Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
V izobraževalnem sistemu je v vrtcih približno 88.000 otrok. Nekaj od njih se jih je danes spet vrnilo med šolske klopi in svoje vrstnike. Pred Vrtcem Ledina je o svoji karantenski izkušnji spregovorilo nekaj staršev in otrok, Aleš Smrekar pa se je v Grosuplju o pripravah na sprejem malčkov pogovarjal z ravnateljico vrtca Kekec Majdo Fadiga.
Na “radijskem listu” so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster ter diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?
Športni akterji bi radi več javnega denarja za prebroditev krize. Pristojno ministrstvo odgovarja, da bo šport reševalo samo iz najhujšega primeža krize
Little Richard je bil poseben. Ne zato, ker je bil veliko let, preden je rokenrol postal rokenrol, že rokenrol, ne zato, ker je v otroštvu nosil obleke sester, in ne zato, ker je mnogo leto potem, ko se je upokojil, srečal enega od stvarnikov. Bil je poseben, ker se je v obdobju, ko je bila segregacija na vrhuncu, boj za pravice pa še ni bil oblečen po zadnji modi, proglasil za kralja. Tako vehementno, brez zavor. In čeprav je vehemenca načeloma nezaželeno obnašanje, je imel prav. Kar je potrdila prihodnost, ki je danes že zgodovina.
V okviru MMC RTV Slovenija je bil leta 2014 ustanovljen poseben spletni portal Dostopno.si, ki omogoča hiter dostop do informacij osebam z različnimi oviranostmi, predvsem gluhim in naglušnim ter slepim in slabovidnim ter starejšim s pešanjem vida in sluha. Na portalu so pripravili posebno rubriko Lahko branje, ki je namenjena ljudem, ki imajo težave pri branju, to so na primer osebe z disleksijo, osebe z motnjo v duševnem razvoju tudi osebe z motnjo avtističnega spektra.
Ob 12. maju, ko je svetovni dan medicinskih sester, nam je o svojem delu, predvsem pa o zadnjih tednih, pripovedovala Andreja Bogdan, vodja negovalnega tima v Domu starejših občanov Ljutomer.
Jezikoslovec Kozma Ahačič je ime tedna Vala 202 postal večkrat, prvič marca 2017, ko je postal tudi ime meseca. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, kjer je zaposlen, so v času koronakrize začeli ustvarjati posebno rubriko jezikovnega spletnega portala Fran, različica covid 19, v tem času pa je izšla tudi njegova zbirka kolumn Kozmologija.
V trinajstih primorskih glasbenih šolah so v preteklih tednih vzpostavili nov, drugačen način učenja – pouk na daljavo. To pomeni, da se je moralo na nov način dela navaditi več kot 3900 otrok, ki trenutno obiskuje primorske glasbene šole, ter več kot 800 mladih, ki so vpisani v Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica in Glasbeno matico v Furlaniji Julijski krajini. Aleš Grosek, učitelj klarineta na Glasbeni šoli Koper se je pouka na daljavo lotil preko različnih aplikacij za video konference, potem pa ugotovil, da je za starejše učence bolje, če se doma posnamejo in mu nato posnetek pošljejo v analizo. Tak način dela je všeč tudi njegovi učenki Sari, ki obiskuje 9. razred OŠ: “Všeč mi je predvsem, ker sem doma bolj sproščena in se lahko večkrat posnamem, če mi posnetek ni všeč.” Vseeno pa obstaja del znanja, ki ga je preko kamere zelo težko podati. Aleš Grosek pravi, da je predvsem tehnika (dihanje, drža, nastavitev ustnika) tista, ki zahteva fizično prisotnost učenca in učitelja.
O študentskem delu in perspektivi bodočih iskalcev zaposlitve razmišljajo štirje mladi: bodoči skladatelj, bodoči ekonomist, študent strojništva ter študentka geografije in slovenistike. Zakaj mladi pristajajo na negotove oblike zaposlitve in kakšnega delovnega okolja ter delodajalca si želijo? Bodo ostali doma ali se zapisali v statistiko pod oznako: beg možganov?
9. maja 1945 je prvič izšel časnik Večer, ki neprekinjeno izhaja vse od takrat. Pogovarjali smo se z odgovornim urednikom Matijo Stepišnikom, ki je dejal, da je časnik sprva imenoval Novi časnik, od leta 1952 pa je Večer. "Starejši kolegi pravijo, da so ti bili časi, ko mediji niso bili svobodni, a so se skozi javne razprave v časopisih pojavili tudi kritični glasovi." "Naš namen je ostati zavezani novinarskim standardom, etiki, ključnim kategorijam, ki dajo poklicu zaupanje, verodostojnost in integriteto. Če nam bo uspelo ohraniti te vrednote, se za slovenski medijski prostor - ne glede na vse izzive - ni bati."
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.” Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Več glasbenih organizacij in festivalov na Vlado Republike Slovenije je že pred časom naslovilo poziv k izredni in trajnostni podpori za zaščito glasbenega sektorja, odgovora še ni prejelo. Zaradi preveč neznank in negotovega položaja je zato v ponedeljek na pristojne institucije Gospodarsko interesno združenje koncertnih organizatorjev Slovenije naslovilo predloge ukrepov za odpravo posledic prepovedi izvajanja javnih prireditev.
Kaj nas uči šport na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play? Boštjan Reberšak se je pogovarjal s specialistom za športno filzofijo dr. Milanom Hosto.
Glasba je umetnost. In znanost se lahko ukvarja z umetnostjo, tudi popularno. Metodološke obdelave glasbe, tako kot vse metodološke raziskave, temeljijo na podatkih. In 17.000 skladb, ki so sestavljale glasbeno lestvico Billboardovih 100, je bila iztočnica za raziskavo evolucije popularne glasbe v ZDA, ki je pripeljala do sklepa, da je sodobna glasba med letoma 1960 in 2010, seveda ob konstantnih spremembah, vsebovala tri revolucionarne momente. Niti ne momente, saj so revolucije, ki jih omenjam, posledica nekajletnih sprememb v glasbi.
V prihodnjih tednih, mesecih in morda tudi letih bo moralo veliko institucij spremeniti in prilagoditi načine delovanja, med njimi so tudi domovi za starejše. Kako se bodo soočali s tem izzivom? Aprila lani je Ime tedna Vala 202 postala Anamarija Kejžar, takrat aposlena v domu za starejše občane v Tržiču, sedaj pa se je v Ljubljani podala v akademske vode, kjer raziskuje, poučuje in išče izboljšave pri obravnavi ljudi z demenco.
Postopno odpiranje vrtcev in šol s seboj prinaša ogromno izzivov in ustvarja številna vprašanja. Na nekatera od njih je odgovorila direktorica Šolskega centra Ljubljana in Predsednica Društva ravnateljev srednjih šol, dijaških domov in višjih šol Nives Počkar. O tem, kako so šole pripravljene na sprejem dijakov, na varnost in tudi, kako bo potekal zadnji del šolskega leta na daljavo za tiste, ki ostajajo doma.
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Vlada je sprejela nekatere poteze, ki jih nevladne organizacije razumejo kot napad nanje. To so na primer aneksi, s katerimi UKOM želi odpovedati programe nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na njegovem razpisu, in omejevanje okoljskih organizacij pri sodelovanju v gradbenih postopkih. Nevladniki vidijo vzporednice z dogajanjem na Madžarskem. Gorazd Rečnik se je o tem pogovarjal z zgodovinarjem s Srednjeevropske univerze v Budimpešti Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki meni, da če se pod krinko izrednega stanja skuša okrniti vlogo civilnodružbenih organizacij, to ni upravičeno. Ugotavlja, da so sredstva za financiranje nevladnih organizacij iz pozicije državnega proračuna zanemarljiva, iz stališča delovanja teh organizacij pa nepogrešljiva.
Mnenja nekaj udeležencev prvomajskih protestov pred parlamentom. Po oceni policije se jih je udeležilo več tisoč ljudi, ki so izražali nezadovoljstvo z ukrepi vlade.
Neveljaven email naslov