lesa. Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska Unija. Če imata za Aljaža in Evo še kakšno vprašanje, jima ga lahko zastavita na njunem Facebook profilu Hiša Mandrova.
Kljub temu, da je vlada nastope duhovnikom odprla, preden lahko nastopijo tudi drugi, ki bi v teh časih radi nastopali, se tokrat pogovorjamo z župnikom novega kova. Njegove maše na daljavo so v preteklih tednih rušile rekorde gledanosti. Martinu Golobu bi lahko rekli tudi farški influencer.
"Odrasli" smo se hitro navadili novih omejitev in restrikcij, obstaja pa populacija, ki še vedno verjame, da je pravilen odgovor na vprašanje, kje boš za novo leto, ključen za eksistenco. Najstniki. Mladost je norost, čez vodo skače, kjer je most. Kakor so se znašle naše babice v okupirani Ljubljani, se bo mularija znašla tudi letos, ko gre vse narobe in so jim vsi za petami. Vprašali smo jih, kako. Radijski priročnik za starše.
Tradicionalna prireditev Ime leta, ki vsako leto decembra zaokrožuje celoletna projekta Ime tedna in Ime meseca, bo letos v sredo, 23. decembra 2020, potekala nekoliko bolj netradicionalno. Celodnevni posebni radijski program, ki ga bo vodil Rok Kužel, bo posvečen letošnjim dvanajstim nominirancem za ime leta. Ob 16.30 bo sledil koncert v živo Vlada Kreslina, ki ga bomo lahko spremljali tudi v videoprenosu na val202.si. Po koncertu bo sledila slavnostna razglasitev imena leta in prvi intervju z zmagovalko ali zmagovalcem.
Na današnji dan bi svojih 80 let praznoval eden izmed najkontroverznejših modernih skladateljev, kitarist, pevec, vodja benda in borec proti cenzuri ter oster kritik glasbene industrije Frank Zappa. V svoji karieri je izdal 62 albumov, še 53 jih je bilo izdanih posthumno, po letu 1993, ko je umrl za rakom na prostati. Frank Zappa je bil večkrat nominiran za grammyja, leta 1988 pa ga je prejel za najboljši rock instrumentalni nastop na albumu Jazz From Hell. Po smrti je dobil svoje mesto v Rock and Roll Hall of Fame, podelili so mu tudi grammyja za življenjsko delo. Tudi revija Rolling Stone ga je uvrstila na lestvico stotih najboljših glasbenikov vseh časov. Novembra letos je ob 80. obletnici rojstva izšel tudi nov dokumentarni film o njegovem življenju in delu Zappa. Foto: Bill Gubbins
Matej Peljhan je mladost preživel na Colu, danes živi v Ljubljani. Po poklicu je klinični psiholog z zasebno prakso. V otroštvu je doživel nezgodo z ubojnim sredstvom iz druge svetovne vojne in postal invalid, brez desne roke in očesa. Kljub vsemu je uspešno dokončal študij in si ustvaril družino, ves čas je aktiven športnik. Pred leti se je navdušil za fotografijo in hitro opozoril nase z inovativnimi pristopi. Za serijo fotografij z naslovom Mali princ, oziroma za istoimenski kratki film, je leta 2015 na Festivalu slovenskega filma prejel Vesno za posebne dosežke. Fotografijo uporablja tudi kot terapevtski pripomoček, je soustanovitelj Zavoda za fotografsko terapijo. Pred kratkim je predstavil serijo fotografij o koronakrizi, s katero na zanimiv in slikovit način predstavlja naše soočanje s pandemijo. Ob nedavnem obisku v rodnem Colu, ga je na klepet povabil Sandi Škvarč.
Kmetovalka Andreja Hribovšek ne beži v naravo, saj z njo živi. Ni je prizadelo zaprtje trgovin ali javnega prometa. Z zelenjavo je samooskrbna, moko kupuje v mlinu in peče kruh, v trgovino pa gre enkrat tedensko.
Neveljaven email naslov