Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


15.04.2019

15. april 1452, dan, ko se je rodil mojster

15. april je dan, na katerega se je leta 1452 rodil eden najbolj vsestranskih in nadarjenih ljudi v zgodovini – mojster Leonardo Da Vinci, ki ga ne poznamo le kot avtorja slik, kot sta Mona Lisa in Zadnja večerja, ali najdražje umetnine vseh časov – Odrešenika sveta, ki so ga pred dobrim letom dni prodali za skoraj 400 milijonov evrov – ampak tudi kot utemeljitelja popolnoma nove smeri v slikarstvu. Sicer pa je leto 2019 leto, ko se bomo 2. maja spomnili natanko 500 let, ki so minila od njegove smrti.


15.04.2019

Fenomen Igre prestolov

Kdaj je televizijska serija Igra prestolov postala svetovni fenomen? Maruša Kerec debatira s poznavalcema in oboževalcema Boštjanom Gorencem Pižamo in Gregorjem Budalom.


14.04.2019

Intervju: Raul Midón

Ameriški kantavtor Raul Midón se je rodil v ruralni vasici v ameriški zvezni državi Nova Mehika, kmalu po rojstvu pa oslepel. Vizualna kultura ga tako ne gane, pravi, da Mozart in Beethoven nista potrebovala videospotov, njuno glasbo se posluša. Ustvarjalec posluša svet, uglasbil je svoje otroške sanje, najraje pa zapoje v španščini. Ta je bolj ekspresivna od angleščine, pripoveduje, da lahko z manj besedami v tem jeziku poveš veliko več. Raul Midon je bil sprva studijski in koncertni glasbenik za Shakiro, Jose Feliciana, Julia Iglesiasa in druge, pozneje je kot samostojni ustvarjalec sodeloval z Richardom Bono, Steviejem Wonderjem, Herbiejem Hancockom in drugimi. Dvakrat je bil nominiran za prestižno glasbeno nagrado Grammy, med največje dosežke pa si šteje, da je svoboden ustvarjalec. Intervju je v izvirniku, vabljeni k poslušanju in branju na naši spletni strani.


12.04.2019

Maja Ahac

"Nikoli ne vemo kdaj se obrnejo stvari, ampak se mi zdi, kot da se jih nikoli ne naučimo, da gre tu enostavno samo za človeško preživetje in željo po boljšem življenju, ki pa je tudi osnovna človekova pravica," poudarja Maja Ahac, ki je po vodenju humanitarne in razvojne organizacije Adra v Sloveniji zdaj v Bruslju prevzela vlogo vodje zagovorništva na področju Evrope ter pokriva področje komunikacij pri Adri Evropa.


11.04.2019

To je brez pretiravanja najboljša slika, kar jih je kdaj naredilo človeštvo

V medijih in na družabnih omrežjih odmeva najnovejše odkritje na področju astrofizike. Raziskovalci pri porjektu Event Horizon Telescope so na več hkratnih novinarskih konferencah po vsem svetu predstavili prvo fotografijo črne luknje v nam bližnji galaksiji M87. V studiu se nam je pridružil astrofizik prof. Tomaž Zwitter.


10.04.2019

Naložbe trajnostnega urbanega razvoja EU

Na Ptuju so dela za prenovo mestne tržnice v polnem teku. S tem občani na tem delu mesta lahko pričakujejo tudi trajnostno prometno ureditev ter večnamenski prireditveni in kulturni prostor. Tako v okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, v najstarejšem slovenskem mestu nastaja urejen, urbani prostor. Več je Borisu Žgajnarju povedala vodja projekta na Mestni občini Ptuj, Mojca Horvat. Tako bodo predvidoma na Ptuju končali s prenovo celotnega dela mesta, ki bo občanom in obiskovalcem ponudil drugačno izkušnjo, dodaja vodja projekta na Mestni občini Ptuj, Mojca Horvat. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo preverimo, s kakšnimi načrti prenove se ukvarjajo v Novi Gorici.


09.04.2019

Zgodba, ki zatemni človeštvo in osvetli človeka

 "Skušal sem napisati to, kar čutim. Dober prijatelj mi je rekel, da moram paziti, ker pišem o tujcu. Toda jaz nikoli nisem imel občutka, da je Mohamad tujec. To, da je begunec, je samo ena od njegovih identitet. On je še marsikaj drugega. V njem sem videl nekoga, ki mi je pomagal v meni najti določene stvari, seveda pa sem videl tudi kakšne njegove težave. Vsi imamo dobre in slabe lastnosti, tudi Mohamad. Jaz sem sicer videl več dobrih."


06.04.2019

Specialna olimpijada: Ni pomembna medalja, pomembno je, da sem videl svet

Sedem tisoč svetovnih športnikov, 27 tudi iz Slovenije. Med njimi tudi 21-letni Mario, ki se je s specialne olimpijade v Abu Dabiju vrnil s srebrno in bronasto medaljo. “Saj tudi če ne bi dobil medalje, bolj pomembno je to, da sem videl svet. To mi več pomeni.” Specialci, kot jim pogosto rečejo, so športniki z motnjo v duševnem razvoju, v Mariboru za športno udejstvovanje nekaterih specialcev skrbi specialna pedagoginja iz osnovne šole Gustava Šiliha Helena Gril. “Oni so zelo iskreni, srčni, borbeni. Kar zadeva šport, se lahko od njih marsičesa naučimo; poštenosti, pravega športnega duha, v ozadju ni poživil, ničesar, s svojo sposobnostjo dajo vse od sebe.” Pove ganjena, s solznimi očmi. Da je to delo, pri katerem je vključenih veliko čustev, je jasno. To je način življenja. In ko delaš s specialci, resnično spoznaš, kdo si. Spoznajte njih (in sebe).


05.04.2019

Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo: dr. Dan Podjed o knjigi Videni

Instant zvezdniki, tehnološki nadzor, selfiji ter novodobni spletni voajerizem in ekshibicionizem so nekateri glavni motivi knjige Videni, ki jo je na ogled postavil avtor antropolog dr. Dan Podjed. Gre za antropološko raziskavo spletnih fenomenov, v kateri tudi skozi lastne zgodbe in anekdote raziskuje, kako se naše obnašanje na spletu vključuje v širši družbeni kontekst in kakšne posledice ima to obnašanje za naše medosebne odnose. Sprašuje se o novodobnem razkazovanju na spletnih družbenih omrežjih, s katerim dopuščamo vpogled v našo intimo in zasebnost množici prijateljev ali anonimnežev ter hkrati represivnim organom in tehnološkim gigantom dajemo kupe podatkov o našem načinu življenja.


03.04.2019

Naložbe trajnostnega urbanega razvoja EU

V Mariboru nastaja največji skate park v Sloveniji. Pri mestni občini so ga skupaj z Rolkarsko zvezo Slovenije načrtovali tako, da bo primeren tudi za izvedbo mednarodnih tekmovanj. V okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, so se parka lotili tako, da bo vseboval vse prvine, ki jih zahteva tovrsten sodoben poligon. Več je Borisu Žgajnarju povedal vodja iniciative »Maribor ZA sk8park« in predsednik Rolkarske zveze Slovenije Iztok Šumatić. Potencial urbanega športa z mariborskim skate parkom se torej razvija v pravi smeri, dodaja predsednik Rolkarske zveze Slovenije Iztok Šumatić. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo preverimo, kako napreduje prenova mestne tržnice na Ptuju.


01.04.2019

Radijska veseloigra Pot v raj kmalu na vaših ekranih!

Miha Šalehar se oglaša iz Amsterdama in potrjuje govorice: izvirna slovenska serija končno na Netflixu.


31.03.2019

Po muzeju gorčice in vrtu strupenih rastlin

V nedeljskem večeru smo se odpravili po nenavadnih krajih - recimo v muzej gorčice v Wisconsinu, ki ga je ustanovil nekdanji pravnik Barry Levenson. Barry je začel gorčice zbirati leta 1986, za to pa naj bi bil kriv poraz bejzbolske ekipe Boston Red Sox, za katero navija. Vse skupaj se je začelo kot hobi, ki je nato leta 1991 prerasel v poklic, saj je imel Barry nenadoma doma zbirko te oker specialitete. Tako vneto jih je kupoval -  semena, namaze … kar koli. Samo da je gorčica. In iz nekaj takratnih kozarcev se je zbirka razširila v zavidljivo število. "Mi imamo največjo svetovno zbirko goričic, več kot 6000 različnih vrst jih najdete v našem muzeju, in to z vsega sveta. Dve sta tudi iz Slovenije - ena je od Kolinske, druga od Naturete," - Barry Levenson Poleg gradu Alnwick v Veliki Britaniji pa stoji poseben vrt, poln vodnjakov, vodnih skulptur in ene velike posebnosti - več kot sto strupenih rastlin. Trevor Jones je tamkajšnji glavni vrtnar in pravi, da bolj ko so groteskne podrobnosti o smrtih z zastrupitvijo, bolj so ljudje navdušeni. "Recimo opojno kaduljo so v Veliki Britaniji prepovedali prodajati. To je halucinogena rastlina, mladostniki so poznali njene učinke, iz njenih listov so tako kuhali čaj. Ko so spili ta čaj, so mislili, da lahko letijo. Veliko otrok je tako šlo na mostove nad avtocesto in skočilo dol, misleč, da znajo leteti. Ampak so skočili v smrt," - Trevor Jones


29.03.2019

Nika Kljun - svetovno znana koreografinja

Plesala je z Justinom Bieberjem, koreografirala lasvegaške nastope Britney Spears, Willu Smithu pripravila koreografijo na lanskem svetovnem prvenstvu v nogometu v Rusiji, a kljub sodelovanju s svetovnimi zvezdniki pravi, da jo bolj veseli, ko dela z nezvezdniki. “Lahko me zbudite sredi noči in vam bom to odgovorila. Če nekomu pomagam z učenjem, da doseže svoj cilj, to je veliko več kot koreografiranje za nekatere zvezdnike.” Svetovno znana plesalka in koreografinja Nika Kljun je prava garačka, v Slovenijo pride dvakrat na leto, na prste obeh rok pa lahko prešteje, koliko dni je delala v svojem življenju.


28.03.2019

Facebook je hranil nekriptirana gesla več sto milijonov uporabnikov

Facebook je na svojih strežnikih hranil gesla uporabnikov Facebooka, Instagrama in aplikacije Facebook Lite. Notranja revizija je pokazala, da do gesel ni dostopal nihče, a je previdnost vseeno upravičena. Kako se je to sploh zgodilo, kakšno je tveganje in kaj je dobro geslo, bo povedal Gorazd Božič, vodja nacionalnega centra za odzivanje na omrežne incidente SI-CERT.


28.03.2019

70 let Inštituta Jožefa Stefana

Naša največja raziskovalna ustanova Inštitut Jožefa Stefana ta teden zaznamuje 70 let delovanja, kar so in še bodo pospremili s številnimi predavanji, razstavami in še čim. Na sinočnji slavnostni akademiji v Cankarjevem domu so med drugim podelili zlat znak Jožefa Stefana, ki ga prejmejo avtorji najodmevnejših doktoratov, podeljenih v Sloveniji v preteklih treh letih. Direktor inštituta Jadran Lenarčič je med drugim poudaril, da letošnje praznovanje posvečajo “mladim, njihovi robotizirani prihodnosti ter odločilni vlogi znanosti in naprednih tehnologij pri humanizaciji in napredku družbe“. Kot zanimivost – na oder so v vlogi moderatorja dogodka postavili kar robota, ki ga je iz ozadja nadzorovala veččlanska ekipa.


27.03.2019

Naložbe trajnostnega urbanega razvoja EU

Kako pomembno je pametno ravnanje z energijo v mestih, se zavedajo tudi v mestni občini Velenje. V okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, so se odločili za spodbujanje energetske učinkovitosti in popolnoma prenovili nekaj stanovanjskih objektov v njihovi lasti. Več je Borisu Žgajnarju povedala višja svetovalka na uradu za razvoj in investicije mestne občine Velenje, Blaženka Čujež. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo se odpravljamo v Maribor, kjer nastaja največji skate park v Sloveniji.


23.03.2019

Robert Kranjec po čustvenem slovesu v Planici že razmišlja o prihodnosti

Robert Kranjec se je po 22 letih nastopanja v svetovnem pokalu poslovil od tekmovalnega skakanja. Slovo v Planici je bilo čustveno. “Hvaležen sem ekipi, ki mi je dala priložnost, da se poslovim v Planici. To bom najbolj pogrešal – biti s fanti in se zabavati. Vsakemu sem vedno privoščil vsak uspeh.” V prvem intervjuju po slovesu od navijačev se je z njim pogovarjal Boštjan Reberšak.


23.03.2019

Po letalnici v Planici s teptalnikom snega

Voznik Jure se v soboto poda na letalnico že ob treh ponoči. V dolini pod Poncami je med prvimi, ob njem je le še njegov navigator Tomaž, ki mu pomaga z usmerjanjem, da je letalnica najbolje urejena. Njuno delo je odvisno tudi od vremena, predvsem od temperatur in zamrznjenosti snega. Predvsem pa sta odvisna od jeklenice. Ki se kdaj tudi strga.


22.03.2019

Pripovedovalka zgodb Špela Frlic

Danila Hradil Kuplen se je pogovarjala s pripovedovalko zgodb v najžlahtnejšem pomenu besede Špelo Frlic.


20.03.2019

Naložbe trajnostnega urbanega razvoja EU

Malo zgradb je v Ljubljani tako poznanih kot je Cukrarna. Od industrijske revolucije do danes so jo zaznamovali številni požari, umetniška gibanja in propadanje zadnjih desetletij… Nekdanja rafinerija sladkorja je zdaj vendarle dočakala začetek resne prenove. V okviru Evropskih skladov in trajnostnega urbanega razvoja s pomočjo mehanizma celostnih teritorialnih naložb, so se lotili obsežnega projekta. Več je Borisu Žgajnarju povedal direktor Muzeja in galerij mesta Ljubjane, Blaž Peršin. Dve leti torej do otvoritve prenovljene Cukrarne kjer bomo, kot je povedal direktor Muzeja in galerij mesta Ljubjane Blaž Peršin, lahko doživeli prostor novega centra za sodobno umetnost v povsem novi, drugačni dimenziji. Projekt nastaja v okviru trajnostnega urbanega razvoja, sofinancirala pa ga je tudi Republika Slovenija in Evropska unija. Prihodnjo sredo preverimo, kakšne spremembe so se na področju energijske učinkovitosti zgodile v Velenju.


Stran 58 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov