Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave.
Poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak opisuje tri grozljive tedne, ki jih je pod krinko preživel v sporni poljski klavnici
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave. Reportažo je objavil skupaj s Thomaszem Patoro.
Kako dolgo ste delali tam pod krinko?
V klavnici sem delal skoraj tri tedne. Dva tedna v dnevni izmeni, v kateri sem opravljal najslabša mesarska dela, ki jih ni hotel delati nihče drug. Po dveh tednih so me preselili v nočno izmeno. Takrat so se dogajale vse nezakonite stvari. Bolne krave so namreč ubijali ponoči. Za premestitev sem zaprosil sam, z izgovorom, da bi rad zaslužil več. Opozorili so me, da bo delo težaško, a sem jih vendarle prepričal.
Pa so vam verjeli, glede na to, da sklepam, da za mesarja najbrž niste bili ustrezno usposobljeni?
Nisem imel pravega znanja. Prebral sem nekaj starih učbenikov za mesarje in si ogledal nekaj dokumentarnih filmov. Šel sem tudi v nekaj drugih klavnic, da bi videl, kako delujejo. Spremenil sem tudi svoj videz, se preselil iz Varšave in enostavno nekega dne v začetku novembra potrkal na vrata klavnice. Predstavil sem se jim za mladeniča s težavnim življenjem in v iskanju fizičnega dela, ki bi se mu lahko popolnoma posvetil.
Prvič, ko sem prišel do njih, so mi rekli, da me bodo naslednji dan poklicali nazaj. Dali so mi tudi nekaj klobas. Ker me naslednji dan niso poklicali nazaj, sem jih znova obiskal in poskusil pritisniti nanje. Verjeli so mi in že naslednji dan sem lahko začel. Prvih nekaj dni je bilo res težkih. Na začetku sploh nisem znal pravilno držati noža, bil sem popoln začetnik.
Začeli ste torej v dnevni izmeni, potem presedlali v nočno … Vas je to, kar ste videli, presenetilo?
Že v prvih dveh tednih dela v dnevni izmeni sem videl veliko dokazov o njihovih nočnih dejavnostih. Zjutraj sem bil, denimo, odgovoren za pakiranje trupel za nadaljnji razrez.
Včasih sem jih moral tako rekoč “polepšati”. Šef mi je rekel: “Poglej, ta del je slab, tale je gnil, to moraš izrezati.” To meso smo pozneje označili kot meso zdravih krav brez kakršnih koli drugih oznak. Že čez dan sem torej videl nekaj manjših dokazov.
Enkrat ali dvakrat sem v skladišču videl tudi bolne krave. Svojega nadzornika sem vprašal, kaj se dogaja z njimi. Odvrnil je, da bo bolje, če sploh ne sprašujem. Pozneje mi je vseeno priznal, da so krave poškodovane, da imajo zlomljene noge, da je včasih še precej huje, a da je to zelo dober posel za klavnico.
Lahko opišete kakšen prizor, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin?
Videl sem dva zares grozna prizora. Prvi je bil povezan s prvo kravo v moji prvi nočni izmeni. Potegnili so jo v klavnico, ven je prišla obglavljena. Od šoka sem ostal brez besed, nisem vedel, kaj se sploh dogaja, in za trenutek sem pozabil, da sem novinar pod krinko. Sploh nisem zmogel vprašati, zakaj je brez glave. Imamo posnetek z moje skrivne kamere, a je brez mojega komentarja, saj sem enostavno pozabil vprašati kar koli o tem, tako sem bil šokiran.
Drugi grozljiv prizor pa se je zgodil, ko so mi naročili, naj zaklanim kravam očistim želodce in izpraznim njihovo drobovje. Velikokrat sem pri čiščenju drobovja naletel na majhne ali večje zarodke v njih in zame je bilo to šokantno. Nisem vedel, kaj naj storim z njimi. Ko sem vprašal nadrejenega, kaj naj naredim s zarodkom telička v kravi, mi je le velel, naj ga vržem stran. In če ne bom zmogel sam, naj prosim koga za pomoč.
Vam po razkritju kdo grozi?
Zdaj nimam težav, nihče mi ni grozil, razen, seveda, nekaj spletnih nadlegovalcev, ki me obtožujejo, da bom uničil celotno poljsko mesno industrijo. Razen tega je vse v redu.
Sami ste z delom pod krinko odstrli en tak primer sporne prakse. Kako pogoste, domnevate, so sicer takšne prakse na Poljskem?
Do zdaj smo poročali o treh takšnih klavnicah. Leta 2013 je policija po naključju ustavila enega od tovornjakov iz teh klavnic. Temu je sledila obsežna preiskava, v kateri so preučevali izvor več kot sto ton spornega mesa, okuženega s salmonelo in še čim, odgovorni v podjetju pa so bili obsojeni na nekajletno zaporno kazen. Drug primer je bila naša odmevna reportaža, tretji pa je bil primer pred nekaj meseci, ko je policija prav tako ustavila tovornjak s spornim mesom, a se je odgovornim za zdaj uspelo izmuzniti roki zakona.
Po objavi naše reportaže so mediji razkrili še dve z njo povezani klavnici, od ljudipo vsej državi pa smo prejeli tudi ogromno drugih prijav sporne prakse. Oglašajo se nam mesarji, ki so bili priča kršenju zakonodaje in osnovnih predpisov. Problematika se v nasprotju s tem, kar trdi vlada, razteza po vsej državi, od vzhoda do zahoda.
Torej gre za precej pogostejšo prakso, kot nam skušajo prikazati. Če se vrneva na začetek – kako ste sploh dobili prvotno informacijo, namig?
Tega pa ne morem komentirati, svoje vire moram zaščititi.
Kakšen je bil odziv poljske javnosti, potem ko je izbruhnil škandal?
Takoj po objavi je sledil res neverjeten odziv. Tako rekoč v nekaj urah so novico objavili povsod. Ta reportaža je bila najbolj gledan izdelek naše medijske hiše v vsej njeni zgodovini. Kljub grozljivim prizorom, ki sem jih posnel, si jo je v nekaj urah ogledalo več sto tisoč ljudi. Ljudje so se odzvali res čustveno – z jezo, žalostjo … Spraševali so se, kako se lahko nekaj takega dogaja na Poljskem, in to v 21. stoletju. Poljska je eden od največjih izvoznikov govejega mesa v Evropi, ogromno živine se pase po naših tleh. Jo res obravnavamo tako, so se spraševali.
Zaradi tega, kako Poljska zastruplja celotno Evropsko unijo, so ljudje tako rekoč ponoreli. Besni so bili tudi zaradi tega, ker se policija tako dolgo ni zganila. Opozorili smo jih namreč nekaj tednov prej, preden smo objavili posnetke. A so se obotavljali … Šele po objavi naše reportaže so se odzvali.
Reportažo, ki je razkrila afero, lahko najdete tukaj.
Kaj, pričakujete, se bo na Poljskem zgodilo zdaj? Bo vlada kaj storila v zvezi s pomanjkanjem nadzora? Bo na terenu odslej več inšpektorjev?
Hm … Obljubljajo marsikaj, med drugim stalni videonadzor v vsaki klavnici. Sam si predvsem želim, da bi se obljub držali. Za zdaj je videti, kot da leporečijo zaradi škandala samega.
Kakšna pa je povprečna plača mesarja v takšnih klavnicah na Poljskem?
V dnevni izmeni sem dobival približno tri evre na uro, torej bi to zneslo približno 530 evrov na mesec. Nočna izmena je bila skoraj dvakrat bolje plačana, postavka na mesec znese tudi do 1000 evrov. Težko je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati takšno delo. Če ga že dobiš, ga moraš dobro plačati, da ti ne pobegne drugam. To delo ni lahko, ne morete si predstavljati, kako težko je ločiti meso od kosti.
Koliko govejega mesa pa Poljska pravzaprav izvozi?
Poljska izvozi približno 80 odstotkov svoje govedine …
Torej so štiri petine mesa, ki so ga na sporen način dobili v nezakoniti klavnici, poslali v tujino?
Ja, hipotetično, ja. Če upoštevamo nacionalno statistiko, ga je toliko potovalo na tuje.
V katero državo ga izvozite največ?
Največ ga je šlo po mojih podatkih v Francijo.
Poljska je po podatkih UM Comtrade leta 2017 izvozila 415 milijonov kilogramov govedine v skupni vrednosti milijarde in pol dolarjev. “Čeprav bi morali biti veterinarji v klavnici navzoči na vseh ključnih točkah zakola, sem videl le enega, pa še ta je urejal le administrativne zadeve,” je še dodal preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak, ki je skupaj s kolegom Tomaszem Patoro razkril odmevno afero z mesom.
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave.
Poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak opisuje tri grozljive tedne, ki jih je pod krinko preživel v sporni poljski klavnici
Hudo bolne krave brez veterinarskega nadzora, zadušljivo ogaben vonj bolnega mesa, ki te sili na bruhanje … Tako poljski preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak iz medijske hiše TVN opisuje tri tedne, ki jih je preživel v sporni poljski klavnici v bližini Varšave. Reportažo je objavil skupaj s Thomaszem Patoro.
Kako dolgo ste delali tam pod krinko?
V klavnici sem delal skoraj tri tedne. Dva tedna v dnevni izmeni, v kateri sem opravljal najslabša mesarska dela, ki jih ni hotel delati nihče drug. Po dveh tednih so me preselili v nočno izmeno. Takrat so se dogajale vse nezakonite stvari. Bolne krave so namreč ubijali ponoči. Za premestitev sem zaprosil sam, z izgovorom, da bi rad zaslužil več. Opozorili so me, da bo delo težaško, a sem jih vendarle prepričal.
Pa so vam verjeli, glede na to, da sklepam, da za mesarja najbrž niste bili ustrezno usposobljeni?
Nisem imel pravega znanja. Prebral sem nekaj starih učbenikov za mesarje in si ogledal nekaj dokumentarnih filmov. Šel sem tudi v nekaj drugih klavnic, da bi videl, kako delujejo. Spremenil sem tudi svoj videz, se preselil iz Varšave in enostavno nekega dne v začetku novembra potrkal na vrata klavnice. Predstavil sem se jim za mladeniča s težavnim življenjem in v iskanju fizičnega dela, ki bi se mu lahko popolnoma posvetil.
Prvič, ko sem prišel do njih, so mi rekli, da me bodo naslednji dan poklicali nazaj. Dali so mi tudi nekaj klobas. Ker me naslednji dan niso poklicali nazaj, sem jih znova obiskal in poskusil pritisniti nanje. Verjeli so mi in že naslednji dan sem lahko začel. Prvih nekaj dni je bilo res težkih. Na začetku sploh nisem znal pravilno držati noža, bil sem popoln začetnik.
Začeli ste torej v dnevni izmeni, potem presedlali v nočno … Vas je to, kar ste videli, presenetilo?
Že v prvih dveh tednih dela v dnevni izmeni sem videl veliko dokazov o njihovih nočnih dejavnostih. Zjutraj sem bil, denimo, odgovoren za pakiranje trupel za nadaljnji razrez.
Včasih sem jih moral tako rekoč “polepšati”. Šef mi je rekel: “Poglej, ta del je slab, tale je gnil, to moraš izrezati.” To meso smo pozneje označili kot meso zdravih krav brez kakršnih koli drugih oznak. Že čez dan sem torej videl nekaj manjših dokazov.
Enkrat ali dvakrat sem v skladišču videl tudi bolne krave. Svojega nadzornika sem vprašal, kaj se dogaja z njimi. Odvrnil je, da bo bolje, če sploh ne sprašujem. Pozneje mi je vseeno priznal, da so krave poškodovane, da imajo zlomljene noge, da je včasih še precej huje, a da je to zelo dober posel za klavnico.
Lahko opišete kakšen prizor, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin?
Videl sem dva zares grozna prizora. Prvi je bil povezan s prvo kravo v moji prvi nočni izmeni. Potegnili so jo v klavnico, ven je prišla obglavljena. Od šoka sem ostal brez besed, nisem vedel, kaj se sploh dogaja, in za trenutek sem pozabil, da sem novinar pod krinko. Sploh nisem zmogel vprašati, zakaj je brez glave. Imamo posnetek z moje skrivne kamere, a je brez mojega komentarja, saj sem enostavno pozabil vprašati kar koli o tem, tako sem bil šokiran.
Drugi grozljiv prizor pa se je zgodil, ko so mi naročili, naj zaklanim kravam očistim želodce in izpraznim njihovo drobovje. Velikokrat sem pri čiščenju drobovja naletel na majhne ali večje zarodke v njih in zame je bilo to šokantno. Nisem vedel, kaj naj storim z njimi. Ko sem vprašal nadrejenega, kaj naj naredim s zarodkom telička v kravi, mi je le velel, naj ga vržem stran. In če ne bom zmogel sam, naj prosim koga za pomoč.
Vam po razkritju kdo grozi?
Zdaj nimam težav, nihče mi ni grozil, razen, seveda, nekaj spletnih nadlegovalcev, ki me obtožujejo, da bom uničil celotno poljsko mesno industrijo. Razen tega je vse v redu.
Sami ste z delom pod krinko odstrli en tak primer sporne prakse. Kako pogoste, domnevate, so sicer takšne prakse na Poljskem?
Do zdaj smo poročali o treh takšnih klavnicah. Leta 2013 je policija po naključju ustavila enega od tovornjakov iz teh klavnic. Temu je sledila obsežna preiskava, v kateri so preučevali izvor več kot sto ton spornega mesa, okuženega s salmonelo in še čim, odgovorni v podjetju pa so bili obsojeni na nekajletno zaporno kazen. Drug primer je bila naša odmevna reportaža, tretji pa je bil primer pred nekaj meseci, ko je policija prav tako ustavila tovornjak s spornim mesom, a se je odgovornim za zdaj uspelo izmuzniti roki zakona.
Po objavi naše reportaže so mediji razkrili še dve z njo povezani klavnici, od ljudipo vsej državi pa smo prejeli tudi ogromno drugih prijav sporne prakse. Oglašajo se nam mesarji, ki so bili priča kršenju zakonodaje in osnovnih predpisov. Problematika se v nasprotju s tem, kar trdi vlada, razteza po vsej državi, od vzhoda do zahoda.
Torej gre za precej pogostejšo prakso, kot nam skušajo prikazati. Če se vrneva na začetek – kako ste sploh dobili prvotno informacijo, namig?
Tega pa ne morem komentirati, svoje vire moram zaščititi.
Kakšen je bil odziv poljske javnosti, potem ko je izbruhnil škandal?
Takoj po objavi je sledil res neverjeten odziv. Tako rekoč v nekaj urah so novico objavili povsod. Ta reportaža je bila najbolj gledan izdelek naše medijske hiše v vsej njeni zgodovini. Kljub grozljivim prizorom, ki sem jih posnel, si jo je v nekaj urah ogledalo več sto tisoč ljudi. Ljudje so se odzvali res čustveno – z jezo, žalostjo … Spraševali so se, kako se lahko nekaj takega dogaja na Poljskem, in to v 21. stoletju. Poljska je eden od največjih izvoznikov govejega mesa v Evropi, ogromno živine se pase po naših tleh. Jo res obravnavamo tako, so se spraševali.
Zaradi tega, kako Poljska zastruplja celotno Evropsko unijo, so ljudje tako rekoč ponoreli. Besni so bili tudi zaradi tega, ker se policija tako dolgo ni zganila. Opozorili smo jih namreč nekaj tednov prej, preden smo objavili posnetke. A so se obotavljali … Šele po objavi naše reportaže so se odzvali.
Reportažo, ki je razkrila afero, lahko najdete tukaj.
Kaj, pričakujete, se bo na Poljskem zgodilo zdaj? Bo vlada kaj storila v zvezi s pomanjkanjem nadzora? Bo na terenu odslej več inšpektorjev?
Hm … Obljubljajo marsikaj, med drugim stalni videonadzor v vsaki klavnici. Sam si predvsem želim, da bi se obljub držali. Za zdaj je videti, kot da leporečijo zaradi škandala samega.
Kakšna pa je povprečna plača mesarja v takšnih klavnicah na Poljskem?
V dnevni izmeni sem dobival približno tri evre na uro, torej bi to zneslo približno 530 evrov na mesec. Nočna izmena je bila skoraj dvakrat bolje plačana, postavka na mesec znese tudi do 1000 evrov. Težko je najti ljudi, ki bi bili pripravljeni delati takšno delo. Če ga že dobiš, ga moraš dobro plačati, da ti ne pobegne drugam. To delo ni lahko, ne morete si predstavljati, kako težko je ločiti meso od kosti.
Koliko govejega mesa pa Poljska pravzaprav izvozi?
Poljska izvozi približno 80 odstotkov svoje govedine …
Torej so štiri petine mesa, ki so ga na sporen način dobili v nezakoniti klavnici, poslali v tujino?
Ja, hipotetično, ja. Če upoštevamo nacionalno statistiko, ga je toliko potovalo na tuje.
V katero državo ga izvozite največ?
Največ ga je šlo po mojih podatkih v Francijo.
Poljska je po podatkih UM Comtrade leta 2017 izvozila 415 milijonov kilogramov govedine v skupni vrednosti milijarde in pol dolarjev. “Čeprav bi morali biti veterinarji v klavnici navzoči na vseh ključnih točkah zakola, sem videl le enega, pa še ta je urejal le administrativne zadeve,” je še dodal preiskovalni novinar Patryk Szczepaniak, ki je skupaj s kolegom Tomaszem Patoro razkril odmevno afero z mesom.
Ponujamo vam nekaj nenavadnih zgodb, ali bolje nenavadnih krajev, kjer so Slovenci silvestrovali. Imate tudi vi kakšno zanimivo zgodbo? Pokličite nas na 01 475 2202.
David Burbidge je Škot, ki se je pred 20 leti zaljubil v Slovenijo. Od takrat pride večkrat sem, sam ali skupaj s svojim zborom Lakeland Voices s katerim prepevajo tako škotske, angleške in slovenske pesmi. In prav s petjem in recitiranjem slovenskih pesmi se je naučil slovenskega jezika. David zdaj živi v mestu Sedbergh na severu Anglije, ki je pobrateno s slovenskimi Zrečami, vse skupaj pa se je začelo leta 2004 s televizijskim šovom. "Pred 20 leti so na Britanski televizijski mreži BBC pripravili serijo z naslovom The Town That Wants A Twin, v kateri so mestu Sedbergh iskali evropsko mesto, s katerim bi se pobratili. Med kandidati so bila mesta iz Avstrije, Francije, Cipra in tudi iz Slovenije, torej mesto Zreče."
V gradu Cmurek na Tratah, kjer je nekoč deloval Zavod za duševno in živčno bolne, je od leta 2013 Muzej norosti, v katerem so na ogled razstave, ki pričajo o zgodovini enega naših najstarejših ohranjenih gradov ter njegovi vlogi na področju duševnega zdravja. Trate so namreč leta 2004 postale prva ustanova, ki so jo zaprli, dezinstitucionalizirali, stanovalce pa vrnili v življenje. Zgodovinski prikaz odprtja in zaprtja zavoda v gradu dopolnjujejo z umetniško-kulturnimi intervencijami. Pred časom je tam na tritedenski rezidenci gostoval Simon Chang, fotograf tajvanskega rodu, ki že 12 let živi v Sloveniji. Do 10. oktobra bodo v treh sobah, ki so bile javnosti nedostopne, na ogled fotografije, ki jih je posnel v psihiatrični bolnišnici Hawler v Erbilu v Južnem Kurdistanu v Iraku. Fotografije prikazujejo ljudi iz neke druge institucije, z drugega dela sveta, ki so v prazne sobe in na razpokane stene gradu Cmurek dale obraze in zgodbe ljudi, ki danes živijo v podobnih okoliščinah, kot so nekoč živeli tam.
V kulturni četrti Soteska v središču Ljubljane od 27. maja poteka enajstdnevni Festival odpornosti Soteskaopen 2022, s katerim želijo ulice in nova prizorišča spremeniti v prostore druženja. Na treh ljubljanskih ulicah (Rimska, Gregorčičeva in Soteska) se vrstijo pogovori, številne predstave, delavnice, glasbeni večeri, ki ponujajo muziko in celo ples do nebes, organizirali so izmenjevalnico vinilnih plošč, večer kratkih filmov ... Zamisel za festival je nastala pred dobrimi tremi leti, ko so razmišljali, kako zaustaviti domačine in turiste, ki mimo njih hitijo proti Tromostovju, je povedala Inga Remeta, predsednica društva Gledališče Glej in članica umetniškega sveta festivala Soteskaopen: ''V naši četrti je veliko kakovostnih akterjev na različnih področjih, ki delujemo zelo aktivno in dobro. Že leta smo sodelovali na neformalni ravni, potem pa smo se povezali in združili moči.''
Obnovi gozdnatih površin in trajnostnim človeškim navadam lahko pomaga tudi ekološko-dobrodelni koncert. S tem namenom društvo DREVO sozvočja v nedeljo, 5. 6., v Križankah organizira Koncert za človeka in gozd Zemlje, kjer se bodo zbrala nekatera glasbena imena, ki bodo obiskovalke in obiskovalce opozarjala, da lahko že vsak posameznik z lokalnimi akcijami veliko pripomore k boljšemu življenju.
Kateri so največji znanstveni preboji po posameznih področjih?
V 2. delu niza oddaj o duševnem zdravju se pogovarjamo s tetovatorjem, gorskim reševalcem, amaterskim igralcem, glasbenikom, potapljačem in ambasadorjem kampanje Nisi okej? Povej naprej. Sašem Dudićem - Tavčijem. Zakaj ima lahko tudi človek, ki bi v sodobni družbi po vseh pričakovanjih moral veljati za uspešnega, duševne težave?
Naša terenska ekipa se je minuli vikend odpravila na raziskovanje Posočja. In v Posočju najdemo tudi veliko zanimivih posameznikov. Veliko je tujcev, ki so prišli na dopust, pa jim je bilo tako všeč, da so kar ostali tudi, kljub dolgoletnemu trendu odseljevanja pa se v zadnjih letih v posoške kraje vrača tudi vedno več mladih - morebiti po zaključku študija ali pa po tem, ko so izkusili življenje v tujini. Prav zato toliko bolj cenijo naravo in mir, ki jo nudi Posočje. Ena izmed domačink, ki se je po izkušnjah v prestolnici in tujini vrnila, je tudi Karmen Koren in v njenem butiku Reinkarmika v Kobaridu jo je obiskala Tina Šoln.
Ta konec tedna v Ljubljani in okolici poteka 13. Znanstival, festival promocije znanosti, izobraževanja in kritičnega sklepanja. Bogat tridnevni program je v prestolnico kljub včerajšnjemu deževnemu vremenu pritegnil veliko zvedavih mladih in starejših, ki so navdušeno sledili številnim znanstvenim šovom in eksperimentom. Te so na različnih lokacijah v središču mesta vodili tako domači izvajalci iz Hiše eksperimentov kot tuji gostje.
Ena od turističnih panog, v kateri se v zadnjih letih najpogosteje omenja sodelovanje ponudnikov, izmenjava izkušenj in dobrih praks, je gotovo vinarstvo. Slovenski vinarji iz vseh treh vinorodnih dežel pa so v tem obdobju svoje sodelovanje zelo uspešno prenesli tudi na nogometna igrišča. Slovenska vinska nogometna reprezentanca je, to lahko rečemo brez zadržkov, najboljša v Evropi. Štirikratni evropski prvaki - doslej je bilo odigranih pet prvenstev stare celine - bodo tudi na prihajajočem evropskem nogometnem prvenstvu Vino Euro 2022, ki se prične prihodnji teden na Češkem, v vlogi favorita. Vinsko-nogometno zgodbo je pripravil Jože Pepevnik.
Brez medijev ni javnosti in brez javnosti ni medijev. Zato je potrebno graditi zavezništvo, ki ga ogrožajo družabna omrežja s širjenjem lažnih novic in polarizacijo. V mediju Oštro stavijo na neposreden stik s svojim občinstvom, zato danes ob 17. uri pred Mestno hišo v Ljubljani v okviru projekta Obljuba dela dolg prirejajo javni uredniški sestanek z delovnim naslovom Povolilni posvet. Več o tem, zakaj je potrebno politike držati za besedo in kako novinarjem pri tem lahko pomaga javnost, je Maji Avi Žiberna povedal vodja projekta Matej Zwitter.
V tokratni seriji rekreativnih oddaj smo svojo pozornost usmerili v skupine, ki so večkrat, tudi nehote, nekoliko zapostavljene. Tokratno oddajo posvečamo najmlajšim. Jure Jeromen in Nina Smole sta raziskovala, katera vadba je najprimernejša za predšolske otroke in kako jih najlažje zmotiviramo, da se nam pridružijo pri športnih aktivnostih.
V Ljubljani je te dni potekala 6. Evropska fizikalna olimpijada, ki je v Slovenijo pritegnila 182 mladih genijev z vsega sveta. V dveh tekmovalnih dneh so se pomerili v eksperimentalnem in teoretskem delu, ob reševanju nalog pa so spoznavali tudi lepote naše dežele. Kakšne fizikalne orehe so trli in katere države so se odrezale najbolje?
Bolezen opičje koze zadnje dni precej polni medije, tudi pri nas, potem ko so včeraj sporočili, da imamo tudi v Sloveniji prvi potrjeni primer te bolezni. Opičje koze sicer redko srečamo zunaj Afrike, zdaj pa je opaziti nepričakovan porast primerov po svetu, torej izven njenega običajnega kroga širjenja. Ob tem se skupaj s strokovno javnostjo sprašujemo, zakaj ta virus tokrat tako učinkovito potuje po svetu in ali imajo vse trenutno odkrite različice po svetu, ki so izven Afrike, skupen izvor? Maja Ratej se je po nekaj pojasnil odpravila na ljubljanski Inštitut za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete k najkompetentnejši slovenski strokovnjakinji za živalske zoonoze profesorici Tatjani Avšič Županc.
Po prvem delu filmskega festivala so vsaj trije filmi v igri za zlato palmo.
Pokljuka ob slovenskih biatloncih in biatlonkah, ki so v teh dneh začeli s pripravami na novo sezono, gosti tudi številčno biatlonsko zasedbo iz Ukrajine. O tem, kako je za Ukrajince in Ukrajinke poskrbljeno na Pokljuki, kakšna je situacija v njihovi domovini, in kaj prinaša prihodnost pa več Aljaž Golčer.
Še nedolgo nazaj se je v Sloveniji delo na daljavo zdelo utopija, pa se je - tudi po sili razmer - uveljavilo in obdržalo. Čeprav izziv usklajevanja dela na daljavo in dela v pisarni oz. hibridnega modela dela še ni v celoti končan, se na trgu dela že pojavljajo številni novi izzivi. Med drugim tudi uvajanje skrajšanega delovnika. Na dogodku Krajši delovni čas - utopija ali prihodnja realnost?, ki je v organizaciji e-Študentskega servisa in Združenja delodajalcev Slovenije v okviru projekta Regijski center za dostojno delo Ljubljana pretekli teden potekal v Ljubljani, so strokovnjaki razpravljali o tem, kakšna prihodnost se obeta na trgu delovne sile v Sloveniji. Kakšne so prednosti krajšega delovnika, s kakšnimi organizacijskimi in zakonskimi ovirami za njegovo uvedbo se podjetja srečujejo? Kakšne so pozitivne in negativne posledice krajšega delovnika in o kakšnih oblikah skrajšanja bomo v prihodnosti razpravljali? Je 8 ur na dan, 5 dni na teden - delovnik, ki ga je pred skoraj 100 leti uvedel Henry Ford, oče optimizacije in vitke proizvodnje - preživel koncept? Je krajši delovnik prihodnost ali utopija? Sogovornice: red. prof. dr. Polona Domadenik Muren, izr. prof. dr. Sara Tement in Jasmina Alić.
Neveljaven email naslov