Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Zgornjesavska dolina slovi po svojih turističnih biserih, nemalokrat prepletenimi s športnimi aktivnostmi. Temu primerna je tudi obiskanost v vseh letnih časih, število nastanitvenih kapacitet pa raste iz leta v leto. Odpravili smo se na obisk v Mojstrano k lastnici hostla Lukna in sestri Mete Hrovat Urši Hrovat.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Potem ko smo se naučili nekaj pozdravov in najbolj uporabnih fraz, je prav, da se posvetimo še pisavi. Kot pravi naš gost, ima ta posebno mesto, saj deluje kot povezovalni dejavnik civilizacije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Potem ko smo se naučili nekaj pozdravov, sledi še nekaj uporabnih fraz, ki nam lahko pridejo ob obisku Kitajske še kako prav. Turisti si tam z znanjem angleščine namreč ne moremo kaj prida pomagati.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Za začetek se učimo, kako reči živijo, dobro jutro, dober dan in dober večer. Kitajščina je – kot mnogi drugi vzhodnoazijski jeziki – tonalni jezik. Zato je lepo, če se pred začetkom učenja učimo tudi petja, se pošali Žiga Tršar. Kot poudarja, je pri pozdravu zelo pomemben kontekst, saj da je ta velikokrat namenjen nekemu dogodku v dnevu.
Združenje Europa Donna Slovenija letos zaznamuje 25 let ozaveščanja o pomenu zdravega načina življenja in zgodnjega odkrivanja raka ter podpore bolnicam in njihovim svojcem ob spopadanju z boleznijo. Pred svetovnim dnevom boja proti raku, ta bo 4. februarja, so predstavili Sklad Mojce Senčar, s katerim se bodo poklonili spominu na dolgoletno predsednico združenja Mojco Senčar.
V začetku januarja so člani in članice upravnega odbora slovenskega PEN centra soglasno izvolili Juliana Assangea za častnega člana v upanju, da bi ob mednarodni pomagala tudi podpora Slovenskega centra PEN. V javnem pismu so zapisali, da obsojajo sodni pregon Assangea, kot tudi pregon vsakega novinarja in publicista na svetu, vključno s slovenskimi, kadar se znajdejo pod pritiski vplivnežev, ki hočejo resnico prikriti.
Organizacija za človekove pravice Amnesty International je v 280-stranskem poročilu obsodila Izrael, da uveljavlja sistem zatiranja in prevlade nad palestinskim ljudstvom. To vključuje tako Palestinke in Palestince, ki živijo v Izraelu ter na zasedenih palestinskih ozemljih, kot tudi palestinske begunce, razseljene v drugih državah. Poročilo je zelo kritično, saj poziva, da morajo izraelske oblasti odgovarjati za zagrešitev zločina apartheida nad Palestinci. Izpostavlja tudi nezakonite poboje. Z Metko Naglič iz Amnesty International Slovenije se je ob njegovi objavi danes dopoldne pogovarjal Gorazd Rečnik.
Mednarodno združenje športnih novinarjev redno organizira izobraževalne programe za mlade reporterje. Enega se je lani udeležil Miha Trošt.
Minuli teden so v Veliki Britaniji pričeli s 6-mesečnim pilotnim projektom, kjer delodajalci zaposlenim ponudijo možnost 4-dnevnega delovnega tedna. Raziskavo so kar 5 let že izvajali na Islandiji, kjer se je več kot 2500 delavcev in prek 100 delodajalcev odločilo, da delovne ure omejijo na 35 ur, v nasprotju s prvotnimi 40. na teden. Pogovarjali smo se z idejno vodjo projekta Charlotte Lockhart, izvršno direktorico podjetja 4 Day Week Global, in dr. Evo Boštjančič, psihologinjo in profesorico na Oddelku za psihologijo Filozofske fakulete v Ljubljani.
Tri omizja pod skupnim naslovom Agon(ija) epidemije so minuli teden s pomočjo univerzitetnih profesorjev in gostov iz tujine skušala ponuditi nekoliko drugačen pogled na dogajanja v zadnjih dveh letih in njihovem vplivu na družbo, znanost in na posameznika.Iz skupno skoraj šestih ur debat v drugih dveh večerih smo izbrali nekaj takih misli, ki morda odstopajo od večinskega pogleda na epidemijo kot smo ga v zadnjih dveh letih lahko spremljali v večini medijev. Nekatere so provokativne, nekatere v nasprotju z razmišljanji, ki so doslej veljala za edine znanstvene, zagotovo predstavljene tudi v nekoliko preskromnem kontekstu. Nekateri sodelujoči so poudarjali tudi, da je načrten ali nenačrten znanstveni in strokovni molk močno vplival na to, kakšne ukrepe smo sprejemali in da bi odkrite debate med znanstveniki in stroko morale tudi javno potekati že bistveno prej. Izbor je pripravila Jana Vidic.
Minuli konec tedna je v gorah za sabo pustil črno sled, ugasnilo je šest življenj planincev. Gorske nesreče so se zgodile kljub temu, da že nekaj časa ni snežilo, da se je vreme otoplilo, kar načeloma pomeni, da se sneg preobraža in je nevarnost plazov manjša, kljub temu, da je bilo lepo, sončno vreme in so bile razmere videti idealne. To so primeri, ki potrjujejo, da so razmere v gorah pozimi v vsakem primeru težavne in da jih planinci prepogosto podcenjujejo. Sogovornik: podpredsednik Planinske zveze Slovenije, gornik, izkušeni gorski vodnik, reševalec Martin Šolar.
Sinoči je bila na pobudo skupine zaposlenih na Univerzi v Ljubljani in ZRC SAZU organizirana prva od predvidoma treh javnih debat o posledicah epidemije na posamezniku, na znanosti in na družbi. Pripravljene so z željo, da ljudje, ki znanost soustvarjajo, javnosti pokažejo, da univerza tudi (oziroma zlasti) v krizi deluje kot avtonomen prostor svobodnega premišljanja in kresanja mnenj. S takimi debatami pa želijo pripomoči tudi k odpravljanju nezaupanja v znanost, ki je usodno in ki zapira izhod iz krize.
Številka ena tenisa in prvi nosilec odprtega teniškega prvenstva Avstralije, Novak Đoković, še naprej ostaja v negotovosti, ali bo lahko zaigral na prvem turnirju za grand slam v sezoni. Dogajanje je komentiral Jaka Lucu, novinar, velik poznavalec športa, predvsem tenisa in njegovega zakulisja.
Da je Leonardo da Vinci raziskal in preučil sotočje Vipave in Soče, je jasno, prav mogoče pa je, da je obiskal tudi Ptuj, kjer je skiciral mehanizem prvotne stolpne ure
Iztoka Tomazina slovenska javnost pozna po marsičem, najbolj po medicinskih in gorniških, pa tudi adrenalinskih in pisateljskih dejavnostih - s tihotapstvom pa ga najbrž le težko povežemo. Resda je bil "šverc-komerc" v nekdanji Jugoslaviji na eni strani množičen adrenalinski konjiček, na drugi pa je marsikomu pomenil vzpon za klin ali dva više na družbeni lestvici … V knjigi Na meji je Tomazin predstavil svoje in tuje "kontrabante" v čisto drugačnih krajih in okoliščinah, navsezadnje pa je bilo tudi tihotapljeno blago nevsakdanje. Razmejeni gorski grebeni, ki so kot pogosta naravna danost "zlorabljeni" za politično mešetarjenje in risanje meja, pa so mu kot zagrizenemu gorniku vedno in povsod odveč.
V času pretočnih storitev nikoli ni prepozno ali prezgodaj za ekran, zato vas vabimo pred televizijski ekran. Na prvi program Televizije Slovenija prihaja prvi del nove serije Leninov park, ki je nastala na podlagi knjižne predloge pisatelja Tadeja Goloba in predstavlja nadaljevanje uspešne televizijske serije Jezero izpred dveh let. O pričakovanjih, pisateljskem delu, nesreči in novem romanu, ki bo predvidoma izšel pomladi.
Na Valu 202 bomo poskrbeli za različne okuse in želje poslušalcev. Na silvestrski večer vas bo do odštevanja vodila Nataša Štefe, in sicer s kvizom, klepeti in glasbo po izboru Andreja Karolija. Kdor bo iskal primerno glasbeno spremljavo brez odvečnega klikanja, motečega ponavljanja ali neprimernih odskokov algoritma, bo na Spotifyu našel silvestrski seznam naših glasbenih urednikov. Na val202.si pa bo za plesno podlago na voljo videoprenos s Timom Urbanyo in večeru primernim setom elektronske glasbe. V nočnem podaljšku po 0.30 pa lahko prisluhnete še koncertnemu albumu Robbieja Williamsa z naslovom Live at Knebworth. Posnetek je nastal v začetku julija 2003 na treh zaporednih nastopih, ki so skupaj pritegnili kar 375.000 obiskovalcev.
"Če vam je kaj do vrat, jih odklenite, ker jaz grem noter," to je le ena izmed izjav Obelixa, najboljšega prijatelja Asterixa iz legendarne francoske stripovske serije. Neustrašnim galskim junakom so vrata odprli v ljubljanski Galeriji Kresija, kjer bo do 11. januarja na ogled razstava ob 60. obletnici izida prvega albuma Asterix, galski junak. Razstavo Asterix – rojstvo stripa je pripravila francoska založba Editions Albert Rene in je že gostovala po številnih evropskih mestih. Da je Asterix prišel tudi v Slovenijo, sta zaslužna Francoski inštitut v Sloveniji in založba Graffit.
Šest mamic znanstvenic je odprlo svojo Facebook skupino Science Mammas’ Vaccine Forum, v kateri spoštljivo, temeljito in strokovno odgovarjajo na dileme, vprašanja, pomisleke v zvezi s cepljenjem in cepivi.
Modni oblikovalec z edinstveno, ekstravagantno estetiko in vesoljskimi idejami, ki zelo rad šiva, reciklira, barva in improvizira, se spretno poigrava z blagom in ustvarja raznovrstne teksture. Poleg uspešnih modnih nagrad, priznanj in kolekcij, je Jan Brovč sodeloval tudi z nekaj vidnejšimi imeni slovenske glasbe - na primer s Senidah, Zalo in Gašperjem, z zasedbo Mrfy. Trenutno svoja zgodnja jutra (ko ne ustvarja kostumov v SNG Opera in Balet Ljubljana) posveča novi modni kolekciji.
Neveljaven email naslov