Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki velja za največji regonalni arhiv v Slovenji, zaznamuje 120 let. "Arhivi pri nas še vedno v slabih prostorih, a na pragu digitalizacije."
Veste, kdaj je stvar za v arhiv? Ko dopolni 30 let oziroma ko se kolo zgodovine obrne za generacijo naprej. Dokumente, ki so jih tekom stoletij ustvarili na območju od Jesenic do Metlike, na ozemlju nekdanje Kranjske, od leta 1898 sistematično zbira in popisuje Zgodovinski arhiv Ljubljana, ki je največji tovrstni arhiv v Sloveniji.
Če bi vse pisno, kar hrani, zložili v vrsto, bi ta segala od središča Ljubljane do Grosuplja. “V Ljubljani hranimo približno polovico tega,” razlaga direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana mag. Mitja Sadek, “lahko si predstavljate, kako je, ko pride stranka k nam in si želi točno določen dokument.” Sadek delo arhivista primerja z detektivskim delom. Arhivisti morajo biti po njegovem široko razgledani, interdisciplinarno naravnani, pripravljeni sedeti dolge ure in za povrh z nekakšnim “erosom za zgodovino.”
“Pri nas pravimo, da obolevamo za arhivitisom.”
Zgodovinski arhiv Ljubljana letos zaznamuje 120-letnico obstoja. Kot prvi arhivar je bil v njem zaposlen pesnik in duhovnik Anton Aškerc, ki velja tudi za prvega poklicnega arhivarja na Slovenskem.
Iz njegovih časov so v t.i. francoski sobi v depojih arhiva še vedno vidne stopnice, ki se končajo dobesedno v steni. “Po teh stopnicah je Aškerc prenašal gradivo iz arhivskih depojev, ki so bili tu, kjer je arhiv zdaj. Njegova pisarna pa je bila tam, kjer so danes prostori Mestne občine Ljubljana. Oboje so pozneje umetno pregradili s steno,” razlaga Sadek.
Ohranili so se tudi Aškerčevi zapisi, ko je le pet dni po nastopu službe julija 1898 ugotavljal klavrno stanje arhiva in kaj vse bi bilo treba storiti.
“Načrt mojega dela bi bil torej, da moram dati posamezne kose, knjige et cetera osnažiti prahu, ki se ga je nabralo na cente. Drugače stvari ni moč v roke jemati. Arhivno sobo je treba očistiti nepotrebnih ropotij, na primer mišjih pasti, bobnov et cetera. Soba se mora vsak dan temeljito prezračiti, zakaj zrak v njej je grozen in človeku, ki dela v njej, naravnost poguben.”
Sprva je bil mestni arhiv, pozneje pa se je preoblikoval v regionalnega. Pokriva območje nekdanje dežele Kranjske od Jesenic do Metlike, območje, na katerem živi približno polovica prebivalstva Slovenije. Hranijo na primer izvleček urbarja deželnoknežjega mesta Kranj iz sredine 18. stoletja, notni zapis glasbe Marjana Kozine za prvi slovenski zvočni igrani in celovečerni film Na svoji zemlji iz leta 1948, Tavčarjevo poročno fotografijo, oporoko Janeza Trdine (17. maj 1893), člansko izkaznico Stanka Bloudka v Mednarodnem olimpijskem komiteju iz leta 1948 in tako naprej.
Ena od rednih strank v arhivu je doktorica zgodovinskih znanosti Dragica Čeč, ki včasih delu v arhivu posveti tudi več deset ur na teden. “Kot raziskovalka se rada ukvarjam z mikrozgodovino, iščem življenjske zgodbe ljudi. Zanimivo je slediti temu, kako se te zgodbe sestavljajo v zelo različnih dokumentih, celo različnih arhivih.”
Trenutno brska po gradivu o oskrbi revnih in starostnikov v prvi polovici 19. stoletja. Da se lahko prebije skozi metre po večini pisnega gradiva – papir iz tistih časov je, mimogrede, dosti težji od tega, ki ga poznamo danes –, mora znati brati gotico, razumeti nemško, italijansko in latinsko.
Arhivsko gradivo se zlasti v zadnjem obdobju pospešeno spreminja, postaja digitalno. “Arhivi se transformirajo, prilagajajo se razvoju, postali bodo arhivi digitalnih zapisov,” razlaga Sadek. Spremenili so se tudi uporabniki, ki pričakujejo, da se bodo do vsega dokopali že s klikom. A v arhivih ne gre tako hitro, dodaja Dragica Čeč. “Opažam, da želi moderni obiskovalec dobiti vse na pladnju. A to ni nekaj, kar lahko dobiš z enim klikom. Tu je pomembna potrpežljivost, biti moraš vztrajen.”
Nekatere težave pa so identične Aškerčevim časom. “Za slovensko arhivistiko je znano, da deluje v zelo slabih prostorskih razmerah. Pri nas ni niti enega namensko zgrajenega arhiva. Konkretno naš v Ljubljani in Novem mestu deluje v zelo slabih pogojih. Kot taki ne moremo izpolnjevati svojega arhivskega poslanstva v tako veliki meri, kot bi želeli,” je kritičen Sadek.
Pa še jezkovni poduk: Arhivist ni enako arhivar, opozarja Sadek. Za arhivista se zahteva sedma stopnja izobrazbe, njegovo delo je bolj interdisciplinarno, medtem ko lahko delo arhivarja opravlja nekdo s peto stopnjo izobrazbe.
arhivíst -a m (ȋ)
kdor opravlja arhiviranje: filmski arhivisti; sodelovanje arhivistov in kustosovarhivár -ja m (á)
strokovni uslužbenec v arhivu: dobil je službo mestnega arhivarja; arhivar časopisnega podjetja; društvo arhivarjev / filmski arhivar
Zgodovinski arhiv je danes največji slovenski regionalni arhiv. V enotah v Ljubljani, Kranju, Škofji Loki, Novem mestu in Idriji hrani okoli 16 tekočih km gradiva. V letu svoje okrogle obletnice so na svoji spletni strani objavili vrsto zanimivih dokumentov iz zgodovine, med drugim digitalizirane zapisnike sej ljubljanskega mestnega sveta od leta 1520 naprej, vsak mesec pa objavijo tudi novo arhivalijo, najzanimivejše arhivske dokumente, ki jim pridejo pod prste.
Portualska kuharska mojstra Mauro Loureiro in Abilio Guerreiro sta prejšnji teden v okviru programa Erasmus+ kot mentorja gostovala na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor. Med drugim sta pripravilia najznamenitejšo portugalsko slaščico pasteis de nata in spoznavala slovenske. Preizkusila sta se tudi v peki potiice. IIn kako si na Portugalskem zasladijo praznike?
Iskali smo ljudi, ki imajo vsak dan Božič. Ne, ni napaka. Vemo, da se praznik piše z malo začetnico. Poiskali smo namreč tiste, ki imajo božič v priimku. Z nami so delil najzabavnejše in najsimpatičnejše prigode.
Trideset let po izidu prvega samostojnega CD-ja prekmurskega godca Vlada Kreslina Namesto koga roža cveti ga je Založba kvalitetnih programov RTV Slovenija izdala tudi na dvojni vinilni plošči v ročno oštevilčeni nakladi tisoč primerkov z zanimivo arhivsko dokumentacijo in s priloženo pretočno kodo. Več o tistem času in glasbi na plošči pa njen protagonist in glasbeni urednik Jernej Vene.
Preverjali smo vaše poznavanje odlokov, ki smo jih bili deležni od marca lani. V prvem krogu v interaktivnem kvizu smo zastavili 5 vprašanj. Igralca, ki sta najhitreje in najbolj pravilno odgovorila na največ vprašanj, sta si prislužila mesto v velikem finalu. Pomerila sta se iz slušalke v slušalko, vmes pa Andrej in Miha.
Solo andar (Samo hoditi) je ime nove skladbe in hkrati ime koncertnega sklopa v Klubu Cankarjevega doma, ki ga danes zvečer (ob 20-ih) pripravlja zasedba Sentido project. Glasbeno-plesni projekt, v katerem se flamenko sreča z jazzom, R'N'B-jem in popom, ponuja docela novo odrsko izkušnjo. Pogovarjali smo se s članoma Sentido project in hkrati avtorjema nove pesmi Solo andar, pevko in plesalko Urško Centa (besedilo) ter basistom Tadejem Kamplom (glasba).
Dan slovenskega znakovnega jezika je od letošnjega junija na pobudo Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije vpisan v slovensko ustavo, kar pomeni, da je priznan kot samostojen in avtohton jezik. Z željo, da bi poudarili pomen nadaljnjega razvoja slovenskega znakovnega jezika, ki trenutno obsega le okrog 21 tisoč kretenj, in zagotovili dostopnost v vseh sferah življenja, predvsem pri izobraževanju, je zveza ob dnevu slovenskega znakovnega jezika ustvarila dokumentarni film 62.a, v katerem pretresljive osebne izpovedi odstirajo, kako je prepoved rabe maternega jezika v izobraževanju usodno zaznamovala gluho jezikovno manjšino. Na oder prihaja tudi stand-up komedija Decibel-ga, v kateri nastopajo tudi gluhi igralci. Predvajan bo glasbeni videospot Verjemi vase, ki je v celoti dostopen ljudem z izgubo sluha. Osrednje sporočilo zveze je, da si želijo vključujoče družbe oziroma dostopnost na vseh področjih življenja, pove Tina Grošelj iz Zveze društev gluhih in naglušnih ter scenaristka dokumentarnega filma 62.a
Ker Val 202 z novim leto vstopa v petdeseto pot okoli sonca, je pravično in bogu všečno, da prehod v zahodno etapo obstoja ustrezno obeležimo. Ker pa Val 202 ni iz Vodic, čeprav ga tam tudi lovijo, smo na pomoč poklicali antropologa dr. Dana Podjeda. Pojasni tradicijo prehodov v zrela leta in nam svetuje, kak mlaj naj mu postavimo in kak verz naj mu vžgemo v uro, narejeno iz štora pokljuškega macesna.
Vsako leto si obljubimo, da se pri družinski večerji ne bomo pogovarjali o politiki, ker se bomo skregali. Pa se. Pogovarjamo in skregamo. Zakaj? Je to slovenska posebnost? Odgovarja Andraž Zorko, analitik, poznavalec družbe in politike.
Vsako leto si rečemo, da ne bomo čakali na zadnji trenutek in se potem, glej, glej, glej, 24. decembra zalotimo v izropani trgovini, na lovu za večerjo in darili. Velikokrat se zatečemo tudi na bencinski servis. Kaj vse pa tam iščemo in kupujemo, pove Ines Ćeman, zaposlena na Petrolu.
Zakaj in kako poskrbeti, da bo božična zvezda preživela, smo vprašali kemika in ljubiteljskega botanika Jana Robina.
Mednarodni projekt Disko šola, v katerega so bili vključeni otroci iz Osnovne šole III v Murski Soboti, je pri nas koordinirala Sara Božanič z Inštituta za transmedijski dizajn. Osnovna ideja je bila skupno sodelovanje od 10 do 14- letnih učencev pri snovanju besedil in glasbe ter končnega snemanja male vinilne plošče z dvema avtorskima skladbama.
Po sobotni jeseniški premieri bo danes ljubljanska premiera predstave Zgodbe grde deklice. Uprizoritev, ki je namenjena otrokom in najstnikom, njihovim staršem in učiteljem, je plod sodelovanja producenta ŠKUC gledališča z Zavodom Kolaž in prvič tudi z jeseniškim Gledališčem Toneta Čufarja. Zgodbe grde deklice, po besedilu francoskega avtorja, igralca in režiserja Juliena Daillerja, so predstava o samopodobi najstnikov, starih od osem do dvanajst let.
Novomeški škof dr. Andrej Saje je do leta 2013 vodil ekspertno skupino za reševanje primerov spolnih zlorab. Pravi, da je Katoliška cerkev naredila že veliko na področju spolnih zlorab– na ravni predpisov.
Naše gostinstvo se že nekaj let spopada s pomanjkanjem kadra, epidemija pa je kadrovske težave še dodatno povečala. Čeprav je država tej panogi v tem času pomagala, zaznavajo namreč še večji odliv kadra v sosednje države kot pred to krizo, tudi sicer pa je zanimanje za delo v tej panogi vse manjše. Zakaj so gostinski poklici pri nas vse manj cenjeni, je v sosednji Avstriji res bolj rožnato in kaj bi bile rešitve za nastale razmere, v prispevku naše mariborske kolegice - Nataše Kuhar.
Zimski obisk gora zaradi nižjih temperatur, krajših dni in specifičnih snežnih razmer zahteva natančno načrtovanje, pridobivanje informacij s terena, ustrezno opremo, sposobnost dobre orientacije in pravilnega gibanja, predvsem pa veliko mero spoštovanja do gora, so poudarili organizatorji novinarske konference, ki jo je ob začetku zimske planinske sezone organizirala Planinska zveza Slovenije. Dogodek se je začel ob vznožju Velike Planine in se po večurnem pohodu z demonstracijo uporabe opreme končal na Domžalskem domu, vmes pa se je dogodilo marsikaj, tudi močan veter in sprožitev plazu.
Doktorica Jana Javornik je družboslovka v najbolj interdisciplinarnem pomenu besede. Doma je v številnih akademskih okoljih od Združenega kraljestva do Švedske in južne Azije. Kot profesorica in raziskovalka deluje na področju primerjalnih metodologij analize javnih politik ter na področju zaposlovanja in delovnih razmerij. O spremenjenih razmerah na trgu dela po pandemiji, o razumevanju znanosti, o sodelovanju znanosti in politike, o občutku utesnjenosti pri nas in o tem, kam bi danes še lahko umestili koncept pravičnosti, se je z doktorico Jano Javornik pogovarjala Nataša Štefe.
Pred dnevi je pod okriljem založbe Učila izšla Obljubljena dežela, obsežna avtobiografija nekdanjega ameriškega predsednika Baraka Obame. V izvirniku je v ZDA izšla pred skoraj natanko enim letom in takoj začela podirati bralno-prodajne rekorde in kljub temu, da je izšla na koncu leta, brez težav prebila na lestvico 10 najbolj prodajanih knjig v ZDA v lanskem letu. Obama je spisal že dve uspešnici - Sanje mojega očeta in Pogum za upanje, ki pa sta bolj kot biografiji niz misli Baraka Obame o rasnih vprašanjih, dediščini in ameriškem snu. V aktualni knjigi pa nas gostobesedno popelje v Belo hišo, pa krizni štab, na pogajanja na Bližnji vzhod ter nam iskreno, mestoma duhovito predstavi dvome vase in svoje sposobnosti, ki so ga spreletavali, ko se je soočal z lastnimi omejitvami in z največjimi globalnimi izzivi hkrati.
Kako je živeti v tihem mestu, ki ga s svojim hrupom ne obremenjuje promet? Kako spodbuditi prehod k električnim avtomobilom in kolesom? Pogovarjamo se z Markom Marovtom, Slovencem, ki že šest let živi v Oslu in od blizu spremlja prehod k električnim vozilom. Tudi sam je aktivno vključen v ta prehod, dela namreč v podjetju, ki organizira skupno rabo električnih koles. Med drugim izvemo tudi, kako je na severu Evrope z izposojo koles pozimi in kdaj kolesa dobijo tudi žebljičke na gumah. Marko Marovt ima v Oslu skupaj s prijatelji tudi kolesarski lokal in delavnico, tam se je z njim srečal Jan Grilc.
Danes je potekala spletna razprava o spolnem nadlegovanju v znanosti pod naslovom Obravnava spolnega nadlegovanja v znanstvenem prostoru - kaj se zgodi po prijavi? Kot je povedala dr. Vesna Leskošek, profesorica s Fakultete za socialno delo in članica komisije za enakost v znanosti, ki je svetovalno telo Ministrstva za znanost, izobraževanje in šport, se tudi zaradi nejasnih postopkov po prijavi zgodi premalo. "Kar je velika zasluga oseb, ki so se pred enim letom izpostavile, pa tega niti ne vedo je, da lahko pogumu posameznic, ki so spregovorile, pripišemo to, da danes o spolnem nadlegovanju govorimo veliko več, da imamo razpisane ciljne raziskovalne programe, da se s tem ukvarja Komisija za enake možnosti na področju znanosti in mnoge druge institucije. Zdi se mi, da se je ta preskok zgodil, a pri tem moramo vedeti, da to v dovolj veliki meri še ne koristi osebam, ki prijavijo tako dejanje. Čaka nas še, da postopke tudi uredimo."
Neveljaven email naslov