Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Živalska vrsta, ki je z nekega območja izginila, se sama tja ne bo vrnila, lahko pa ji z doseljevanjem pomaga človek. In prav na tak način želijo v sklopu projekta PoLJUBA v sodelovanju z raziskovalci iz Nacionalnega inštituta za biologijo v Krajinski park Ljubljansko barje spet doseliti hrošča puščavnika. V gnezdilnice, ki so postavljene na območju Mestnega loga, so prve ličinke hrošča, ki izvirajo iz populacij v ljubljanskem parku Tivoli in okolice Domžal, doselili leta 2019 in to je bil prvi poskus doselitve katere koli vrste hrošča v Sloveniji.
Slovenska glasbenica Senidah se je pred nastopom na glavnem odru festivala Exit ustavila tudi v terenskem studiu Vala 202.
Lucija Lepšina in Klemen Vodopivec sta ta hip najbolj vroča mlada kreativca na svetu. Po lanski zmagi na tekmovanju mladih kreativcev, ki poteka v okviru Slovenskega oglaševalskega festivala, sta se uvrstila na mednarodno tekmovanje Young Cannes Lions (Mladi kanski levi), kjer sta v kategoriji digitalnih del premagala močno konkurenco in osvojila prvo zmago za Slovenijo na največjem svetovnem festivalu kreativnosti. Kakšen pomen ima zmaga za Slovenijo in za njiju osebno? Ker je tekmovanje zaradi protikoronskih ukrepov letos potekalo na daljavo, smo ju povprašali, kje sta našla svoj Cannes, zanimalo pa nas je tudi, kakšen pomen ima to, da sta že skoraj deset let par tudi zasebno.
Nocoj bodo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO odprli razstavo o oblikovanju modernih interierjev v obdobju od leta 1930 pa do danes. Ena izmed treh kustosinj dvoletne raziskave Maja Vardjan pravi, da je namen razstave predstavitev interierja kot integralnega dela arhitekture, ki doslej še ni bil predmet nekega tehtnega raziskovanja in vrednotenja. Otvoritev razstave Svet znotraj, oblikovanje modernih interierjev 1930-danes bo nocoj ob 19. uri v Muzeju arhitekture in oblikovanja. Fotografija: Z razstave Stanovanje za naše razmere, Ljubljana, 1956 (vir: Zbirka MAO)
V Idriji skupina tujih prostovoljcev obnavlja staro rudarsko hišo Giser in hkrati spoznava bogato rudarsko dediščino. Petstoletno kopanje rude je v našem najstarejšem rudarskem mestu oblikovalo svojevrstno kulturo. Čeprav je idrijski rudnik živega srebra, ki je umeščen na Unescov seznam svetovne dediščine, zaprt, pa je za njim ostala bogata kulturna dediščina. V Idriji še vedno deluje Godbeno društvo rudarjev Idrija, ohranja se spomin na knapovske anekdote in lumparije, pa tudi na tovarištvo, ki se je iz jame preneslo v čas po delu. Na življenje rudarjev spominjajo tudi rudarske hiše.
Po lanskoletni odpovedi Soča Outdoor Festivala zaradi epidemije so se danes na tolminskem Sotočju ponovno zbrali ljubitelji teka, ki so se preskusili v štirih različnih razdaljah – na 10, 15, 25 in 45 kilometrov. Kakšno je vzdušje in kako so morali organizatorji prilagoditi dogodek trenutnim razmeram?
Vlada Republike Slovenije danes prevzema predsedovanje Svetu EU, zato v Sloveniji gosti kolegij komisarjev s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen na čelu. Delovni del obiska kolegija komisarjev vključuje srečanje predsednika vlade Janeza Janše s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen, zasedanje članov slovenske vlade z evropskimi komisarji in skupno delovno kosilo. V roku pol leta so si na vladi zastavili več prednostnih nalog, nekaj so jih podedovali od Portugalske in držav, ki so Svetu EU predsedovale pred njo. Cilj je narediti Unijo kot prostor visokih standardov spoštovanja človekovih pravic in vladavine prava. Kaj lahko pričakujemo od predsedovanja?
Poezija, glasba, svobodna misel in še več je pod polno luno brbotalo na že 20. festivalu Sanje, ki se je v nedeljo končal na Krasu in v Goriških brdih. Med reportažo s festivala, polnega ustvarjalnega vrenja, je poskrbljeno tudi za ohladitev, spustili smo se tudi v prijetno hladno Divaško jamo. Še veliko globlje pa gre v krizi človečanstva misel Srečka Kosovela.
V Evropi vsaka štiri leta pripravijo kongres matematike. Osmega po vrsti gosti Slovenija: organizacijo kongresa so zaupali Univerzi na Primorskem. V Portorožu in preko zooma se je zbralo več kot 1700 svetovno znanih matematikov, ki so predstavili 900 prispevkov z različnih področij matematike. Novost na 8. evropskem kongresu pa je sekcija, namenjena didaktiki matematike. O oranju ledine na področju didaktike matematike v Sloveniji nam bo več povedala prof. dr. Mara Cotič, dekanja Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Z gostjo se je pogovarjala Mojca Klarič, Radio Koper.
Milan Bedrač je lovec na poletje, ki se seli, ko padejo temperature. Je nomad, ki živi po načelih sezonskega kolobarjenja: poletja preživlja na evropskih valovih, zime na azijskih plažah.
V juniju v Ljubljani poteka tradicionalna 21. Parada ponosa. V oddaji raziskujemo, kakšna je trenutna družbena klima do oseb LGBT skupnosti, kako je epidemija zarezala v njihova življenja in razmere v izobraževalnih sistemih, ki bi morale omogočati varne prostore za vse. Ob izidu končnega poročila o rezultatih raziskave o stanju v šolah 2019: LGBT mladi – Prebijmo molk v šolah so zaskrbljujoči podatki, da več kot polovica vprašanih poroča, da šolsko osebje v primeru nasilja ni nikoli posredovalo. Dve tretjini dijakinj in dijakov poročata o verbalnem nadlegovanju v preteklem letu, nekaj več kot desetina dijakinj in dijakov skupnosti LGBT je dejala, da ne namerava končati srednješolskega izobraževanja. ?Kakšna družba smo, kako živimo, kaj sprejemamo? V nadaljevanju bomo ogledalo nastavili kar samim sebi.
0:00 - Jakob Kobal 12:58 - Jure Lesar 25:05 - Emkej 37:23 - Joker Out 48:11 - Fed Horses 59:59 - Zalagašper 1:13:31 - Klemen Klemen 1:30:29 - Zmelkoow 1:43:15 - Alo!Stari Tri mesta, devet glasbenih nastopov, 49. rojstni dan Vala 202. Jure Lesar, Fed Horses in Zmelkoow v Kopru. Jakob Kobal, Joker Out in Klemen Klemen v Ljubljani. Emkej, Zalagašper in Alo!stari v Mariboru.
Jure Lesar, Fed Horses in Zmelkoow v Kopru, Jakob Kobal, Joker Out in Klemen Klemen v Ljubljani, Emkej, Zalagašper in Alo!stari v Mariboru
Kako velike športne prireditve, kot je Dirka po Sloveniji, ki si jo je predlani ogledalo več kot 10 milijonov ljudi iz 120-ih držav, ali pa Ljubljanski maraton, vplivajo na slovenski turizem in promocijo Slovenije v tujini. Kaj taki dogodki pomenijo za kraje, ki so vanje vključeni in naš športni turizem?
V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je vse do konca leta na ogled razstava, posvečena življenju in delu Branislave Sušnik, slovenske znanstvenice v Paragvaju, hkrati pa pripoveduje zgodbo o tamkajšnjih staroselskih skupnostih. Avtorica razstave je dr. Marija Mojca Terčelj s Fakultete za humanistične študije Koper, ki je odlična poznavalka dela Branislave Sušnik ter etničnih skupin Paragvaja. Razstavo La Doctora, tako so namreč pripadniki staroselcev v Paragvaju klicali Branislavo Sušnik priporočamo v ogled mi, kaj pa v branje priporoča antropologinja Marija Mojca Terčelj?
Gruzijski košarkar Vladimer Boisa se je pri 17-ih letih odločil, da pride iz Gruzije v Slovenijo, čeprav je imel ponudbe tudi iz Izraela, Turčije in Grčije. V Olimpiji se je uveljavil, kasneje pa igral še v številnih klubih po Evropi, a se je spet vrnil v Ljubljano, kjer si je ustvaril družino. S ponosom pove, da je Ljubljančan. Danes je razpet med Slovenijo in Gruzijo. Ukvarja se z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
9. neodvisni festival dokumentarnega filma je hkrati tudi prva izdaja festivala dokumentarnih filmov o človekovih pravicah. Festival DokuBazaar si lahko ogledate od danes, 7. junija, do 11. junija na dveh prizoriščih v Ljubljani: v Hostlu Celica in ŠKUC-u. Spremljali ga bodo tudi izobraževalni dogodki, srečanja in razprave, povezane s filmi, katerih namen je prispevati k promociji človekovih pravic, k bolj strpni družbi in kulturnemu sobivanju.
Omejitve, ki jih imamo, so predvsem v naših glavah, je eno od vodil Planinstva za invalide in osebe s posebnimi potrebami, ki širi idejo, da lahko prav vsak pripomore svoj delček k raznovrstnosti in pestrosti pohodništva. K temu pripomorejo tudi inkluzivni pohodi, ko gore osvajajo gibalno ovirani, akcije, da gostom v planinskih kočah in domovih strežejo gluhi ljudje, ter osvajanja Slovenske planinske poti slepih in slabovidnih. Dogodek, kjer so se zbrali našteti in še mnogi drugi je prejšnjo soboto potekal na Mirni gori v Beli krajini.
Mateja Zorn je že vrsto let programska vodja Kinoateljeja. Živi v Stari Gorici, kjer je tudi sedež Kinoateljeja, ki deluje na obeh straneh meje. Povezujejo se s slovenskimi in italijanskimi institucijami in delujejo kot en sam prostor. Gostja je Nino Zagoričnik povabila v dolgoletni bar, ki na poseben način zaznamuje Trg Evrope.
Največkrat se o Novi Gorici govori kot o mladem mestu, mestu brez zgodovine. Blaž Kosovel, raziskovalec in urednik revije Razpotja je s Potjo po zgodovini mladega mesta to tezo ovrgel. Dokazal je, da ima Nova Gorica bogato mestno zgodovino. Pot, po kateri vodi zainteresirane, ima deset postaj – zadnja je trg Evrope, ki v bistvu predstavlja sedanjost.
Neveljaven email naslov