Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


Val 202

2529 epizod

Val 202

2529 epizod


Nismo algoritmi. Ljudje smo, zato hitimo počasi

13.02.2019

Se kdaj zalotite pri občutku, kot da bi se vam v glavi vztrajno oglašal metronom? Avtor uspešnice Hvalnica počasnosti trdi, da je dobro, če znamo tu ali tam izpreči iz pobezljanega hitenja v življenju … da znamo hiteti tudi počasi. Danes 52-letni kanadski novinar in pisatelj Carl Honore se nikakor nima za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad ima hitrost. A vsaka stvar v življenju terja pravo hitrost. Z njim se je pogovarjala Maja Ratej.

Carl Honore je avtor uspešnice Hvalnica počasnosti

52-letni Carl Honore je bil na višku svoje kariere hiteči kanadski dopisnik iz Južne Amerike, Velike Britanije in Bližnjega Vzhoda, potem pa je pred desetletjem presedlal na počasnost. Sam sebi pravi »ozdravljeni brzinec«. Zelo jasno se spominja, kdaj se je zgodil trenutek streznitve, da živi prehitro.

“Ko se v življenju ujamemo v prehiter tempo, se po navadi pojavi klic »prebudi se!«, ki nas opomni, da živimo prehitro. Pri številnih ljudeh se ta klic pojavi v obliki fizične izgorelosti, ko nekega dne preprosto ne morejo iz postelje. Pri meni se je ta trenutek zgodil, ko sem prebiral pravljice za lahko noč svojemu sinu. Ob večerih sem iskal možnosti, kako jih maksimalno skrajšati, preskakoval strani in poglavja, izuril sem se v obračanju več strani naenkrat. A nikoli ni delovalo – sin me je ustavljal, češ, “oči, zakaj pa so nocoj v zgodbi le trije palčki, kaj se je zgodilo z Godrnjavčkom?”. Vedel sem, da ne ravnam prav, a se nisem znal ustaviti. Potem pa sem nekega dne naletel na oglas o enominutnih pravljicah za lahko noč. Sprva sem idejo pograbil kot genialno, takoj zatem pa sem se zdrznil: “Vov, kako si prišel sem?!” Izgubil sem svoj kompas, moral sem upočasniti. In tako se je začela moja avantura.”

To, da se zavzemate za upočasnitev, ne pomeni nujno, da nasprotujete hitrosti?

“Ne, nikakor se nimam za ekstremista ali fundamentalista počasnosti, rad imam hitrost. Hitrost je včasih lahko boljša, to vsi vemo. Revolucija počasnosti pomeni preprosto, da stvari počnemo s pravo hitrostjo. Gre za razumevanje, da lahko skozi življenje potujemo z različnimi hitrostmi. Počasnost je pravzaprav stanje uma – to, da v ospredje postavljamo kakovost pred količino. Gre za pristop, da stvari počnemo zavestno, da smo navzoči tukaj in zdaj, gre za to, da počnemo le eno stvar naenkrat. Gre za koncept, da ne počnemo stvari, kolikor hitro zmoremo, ampak kakor dobro zmoremo.”

Je šla obsedenost s časom in hitrostjo v sodobnem svetu predaleč?

“Ja, postali smo odvisni od hitrosti, ta virus pospeševanja je okužil sleherni del našega življenja in ustvarja ogromno škodo. Škoduje našemu zdravju, prehrani, terja svoj davek v naših razmerjih, družinah, skupnostih, ogroža našo zmožnost razmišljanja, učenja, ustvarjanja, poučevanja, poslušanja, delanja … škoduje celo našemu okolju.”

“Ta turbo pristop nam uničuje življenje in tega se zaveda vse več ljudi. Ljudje povsod po svetu ugotavljajo, da dirjajo skozi življenje, namesto da bi ga živeli.”

Kdo je odgovoren za ta “turbo” pristop? Kdo je za tem? Je to kapitalizem ali kaj drugega?

“Veliko stvari poganja to turbo kulturo. Svet je postal ogromna potrošniška tržnica, ruski bife stvari, ki jih uživamo, izkušamo, jemo, izrabljamo … Naš osnovni instinkt nam veleva, da moramo imeti vse. To pa s sabo potegne tudi hitrost. To je eno. Drugo je naše delovno okolje in pritisk, ki ga ustvarja. Stvari moramo početi hitreje in hitreje, več naenkrat, težijo nas roki … Tretja stvar pa je tehnologija. Rad jo imam, mislim, da je čudovita, a vseh teh izumov ne znamo najbolj modro uporabljati.  Ne znamo jih izklopiti. Naprave nam neprestano jemljejo pozornost, obdali smo se z ekrani, telefoni, ki jih prinašamo s seboj. Postali so orožje masovne raztresenosti in odvračanja pozornosti. Ob vsem tem pa mislim, da je še nek globlji krivec: Hitrost in zasutost z obveznostmi sta postala slepilo za soočanje z globljimi metafizičnimi vprašanji. Kdo sem, kaj je moj smisel, živim pravo življenje? To so prava vprašanja, a so težka in strašljiva. Lažje nam je, da se ne soočamo z njimi, da preusmerjamo pozornost drugam, raje hitimo in se jim v naglici neprestano izogibamo. Raje se sprašujemo »manjša« vprašanja: “Kje so moji ključi? Pozen sem za sestanek ob 11h! Kaj lahko naredim s tem tremi minutami, ki so mi ostale?” Terapevti pogosto pravijo, da je zadnji stadij pred izgorelostjo zadnji izbruh pretiravanja, ko si posameznik obupno prizadeva, da bi preslišal vse alarme … dokler naposled ne trči ob zid.”

Kako lahko vemo, da živimo prehitro? Kaj so tipični simptomi?

“Prvo je zagotovo telo, pojavljati se ti začnejo težave z zdravjem, ne spiš dobro, ves čas si utrujen. Znak je tudi odtujenost od drugih, osamljenost. Pomemben simptom, ki se ga pogosto ne zavedamo, je bledenje spomina. Obstaja namreč povezava med počasnostjo in memoriranjem. Če se skozi življenje premikaš prehitro, vse zdrsi mimo, nič ne ostane. Se spomnite, kaj ste jedli sinoči za večerjo? Kje ste bili v nedeljo?”

“Če se stvari ne moreš spomniti, si jih počel prehitro in preprosto nisi bil priseben, ko si jih opravljal.”

Kaj bi bilo pet ključnih korakov, da upočasnimo svoj ritem življenja?

“Prvi nasvet bi bil: Naredite manj. Kronično smo obsedeni s tem, da hočemo narediti več in več. Umislite si seznam stvari, ki jih želite opraviti v prihodnjem tednu, in dve najmanj pomembni preprosto opustite. Presenečeni boste, kako enostavno je to. Drugič, uporabljajte tipko za izklop na vašem telefonu. Uro zjutraj, privoščite si lep ritual vstajanja, ko pridete domov, izklopite se … najdite si način pobega pred konstantnimi elektronskimi motnjami. Tretjič, v svoje življenje vnesite počasne rituale – od joge, slikanja, branja poezije … karkoli, kar vas ponese stran od hitenja. Četrtič, enkrat na dan si vzemite čas za dober pogovor z nekom iz oči v oči. Neverjetno je, kako redko se tega poslužujemo. 15 minut z drugim človeškim bitjem, ki vključujejo pogovor in poslušanje. Moj peti nasvet pa bi bil: pojdite v naravo, četudi le za nekaj minut na dan. Kot potrjujejo tudi raziskave, nas zelena kulisa narave upočasni,  zmanjša se naš srčni utrip in dovzetnost za stres. Izklopite turbo, ne bodite zajec, prelevite se v želvo.”

Je hitrost nekaj naravnega za naše telo? Kaj je v zvezi s tem predvidela evolucija?

“Mislim, da je veliko evolucijskih in bioloških vzrokov za to, da v življenju izberemo hitrost.  Hitrost je bila dobra, ko je bilo treba bliskovito pobegniti pred napadalcem, ko se je bilo treba hitro razmnoževati.”

“Naše telo je izdelano za hitrost, po telesu nam teče adrenalin, od hitrosti lahko postanemo tudi odvisni. Težava pa je, ker je ta adrenalni aparat, ki ga je evolucija predvidela le za izredne primere, v sodobnosti neprestano vklopljen.”

“Tega ne znamo več izklopiti. Razlog je očiten: uživamo v zasvojenosti, odvajanje je težavno, kot pri, na primer, heroinu. A na dolgi rok zasvojenost s čimerkoli ni dobra, tako da je nujno, da sestopimo kar se da zgodaj.”

Bi lahko rekli, da je počasnost nemara celo nekaj, kar je v nasprotju z našo evolucijsko naravo?

“Ne bi rekel, da je prav v nasprotju z našo naravo. Najboljša različica nas samih smo takrat, ko uspemo najti ravnotežje med hitrostjo in počasnostjo. Tako nas je zasnovala tudi narava. Težava pa je, ker smo dandanes zasnovali svet, ki spodbuja in nagrajuje hitrost. Naša tehtnica se tako vse bolj nagiba k poveličevanju hitrosti. Dandanes imamo vse, kar potrebujemo, da smo srečni, zdravi, da smo dobro in povezani, a navkljub temu nismo nič od tega. To je globok paradoks. Sodobni svet nas dela nesrečne, debele, s slabim počutjem, osamljene, postajamo vse tisto, kar si ne želimo … v globini vsega tega pa leži hitrost. Rešitev je v tem, da svojim življenjem dodamo malo počasnosti.

Pred kratkim sem naletel na dober članek v reviji The Economist, v njem so preučevali hitrost v sodobnim delovnih okoljih. Zadnji odstavek v njem odlično sklene vso bistvo filozofije počasnosti: pozabite na podivjano pospeševanje, mojstri svojega časa postanete tako, da se naučite tega, kje pohiteti in kje ne.”

“Ko osvojiš ta ples med počasnostjo in hitrostjo, se zgodi čarovnija. In to ne le na delovnem mestu. Tudi v naših spalnicah, pri vzgajanju otrok, pri športu … ko najdeš ravnovesje, se stvari sprostijo. Ja, hitrost je dobra, počasnost pa tudi. Oba morata biti, vsaka ob pravem času.”

Kako pa je s tistimi, ki so free-lancerji, samozaposlenimi? Ti ljudje pogosto ne ločijo svojega profesionalnega od svojega zasebnega časa. Kako naj njim uspe ubežati od tega, da ne bi bili večno v tekmi s časom in roki?

“Mislim, da so številni zaposleni dandanes v situaciji, ko delo vse bolj udira v njihov zasebni čas, samozaposleni pa so sploh nekaj posebnega. Toda tudi sam sem svobodnjak, ampak skoraj vedno se da potegniti črto med obojim, narediti mejo. A samozaposleni pogosto ne znajo izpreči, njihov um je neprestano zaposlen z delom. Moraš si znati postavljati meje in odmerjati delo in odmore, kar pa zahteva disciplino, pogum in domišljijo, kako uporabljati svoj čas … Če moraš delati 24 ur na dan, potem nekaj ni v redu, potem moraš zamenjati delo. Pa še to: znova se moramo naučiti izgubljene umetnosti uporabljanja besedice “ne”. Samozaposlenim jo to pogosto izjemno težko. Sam sem bil velikokrat pred dilemo, češ, če rečem ne določeni stranki, se bodo ta vrata zaprla za vedno. A ni res, učinek je lahko celo nasproten, zraste ti vrednost, zanimanja zate je več.”

Kaj porečete tistim, ki vztrajajo pri tem, da bo svet prehajal v še višje prestave?

“Nekatere stvari v svetu bodo res hitrejše, naprave lahko izpopolnjujemo, a ljudje imamo neko mejo. Po naravi smo počasni, še vedno smo iste živali, kot smo bili pred stoletji. Uporabljajmo to svojo danost, kombinirajmo prestave, to nas dela žive … Nismo algoritmi. Nismo roboti, nismo umetna inteligenca, ljudje smo.”

Intervju v originalu

 


12.04.2022

Postherojsko vodenje

Iz etra v knjigo in spet v eter. Prejšnji teden smo bili na uradni predstavitvi knjige o postherojskem vodenju profesorja Mihe Škerlavaja z ekonomske fakultete, ki je bil tudi naš strokovni sodelavec v oddajah Vodenje s posluhom. Mi smo teorijo prepletli s prakso, svoje izkušnje o vodenju pa sta na dogodku delila Maja Mikek iz podjetja Celtra in Jernej Česen iz Outfit7. Povzema Anja Hlača Ferjančič.


11.04.2022

Odbiti triki: Digitalni detox

Maruša in Tina o tehnologiji in odbitih trikih, ki nam olajšajo življenje. Tokrat smo govorili o digitalnem detoxu. Bi mu po slovensko rekli digitalni odklop ali digitalno razstrupljanje? Kaj sploh je digitalni detox in zakaj bi se morali včasih vsi za nekaj časa odklopiti od družbenih omrežij, pa tudi novic in drugih informacij? V Odbite trike smo zato povabili Kajo Strniša, ki piše, vloga in bloga o psihologiji in duševnem zdravju ter soustvarja BRST psihologijo. Pripravila je veliko uporabnih nasvetov in odbitih trikov o odklopu od digitalnih tehnologij. Svoje nasvete o digitalnem odklopu so z nami delili tudi mladi in napredni uporabniki (digitalnih) tehnologij.


09.04.2022

Dr. Andrej Benedejčič: Kar počne uradna Moskva v Ukrajini, je protislovansko dejanje

V prvih nekaj dneh vojne, ko je konec februarja Putinova Rusija napadla sosednjo Ukrajino, smo lahko zapazili osuple obraze prebivalcev Ukrajine, ki do zadnjega niso mogli verjeti, da bo do napada res prišlo. V izjavah je bilo čutiti nejevero, da jih je ravno bratski narod zasul z bombami- podobno pa smo novico o začetku vojne sprejemali tudi številni preostali Evropejci. Dolgoletni diplomat in večkratni veleposlanik dr. Andrej Benedejčič je v tistih dneh dočakal izid svoje knjige z naslovom Rusija in slovanstvo: med velikodržavnostjo in vzajemnostjo. V njej na 550-ih straneh obširno popiše ruski odnos do drugih, manjših slovanskih narodov, s tem pa pomaga dodatno razjasniti zgodovinsko podstat, podrobna ozadja in morebitne cilje te ruske agresije.


09.04.2022

Gibalno ovirani gore osvajajo

Tako kot vsi Slovenci tudi invalidi želimo stopiti na vrh gore, pravijo gibalno ovirani in eno redkih priložnosti, da svojo srčno željo uresničijo, za mnoge pomeni akcija Gibalno ovirani gore osvajajo, ali krajše: GOGO. Gre za akcijo, ki povezuje invalidske in humanitarne organizacije, krepi solidarnost, medgeneracijsko sodelovanje in prostovoljstvo ter skrb za naravo. Letos bo potekala tretjič, do konca septembra pa se bo zvrstilo 12 pohodov, prvi bo že 14. aprila na Plački stolp, in če se boste udeležili katerega izmed njih, le zagrabite kak 'štrik' invalidskega vozička, prostovoljcev je vedno premalo.


08.04.2022

Miha Lampreht o vojnih zločinih in novi fazi vojne v Ukrajini

Vojna v Ukrajini prehaja v novo fazo, ruska vojska se je odločila za spremembo strategije. Sile, ki so proti ukrajinski prestolnici prodirale s severa, so preusmerili na vzhodno bojišče. Svet so obkrožili posnetki pobitih civilistov v kijevskem predmestju Buča, ki je bilo do nedavnega pod nadzorom ruskih sil. Z nekdanjim dopisnikom Miho Lamprehtom razmišljamo, zakaj so se Rusi odločili za premestitev sil na vzhod, kaj bi to lahko pomenilo za ukrajinski odpor in kakšne so možnosti za uspeh mirovnih pogajanj.


07.04.2022

Ob dnevu slovenske zastave

Ob dnevu slovenske zastave smo se z grafičnim oblikovalcem Tomatom Koširjem pogovarjali o tem, kako zastave komunicirajo z državljani: zakaj lahko slovensko hitro zamenjamo s kakšno drugo in kakšni sta po drugi strani sporočilnost in prepoznavnost ukrajinske zastave.


07.04.2022

Slovenski vojaki v Latviji: Vojna v Ukrajini ne vpliva na nas

V Baltskih državah so si enotni, da je njihovo članstvo v severnoatlantskem zavezništvu Nato zagotovilo, ki jih brani pred morebitno vojaško invazijo iz Rusije. Estonija, Latvija in Litva so se, tako kot Slovenija, Natu pridružile leta 2004. V teh državah ob Baltskem morju, kot tudi na Poljskem, je Nato od leta 2017 prisoten v obliki tako imenovane Okrepljene prednje prisotnosti. V Latviji so tudi pripadniki Slovenske vojske. Reportaža iz vojaške baze Adaži, kjer se je v zadnjem času število vojakov povečalo.


06.04.2022

Shod za znanost: Dobri pogoji dela so predpogoj za odlično znanost

Na Kongresnem trgu pred Univerzo v Ljubljani so raziskovalci in raziskovalke, ki so zaskrbljeni zaradi aktualnega dogajanja na področju visokega šolstva in znanosti na Shodu za znanost opozorili na nepremišljeno in politično motivirano ustanavljanje novih javnih raziskovalnih zavodov. Osrednji poudarek shoda slovenskih raziskovalk in raziskovalec je bil, da denar za naložbe v družbo znanja zaradi avtokratskega vodenja ministrstva, pristojnega za znanost, in vlade na sploh, odteka v vprašljive, z ničemer strokovno utemeljene strankarske projekte. Kamen spotike je želja po nerazumno hitrem postopku združitve novomeških zasebnih fakultet in visokošolskega zavoda, kar bi pripeljalo do ustanovitve nove, javne univerze.


06.04.2022

Zapleti z novimi biometričnimi izkaznicami

Od prejšnjega ponedeljka je mogoče na Upravnih enotah po Sloveniji naročiti nove, biometrične osebne izkaznice. Več kot 20 tisoč vlog zanje so sprejeli prvih nekaj dni prejšnjega tedna in prve izkaznice naj bi začele prihajati na naslove naročnikov v začetku tega tedna. O tem in novih funkcionalnostih elektronske osebne izkaznice, ki omogoča elektronski podpis in elektronsko identifikacijo smo že poročali, ta teden pa se je vse skupaj malce zapletlo. To, da bodo nove osebne izkaznice prišle do naslovnikov z nekaj dnevno zamudo še ni največja težava, kajti vsaj še dva tedna ne bomo mogli uporabljati ne digitalnega podpisa ne elektronske identifikacije, vgrajene na čip nove kartice. Gost pogovora: Peter Grum, generalni direktor Direktorata za informatiko na Ministrstvu za javno upravo


02.04.2022

Zelo pomembno je, da dijaki sprejmejo sebe, ker če sprejmejo sebe, bodo sprejeli tudi druge

Uroš Ocepek je učitelj, ki na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje poučuje strokovne module s področja računalništva. V okviru projekta "Učitelj sem! Učiteljica sem!" je zmagal na slovenskem izboru za najboljšega učitelja, jeseni pa bo Slovenijo predstavljal na svetovnem izboru za najboljšega učitelja Global Teacher Prize.


31.03.2022

Daugavpils je zelo težko razumljivo mesto

Evropa zaskrbljeno pogleduje proti položaju v Ukrajini, še posebno so pozorni v članicah EU, ki neposredno mejijo na Rusijo in so hkrati nekoč bile del Sovjetske zveze. Na pol poti med Varšavo in Sankt Peterburgom leži Daugavpils. Kljub temu, da šteje nekaj več kot 80 tisoč prebivalcev, je drugo največje latvijsko mesto, za prestolnico Rigo, ki je z več kot 600 tisočimi veliko večja. Daugavpils je stičišče dveh pomembnih železniških povezav in sicer med že omenjenima mestoma Varšavo in Sankt Peterburgom ter med Rigo in Minskom. Mimo teče najpomembnejša latvijska reka Daugava, ki se vije od Valdajskega hribovja v Rusiji ter se v Rigi izliva v Baltsko morje. Mesto je obiskal Gašper Andrinek.


30.03.2022

Kakšne novosti prinaša biometrična in elektronska osebna izkaznica?

Nova osebna izkaznica, ki jo v Sloveniji izdajajo od ponedeljka, je biometrična in elektronska. V primerjavi s staro je veliko več kot le klasičen osebni dokument za izkazovanje identitete in državljanstva ali potovalni dokument v države, ki omogočajo vstop z osebno izkaznico. Ne samo, da je na pogled precej drugačna kot stara, na čipu so zapisani biometrična podoba obraza in dva prstna odtisa, na njem pa so tudi kvalificirano potrdilo za elektronski podpis in dve sredstvi elektronske identifikacije. Na novi osebni izkaznici je tudi QR-koda za lažje poslovanje, v prihodnosti pa ji bodo dodali tudi druge funkcionalnosti, saj jo bo mogoče uporabiti kot kartico zdravstvenega zavarovanja. O težavah, ki jih imajo prve dni izdajanja in novih funkcionalnostih nove osebne izkaznice več z mag. Alenko Colja, vodjo Sektorja za registracijo prebivalstva in javne listine v Direktoratu za upravne notranje zadeve Ministrstva za notranje zadeve, in Petrom Grumom, generalnim direktorjem Direktorata za informatiko na Ministrstvu za javno upravo.


29.03.2022

Dodatna sredstva za ohranjanje ekosistemov, ki so predpogoj za življenje, so v korist vseh nas

Včeraj so nevladniki opozorili na težavo Inštituta za ohranjanje naravne dediščine Lutra, ki še vedno čaka na sopodpis pogodbe ministra za okolje Andreja Vizjaka in sofinanciranje komunikacijsko-informacijskega projekta LIFE BEAVER.


29.03.2022

Ljudem veliko pomeni odmik od realnega, krutega sveta

Po dobrem mesecu dni vojne v Ukrajini je po podatkih Unicefa razseljenih že 4 milijone otrok – več kot polovica populacije otrok v državi. Ukrajinski otroci so v večini tudi na mejnem prehodu Zahony, kjer ukrajinsko-madžarsko mejo dnevno prestopi vsaj 1000 beguncev, na Madžarsko jih je vsega skupaj zadnjem mesecu prišlo že 400.000 tisoč. Tam sta bila pred dnevi Luka Hvalc in Jan Grilc.


28.03.2022

Odbiti triki: Kako deaktivirati profil na družabnih omrežjih?

V novi epizodi Odbitih trikov smo iskali zgodbe, povezane z deaktivacijo profilov na družabnih omrežjih. Zanimalo nas je, če ste si že kdaj deaktivirali profil ali ga celo izbrisali. Tini je uspelo, da je v navalu besa deaktivirala svoj Twitter profil. Sicer je pisalo, da se po tridesetih dneh profil izbriče, če pa se vmes vpišeš v profil, ga to ponovno aktivira, s tem pa se ohrani tudi uporabniški račun. Tina je potem pozabila na Twitter, račun so ji izbrisali, ker pa je imela nanj povezanih kar nekaj drugih službenih, je izgubila dostop še do njih. Kako zahtevno je sicer deaktivirati ali izbrisati profil iz omrežij Facebook, Twitter in Instagram? Kaj morate storiti, da pridete do Centra za pomoč uporabnikom, kjer vas nato lepo vodijo do gumba, ki končno omogoči izbris profila? Kaj se zgodi, ko izbrišeš profil?


24.03.2022

Javna tribuna o javni RTV: Zavezništvo z javnostjo in ne politiko

Po dveh novinarskih konferencah pred pragom RTVja se je včeraj v Slovenskem Mladinskem gledališču, in ne pod domačo streho, kar je povedno, zgodila javna tribuna o razmerah na javni RTV Slovenija, ki sta jo pripravila koordinacija novinarskih sindikatov RTV Slovenija in Sindikat novinarjev Slovenije. Kot so oziroma smo v zadnjem obdobju večkrat opozorili novinarji in drugi delavci RTV Slovenija, v osrednji medijski hiši v državi vladajo nevzdržne razmere. V obeh organizacijah opozarjajo, da vodstvo ob podpori programskega in nadzornega sveta na hitro in mimo mnenj uredništev kadruje, siromaši program in straši z odpovedmi za izražena mnenja, ki mu ne ustrezajo.


24.03.2022

Pravica do splava

Znanstvena monografija z naslovom Pravica do abortusa v Sloveniji je izšla konec lanskega leta in je – zgodovinsko gledano – nadaljevanje znamenite knjige Abortus – pravica do izbire!?, ki je izšla pred tridesetimi leti. Avtorice Ana Kralj, Tanja Rener, Vesna Leskošek, Metka Mencin in Mirjana Nastran Ule so v monografiji pripravile zgoščeno študijo družbenih okoliščin, ki so pogojevale rojstvo in razvoj reproduktivnih pravic v Sloveniji.


23.03.2022

Marlies Raich: Želela sem zmagovati

Marlies Schild je na slalomskih tekmah svetovnega pokala zmagovala kot po tekočem traku, avstrijsko javnost pa je navduševala tudi kot polovica "zlatega para" Schild-Raich. Marlies in Benjamin Raich sta še vedno navdušena smučarja, svojim trem otrokom skušata prenesti ljubezen do športa in narave. Ob koncu smučarske sezone bo Marlies Raich izpostavila največje zmagovalke in poraženke, govorila pa bo tudi o izzivih vrhunskih športnic.


18.03.2022

Od pritiskov do pohval

O turbulentnem dogajanju v naši hiši smo ta teden že večkrat poročali, seveda ne zaradi nas ali posameznih imen, pač pa zaradi demokratičnega pomena, ki ga ima javni zavod RTV Slovenija. Naše stališče je, da tako kot na drugih področjih, profesionalno in objektivno poročamo in analiziramo, kaj se dogaja z upravljalskim delom na RTV-ju, kakšne poteze vlečejo generalni direktor in njegovi sodelavci, kako je z neodvisnostjo novinarstva. V preteklih dneh ste lahko v našem etru slišali tudi o protestih številnih zaposlenih, ki vodstvu očitajo tudi pravno sporne poteze in politično motivirana imenovanja, recimo urednika za nove medije MMC-ja. V Vročem mikrofonu smo gostili tudi akademika dr. Slavka Splichala. Spremljali pa smo tudi 2. redno sejo programskega sveta RTV Slovenija in se po njej, pogovarjali s predsednikom programskega sveta dr. Petrom Gregorčičem.


17.03.2022

Mediji, postavljeni pred ogledalo

Mediji nas v 21. stoletju obkrožajo na vsakem koraku in tudi zato se pogosto znajdejo v središču javnih razprav. Tudi v teh dneh, ko poleg burnega dogajanja na javni RTV in v drugih medijih poteka tudi novinarski festival Naprej/Forward. Ta se je začel včeraj, na programu je bila tudi že tradicionalna okrogla miza Medijsko ogledalo, na kateri vedno sodelujejo posamezniki, ki se v medijih pojavljajo pogosto in imajo z novinarji nenehen stik. Namenjena je torej pogledu na delovanje medijev z druge strani. Nekaj poudarkov je s sodelujočimi zbral Jan Grilc.


Stran 4 od 127
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov