Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Jutri se s podelitvijo nagrad vesna končuje 24. festival slovenskega filma Portorož. V posebnem programu dokumentarnih filmov je bil predstavljen film Brexit scenaristke in režiserke Nine Kojime, nekdanje novinarke Vala 202 in dolgoletne televizijske poročevalke iz Londona.
Danes je svetovni dan hrane, ki tokrat poteka pod geslom Naša dejanja so naša prihodnost - Boljša proizvodnja, boljša prehrana, boljše okolje in boljše življenje. V luči aktualnih podražitev slovenska kmetijsko-živilska podjetja opozarjajo, da bo to vplivalo tudi na izbiro hrane. Je pa na izbiro deloma že vplivala tudi epidemija, kažejo raziskave.
Z razstavo Damnatio memoriae se v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki predstavlja v Zagrebu živeči in delujoči fotograf in umetnik Darije Petković. V ciklusu Damnatio memoriae se posveča načinom konstitucije spomina z vizualnimi sredstvi.
Štirje podjetniki iz Mozirja so razvili blagovno znamko Printee in si zadali ambiciozno vizijo, da bi »printee« postal sopomenka za kakovostno razvito fotografijo po vsem svetu. Njihov cilj je poenostaviti pot fotografijam s telefona v fotoknjige, koledarje ali zbirke. Konkurenca na tem področju je izjemno velika, sami pa stavijo na kakovost, sodelovanje z majhnimi, lokalnimi foto studii in hitro dostavo, v idealnem primeru celo v istem dnevu. Anja Hlača Ferjančič in sovoditelj - soustanovitelj Hooray Studios – Mic Melanšek sta se pogovarjala z Rokom Matjažem. Med drugim o tem, kako jim je korona prekrižala načrte in kako pomemben je slovenski podporni ekosistem.
Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja smo se o težavah z odvisnostjo od družabnih omrežij pogovarjali s članicama Društva študentov psihologije Slovenije
Minuli konec tedna so parke, lokale, ulice, pa tudi domove prebivalcev v BS 7 (soseski Ruski car) zavzeli člani namiznega gledališča kulturno-umetniškega društva Ljud. Namizno gledališče je oblika participatornega gledališča, pri kateri igralci in gledalci sedijo za isto mizo. Projekt Namizno gledališče v soseski je del večletnega mednarodnega projekta AMBASADI, ki poteka od leta 2019, sklenil pa se bo leta 2025.
V Planici so od nekdaj premikali meje letenja, čeprav letenja na smučeh. V novem Laboratoriju za gravitacijsko fiziologijo IJS so zagnali človeško centrifugo, ki bo prispevala k zmanjšanju vplivov breztežnosti na fiziološke funkcije astronavtov na vesoljskih postajah.
Policijski odgovor na včerajšnje proteste je marsikoga pustil brez besed. Vendar dogajanja ne smemo pustiti brez poskusa postavitve v kontekst in refleksije. Gorazd Rečnik se je pogovarjal s kriminologom, ostrim kritikom represije doktorjem Draganom Petrovcem.
V Ljubljani, Logatcu, na Vrhniki in Igu poteka velika mednarodna vaja SIQUAKE2020, ki so jo kot olimpijske igre zaradi epidemije prestavili za eno leto. Namen vaje je preveriti pripravljenost države in njenih služb na močnejši potres v osrednji Sloveniji. Do četrtka se bo okoli 500 različnih reševalcev urilo in krepilo znanje na 12 deloviščih. Kako pripravljeni smo na hujši potres in njegove posledice, je na enem izmed delovišč v ljubljanskih Stožicah preverjal tudi Aleš Smrekar.
Reportaža z včerajšnjega dogajanja na ljubljanskih ulicah.
V podjetniški oddaji UP predstavljamo tiste, ki si upajo in so iz svojega hobija razvili posel. Prva gostja druge sezone bo Neža Mlakar, soustanoviteljica blagovne znamke La Popsi. Razložila bo, koliko veselja in skrbi lahko prinesejo zamrznjeni deserti, zakaj se je vrnila iz Las Vegasa in kako zahteven je avstrijski trg.
Zadnja igra Antona Pavloviča Čehova bo nocoj doživel premiero na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega
V Slovenijo je prišel soavtor otroške stripovske serije o Škatli.
Da je epidemija močno spremenila mnoge gospodarske in poslovne tokove je neizpodbitno dejstvo. V četrtem valu epidemije naj sicer ne bi bilo zapiranja gospodarstva, je pa zato strožje izpolnjevanje pogojev PCT. Podjetja, manjša in velika, so se ves čas epidemije prisiljena prilagajati. Pri tem se spoprijemajo z notranjimi in zunanjimi izzivi. Cepljenje, večkrat nepredvidljivi vladni odloki, pomanjkanje ustrezno usposobljenih zaposlenih, zamude pri dobavah materialov in surovin, potrebe po vlaganjih – vse to so izzivi, o katerih so pred kratkim ob robu Mednarodnega Obrtnega Sejma v Celju govorili tudi nekateri izkušeni podjetniki.
Pred tednom dni je dosegla tretje mesto na Severnoameriškem prvenstvu žensk v spartan raceu, ki bi ga sicer prevedli kot oviratlon. Prej se je mesec dni mudila v Evropi in med drugim v enajstih urah osvojila najnižjo in najvišjo točko Slovenije. Magistrica fizike je v pogovoru povedala tudi to, zakaj je akademsko kariero na znameniti univerzi Stanford zamenjala za športno.
Direktor Slovenske tiskovne agencije Bojan Veselinovič je danes podal svojo odstopno izjavo. Ob tem je opozoril, da pri teptanju novinarske avtonomije ne more sodelovati. Slovenska tiskovna agencija že 273 dni opravlja javno službo brez plačila zanjo s strani Vlade RS. Tako imenovana pogajanja o financiranju pa so zašla v slepo ulico. Kako vse to doživljajo zaposleni na Slovenski tiskovni agenciji? Z odgovorno urednico Barbaro Štrukelj, se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Tini Žalec, ki je med prvimi javno opozorila na smrt v družini po cepljenju, se zdi pomembno, da se začne govoriti tudi o tem.
Naslednje leto se bo na Ženevskem jezeru odvil Zlati pokal v jadranju, tekmovanje nacionalnih posadk po vzoru nogometnega svetovnega prvenstva. Pred odhodom na testno regato v švicarskem Grandsonu se je v Portorožu predstavila slovenska posadka.
Neveljaven email naslov