Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Tanya Shelepko je režiserka v ProEnglish Theatre v Kijevu, to je edino angleško govoreče gledališče v Ukrajini. Ker so njihovi prostori v kleti, se je že prvi dan vojne gledališče spremenilo v zaklonišče, kjer preživljajo dneve in noči, tudi delovno, saj nadaljujejo s pripravo predstave. Ko zatulijo sirene, pa se jim pridružijo tudi bližnji sosedi. Tatjana Pirc se je pogovarjala s Tanyo Shelepko. Poklicala jo je v Kijev.
V turističnih agencijah zaradi vojne v Ukrajini opažajo zadržanost pri rezervacijah, množičnih odpovedi pa še nimajo. Z vojno so se razmere spremenile, struktura turistov bo drugačna. "Za ameriški, kitajski, avstralski trg je vojna v Ukrajini vojna v Evropi," pravi profesor Janez Mekinc s portoroške fakultete za turistične študije Turistica.
Med epidemijo je torej delo od doma postalo nova realnost, ki se je je večina zaposlenih navadila do te mere, da danes lahko govorimo o problematiki vračanja na delovno mesto. Številni si namreč želijo ostati doma, misel na vračanje v pisarne in druge kraje dela pa jim povzroča resno stisko. Mogoče se med njimi prepoznate tudi sami, zato prisluhnite prispevku Nataše Žunić o prednostnih in slabostih dela od doma.
Ievgen Klopotenko je ukrajinski chef iz Kijeva. Pred sedmimi leti je postal zmagovalec tekmovanja Masterchef, po tem pa odprl svojo restavracijo. Svoj čas iz znanje je pred 24. februarjem 2022 posvečal predvsem popularizaciji in modernizaciji ukrajinske kuhinje, trudi se, da bi UNESCO boršč priznal za ukrajinsko kulturno dediščino. Zdaj je njegovo delo prekinila vojna, zato je v svojem slogu zagnal iniciativo "Make borscht not war", v kateri vabi, naj ljudje po svetu podprejo Ukrajino tudi na tovrsten način - da skuhajo boršč, fotografijo pa objavijo na družabnih omrežjih. Jevgen je sicer ostal v Kijevu, delo pa popolnoma prilagodil vojni. Svojo restavracijo je tako spremenil v kuhinjo, v kateri na dan nastane tisoč obrokov za razseljene Ukrajince in vojake na frontah, ker pa ima v restavraciji tudi zaklonišče, tam redno biva od 15 do 20 Ukrajincev.
RTV Slovenija v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije in Slovensko karitas pripravlja dobrodelni koncert za pomoč beguncem – Stopimo skupaj za Ukrajino. Dobrodelna sredstva se bodo zbirala tudi dan po koncertu, v sredo 9. marca. Telefonski številki 01 473 98 78 in 01 472 00 11 za zbiranje sredstev bosta znova aktivni med ponovitvijo koncerta, danes od 13.00 ure naprej na TV SLO 2. Ves čas pa je mogoče darovati prek sporočil SMS: 5 evrov boste darovali, če boste na številko 1919 poslali ključno besedo UKRAJINA5, 10 pa, če boste na 1919 poslali besedo UKRAJINA10.
8. marec, mednarodni dan žensk, ni namenjen le podarjanju cvetja in čokoladic, je tudi dan za kritičen premislek o položaju žensk v družbi na številnih področjih. O ženskih avtoricah v literaturi in učnih programih smo govorili z dr. Katja Mihurko Poniž, literarno zgodovinarko, dramaturginjo in urednico, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko v Novi Gorici.
V enem izmed ljubljanskih hostlov je že nameščenih 67 ljudi iz Ukrajine, ki so prišli v Slovenijo, potem ko se je na njihovo prošnjo za pomoč odzval Slovenski mladinski orkester z Živo Ploj Peršuh, dirigentko in umetniškim vodjo SNG Opera in balet Ljubljana. Gre za mlade glasbenike Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine in njihove družinske člane. Z nekaterimi je govorila Veronika Gnezda.
Kakšno vlogo bi lahko odigrala Kitajska v doseganju sporazuma med Rusijo in Ukrajino? Koliko je verjetnosti, da bi Rusija ublažila zahodnih sankcij tudi s kitajsko gospodarsko pomočjo? Kolikšen delež ljudi sploh podpira Putina v vojni proti Ukrajini?
Darja in Vitalina sta Ukrajinki, ki sta s pomočjo Aljoše in Olge iz Ukrajine uspešno prišli v Barcelono. V Barcelono smo poklicali Aljošo Slameršaka.
V Rusiji imajo tri združenja PEN. Eno izmed njih je nedavno v pismu, polnem vojnega podpihovanja, podprlo Putina. Slovenski center PEN, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Društvo slovenskih pisateljev so v pisateljski vili na Tomšičevi ulici organizirali branje poezije za mir v Ukrajini, ki so ga naslovili Mir in vojna. Dogodku bo sledilo še več podobnih, pesniki in pesnice, pisatelji in pisateljice ter vsi člani in članice centra PEN pa si bodo še naprej prizadevali za mir.
V Rusiji imajo tri združenja PEN. Eno izmed njih je nedavno v pismu, polnem vojnega podpihovanja, podprlo Putina. Slovenski center PEN, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Društvo slovenskih pisateljev so v pisateljski vili na Tomšičevi ulici organizirali branje poezije za mir v Ukrajini, ki so ga naslovili Mir in vojna. Dogodku bo sledilo še več podobnih, pesniki in pesnice, pisatelji in pisateljice ter vsi člani in članice centra PEN pa si bodo še naprej prizadevali za mir.
O aktualnem dogajanju v Ukrajini z našo dopisnico Karmen Švegelj. Pogovarjali smo se v četrtek ob 10.45, opisuje razmere v bližini Kijeva, nočno dogajanje, razmah lažnih novic, poročanje ukrajinskih medijev in vzdušje med prebivalci.
Ugotovljeno je bilo, da je bil naš uvodni jutranji pozdrav strokovno novinarsko nedodelan, neaktualen, predvsem pa ne dovolj objektiven, ne dovolj nepristranski, da bi ustrezal novim visokim standardom javne komunikacije. Prav tako se o resničnosti podatkov o temperaturah pred objavo nismo posvetovali z Uradom vlade za komuniciranje, kjer bi nam lahko informacije preverili oziroma ustrezno prefiltrirali. Zato smo uvodni pozdrav na novo sestavili in mu za pravo ažurnost, aktualnost dodali podatke o temperaturah po državi od dneva prej. Smo se pa – zasledujoč najsodobnejše trende v medijski produkciji tudi na Radiu – za ta poseben projekt dogovorili za programsko sodelovanje z britansko medijsko hišo BBC.
Dr. Mojmir Mrak je redni profesor za mednarodne finance in ekonomske politike Evropske unije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Poklicali smo ga za komentar o nekaterih finančnih ukrepih proti Rusiji, predvsem v povezavi z bankami, kot vemo, so med drugim tudi v Sloveniji zaprte poslovalnice ruske Sberbanke.
Zaradi nesmiselne vojne, njenih posledic in pretrganih stikov s svetom so se s protestnim pismom oglasili tudi ruski znanstveniki. Na spletni strani, kjer je objavljen njihov oster protivojni protest, piše, da nenehno prejemajo nove podpise, ki jih na seznam dodajajo, kolikor je mogoče hitro in da je podpisnikov že več kot 5360. Tatjana Pirc se je pogovarjala z enim izmed njih.
Hitrost in intenzivnost, s katerima je prišlo do vojne v Ukrajini, sta sprožili tudi veliko potrebo po humanitarni pomoči. Na poziv Ukrajine in drugih držav, ki že sprejemajo begunce, se je odzvala tudi Slovenija. Vlada je prek različnih mehanizmov že namenila materialno in finančno pomoč, odzvali pa so se tudi prebivalci. Kako je mogoče pomagati, kakšne so pasti pomoči manj znanim organizacijam ali samoorganiziranim skupinam?
Ob svetovnem dnevu redkih bolezni se obeta razširitev programa presejalnega testiranja za novorojenčke, ki bi omogočila hitro odkrivanje in zdravljenje bolezni ter v nekaterih primerih preprečila smrt. Predstavljamo zgodbo dveletne Maše in njene mame Irene.
Ravno na dašnji dan, 26. februarja je 30 let od izbrisa 25.671 ljudi, med njimi več kot 5000 otrok iz registra stalnega prebivalstva. Predsednik države se je po 30-ih letih za izbris opravičil v svojem imenu in imenu države. Dogodka se je v predsedniški palači udeležila Nataša Štefe.
"Vedeli smo, da bi se to lahko zgodilo, pričakovali smo to, ampak nihče tega ni hotel sprejeti. Vedeli smo, da Putin sanja o ponovni vzpostavitvi Sovjetske zveze, vedeli smo, da je to človek, ki želi napasti sosednje države, vedeli smo, da ruska vojska trenutno okupira dele Gruzije, Moldavije, Belorusije in dele Ukrajine, a še vedno so skoraj vsi v Evropi in ZDA govorili, da moramo graditi dialog z Rusijo, da moramo govoriti in najti kompromis." Politični analitik Sergej Sumlenny je vidno razočaran nad dejanji nekaterih držav Evropske unije ob ruski vojaški invaziji v Ukrajini. O Putinovem razlogu, da želi denacificirati Ukrajino: "Ukrajina je država, katere predsednik je ob izvolitvi govoril le rusko, ukrajinsko pa ne, a je dobil 73 odstotkov glasov na volitvah. Tako državo le težko imenujemo nacistična. Rusi radi govorijo o boju proti fašizmu, vsakogar, ki ga ne marajo, imenujejo fašist. Država, ki bi jo morali denacificirati, je Rusija. Država s šovinistično ideologijo, z visoko stopnjo militarizacije družbe, ki sproža napadalne vojne proti sosednjim državam. V Rusiji ni svobodnih medijev, močna je vloga države v gospodarstvu, vezi med vojsko in političnim vrhom so močne, vse to so bile značilnosti Nemčije v 30. letih. Bojim se, da je treba denacificirati Rusijo."
Marija Sótnikova Štravs prihaja iz Luganske regije na vzhodu Ukrajine, ki jo je pred dnevi priznala Rusija. Je prevajalka za ruščino, ukrajinščino, poljščino, angleščino in slovenščino. Luka Hvalc jo je vprašal, kakšne so zadnje razmere v njeni domovini.
Neveljaven email naslov