Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji. In prišli do ugotovitve, da tega praznika sploh ne poznajo, čeprav je sveti Martin pretežni del življenja deloval in umrl prav v Franciji. Pogovarjali smo se s pridelovalcem vin iz Alzacije Yvanom Zeyssolffom, ki je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwille.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji.
Naš najbolj čaščeni svetnik, h kateremu vsaj enkrat na leto ‘molijo’ tudi zapriseženi ateisti, je sveti Martin. Kot sin rimskega vojaka se je rodil v začetku 4. stoletja na Madžarskem, kot rimskega vojaka pa so ga poslali na služenje v Galijo, današnjo Francijo. Tam je doživel razsvetljenje, postal misijonar, v Toursu pa so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Umrl je 8. novembra 397, dan njegovega pogreba, 11. november, pa je njegov godovni dan, ki ga pri nas priznavamo za dan, ko se mošt spremeni v vino.
Yvan Zeyssolff je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwiller kakih 30 kilometrov južno od Strasbourga v Alzaciji. Vinsko klet Zeyssolff je leta 1778 ustanovil njegov prednik Jean-Daniel Zeyssolff.
“Mi ne poznamo martinovega, vinogradniki praznujemo dan svetega Vincenca, ki je zaščitnik vinarjev v Franciji. Pravzaprav se niti ne spomnim, katerega dne goduje. Tudi kakšnih posebnih običajev nimamo s katerimi bi v Alzaciji obeležili ta dan. Pri nas imamo sredi poletja vinski festival v bližnjem mestu Barr, kjer se vinarji v prvem tednu oktobra predstavimo letino in pokušino mošta.”
Še najbližje našemu pojmovanju martinovega so v vinsko najbolj razvpiti državi in državi, kjer je sveti Martin pretežni del življenja in tam tudi umrl, v obdobju pred božičem, decembra, ko ljudje najbolj množično v letu obiskujejo vinske kleti.
“Decembra praktično vsaka vas in mesto v Alzaciji pripravi svoj božični sejem in k obisku sejma sodi tudi obisk vsaj ene vinske kleti. Gostom pa ne postrežemo gosi ali race, v najboljšem primeru coq au vin. Ne gre pa brez kislega zelja s svinjino pa tudi znamenite alzaške mesne pite. V dnevih okoli novega leta pa morajo biti na mizi gosja jetra.”
Alzacija je podobno kot Slovenija dežela na prepihu, skozi zgodovino so se tam izmenjevali francoski in nemški vladarji, vinogradništvo je bilo skoraj uničeno v tridesetletni vojni in kasneje v Francoski revoluciji, a na kolena je vinogradništvo dobesedno spravila trtna uš in bolezni pred dvema stoletjema.
“Na te konce sveta so vinsko trto prinesli že Rimljani. Vse od takrat se tu ukvarjamo z vinom. Nekoč do bila vina iz Alzacije najbolj cenjena in najdražja vina po vsej Evropi. Potem pa je v pred 200 leti prišlo do katastrofe: zaradi plesni in trtne uši so bili vsi vinogradi uničeni. To so bili najhujši časi za Alzacijo: desetletja dolgo je trajalo, da so naši predniki spet obnovili vinograde.”
V Alzaciji imajo pretežno bela, suha vina. Rizling, silvanec, beli pinot. V družini Zeyssolff so najbolj ponosni na vino Klevener de Heiligenstein. Trte za to vino je leta 1742 prinesel iz južne Tirolske v Alzacijo nek plemič. V celotni Alzaciji, ki ima približno 15 tisoč hektarjev vinogradov, da ga lahko pridelujemo le 45 ha, kar pomeni le na slabih 0’3 % površin. Ivanov oče je bil v 60ih letih eden prvih vinarjev v Alzaciji, ki je začel vina polniti v buteljke, kar je danes pravilo. Tam namreč sploh ne smejo prodajati vina v rinfuzi, torej na litre. Predpisano imajo celo obliko steklenice, le pri barvi stekla so dovoljena odstopanja.
“Prodaja v Franciji je v redu, nimam se kaj pritoževati. Kar 70 odstotkov letne proizvodnje prodam v Franciji, 15% neposredno v kleti. Ostalo gre v izvoz, predvsem ZDA, pa tudi v države EU. Edina težava, ki jo imamo pridelovalci vin v Alzaciji je, da v trgovinah izven Francije naša vina postavijo na polico z vini iz Nemčije ali Avstrije. To nas moti. Res smo bili v zgodovini pogosto pod Nemčijo, ampak mi smo že dolgo samo Francozi.”
Držina Zeyssolff pa je, kot so bili pogosto v zgodovini, pred veliko prelomnico. Yvan se trudi pridobiti certifikat organsko pridelanih vin, zato že vrsto let namreč svoje vinograde obdeluje izključno po principih biodinamičnega vinogradništva in ne uporablja kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji. In prišli do ugotovitve, da tega praznika sploh ne poznajo, čeprav je sveti Martin pretežni del življenja deloval in umrl prav v Franciji. Pogovarjali smo se s pridelovalcem vin iz Alzacije Yvanom Zeyssolffom, ki je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwille.
Nekaj dni po enem največjih slovenskih praznikov, Martinovem, smo v eni najbolj poznanih vinskih regij v najbolj vinsko razvpiti državi preverjali, kako praznik vina obeležujejo v Alzaciji.
Naš najbolj čaščeni svetnik, h kateremu vsaj enkrat na leto ‘molijo’ tudi zapriseženi ateisti, je sveti Martin. Kot sin rimskega vojaka se je rodil v začetku 4. stoletja na Madžarskem, kot rimskega vojaka pa so ga poslali na služenje v Galijo, današnjo Francijo. Tam je doživel razsvetljenje, postal misijonar, v Toursu pa so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Umrl je 8. novembra 397, dan njegovega pogreba, 11. november, pa je njegov godovni dan, ki ga pri nas priznavamo za dan, ko se mošt spremeni v vino.
Yvan Zeyssolff je neposredni potomec 11. generacije iz družine pridelovalcev vin iz kraja Gertwiller kakih 30 kilometrov južno od Strasbourga v Alzaciji. Vinsko klet Zeyssolff je leta 1778 ustanovil njegov prednik Jean-Daniel Zeyssolff.
“Mi ne poznamo martinovega, vinogradniki praznujemo dan svetega Vincenca, ki je zaščitnik vinarjev v Franciji. Pravzaprav se niti ne spomnim, katerega dne goduje. Tudi kakšnih posebnih običajev nimamo s katerimi bi v Alzaciji obeležili ta dan. Pri nas imamo sredi poletja vinski festival v bližnjem mestu Barr, kjer se vinarji v prvem tednu oktobra predstavimo letino in pokušino mošta.”
Še najbližje našemu pojmovanju martinovega so v vinsko najbolj razvpiti državi in državi, kjer je sveti Martin pretežni del življenja in tam tudi umrl, v obdobju pred božičem, decembra, ko ljudje najbolj množično v letu obiskujejo vinske kleti.
“Decembra praktično vsaka vas in mesto v Alzaciji pripravi svoj božični sejem in k obisku sejma sodi tudi obisk vsaj ene vinske kleti. Gostom pa ne postrežemo gosi ali race, v najboljšem primeru coq au vin. Ne gre pa brez kislega zelja s svinjino pa tudi znamenite alzaške mesne pite. V dnevih okoli novega leta pa morajo biti na mizi gosja jetra.”
Alzacija je podobno kot Slovenija dežela na prepihu, skozi zgodovino so se tam izmenjevali francoski in nemški vladarji, vinogradništvo je bilo skoraj uničeno v tridesetletni vojni in kasneje v Francoski revoluciji, a na kolena je vinogradništvo dobesedno spravila trtna uš in bolezni pred dvema stoletjema.
“Na te konce sveta so vinsko trto prinesli že Rimljani. Vse od takrat se tu ukvarjamo z vinom. Nekoč do bila vina iz Alzacije najbolj cenjena in najdražja vina po vsej Evropi. Potem pa je v pred 200 leti prišlo do katastrofe: zaradi plesni in trtne uši so bili vsi vinogradi uničeni. To so bili najhujši časi za Alzacijo: desetletja dolgo je trajalo, da so naši predniki spet obnovili vinograde.”
V Alzaciji imajo pretežno bela, suha vina. Rizling, silvanec, beli pinot. V družini Zeyssolff so najbolj ponosni na vino Klevener de Heiligenstein. Trte za to vino je leta 1742 prinesel iz južne Tirolske v Alzacijo nek plemič. V celotni Alzaciji, ki ima približno 15 tisoč hektarjev vinogradov, da ga lahko pridelujemo le 45 ha, kar pomeni le na slabih 0’3 % površin. Ivanov oče je bil v 60ih letih eden prvih vinarjev v Alzaciji, ki je začel vina polniti v buteljke, kar je danes pravilo. Tam namreč sploh ne smejo prodajati vina v rinfuzi, torej na litre. Predpisano imajo celo obliko steklenice, le pri barvi stekla so dovoljena odstopanja.
“Prodaja v Franciji je v redu, nimam se kaj pritoževati. Kar 70 odstotkov letne proizvodnje prodam v Franciji, 15% neposredno v kleti. Ostalo gre v izvoz, predvsem ZDA, pa tudi v države EU. Edina težava, ki jo imamo pridelovalci vin v Alzaciji je, da v trgovinah izven Francije naša vina postavijo na polico z vini iz Nemčije ali Avstrije. To nas moti. Res smo bili v zgodovini pogosto pod Nemčijo, ampak mi smo že dolgo samo Francozi.”
Držina Zeyssolff pa je, kot so bili pogosto v zgodovini, pred veliko prelomnico. Yvan se trudi pridobiti certifikat organsko pridelanih vin, zato že vrsto let namreč svoje vinograde obdeluje izključno po principih biodinamičnega vinogradništva in ne uporablja kemičnih pripravkov za zatiranje škodljivcev.
doc.dr.Marjetka Conradi priproča knjigo Tima Krabbeja- Kolesar (The rider)
Linnea Wartiovaara, devetnajstletna srednješolka iz Finske, se je s prijateljico letos odpravila z vozovnico “Interail” na pot po Evropi. Ena od njunih prvih postaj je bila Ljubljana, ki sta jo spoznavali z “občutkom in počasi”. Ujeli smo ju v parku Tivoli, med ležernim prebiranjem študijske literature in knjige Davida Nichollsa: One day.
Slovenski policisti so zaradi narave svojega dela pogosto v stresnih situacijah, a tragedija, v kateri izgubijo svojega sodelavca, globoko zareže tudi v njihove vrste, pravi Marjan Fank, generalni direktor slovenske policije.
Mirjam Gostinčar, socialna delavka in urednica cestnega časopisa Kralji ulice se pri svojem delu srečuje s številnimi oblikami duševnih stisk, ki so pogosto poglobljene še s socialnimi okoliščinami. Zato je med številnimi knjigami, ki jih prebira to poletje, izbrala Jedrt Lapuh Maležič: Težkomentalci, ki na sproščen in humoren način daje uvid v nekoliko manj poznani svet duševnih stisk.
Eva Mladenovič trenutno odkriva skrivnosti Portugalske, saj je na Iberski polotok za eno leto odšla na delo. V Kulturnem društvu Brdo Eva kot flavtistka in članica orkestra ter z izvajanjem vokalnih delavnic že dobrih deset let pomaga ohranjati srbsko kulturno dediščino in z njo seznanja tiste, ki je ne poznajo, ter predaja znanje in pesmi mlajšim rodovom. Poleg pesmi pa pod njene prste vedno znova priroma tudi kaka dobra knjiga. V času, ko je živela v Splitu, je spoznala dela Renata Baretića in se tudi bolje spoznala s hrvaškim jezikom.
Upokojeni vrhovni sodnik Vasilij Vasko Polič je tudi pisatelj, igralec in glasbenik. Napisal je že 23 leposlovnih knjig. V svojih zgodbah združuje erotiko, pravo, politiko, zgodovino, vesolje in še marsikaj. Pogovor z Vaskom Poličem – tudi o popku sveta.
V ljubljanskem Tehnološkem parku so odprli razstavo z naslovom »Zunaj laboratorija: revolucija v »naredi sam« znanosti« – gre za mednarodni projekt Sparks, v katerega je vključena tudi Hiša eksperimentov. Razstava, ki bo potovala po vseh članicah Unije, predstavlja zgodbe ljudi, ki odpirajo znanstvene raziskave javnosti in jih iz poklicnih laboratorijev usmerjajo v domove, delavnice in na dvorišča.
V ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so odprli razstavo TBI: mladi, mesto in dediščina. V središču razstave je Idrija, oziroma, če povemo natančneje, vizije mladih o prihodnosti Idrije. Razstava je rezultat sodelovanja 30-ih mladih v mednarodnem projektu, ki se je povsem praktično lotil izzivov majhnega mesta v prihodnosti.
Svetovalnici za migrante imajo poleti še več dela kot sicer. K njim prihajajo izkoriščani in izgoreli delavci, migranti, prosilci za azil, tujci, ki imajo težave s togo administracijo. Goran Lukić poudarja, da je v svetovalnici član vedno na prvem mestu.
Dr. Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor, bere predvsem veliko strokovne literature, med ljubšimi žanri za prosti čas pa so že od nekdaj kriminalke. In za svoje priporočilo je izbrala trenutno eno večjih uspešnic tega žanra.
V poletnem času je predvsem pastir. Vroče poletne mesece v mestu je namreč zamenjal za prijetne temperature na Soriški planini, kjer dneve preživlja v družbi svojih 70 krav. Čeprav pravi, da pašnja zahteva celega človeka – vstaja ob 5. uri zjutraj, spat gre po deseti zvečer, pa vmes najde tudi čas za branje. In v branje priporoča avtorja, ki ga je po njegovem mnenju skoraj nemogoče brati.
Dr. Boris Kolar je ekotoksikolog, ki se ukvarja z okoljskimi tveganji. Je pa tudi pisatelj. Njegov prvi roman Iqball hotel, ki je pristal med prvo peterico nominirancev za nagrado Kresnik leta 2009, nas popelje v Afriko, ki je Borisu Kolarju še kako ljuba dežela. Ker zadnja leta, ko ima čas, bolj kot bere piše, je imel pri izbiri knjižnega namiga nekaj zadrege, a na koncu nam je dal tri. In tudi pri teh ni pozabil na Afriko.
Matjaž Manček je pomočnik direktorja za glasbeni program v Kinu Šiška. Na Valu 202 je že predstavljal svoj glasbeni okus, tokrat ponuja poletno branje. Ne mara lahkotnega dopustniškega branja in kljub uporabi e-bralnikov raje prebere knjigo.
Neveljaven email naslov
