Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Tanya Shelepko je režiserka v ProEnglish Theatre v Kijevu, to je edino angleško govoreče gledališče v Ukrajini. Ker so njihovi prostori v kleti, se je že prvi dan vojne gledališče spremenilo v zaklonišče, kjer preživljajo dneve in noči, tudi delovno, saj nadaljujejo s pripravo predstave. Ko zatulijo sirene, pa se jim pridružijo tudi bližnji sosedi. Tatjana Pirc se je pogovarjala s Tanyo Shelepko. Poklicala jo je v Kijev.
V turističnih agencijah zaradi vojne v Ukrajini opažajo zadržanost pri rezervacijah, množičnih odpovedi pa še nimajo. Z vojno so se razmere spremenile, struktura turistov bo drugačna. "Za ameriški, kitajski, avstralski trg je vojna v Ukrajini vojna v Evropi," pravi profesor Janez Mekinc s portoroške fakultete za turistične študije Turistica.
Med epidemijo je torej delo od doma postalo nova realnost, ki se je je večina zaposlenih navadila do te mere, da danes lahko govorimo o problematiki vračanja na delovno mesto. Številni si namreč želijo ostati doma, misel na vračanje v pisarne in druge kraje dela pa jim povzroča resno stisko. Mogoče se med njimi prepoznate tudi sami, zato prisluhnite prispevku Nataše Žunić o prednostnih in slabostih dela od doma.
Ievgen Klopotenko je ukrajinski chef iz Kijeva. Pred sedmimi leti je postal zmagovalec tekmovanja Masterchef, po tem pa odprl svojo restavracijo. Svoj čas iz znanje je pred 24. februarjem 2022 posvečal predvsem popularizaciji in modernizaciji ukrajinske kuhinje, trudi se, da bi UNESCO boršč priznal za ukrajinsko kulturno dediščino. Zdaj je njegovo delo prekinila vojna, zato je v svojem slogu zagnal iniciativo "Make borscht not war", v kateri vabi, naj ljudje po svetu podprejo Ukrajino tudi na tovrsten način - da skuhajo boršč, fotografijo pa objavijo na družabnih omrežjih. Jevgen je sicer ostal v Kijevu, delo pa popolnoma prilagodil vojni. Svojo restavracijo je tako spremenil v kuhinjo, v kateri na dan nastane tisoč obrokov za razseljene Ukrajince in vojake na frontah, ker pa ima v restavraciji tudi zaklonišče, tam redno biva od 15 do 20 Ukrajincev.
RTV Slovenija v sodelovanju z Rdečim križem Slovenije in Slovensko karitas pripravlja dobrodelni koncert za pomoč beguncem – Stopimo skupaj za Ukrajino. Dobrodelna sredstva se bodo zbirala tudi dan po koncertu, v sredo 9. marca. Telefonski številki 01 473 98 78 in 01 472 00 11 za zbiranje sredstev bosta znova aktivni med ponovitvijo koncerta, danes od 13.00 ure naprej na TV SLO 2. Ves čas pa je mogoče darovati prek sporočil SMS: 5 evrov boste darovali, če boste na številko 1919 poslali ključno besedo UKRAJINA5, 10 pa, če boste na 1919 poslali besedo UKRAJINA10.
8. marec, mednarodni dan žensk, ni namenjen le podarjanju cvetja in čokoladic, je tudi dan za kritičen premislek o položaju žensk v družbi na številnih področjih. O ženskih avtoricah v literaturi in učnih programih smo govorili z dr. Katja Mihurko Poniž, literarno zgodovinarko, dramaturginjo in urednico, vodjo Raziskovalnega centra za humanistiko v Novi Gorici.
V enem izmed ljubljanskih hostlov je že nameščenih 67 ljudi iz Ukrajine, ki so prišli v Slovenijo, potem ko se je na njihovo prošnjo za pomoč odzval Slovenski mladinski orkester z Živo Ploj Peršuh, dirigentko in umetniškim vodjo SNG Opera in balet Ljubljana. Gre za mlade glasbenike Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine in njihove družinske člane. Z nekaterimi je govorila Veronika Gnezda.
Kakšno vlogo bi lahko odigrala Kitajska v doseganju sporazuma med Rusijo in Ukrajino? Koliko je verjetnosti, da bi Rusija ublažila zahodnih sankcij tudi s kitajsko gospodarsko pomočjo? Kolikšen delež ljudi sploh podpira Putina v vojni proti Ukrajini?
Darja in Vitalina sta Ukrajinki, ki sta s pomočjo Aljoše in Olge iz Ukrajine uspešno prišli v Barcelono. V Barcelono smo poklicali Aljošo Slameršaka.
V Rusiji imajo tri združenja PEN. Eno izmed njih je nedavno v pismu, polnem vojnega podpihovanja, podprlo Putina. Slovenski center PEN, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Društvo slovenskih pisateljev so v pisateljski vili na Tomšičevi ulici organizirali branje poezije za mir v Ukrajini, ki so ga naslovili Mir in vojna. Dogodku bo sledilo še več podobnih, pesniki in pesnice, pisatelji in pisateljice ter vsi člani in članice centra PEN pa si bodo še naprej prizadevali za mir.
V Rusiji imajo tri združenja PEN. Eno izmed njih je nedavno v pismu, polnem vojnega podpihovanja, podprlo Putina. Slovenski center PEN, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Društvo slovenskih pisateljev so v pisateljski vili na Tomšičevi ulici organizirali branje poezije za mir v Ukrajini, ki so ga naslovili Mir in vojna. Dogodku bo sledilo še več podobnih, pesniki in pesnice, pisatelji in pisateljice ter vsi člani in članice centra PEN pa si bodo še naprej prizadevali za mir.
O aktualnem dogajanju v Ukrajini z našo dopisnico Karmen Švegelj. Pogovarjali smo se v četrtek ob 10.45, opisuje razmere v bližini Kijeva, nočno dogajanje, razmah lažnih novic, poročanje ukrajinskih medijev in vzdušje med prebivalci.
Ugotovljeno je bilo, da je bil naš uvodni jutranji pozdrav strokovno novinarsko nedodelan, neaktualen, predvsem pa ne dovolj objektiven, ne dovolj nepristranski, da bi ustrezal novim visokim standardom javne komunikacije. Prav tako se o resničnosti podatkov o temperaturah pred objavo nismo posvetovali z Uradom vlade za komuniciranje, kjer bi nam lahko informacije preverili oziroma ustrezno prefiltrirali. Zato smo uvodni pozdrav na novo sestavili in mu za pravo ažurnost, aktualnost dodali podatke o temperaturah po državi od dneva prej. Smo se pa – zasledujoč najsodobnejše trende v medijski produkciji tudi na Radiu – za ta poseben projekt dogovorili za programsko sodelovanje z britansko medijsko hišo BBC.
Dr. Mojmir Mrak je redni profesor za mednarodne finance in ekonomske politike Evropske unije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Poklicali smo ga za komentar o nekaterih finančnih ukrepih proti Rusiji, predvsem v povezavi z bankami, kot vemo, so med drugim tudi v Sloveniji zaprte poslovalnice ruske Sberbanke.
Zaradi nesmiselne vojne, njenih posledic in pretrganih stikov s svetom so se s protestnim pismom oglasili tudi ruski znanstveniki. Na spletni strani, kjer je objavljen njihov oster protivojni protest, piše, da nenehno prejemajo nove podpise, ki jih na seznam dodajajo, kolikor je mogoče hitro in da je podpisnikov že več kot 5360. Tatjana Pirc se je pogovarjala z enim izmed njih.
Hitrost in intenzivnost, s katerima je prišlo do vojne v Ukrajini, sta sprožili tudi veliko potrebo po humanitarni pomoči. Na poziv Ukrajine in drugih držav, ki že sprejemajo begunce, se je odzvala tudi Slovenija. Vlada je prek različnih mehanizmov že namenila materialno in finančno pomoč, odzvali pa so se tudi prebivalci. Kako je mogoče pomagati, kakšne so pasti pomoči manj znanim organizacijam ali samoorganiziranim skupinam?
Ob svetovnem dnevu redkih bolezni se obeta razširitev programa presejalnega testiranja za novorojenčke, ki bi omogočila hitro odkrivanje in zdravljenje bolezni ter v nekaterih primerih preprečila smrt. Predstavljamo zgodbo dveletne Maše in njene mame Irene.
Ravno na dašnji dan, 26. februarja je 30 let od izbrisa 25.671 ljudi, med njimi več kot 5000 otrok iz registra stalnega prebivalstva. Predsednik države se je po 30-ih letih za izbris opravičil v svojem imenu in imenu države. Dogodka se je v predsedniški palači udeležila Nataša Štefe.
"Vedeli smo, da bi se to lahko zgodilo, pričakovali smo to, ampak nihče tega ni hotel sprejeti. Vedeli smo, da Putin sanja o ponovni vzpostavitvi Sovjetske zveze, vedeli smo, da je to človek, ki želi napasti sosednje države, vedeli smo, da ruska vojska trenutno okupira dele Gruzije, Moldavije, Belorusije in dele Ukrajine, a še vedno so skoraj vsi v Evropi in ZDA govorili, da moramo graditi dialog z Rusijo, da moramo govoriti in najti kompromis." Politični analitik Sergej Sumlenny je vidno razočaran nad dejanji nekaterih držav Evropske unije ob ruski vojaški invaziji v Ukrajini. O Putinovem razlogu, da želi denacificirati Ukrajino: "Ukrajina je država, katere predsednik je ob izvolitvi govoril le rusko, ukrajinsko pa ne, a je dobil 73 odstotkov glasov na volitvah. Tako državo le težko imenujemo nacistična. Rusi radi govorijo o boju proti fašizmu, vsakogar, ki ga ne marajo, imenujejo fašist. Država, ki bi jo morali denacificirati, je Rusija. Država s šovinistično ideologijo, z visoko stopnjo militarizacije družbe, ki sproža napadalne vojne proti sosednjim državam. V Rusiji ni svobodnih medijev, močna je vloga države v gospodarstvu, vezi med vojsko in političnim vrhom so močne, vse to so bile značilnosti Nemčije v 30. letih. Bojim se, da je treba denacificirati Rusijo."
Marija Sótnikova Štravs prihaja iz Luganske regije na vzhodu Ukrajine, ki jo je pred dnevi priznala Rusija. Je prevajalka za ruščino, ukrajinščino, poljščino, angleščino in slovenščino. Luka Hvalc jo je vprašal, kakšne so zadnje razmere v njeni domovini.
Neveljaven email naslov