Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Jože Protner je enolog, znani vinarski strokovnjak, nekdanji direktor kleti VINAG, tudi nekdanji kmetijski minister in oče prvega večjega javnega martinovanja pri nas – leta 1985 v Mariboru. Za začetek smo z njim spregovorili o tradiciji martinovega. V preteklosti je bil na posestvih to praznik enakosti – gospodar in vsi njegovi delavci, hlapci, viničarji, so se zbrali v kleti in si bili vsaj en dan v letu pravzaprav enaki.
Priporočilo za preživljanje prostega časa tokrat poda Irena Ekart, ki obuja uporabo želoda v prehrani.
Kakšen je širši kontekst zgodbe, ki traja že nekaj časa? Kako razmere na poljsko-beloruski meji vplivajo na že razgreto drubeno dogajanje na Poljskem, kjer je danes dan samostojnosti, ko predvsem v Varšavi pričakujejo napete razmere na ulicah? Foto: EPA.
Kot marsikaj, je mednarodni dan prijaznosti v Sloveniji zaživel zaradi entuziazma posameznikov. Čeprav je bila deklaracija o prijaznosti podpisana že leta 1998, so ga veliko pozneje k nam zanesli prostovoljci mariborskega društva Humanitarček, ki so od leta 2016 tudi uradni ambasadorji tega dneva pri nas. Prvo leto so sledili ideji, da se neznancem na ta dan podarja rumeno cvetje, a kot prostovoljno društvo brez kakršnih koli sredstev so se že naslednje leto odločili za drugačen simbol – porisan, pobarvan ali popisan kamenček. In letos jih bo zagotovo že več kot 20.000 in tudi tukaj smo Slovenci rekorderji. Z akcijo so začeli v Mariboru, pridružili so se jim številni vrtci, šole in podjetja.
Poljski profesor, fizik in oceanograf Jacek Piskozub deluje pri Inštitutu oceanologije pri Poljski akademiji znanosti. Preučuje oceane, delovanje morja ter kako podnebne spremembe vplivajo na morsko delovanje. Še posebej se je posvetil Baltskemu morju, ki ga spremlja od blizu iz mesta Sopot na severu Poljske. Jacek Piskozub, z njim se je v Gdansku pogovarjal Gašper Andrinek, spremlja podnebno konferenco v Glasgowu, a sam ni najbolj optimističen.
Skoraj polovica Slovenk in Slovencev uživa alkohol čezmerno, prisotnost alkohola v kulturi in običajih pa je tako samoumevna, da se ti vzorci prenašajo iz roda v rod. Ker smo že dodobra zakorakali v Martinov teden, opozarjamo na preventivno akcijo Slovenija piha 0,0. Do konca tedna bodo policisti na cestah izvajali poostrene nadzore alkoholiziranosti in nagrajevali 0,0 šoferje. Sogovorniki: Vodja Sektorja za krepitev zdravja in preprečevanje odvisnosti na Ministrstvu za zdravje Vesna Marinko, vodja Sektorja prometne policije na Generalni policijski upravi magister Ivan Kapun ter naključni mladi na ljubljanskih ulicah.
Kako se z epidemijo spopadajo v Veliki Britaniji po poletnem popolnem odprtju družbe? Kakšno je zaupanje v znanost? Kako poteka vsakodnevno javno življenje in kako se občuti brexit? V živo iz Londona Luka Hvalc.
Iris Pokovec je vizualna umetnica, ki živi in dela v Ljubljani. Leta 2017 je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje na Univerzi v Ljubljani magistrirala z delom Všečnost in kupljivost. Ukvarja se z odnosi med aktualno potrošniško plastiko, marketinškimi slogani 21. stoletja in sodobnim popularnim nihilizmom. In to je tudi rdeča nit njene samostojne razstave Angels & Discounts v Aksiomi.
V oddajah o športni rekreaciji, serijo z mladimi športniki nadaljujemo po strmi poti navzgor. Naši mikrofoni so bili v plezalnem objektu v Podvinu, kjer trenira tudi Vita Lukan - prva Slovenka, ki je osvojila olimpijsko medaljo v športnem plezanju. No, če smo natančni, srebrno odličje na olimpijskih igrah mladih v Buenos Airesu pred tremi leti. Vita je na trening povabila svoja varovanca, Nejca in Izo.
Matematična kocka mlade podjetniške skupine MENTHA CUBE ima namesto šestih 22 kockinih ploskev, namesto ducata kockinih robov pa kar nekaj ducatov robov več. Skupino sestavljajo študent 6. letnika medicine Matej Žnidarič, magister mehatronike Alen Kolman in razvojna psihologinja dr. Nera Božin. Z zanimivim izdelkom, matematično kocko, naj bi otrokom iz prvih razredov osnovne šole priskrbeli predmet večnega hrepenenja učiteljev in učiteljic – igračo, ki je obenem učilo. Modra kocka ima številna stikala, LCD zaslon, priključena pa je na USB polnilec – in kajpada polna števil in osnovnih računskih operacij.
Na fundaciji Poti miru v Posočju so v dobrih dveh desetletjih prejeli kakšnih tisoč prošenj potomcev vojakov, ki so padli na soški fronti. Po najrazličnejših sledeh želijo priti do njihovega groba in izvedeti še kakšno zanimivost iz njihovega življenja. Pri iskanju jim bo kmalu v pomoč tudi baza padlih vojakov, ki jo skupaj z znanstveno-raziskovalnim centrom SAZU ustvarjajo v sklopu čezmejnega Interreg projekta WALKofPEACE. Z Mihaelom Uršičem iz Fundacije Poti miru v Posočju se je pogovarjala Mariša Bizjak. Foto: WALKofPEACE
Refomatorji v stripu se selijo na oder – natančneje: na oder Kosovelove dvorane v Cankarjev dom v Ljubljani. Tam bo na praznični dan reformacije premiera predstave Reformatorji na odru. V njej nastopata Boštjan Gorenc - Pižama in Nik Škrlec. Uprizoritev je nastala po knjigi Boštjana Gorenca - Pižame ''Reformatorji v stripu'' z ilustracijami Jaka Vukotiča in s pomočjo in spremno besedo dr. Kozma Ahačiča. Foto: Darja Štravs Tisu
Plastične embalaže je vse več in vse več je konča v sežigu, na odlagališčih ali v naravi, 200 tisoč ton letno v Sredozemskem morju. V Sloveniji več kot 137 milijonov plastenk letno ne pride do reciklaže. Tako piše na spletni strani Društva za naravovarstvo in okoljevarstvo Eko krog, ki je začelo s kampanjo Zaprimo krog, s katero se zavzemajo za uvedbo kavcijskega sistema v Sloveniji. Finančna motivacija v obliki kavcije je namreč učinkovit mehanizem, ki spodbuja ločeno zbiranje plastenk, pločevink in steklenic. Tega ima že 10 evropskih držav, v osmih – po novem tudi v Avstriji – se vzpostavlja. Države EU bodo do leta 2025 morale ločeno zbrati 77 odstotkov plastenk, do leta 2029 pa 90 odstotkov in kavcijski sistem je edini, ki že dosega te cilje. Dobro prakso imajo v Litvi, kjer so kavcijski sistem vzpostavili leta 2016 in zdaj na leto zberejo približno 600 milijonov različnih steklenic. Njihov sistem smo si ogledali na povabilo neprofitne mednarodne organizacije Reloop, ki združuje industrijo, vlado in nevladne organizacije s skupno vizijo uspešnega krožnega gospodarstva, njihovo poslanstvo in vrednote pa so osredotočeni na gradnjo sveta brez onesnaževanja.
Na Kozjanskem je pred časom zaživel zanimiv čezmejen projekt, ki so ga na področju dodatne turistične ponudbe uresničili pri Razvojni agenciji Sotla v sodelovanju s slovensko-hrvaškimi partnerji. Vključuje naravno in kulturno dediščino, ki je zanimiva za spoznavanje predvsem aktivnih obiskovalcev na kolesih in konjih. Prav zato so projekt za aktiven oddih poimenovali RIDE & BIKE II.
Prejšnji četrtek se je na festivalu Indigo z naslovom Masovna hipnoza v ljubljanski Cukrarni Slavoj Žižek pogovarjal z grškim finančnim ministrom iz časa dolžniškega spravljanja Grčije na kolena. Pred pogovorom sta nekaj minut za vprašanja Yanisu Varufakisu imela tudi novinarja Arsa Aleksander Čobec in Vala 202 Gorazd Rečnik.
Gost 4. oddaje UP v 2. sezoni je Robi Špiler. S Tjašo Štruc obožujeta vrtnarjenje, imata Vrt obilja in celo vrsto sledilcev na družabnih omrežjih. Kot poudarjata sta svoj posel razvila okoli hobija in ne iz hobija. Zato svojih pridelkov ne prodajata, z veliko vnemo in natančnostjo pa predajata znanje o vrtnarjenju in svobodnem življenju z naravo. Z Anjo Hlača Ferjančič in Micem Melanškom, soustanoviteljem Hooray Studios, so med drugim govorili o drugačnem pogledu na podjetništvo, o življenju v majhni hiški in zavestnem omejevanju rasti posla.
V Mariboru je bil v četrtek poseben dan, z živo verigo so namreč selili del gradiva osrednje enote Mariborske knjižnice na Rotovškem trgu na začasno lokacijo v Trgovskem centru City na Trgu Leona Štuklja. Tja se seli zaradi gradnje težko pričakovanih novih prostorov, ki bodo del Centra Rotovž in ki bodo za zaposlene pomenili varnejše in sodobnejše delovno okolje, za obiskovalce pa prijetnejši prostor in sodobno knjižnično izkušnjo. Verigo je tvorilo približno sedemsto ljudi, ki so poudarjali pomen solidarnosti in primernega odnosa do knjig. Knjižničarji s pomočjo selitvenega servisa selijo skupaj 160 tisoč enot in za približno štiri kilometre polic. Reportažo o dogodku, na katerem je ob pomoči Mariborčanov na začasni dom pripotovalo tisoč knjig poezije, je pripravila Irena Kodrič Cizerl.
V organizaciji Vodnikove domačije prek spleta vsak drugi četrtek potekajo glasna branja za starejše, ki jih že več let uspešno organizira upokojena novinarka Lada Zei. "Ko greš skoz življenje, glasilke uporabljaš ne da bi o tem razmišljal, razen če si pevec. Pozabljivost je posledica tega, da starejši ljudje govorijo zelo malo. Večinoma so to ženske. Ob glasnem branju aktiviramo glasilke, ki prekrvavijo možgansko skorjo. Če bereš na glas, tudi če si sam, si lahko privoščiš in bereš tako, kot da si v teatru, se delaš norca iz besed."
Sestri Sandra in Nadja Keržan sta pred šestimi leti iskali službo in ker redne zaposlitve ni bilo na vidiku, sta se odločili, da si bosta priložnost ustvarili sami. Odprli sta spletno trgovino z ekološkimi čistili, prve pakete sta pošiljali kar iz Nadjine sobe. Prvi velik preskok sta naredili čez šest mesecev, ko sta najeli prostore. Sledilo je odprtje (fizične) trgovine ter razvoj lastne linije čistil Okay. Ob vseh uspehih pa tudi številni izzivi: od iskanja sodelavcev, do epidemije in prekinjenih dobavnih verig ter višjih cen surovin.
Neveljaven email naslov