Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Vojna v Ukrajini se umika s prvih strani časopisov in s prvih sekund televizijskih dnevnikov. Ampak To je vojna!, je svojo razstavo v osrednjem atriju ljubljanske mestne hiše poimenoval fotoreporter Matej Povše. Med svojim 3 tedenskim zapisovanjem dogodkov v Ukrajini, kamor se je odpravil takoj po začetku vojne, je zapisoval predvsem podobe, ki jih lahko vidite na razstavi. Pa tudi zvoke, ki pa jih lahko slišite v naslednjem prispevku. Z njim se je v Ljubljani pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Kitajci so po dveh letih spet uvedli stroge omejitvene ukrepe zaradi naraščanja števila okuženih s koronavirusom. Dve največji kitajski mesti - Peking in Šanghaj - sta v karanteni, v Pekingu nameravajo testirati 20 milijonov ljudi, v Šanghaju pa nekateri že 45. dan ždijo doma, tudi fotograf Matjaž Tančič. Zaprtje javnega življenja naj bi sprva trajalo vsega skupaj štiri dni, zdaj pa je on doma že 33. dan. Nujne potrebščine mu v tem času pošilja kitajska vlada, hrano pa tudi dostavljavci - nekateri zaradi strogih ukrepov zdaj celo spijo v šotorih na ulici, saj se jim ni dovoljeno vrniti v domači blok. Matjaž Tančič je začel ob ponovnem zaprtju družbe dokumentirati življenje, ki ga opaža skozi svoje okno. Pravi, da ustvarja, da se mu ne zmeša. "Pred dvema dnevoma sem šel iz hiše, naslednjič bom lahko stanovanje zapustil 8. maja - če nihče v stanovanjskem bloku ne bo pozitiven."
Komentar Andreja Karolija: Najlaže je biti spletni trol in v nedogled v zlomljeni materinščini skrit za nadimkom udrihati po ljudeh z imenom in priimkom. Anonimnost to pač omogoča. Bolj me je strah ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov. A tako kot troli, v resnici to počnejo anonimno. Skrivajo se za kolektivnimi nazivi. Zakaj? Njihovo skrivanje spodbuja ugibanja. Ugibanja pa so lahko artikulirano argumentirana ali pač zlobna. In zlobneži bi dejal, da posameznice in posamezniki, ki se skrivajo za kolektivnimi nazivi nimajo hrbtenice, so strahopetci in nesposobneži, ki pa počnejo, kar počnejo, kot počnejo, samo zato, ker trenutno lahko. In v javnost načrtno pošiljajo sporočila, da jih je strah. Strah česa? Odgovornosti, ki jo prinaša pozicija generalnega direktorja? Strah odgovornosti, ki jo prinaša pozicija odgovorne urednice informativnega programa nacionalne Televizije? Ali jih je pač strah dolge sence političnega naročnika, ki ranjen preži v ozadju? Ker dokler ne povejo česa ali pač koga jih je strah, so vsa ugibanja legitimna. Lahko pa bi bila tudi nesramna in zato nič manj legitimna. Ugibanja namreč.
O novi slovenski izdaji stripa Alana Forda, ki jo je prevajalec Aljoša Mislej pred tremi tedni izdal pri založbi Grafit.
Ob svetovnem dnevu medijev je na RTV Slovenija potekala novinarska konferenca o aktualnem dogajanju na RTV. V ospredju je bila odpoved pogodbenega razmerja z voditeljem oddaje Studio City Marcelom Štefančičem, ki je oddajo vodil več kot 20 let.
Ker so duševne težave od nekdaj prisotne v družbi in ker življenjski tempo zadnjih let pripomore k povečanju duševnih stisk, so na NIJZ oblikovali prvo nacionalno kampanjo proti stigmatizaciji duševnega zdravja Nisi okej? Povej naprej. Ali vemo, kako ob duševnih težavah pomagati sebi in drugim? Zakaj je duševno zdravje stigmatizirano? Na podlagi česa sploh nastane stigma? Ali obstaja varno in podporno okolje, kjer lahko zaupamo svoje stiske in se pri tem ne počutimo slabo? O tem smo se v prvem delu niza oddaj o duševnem zdravju pogovarjali s sodelavko kampanje in psihologinjo Nušo Crnkovič.
Se takrat, ko uživate na počitnicah, morda kdaj vprašate, kdo vam je pospravil hotelsko sobo, kakšno delo opravljajo sobarice, natakarji, kuharji, turistični vodniki, vzdrževalci, taksisti, vozniki avtobusov? Študentke in študenti na treh višjih strokovnih šolah v Mariboru, Ljubljani in na Bledu (program gostinstvo in turizem) s projektom Vzemi si čas za nas opozarjajo na pomembno vlogo nepogrešljivih turističnih delavcev, ki so pogosto prezrti.
Prvi zmenek, branje knjige, sobotni zajtrk z družino, celo obisk kraljičine sestre in še mnogo drugih dogodkov se je ob čaju zapisalo v 28 letih, kolikor jih je v stari Ljubljani doživela čajnica, ki je minuli torek zaprla vrata lokala. Vanjo so zahajali Ljubljančani, z dobro oceno na Tripadvisorju in s konceptom prostora, kjer se ne hiti in te tam malo manj briga za ves svet, tudi tujci. A žal jo je kapitalizem, ki ga briga za svet, pojedel, je ob zadnjem čaju povedal Iztok Eržen, ki je skupaj s soprogo Urško čajno hišo odprl leta 1994.
Kadrovski bazeni na Balkanu se praznijo, velike gradbene projekte zdaj izvajajo tudi turški delavci. Kje živijo in v kakšnih razmerah delajo? Razmere smo na terenu preverili v naselju Orehek pri Postojni in Hrušici na Jesenicah.
Še vedno ni jasno, kaj so natančni vzroki za pojav akutnih primerov hepatitisa pri otrocih. Doslej opravljene raziskave kažejo na sorodnost z okužbami z adenovirusi, vendar trdne povezave med njima še niso potrdili. Do zdaj so največ primerov akutnega hepatitisa pri otrocih, mlajših od deset let, zabeležili v Veliki Britaniji, primere so odkrili tudi v desetih evropskih državah ter v Izraelu in Združenih državah Amerike. V Sloveniji sumijo, da bi lahko en otrok imel hepatitis neznanega izvora, kar je v začetku tedna sporočila infektologinja Mojca Matičič. Dodala je, da podrobne rezultate preiskav še čakajo, otrokovo zdravstveno stanje pa je dobro.
Potovanja, še posebej med prazniki, so postala družbena norma in težko je sedeti doma na kavču, medtem ko Instagram in preostala omrežja polnijo fotografije z velikimi nasmeški na oddaljenih destinacijah. Ali prazniki predstavljajo nevarnost za povečanje duševnih stisk? Kako na psihično počutje vpliva to, da si zaradi finančne nezmožnosti in splošne podražitve cen ne zmoremo privoščiti oddiha v tujini? Pogovarjali smo se z Vesno Švab, psihiatrinjo in sodelavko pri projektu Nisi okej, povej naprej.
V Slovenskem etnografskem muzeju so se z razstavo spomnili pionirke otroške onkologije in ustanoviteljice fundacije Mali vitez, ustanove za pomoč mladim, ozdravljenim od raka.
Povolilno jutro je tudi priložnost za analize in nekoliko drugačne poglede na včerajšnje parlamentarne volitve. Osredotočili smo se na analizo digitalne kampanje. Kako so se stranke lotile spleta in predvsem družabnih omrežij? Kako primerno ali neprimerno so se na Twitterju, Facebooku, Instagramu in Tik-Tok-u obnašali kandidati? Kdo je najbolje izkoristil potencial digitalnih komunikacijskih kanalov? Kako so volitve včeraj zvečer odmevale na družabnih omrežjih? Kdo je komentiral aktualno dogajanje in kdo se ni oglasil? Kakšne temelje je volilna kampanja na spletu postavila za druge volitve in za komuniciranje politike? Analizirata Andraž Zorko (Valicon) in Tamara Langus.
Svoje ideje, ki do zdaj niso bile dovolj slišane, so mladi včeraj predstavili na novinarski konferenci v Mestni hiši Mestne občine Ljubljana, ki jo je organizirala Medgeneracijska koalicija Slovenije. O izzivih mladih takole razmišljata predsednik koalicije in Mladinskega sveta Slovenije Miha Zupančič in predsednica študentske organizacije Marike Grubar.
Ekologi brez meja so se v občini Škofja Loka več mesecev posvečali raziskovanju vprašanja zavržene hrane. Pred slovenskim dnevom brez zavržene hrane razkrivajo rezultate enotedenskega spremljanja prehranjevalnih navad gospodinjstev.
E-skiroji so vse bolj priljubljena prevozna sredstva, vendar ne sodijo med najbolj varna. S tem namenom bo do 24. aprila po večjih Slovenskih mestih potekala prva nacionalna preventivna akcija za večjo varnost voznikov e-skirojev, s katero želijo Agencija za varnost v prometu, Policija in UKC Ljubljana spodbuditi uporabnike e-skirojev k varnejši vožnji in spoštovanju cestnoprometnih predpisov.
Ko se bliža turistična sezona, se mnoge države odločajo za sproščanje ukrepov zaradi covida-19. Dobimo lažen občutek, da virusa ni več in da smo povsem varni. Tudi v času prvomajskih počitnic se bodo številni Slovenci odpravili na bližnje in bolj oddaljene dopustniške in popotniške destinacije. Kako je s covid priporočili in ukrepi drugod po svetu? Zaplesti se zna tudi v državah EU, kajti vsaka samostojno predpiše omejitve, ki pa niso poenotene za celotno območje držav EU. Andrej Šter s konzularnega sektorja Ministrstva za zunanje zadeve priporoča, da se pred odhodom v tujino o aktualnih ukrepih prepričate na spletni strani ministrstva.
Tokrat odpiramo novo poglavje o vodenju. Že prejšnji teden smo delili nekaj teoretičnih in praktičnih napotkov o postherojskem vodenju, ki smo jih zbrali na predstavitvi knjige o tej tematiki. Postherojsko vodenje je osredotočeno na kolektivne dosežke, timsko delo in skupno odgovornost, izpostavlja avtor knjige prof. Miha Škerlavaj s Ekonomske fakultete v Ljubljani. V negotovih časih se je postherojsko vodenje izkazalo za zelo pomembno, bistveno pa lahko pripomore tudi k inovativnosti v organizacijah. O tem tudi Maja Mikek iz Celtre in Jernej Česen iz podjetja Outfit7.
Tovarna Rog je najpomembnejši del industrijske kulturne dediščine 20. stoletja v Ljubljani. S projektom prenove naj bi Center Rog postal inkluziven in kreativen javni proizvodni prostor na skoraj 9.000 m2 ustvarjalnega prostora. Obiskovalce pa naj bi vabil tudi nov, 8.000 m2 velik park. In o arhitekturnih in vsebinskih načrtih nastajajočega centra je bilo govora pretekli teden na vodenem ogledu po gradbišču. Obiska bodočega centra Rog se lahko vsak prvi četrtek v mesecu udeležijo tudi meščani v sklopu organiziranih javnih vodstev po gradbišču. Se je pa nanje potrebno predhodno prijaviti.
21. februarja je minilo 10 let, odkar so članice skupine Pussy Riot izvedle performans punkovske molitve v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika. Performans so izvedle v protest proti cerkvenim dostojanstvenikom, ki so takrat podpirali Putina. Nadeždo Tolokonikovo in Mašo Aljohino so aretirali zaradi huliganstva in ju obsodili na dve leti zapora. Kolektiv Pussy Riot je s tem postal tudi eden izmed sinonimov za upor proti režimu Vladimirja Putina. Mašo zdaj med drugim preganjajo tudi zaradi 7 let starega zapisa na enem izmed družbenih omrežij. Ne glede na to pa Maša Aljihina ostaja kritična.
Neveljaven email naslov