Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Novinarji RTV-ja danes stavkamo. Stavkamo, ker so razmere nevzdržne, ugled našega medija pa zaradi škodljivih potez vodstva pada. Ne stavkamo proti javnosti ne proti vladi. Stavkamo proti vodstvu RTV-ja. V studiu Vala 202 se je zato oglasila Helena Milinković, predsednica stavkovnega odbora in pojasnila, kaj so zahteve stavkovnega odbora in kako potekajo pogajanja z vodstvom. Zahteve stavkovnega odbora so jasne: 1. Zahtevamo novinarsko, uredniško in institucionalno avtonomijo. 2. Zahtevamo spoštovanje profesionalnih, programskih in etičnih standardov. 3. Zahtevamo umik škodljivih sklepov Programskega sveta. 4. Zahtevamo dogovor o kadrovski politiki in pogajanja o dvigu najnižjih plač na RTV. 5. Zahtevamo socialni dialog. 6. Zahtevamo plačano stavko. 7. Če ne bo sklenjen sporazum o razreševanju stavkovnih zahtev do 30. 5. 2022, zahtevamo odstop generalnega direktorja RTV Slovenija Andreja Graha Whatmougha, odgovorne urednice Informativnega programa Televizije Slovenija Jadranke Rebernik in v. d. urednika uredništva za nove medije Igorja Pirkoviča ter odstop predsednika Programskega sveta RTV Slovenija Petra Gregorčiča.
Že od leta 1983 Študentski svet stanovalcev javnega zavoda Študentski dom Ljubljana ohranja tradicijo kulturnih, športnih in glasbenih doživetij, ki so združena pod imenom Majske igre. Letos je potreba študentov po druženju še toliko večja. So lahko mladim Majske igre tudi obliž na pretekle rane? Trije tedni, ko odmislijo realnost? Kakšne težave in problemi jih obkrožajo? Protagonisti zgodbe so študentke in študenti iz Rožne doline ter prebivalka Akademskega kolegija, ki mu spet grozi zaprtje.
Danes je peti svetovni dan čebel, dan, namenjen krepitvi zavedanja o pomenu, ki ga imajo čebele in vsi drugi opraševalci za kmetijstvo in biotsko pestrost. Letos je v ospredju tema Mladi in čebelarstvo. Čebele so odličen kazalec stanja okolja, poudarja Nika Pengal mednarodno priznana čebelarka in apiterapevtka. Če bodo izginile čebele in drugi opraševalci, bo izginilo tudi človeštvo. Nika Pengal je o delu s čebelami, o apiterapiji kot vedi, o tem, kako ob pomoči čebeljih pridelkov, čebeljih panjev in pikov okrepiti in ohranjati zdravje, predavala tudi na apiterapevtski konferenci v Ameriki. Sama ustvarja v okviru blagovne znamke Gospodična Medična in prav danes je izšla knjiga Skrivnosti Gospodične Medične, Uporaba čebeljih pridelkov v zgodbi iz vsakdanjega življenja. Napisala jo je skupaj s partnerjem Anžetom Gallusom Petelinom, ki je slikar in je v knjigi poskrbel za zgodbo, ona pa za strokovni del. Priročnik, ki so mu dodane ilustracije Vide Igličar, je namenjen tako tako mladim kot starejšim bralcem, ki jih zanima svet čebel, z njim pa želi približati apiterapijo tudi mlajšim
"Živimo v izjemno kaotičnem obdobju." Tako pravi indijski klasični glasbenik Rohan Dasgupta, ki pravi, da so bili med covidom glasbeniki v Indiji povsem prepuščeni sami sebi. Še hujši šok od tega, da je naenkrat ostal brez finančnih prihodkov, mu je predstavljal šok zaradi spremembe načina življenja. Zato je ob poučevanju po cele dneve vadil na sitar in vlagal svojo energijo v glasbo in introspekcijo, za kar se mu je nenadoma odprl prostor.
"Vprašanje razrednega boja je v ospredju, dokler dejansko potrebuje in uporablja množično človeško delovno silo. Ko ta, tako zaradi tehnološkega kot finančnega razvoja, postaja vse bolj irelevantna, razredni boj dejansko začne odmirati," opisuje avtor knjige Tujost Kapitala dr. Primož Krašovec. Po mnenju sociologa kulture nadzor v 21. stoletju ne poteka v smislu Velikega brata ali panoptikuma, ampak avtomatizirano. "Za današnji nadzor smo pomembni kot raztelešeni tokovi podatkov, ne kot osebe. To je velika razlika med nadzorom 20. in 21. stoletja."
Po dveh pandemičnih letih se zdi, da se je v francosko mesto končno vrnilo festivalsko vzdušje. Na Azurni obali v Cannesu bo namreč nocoj otvoritev 75. filmskega festivala. Več o vzdušju pred uradnim odprtjem pa Nina Zagoričnik.
Piknik ob svetovnem dnevu pravične trgovine je druženje v zero-waste antipotrošniškem duhu ob izmenjevanju znanja in izkušenj, mnenj, uporabnih znanj in odpiranju novih pogledov na svet. Organizatorji druženja želijo soustvariti prostor povezovanja, izmenjav, ustvarjanja, kreativnosti, prihodnosti. Poudarjajo prihodnosti z manj izkoriščanja, manj potrošnje, manj betona, manj odpadkov in z več trajnosti, več solidarnosti, več pravičnosti, več skupnosti, več sodelovanja, več blaginje, več narave.
Celotna evropska, pa tudi svetovna pop scena, ta teden diha skupaj z Evrovizijo. V Torinu namreč poteka 66. edicija tega največjega festivala pop glasbe, ki bo danes doživel vrh z razglasitvijo zmagovalca. Evrovizija je ogromen festival, nanj se pripravljajo skozi vse leto, in medtem ko so žarometi ta teden usmerjeni samo proti nastopajočim, mnogokrat pozabimo na tiste, ki iz zakulisja poganjajo ves ta stroj. Eni od ključnih tako imenovanih pomočnikov na festivalu so tudi prostovoljci, v Torinu jih je letos več kot 600, med njimi tudi Slovenka Tamara, ki se ji je uresničila želja, da ves festival spremlja od blizu. Zelo blizu.
V Vipavski dolini je, kot pravijo, zdaj najokusnejši mesec v letu. 5. in 6. junija ga bodo na dvorcu Zemono končali s festivalom Okusi Vipavske. Ob kulinaričnih in vinskih doživetjih, ki pobožajo želodec, pa dolina ponuja tudi bolj adrenalinska doživetja. S svojo geografijo, Nanosom in Trnovskim gozdom ter tako rekoč celoletnimi ugodnimi vremenskimi razmerami je priljubljena tako med kolesarji kot med pohodniki, ob tem pa tudi pravi raj za jadralne padalce. In polet v tandemu s piloti iz kluba Polet Nova Gorica je bil del študijske ture, ki jo je organiziral Javni zavod za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina. Še preden smo na dolino pogledali z nogami v zraku, pa smo nanjo pogledali tudi skozi naravno okno Skozno, ki leži tik nad vzletiščem Lijak, na prepadnem robu Trnovskega gozda.
Številni se najbrž spomnite, kako smo aprila 2019 dobili prvo fotografijo črne luknje sploh, nekakšno podobo črnega kroga z ognjenim obročem, ki je tedaj osupnila znanstvenike in laike. Fotografija, pod katero se je podpisala več kot 200-članska znanstvena skupina Event Horizon Telescope, je veljala za najnatančnejšo fotografijo, kar jih je kdaj naredilo človeštvo. Tri leta pozneje je skupina preciznost še izpopolnila in radijske teleskope usmerila proti središču naše galaksije, kjer kraljuje črna luknja Strelec A. V pogovoru z astrofizikom in profesorjem na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko dr. Tomažem Zwittrom pa več tudi o popolnem Luninem mrku, ki ga bomo lahko gledali na rano ponedeljkovo jutro.
Pri zbiranju gradiva za prihajajočo razstavo Znameniti Slovenci, ki bo v Narodnem muzeju na ogled od oktobra, so spet odkrili uniforme cesarja Franca Jožefa I. Več o tem, kakšne uniforme si je rad oblačil habsurški cesar, pa v prispevku.
Pogovor z vodjo medicinskega dela intervencije v Kočevju Primožom Velikonjo.
"Aktivirane so vse enote. Požar je omejen, imamo ga pod nadzorom. Še vedno pa sta pogrešani dve osebi. Škode za okolje ni, zaradi dima svetujemo vsem, da ostanejo v zaprtih prostorih." Leon Behin, poveljnik Gasilske zveze Kočevje
Letošnji izbor za pesem Evrovizije poteka v Italiji, za prizorišče, kjer se zvrsti evropska pop smetana, so tako izbrali Torino. Glavno mesto dežele Piemont, zelo znane po čokoladnih bombonih gianduiotto, zgodovinskih kavarnah in kraljevih palačah, je sicer številnim še vedno neznanka. Še pred kakšnimi dvajsetimi leti je Torino veljal za industrijsko mesto, zdaj pa se trudijo zamenjati oznako in Torino preobraziti v turistični biser, ki ga posamezniki obiščejo z namenom, ne pa se samo ustavijo na poti do končne destinacije.
O slabih razmerah na Centru za socialno delo Ljubljana se je v zadnjih treh letih pogosto govorilo, med ostrimi kritiki dosedanje direktorice Anje Osojnik je bil tudi Ivan Janko Cafuta, strokovni delavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik zaposlenih v svetu zavoda in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so ga novembra lani odpoklicali kot člana sveta CSD. Višje sodišče je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. O tem smo podrobneje že poročali, zdaj pa se sprašujemo, ali bo razrešitev rešitev vseh teh težav?
Turizem okreva, to so pokazali že velikonočni in prvomajski prazniki, ko so bile kapacitete predvsem na Obali in v zdraviliščih skoraj popolnoma zasedene. Z vse višjimi temperaturami pa se začenja tudi sezona kampiranja. V zadnjih letih se vse več ljudi odloča za bivanje v kampih, pa ne le v šotorih. Velika uspešnica koronskega obdobja so mobilne hišice in avtodomi. Kamping turizem jo je po mnenju strokovnjakov v zadnjih dveh letih zelo dobro odnesel, saj je sezona omejena na toplejši del leta, ki je tudi v zdravstvenem pogledu varnejši. Katja Arhar je o kampingturizmu in obetih za prihajajočo sezono poklepetala z urednikom spletnega portala Avtokampi.si Klemnom Hrenom.
Pohod Pot ob žici je ena največjih športno-rekreativnih prireditev pri nas. 64. Pohod - Pot ob žici 2022 sta spremljala tudi Luka Skarlovnik in Jure Jeromen.
Gospa Vienna Cammarota, 72-letnica iz italijanske dežele Kampanija se je odločila, da se bo v počastitev prihajajoče 700-letnice smrti velikega raziskovalca Marca Pola podala po njegovih stopinjah. 26. aprila je svojo pot začela v Benetkah, čez dobra tri leta naj bi jo končala na Kitajskem, v Pekingu, pri tem pa prečkala Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo, Turčijo, Gruzijo, Azerbajdžan, Iran, Turkmenistan, Uzbekistan, Tadžikistan, Kirgizijo, Kazahstan in Mongolijo. No, v teh dneh je gospa Cammarota v Ljubljani, kjer jo je ujela Andreja Čokl.
Portorož bo junija že drugič prizorišče letnega srečanja evropskega kluba voznikov motociklov Harley Davidson. Med 9. in 12. junijem naj bi na našo obalo z vseh koncev Evrope, a tudi iz ZDA in od drugod, pripotovalo okrog 30.000 "riderjev" ali jahačev, kot si vozniki sami pravijo, in ljubiteljev teh legendarnih jeklenih konjičkov. Vrhunec srečanja bo zagotovo parada 2 500 motociklov po Slovenski Istri. Na izlete do bližnjih krajev bodo motoriste vse dni vodili njihovi slovenski kolegi iz kluba Lipa. Med njimi bo tudi 'rajderka' Tanja Valič. Več pa v zapisu, ki ga je pripravila Lea Širok.
17. september 2017 je zapisan v slovensko športno zgodovino. Ne le zaradi največjega uspeha v ekipnih športih, predvsem zaradi pravljice, ki jo je spisala slovenska košarkarska reprezentanca. Ta je poskrbela, da se tudi po skoraj petih letih še vedno vzneseno govori o neverjetno povezanosti, čustvih in ekipi, ki združuje. Prav to je bil povod za slovenske filmske ustvarjalce, da ne le spomnijo na pomembne trenutke iz Carigrada, temveč slovenski javnosti na povsem nov in drugačen način predstavijo ekipo, ki je te trenutke spisala. Dokumentarni film 2017 bo širši javnosti predstavljen na premieri 3. junija v areni Stožice, z ustvarjalci in nekaterimi akterji iz filma pa se je na novinarski predstavitvi pogovarjala Nina Smole.
Neveljaven email naslov