Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


Val 202

2529 epizod

Val 202

2529 epizod


Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


23.05.2022

Helena Milinković o stavki na RTV

Novinarji RTV-ja danes stavkamo. Stavkamo, ker so razmere nevzdržne, ugled našega medija pa zaradi škodljivih potez vodstva pada. Ne stavkamo proti javnosti ne proti vladi. Stavkamo proti vodstvu RTV-ja. V studiu Vala 202 se je zato oglasila Helena Milinković, predsednica stavkovnega odbora in pojasnila, kaj so zahteve stavkovnega odbora in kako potekajo pogajanja z vodstvom. Zahteve stavkovnega odbora so jasne: 1. Zahtevamo novinarsko, uredniško in institucionalno avtonomijo. 2. Zahtevamo spoštovanje profesionalnih, programskih in etičnih standardov. 3. Zahtevamo umik škodljivih sklepov Programskega sveta. 4. Zahtevamo dogovor o kadrovski politiki in pogajanja o dvigu najnižjih plač na RTV. 5. Zahtevamo socialni dialog. 6. Zahtevamo plačano stavko. 7. Če ne bo sklenjen sporazum o razreševanju stavkovnih zahtev do 30. 5. 2022, zahtevamo odstop generalnega direktorja RTV Slovenija Andreja Graha Whatmougha, odgovorne urednice Informativnega programa Televizije Slovenija Jadranke Rebernik in v. d. urednika uredništva za nove medije Igorja Pirkoviča ter odstop predsednika Programskega sveta RTV Slovenija Petra Gregorčiča.


21.05.2022

Študentski maj: Naš doprinos je ta, ki ustvari študentsko življenje

Že od leta 1983 Študentski svet stanovalcev javnega zavoda Študentski dom Ljubljana ohranja tradicijo kulturnih, športnih in glasbenih doživetij, ki so združena pod imenom Majske igre. Letos je potreba študentov po druženju še toliko večja. So lahko mladim Majske igre tudi obliž na pretekle rane? Trije tedni, ko odmislijo realnost? Kakšne težave in problemi jih obkrožajo? Protagonisti zgodbe so študentke in študenti iz Rožne doline ter prebivalka Akademskega kolegija, ki mu spet grozi zaprtje.


20.05.2022

Če bodo izginile čebele in drugi opraševalci, bo izginilo tudi človeštvo, opozarja Nika Pengal mednarodno priznana čebelarka in apiterapevtka

Danes je peti svetovni dan čebel, dan, namenjen krepitvi zavedanja o pomenu, ki ga imajo čebele in vsi drugi opraševalci za kmetijstvo in biotsko pestrost. Letos je v ospredju tema Mladi in čebelarstvo. Čebele so odličen kazalec stanja okolja, poudarja Nika Pengal mednarodno priznana čebelarka in apiterapevtka. Če bodo izginile čebele in drugi opraševalci, bo izginilo tudi človeštvo. Nika Pengal je o delu s čebelami, o apiterapiji kot vedi, o tem, kako ob pomoči čebeljih pridelkov, čebeljih panjev in pikov okrepiti in ohranjati zdravje, predavala tudi na apiterapevtski konferenci v Ameriki. Sama ustvarja v okviru blagovne znamke Gospodična Medična in prav danes je izšla knjiga Skrivnosti Gospodične Medične, Uporaba čebeljih pridelkov v zgodbi iz vsakdanjega življenja. Napisala jo je skupaj s partnerjem Anžetom Gallusom Petelinom, ki je slikar in je v knjigi poskrbel za zgodbo, ona pa za strokovni del. Priročnik, ki so mu dodane ilustracije Vide Igličar, je namenjen tako tako mladim kot starejšim bralcem, ki jih zanima svet čebel, z njim pa želi približati apiterapijo tudi mlajšim


19.05.2022

Rohan Dasgupta: Raga obarva um

"Živimo v izjemno kaotičnem obdobju." Tako pravi indijski klasični glasbenik Rohan Dasgupta, ki pravi, da so bili med covidom glasbeniki v Indiji povsem prepuščeni sami sebi. Še hujši šok od tega, da je naenkrat ostal brez finančnih prihodkov, mu je predstavljal šok zaradi spremembe načina življenja. Zato je ob poučevanju po cele dneve vadil na sitar in vlagal svojo energijo v glasbo in introspekcijo, za kar se mu je nenadoma odprl prostor.


18.05.2022

Dr. Primož Krašovec: Kapitalizem kot osmi potnik

"Vprašanje razrednega boja je v ospredju, dokler dejansko potrebuje in uporablja množično človeško delovno silo. Ko ta, tako zaradi tehnološkega kot finančnega razvoja, postaja vse bolj irelevantna, razredni boj dejansko začne odmirati," opisuje avtor knjige Tujost Kapitala dr. Primož Krašovec. Po mnenju sociologa kulture nadzor v 21. stoletju ne poteka v smislu Velikega brata ali panoptikuma, ampak avtomatizirano. "Za današnji nadzor smo pomembni kot raztelešeni tokovi podatkov, ne kot osebe. To je velika razlika med nadzorom 20. in 21. stoletja."


17.05.2022

Vrata odpira 75. festival v Cannesu

Po dveh pandemičnih letih se zdi, da se je v francosko mesto končno vrnilo festivalsko vzdušje. Na Azurni obali v Cannesu bo namreč nocoj otvoritev 75. filmskega festivala. Več o vzdušju pred uradnim odprtjem pa Nina Zagoričnik.


14.05.2022

Manj potrošnje, več trajnosti!

Piknik ob svetovnem dnevu pravične trgovine je druženje v zero-waste antipotrošniškem duhu ob izmenjevanju znanja in izkušenj, mnenj, uporabnih znanj in odpiranju novih pogledov na svet. Organizatorji druženja želijo soustvariti prostor povezovanja, izmenjav, ustvarjanja, kreativnosti, prihodnosti. Poudarjajo prihodnosti z manj izkoriščanja, manj potrošnje, manj betona, manj odpadkov in z več trajnosti, več solidarnosti, več pravičnosti, več skupnosti, več sodelovanja, več blaginje, več narave.


14.05.2022

Slovenska prostovoljka na Evroviziji

Celotna evropska, pa tudi svetovna pop scena, ta teden diha skupaj z Evrovizijo. V Torinu namreč poteka 66. edicija tega največjega festivala pop glasbe, ki bo danes doživel vrh z razglasitvijo zmagovalca. Evrovizija je ogromen festival, nanj se pripravljajo skozi vse leto, in medtem ko so žarometi ta teden usmerjeni samo proti nastopajočim, mnogokrat pozabimo na tiste, ki iz zakulisja poganjajo ves ta stroj. Eni od ključnih tako imenovanih pomočnikov na festivalu so tudi prostovoljci, v Torinu jih je letos več kot 600, med njimi tudi Slovenka Tamara, ki se ji je uresničila želja, da ves festival spremlja od blizu. Zelo blizu.


14.05.2022

Kako je slišati polet v tandemu z jadralnim padalom in kje oziroma kaj je Skozno?

V Vipavski dolini je, kot pravijo, zdaj najokusnejši mesec v letu. 5. in 6. junija ga bodo na dvorcu Zemono končali s festivalom Okusi Vipavske. Ob kulinaričnih in vinskih doživetjih, ki pobožajo želodec, pa dolina ponuja tudi bolj adrenalinska doživetja. S svojo geografijo, Nanosom in Trnovskim gozdom ter tako rekoč celoletnimi ugodnimi vremenskimi razmerami je priljubljena tako med kolesarji kot med pohodniki, ob tem pa tudi pravi raj za jadralne padalce. In polet v tandemu s piloti iz kluba Polet Nova Gorica je bil del študijske ture, ki jo je organiziral Javni zavod za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina. Še preden smo na dolino pogledali z nogami v zraku, pa smo nanjo pogledali tudi skozi naravno okno Skozno, ki leži tik nad vzletiščem Lijak, na prepadnem robu Trnovskega gozda.


14.05.2022

O novem portretu črne luknje in Luninem mrku

Številni se najbrž spomnite, kako smo aprila 2019 dobili prvo fotografijo črne luknje sploh, nekakšno podobo črnega kroga z ognjenim obročem, ki je tedaj osupnila znanstvenike in laike. Fotografija, pod katero se je podpisala več kot 200-članska znanstvena skupina Event Horizon Telescope, je veljala za najnatančnejšo fotografijo, kar jih je kdaj naredilo človeštvo. Tri leta pozneje je skupina preciznost še izpopolnila in radijske teleskope usmerila proti središču naše galaksije, kjer kraljuje črna luknja Strelec A. V pogovoru z astrofizikom in profesorjem na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomažem Zwittrom pa več tudi o popolnem Luninem mrku, ki ga bomo lahko gledali na rano ponedeljkovo jutro.


12.05.2022

Cesarjeva stara oblačila na ogled

Pri zbiranju gradiva za prihajajočo razstavo Znameniti Slovenci, ki bo v Narodnem muzeju na ogled od oktobra, so spet odkrili uniforme cesarja Franca Jožefa I. Več o tem, kakšne uniforme si je rad oblačil habsurški cesar, pa v prispevku.


12.05.2022

Primož Velikonja: Poškodovani imajo tudi hude opekline

Pogovor z vodjo medicinskega dela intervencije v Kočevju Primožom Velikonjo.


12.05.2022

Leon Behin: Požar je omejen, imamo ga pod nadzorom

"Aktivirane so vse enote. Požar je omejen, imamo ga pod nadzorom. Še vedno pa sta pogrešani dve osebi. Škode za okolje ni, zaradi dima svetujemo vsem, da ostanejo v zaprtih prostorih." Leon Behin, poveljnik Gasilske zveze Kočevje


11.05.2022

Izbor za pesem Evrovizije: Razglednica iz Torina

Letošnji izbor za pesem Evrovizije poteka v Italiji, za prizorišče, kjer se zvrsti evropska pop smetana, so tako izbrali Torino. Glavno mesto dežele Piemont, zelo znane po čokoladnih bombonih gianduiotto, zgodovinskih kavarnah in kraljevih palačah, je sicer številnim še vedno neznanka. Še pred kakšnimi dvajsetimi leti je Torino veljal za industrijsko mesto, zdaj pa se trudijo zamenjati oznako in Torino preobraziti v turistični biser, ki ga posamezniki obiščejo z namenom, ne pa se samo ustavijo na poti do končne destinacije.


11.05.2022

Ivan Janko Cafuta: Pomembno je, da socialno delo ni vodeno na avtoritaren način

O slabih razmerah na Centru za socialno delo Ljubljana se je v zadnjih treh letih pogosto govorilo, med ostrimi kritiki dosedanje direktorice Anje Osojnik je bil tudi Ivan Janko Cafuta, strokovni delavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik zaposlenih v svetu zavoda in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so ga novembra lani odpoklicali kot člana sveta CSD. Višje sodišče je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. O tem smo podrobneje že poročali, zdaj pa se sprašujemo, ali bo razrešitev rešitev vseh teh težav?


10.05.2022

Cvetoči kamping turizem

Turizem okreva, to so pokazali že velikonočni in prvomajski prazniki, ko so bile kapacitete predvsem na Obali in v zdraviliščih skoraj popolnoma zasedene. Z vse višjimi temperaturami pa se začenja tudi sezona kampiranja. V zadnjih letih se vse več ljudi odloča za bivanje v kampih, pa ne le v šotorih. Velika uspešnica koronskega obdobja so mobilne hišice in avtodomi. Kamping turizem jo je po mnenju strokovnjakov v zadnjih dveh letih zelo dobro odnesel, saj je sezona omejena na toplejši del leta, ki je tudi v zdravstvenem pogledu varnejši. Katja Arhar je o kampingturizmu in obetih za prihajajočo sezono poklepetala z urednikom spletnega portala Avtokampi.si Klemnom Hrenom.


07.05.2022

64. Pohod - Pot ob žici 2022

Pohod Pot ob žici je ena največjih športno-rekreativnih prireditev pri nas. 64. Pohod - Pot ob žici 2022 sta spremljala tudi Luka Skarlovnik in Jure Jeromen.


07.05.2022

Peš iz Benetk v Peking

Gospa Vienna Cammarota, 72-letnica iz italijanske dežele Kampanija se je odločila, da se bo v počastitev prihajajoče 700-letnice smrti velikega raziskovalca Marca Pola podala po njegovih stopinjah. 26. aprila je svojo pot začela v Benetkah, čez dobra tri leta naj bi jo končala na Kitajskem, v Pekingu, pri tem pa prečkala Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo, Turčijo, Gruzijo, Azerbajdžan, Iran, Turkmenistan, Uzbekistan, Tadžikistan, Kirgizijo, Kazahstan in Mongolijo. No, v teh dneh je gospa Cammarota v Ljubljani, kjer jo je ujela Andreja Čokl.


07.05.2022

To ni motor za dirkanje, potovanje je tisto, ki privlači

Portorož bo junija že drugič prizorišče letnega srečanja evropskega kluba voznikov motociklov Harley Davidson. Med 9. in 12. junijem naj bi na našo obalo z vseh koncev Evrope, a tudi iz ZDA in od drugod, pripotovalo okrog 30.000 "riderjev" ali jahačev, kot si vozniki sami pravijo, in ljubiteljev teh legendarnih jeklenih konjičkov. Vrhunec srečanja bo zagotovo parada 2 500 motociklov po Slovenski Istri. Na izlete do bližnjih krajev bodo motoriste vse dni vodili njihovi slovenski kolegi iz kluba Lipa. Med njimi bo tudi 'rajderka' Tanja Valič. Več pa v zapisu, ki ga je pripravila Lea Širok.


07.05.2022

Leto 2017 in zlata košarkarska reprezentanca

17. september 2017 je zapisan v slovensko športno zgodovino. Ne le zaradi največjega uspeha v ekipnih športih, predvsem zaradi pravljice, ki jo je spisala slovenska košarkarska reprezentanca. Ta je poskrbela, da se tudi po skoraj petih letih še vedno vzneseno govori o neverjetno povezanosti, čustvih in ekipi, ki združuje. Prav to je bil povod za slovenske filmske ustvarjalce, da ne le spomnijo na pomembne trenutke iz Carigrada, temveč slovenski javnosti na povsem nov in drugačen način predstavijo ekipo, ki je te trenutke spisala. Dokumentarni film 2017 bo širši javnosti predstavljen na premieri 3. junija v areni Stožice, z ustvarjalci in nekaterimi akterji iz filma pa se je na novinarski predstavitvi pogovarjala Nina Smole.


Stran 2 od 127
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov