Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
V sedmi epizodi se znova lotevamo japonske kulture in športa. Znova nam pomaga japonologinja Katarina Petaci, ki z nami deli svoje izkušnje s potovanj po deželi vzhajajočega sonca. Pravi, da so Japonci strastni bralci umetniško dovršenih stripov manga ter ljubitelji animiranih filmov. Najbolj popularen šport pa je baseball!
Podali smo se na ljubljanske ulice in iskali poti, kjer naša prestolnica njenim prebivalcem predstavlja raj pohodništva.
V šesti epizodi zanimivosti o Japonski se lotevamo tamkajšnjega načina življenja, pri čemer nam pomaga japonologinja Katarina Petaci. Kot pravi, so Japonci izredno vljudni in tihi, čeprav jih različne melodije in zvoki spremljajo ves dan. To, da so bili 200 let zaprti od zunanjega sveta, se odraža v zelo homogeni kulturi.
Ugotavljamo, da je Ptuj zelo mirno in zato prijetno mesto za družinsko življenje in turiste. Kakšno pa je življenje mladih v najstarejšem slovenskem mestu? Pogovarjali smo se z dvema aktivnima predstavnikoma mlajše generacije, ki si želita, da bi bilo podobno angažiranih še več njunih vrstnikov.
Mestni kino Ptuj ima dolgo zgodovino in velja za najstarejše aktivno kino prizorišče v Sloveniji. Kino je eno od pobudnikov in gonilnih členov Art kino mreže, ki povezuje slovenske prikazovalce kakovostnega in umetniškega filma. Prepričani so, da lahko z izbranim izobraževalnim programom v ljubitelje kakovostnega filma vzgojijo tako otroke in mladostnike kot tudi tiste nekoliko starejše obiskovalce. Več o tem pa s Tino Maroh, zunanjo sodelavko Mestnega kina Ptuj in Centra interesnih dejavnosti Ptuj.
Ptujčani pa so tudi izjemno ponosni na svojo zgodovino, še posebej na tisti del iz časov, ko so tod vladali Rimljani. V tretjem stoletju je bil Ptuj največje mesto na slovenskem, večje kot je bil tedanji London ali Dunaj. Obiskali smo Rimski kamp Poetovio, kjer po novem prek celega leta, ne le v času Rimskih iger, obujajo spomin na antične čase.
Štajerska vina so nas popeljala do današnje prve postojanke. Najbolj markanten simbol Ptuja in prva stvar ki jo zagledamo, ko se vozimo proti Ptuju je čudovit Ptujski grad, ki kraljuje nad mestom in reko Dravo. Globoko v kletnih prostorih gradu pa so na ogled in pokušino najboljša vina, ki jih lahko ponudi Ptuj z okolico.
Čas Olimpijskih iger v Tokiu je tudi čas, ko poskušamo najti kakšno stično točko med Japonsko in Slovenijo, kakšen drobec, ki nas povezuje. In enega takih drobcev smo našli v koledarju korporacije JTB, ki je daleč največja potovalna agencija na Japonskem. Za naslovnico svojega letošnjega koledarja z letnico 2021 z naslovom »Prelepi kraji, ki jih moraš v življenju obiskati vsaj enkrat.« je poleg večinoma razvpitih globalnih turističnih točk izbrala fotografijo očarljive vasice in vinskih gričev slovenskega Jeruzalema.
V peti epizodi zanimivosti o Japonski razložimo, kdo ali kaj so kamikaze. Izraz sega v 13. stoletje, ko so Mongoli vdirali na Japonsko, povezan pa je z besedama duh in veter. Danes ga najpogosteje povezujemo s piloti iz 2. svetovne vojne. Njihova naloga je bila, da se z letalom zaletijo v sovražnikove ladje.
Z lanskim prešernovim nagrajencem za življensko delo, fotografom in odličnim poznavalcem fotografij Stojanom Kerblerjem smo se pogovarjali o njegovem domačem kraju, kjer je tudi dobil inspiracijo za mnoge projekte.
Z nekdanjim boksarjem smo se pogovarjali o tem, kako je odraščanje in življenje na Ptuju vplivalo na njegovo kariero ter zakaj tudi po končani športni poti še vedno živi na Ptuju.
Eden najbolj strastnih slovenskih navijačev naših športnikov na olimpijskih igrah ta hip je gotovo mladinski pisatelj Primož Suhodolčan, katerega številne knjige govorijo prav o športnikih in športu. Kako športni navdušenec Primož doživlja igre in kako je doživel uspeh svojega zlatega soimenjaka, o katerem je pred kratkim napisal zgodbo?
S kolesom smo se popeljali po Dravski kolesarski poti, ki poteka skozi 4 države. Ob 710 kilometrov dolgi reki Dravi so na približno 150 kilometrih speljane tudi urejene kolesarske poti ob slovenskih bregovih, od Dravograda do Središča ob Dravi. Mnogi menijo, da je Dravska kolesarska pot najlepša prav v okolici Ptuja, Miha Švalj pa je pred mikrofon povabil dobrega poznavalca te poti Petra Mesariča.
Presenetljivo malo ljudi ve, da imamo v Sloveniji nahajališča zlata in da je prod Mure in Drave zlatonosen. V njem se torej skrivajo zlate luskice, ki jih podobno kot v znanih dokumentarnih oddajah z Aljaske, izpirajo iz rečnega proda. Še več - svojčas je na bregovih reke Drave vladala prava zlata mrzlica, ko so letno izprali tudi do 12 kilogramov zlata. Ob zlatonosni reki Dravi smo se pogovarjali z izdelovalcem nakita Srečkom Molkom in hidroinženirjem dr. Sašem Šantlom.
V četrti epizodi zanimivosti o Japonski razložimo, kdo ali kaj so bili samuraji. Pripadniki elitnega vojaškega razreda, ki so bili izurjeni v različnih veščinah. Obenem pa so morali biti zelo izobraženi. Njihova naloga je bila, da služijo gospodarju in ga ščitijo. Znani pa so bili predvsem po zelo strogem etičnem kodeksu.
V sklopu projekta Tokio doma smo obiskali Planinski dom na Kalu, priljubljeno izletniško točko nad Hrastnikom.
V tretji epizodi zanimivosti o Japonski posegamo v zgodovino. Razložimo, kdo so gejše, ki jih še danes srečujemo v deželi vzhajajočega sonca.
Hrastnik ni samo namizni tenis, Hrastnik ni samo slalom na divjih vodah. Hrastnik je še mnogo več, je tudi alpinizem in športno plezanje.
Ko se človek iz Ljubljane z avtom odpravi proti Hrastniku, bo zaman iskal odcep na avtocesti. Čeprav gre za enega od mest Zasavske trojke, odcepa za Hrastnik ni. Pogled skozi okno vlaka Hrastniku dela krivico in da se za industrijsko sivino skriva ogromno zelenja in prijaznih ljudi. In da nam je v reportaži zmanjkalo časa za številne druge zanimivosti: denimo festival zasavske kulinarike Funšterc, jamatlon, zgodovina rudarskih marionet in pohodniške destinacije.
Mlada Zagorjana Aljaž in Janez o življenju v Zagorju, mladih in priložnostih, ki jih nudi njun rodni kraj, pa tudi o rivalstvu med prebivalci zasavske trojice.
Neveljaven email naslov