Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij - Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU je v angleščini
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Ustvarjata sanjavi pop, v Sloveniji sta predstavljala zadnji album Slow Air
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, ki sta se spoznala pred desetimi leti na londonski podzemni železnici. Mi smo ju spoznali v Kinu Šiška, zamujala sta, saj se jima je pokvaril kombi na poti iz Zagreba v Ljubljano. Kljub temu sta bila zelo umirjena, vljudna, tiha in sramežljiva. Ona v črtasti obleki, on v obleki in črni srajci z belimi pikami, skupaj sta mešanica različnih vzorcev, zvrsti in melodij – Still Corners. Po desetih letih in štirih albumih sta se na turneji po Evropi prvič ustavila tudi v Sloveniji in nam predstavila zadnji, lani izdan album Slow Air. Z vetrom v laseh in rokami na volanu kabrioleta se v arizonski vročini zapeljite po neskončnih praznih cestah brez cilja. In s Still Corners na ves glas.
*INTERVJU JE V ANGLEŠČINI
Still Corners sta Greg Hughes in Tessa Murray, bend, ki se je ‘rodil’ v Londonu leta 2009 na postaji podzemne železnice. Kako je potekalo srečanje – sta vzpostavila očesni stik, Greg pa je dejal, da potrebuje pevko?
GH: Želim si, da bi bilo tako enostavno. Ne vem, začela sva se pogovarjati, jaz pa sem omenil, da iščem ženski vokal. Tessa je nato prišla v studio, zapela nekaj komadov in iz tega se je potem razvilo sodelovanje. Ni pa bilo tako, da sva si rekla – ustanovila bova bend. Skupaj sva začela ustvarjati komade, vzdušje je bilo zelo sproščeno, potem pa ko sva na kup zbrala 10-12 skladb, sva si pa rekla: “O, zakaj ne bi izdala albuma?”
TM: To je bil nekakšna evolucija. Greg je želel vokalistko, vse skupaj se je poklopilo in zdaj sva tu.
In vse ostalo je zgodovina.
GH: Vse ostalo je rokenrol.
Sodelujeta torej že deset let, v tem času sta izdala štiri albume. To je kar uspeh?
TM: Da, je kar v redu, ampak mislim, da jih bova ustvarila še več.
GH: Upam.
Zadnji album je Slow Air, ki sta ga izdala lani. Je korak stran od tistega, kar smo vajeni – synth-popa s pridihom 80-ih, kot sta do bila Dead Blue in Strange pleasures?
TM: Pri ustvarjanju tega albuma sva živela v Texasu, življenje je bilo počasno, prav lenobno, padla sva v to jugozahodno ameriško kulturo. To se potem odraža v glasbi, imela sva predstavo o skladbah, ki jih želiva napisati, in glasbi, ki sva jo želela ustvariti. Vse se je zgodilo zelo hitro.
Od kod prevzetost nad ameriškim zahodom?
GH: Tega nisva počela zavestno, le preselila sva se tja. Moj prvi instrument je kitara in ko sva pisala pesmi, sem sproti igral na strune. Veliko sva se tudi vozila naokrog po jugozahodu. Vse se je naravno poklopilo.
Kako pomemben je za vaju prostor – v smislu, kako vpliva na psihologijo vajinega ustvarjanja?
TM: Zelo. Veliko sva se premikala iz kraja v kraj, to nama je pomagalo, da sva ohranila kreativnost, saj se je najina okolica vseskozi spreminjala. Ves čas se rojevajo nove ideje, nenavadno bi bilo, da okolica ne bi imela vpliva. Ko sva ustvarjala album Dead Blue, sva ustvarjala ob morju, ki je bilo zelo nemirno. En dan so bučali valovi, drug dan pa je bila izjemna milina. Ne moreš si pomagati, vsa okolica se odraža v glasbi.
Glavna instrumenta na albumu Slow air sta kitara in bobni. Namenoma?
GH: Mislim, da ja. Pesmi, ki sva jih pisala za Slow Air, so kar deževale. Zdelo se je, da bosta kitara in bobni najbolj naravna odločitev, zvenelo je v redu.
Če sta bila predzadnja dva albuma bolj synth, je ta zadnji bolj eteričen – morda predstavlja vajino evolucijo v produkciji glasbe?
TM: Gre za rast v smislu tega, kar počneva. Nikoli nisva bila osredotočena na količino pesmi, želela sva le ustvarjati glasbo, ki nama je bila všeč. Včasih je morda slišati kakšne izrazite spremembe v zvoku, ampak midva se samo prepuščava toku in opazujeva, kaj se bo zgodilo.
Ime benda – Still Corners – izhaja iz poezije Roberta Frosta. Predstavljam si, da rada bereta. Kaj je trenutno na vajini knjižni polici in kako se prebrano odraža v glasbi?
GH: Mislim, da oba ravnokar bereva. Jaz berem biografijo producenta Daniela Lanoisa, ki je produciral U2-jev album Joshua Tree, pa albume Boba Dylana. Čudovito je brati o ljudeh, ki jih občudujem. To je inspiracija.
TM: Jaz pa berem knjigo Henryja Jamesa z naslovom The American – govori o bogatem Američanu, ki se preseli v Evropo v 18. stoletju. Mislim, da si bo našel ženo, vendar njena družina ne bo podpirala tega zakona.
Navdih iščeta v različnih avtorjih, kar zadeva glasbo, so tu Vangelis, Ennio Morricone, trobentač Chet Baker. Med seboj so si različni, kako jih vidva povezujeta v smiselno celoto?
GH: So različni, ampak vsi zvenijo res odlično. Chet Baker ima čudovit glas, Vangelisovi aranžmaji so čudoviti, mislim, da me to prevzema. Imajo čudovit zvok, aranžmaje, v svojih skladbah se osredotočajo na melodijo. Zaradi tega naju tako privlačijo.
TM: In vsi naju popeljejo na različne kraje. Ko gledaš vesterne z Morriconejevo glasbo, se ti vse skupaj zdi neverjetno. Zavedam se te čustvenosti v njegovi glasbi, ki je pri drugih komadih, ki jih ni on ustvaril, ni čutiti. Zdaj vem, da ta glasba sploh ni bila ustvarjena v Ameriki, kar je noro. Skratka, obožujeva to glasbo.
Štiri albume sta izdala, če bi morala zdaj izbrati eno pesem, ki je popolna realizacija glasbe po vajinem mnenju, kateri komad bi to bil?
GH: Ali The Trip ali The Message, ker pričarata posebno vzdušje.
TM: Tudi jaz sem želela izbrati ravno ta dva komada. Zdi se mi, da gre za krasno mešanico kitare, ponavljajočih se klaviaturističnih delov. In seveda je tu še moje petje, ki ga nisem omenila (smeh).
Na vajinih koncertih je pomembna tudi grafika. Se vama zdi, da je atmosfera tista, ki ustvarja glasbo ali je glasba, ki ustvarja atmosfero?
TM: Mora biti kombinacija obojega.
GH: Je definitivno kombinacija luči, vizualov, glasbe, občinstva, nas, vse se združi in ustvari to okolje, v katerem se lahko prepustimo.
Kino Šiška je majhno koncertno prizorišče, vama je to všeč ali sta bolj za večje odre?
TM: Šele prišla sva, ampak zdi se nama idealne oblike za idealen koncert.
GH: Raje imava manjše koncertne prostore, ker je tako lažje ustvariti vzdušje. Ne vem, kako bi se najina glasba prenašala na večjih festivalih. Raje igramo tam, kjer lahko izklopimo luči.
Da se bolj povežete s publiko, kaj vama ta posreduje, kaj začutita na takih koncertih?
GH: Pravo mero energije. Rada sva v bližini fanov, na velikih festivalih te povezave niso mogoče, zato sva raje v malem okolju.
TM: Lepo je tudi videti obraze in slišati, kako ljudje s tabo pojejo določene skladbe. Lepo je biti del tega in ustvarjati to zanje.
Tessa and Greg – razvijata se iz albuma v album – sanjavi pop, synth pop do psihedeličnega popa, kaj bo naslednje?
TM: Delava na novih rečeh, a boste morali počakati na to.
GH: To bo presenečenje.
Tessa in Greg, hvala za pogovor. Še naprej nas z vajino muziko vodita v neznane, oddaljene kraje.
Hvala za priložnost.
Deblas/Boginje je avtorska plesno-glasbena predstava treh samosvojih avtoric, plesalke Urške Centa, glasbenice Katje Šulc in avdiovizualne umetnice Kukle. V ospredju predstave so flamenko, ljudska poezija in pa misteriozna romska ženska.
Z izkušenimi lovci na gozdne zaklade smo šli po gobe! Pa ne, da bi v prtljažnik natlačili vse, kar je pognalo. Prekaljeni gobarji pravijo, da je vsaka goba užitna, a so nekatere le enkrat. Hudomušni-čni gobarji pripovedujejo o tajnosti najdišča gob, o človeški požrešnosti in štoravosti, ki se pojavi ob mešanju alkohola s štorovkami.
Organizacije, ki so tako ali drugače povezane z naravo, so se včeraj podpisale pod kodeks z naslovom Obisk v naravi.
Za zvezde po navadi rečemo, da se leskečejo, da se bleščijo, da migotajo … Če vas vprašamo po barvah, bi najbrž rekli, da so rumene, da so iskreče slepeče. Lahko pa so tudi modre, rdeče, celo rjave? Kaj pa če bi vas vprašali, kako zvenijo? No, ta izziv smo zastavili članu Big Banda RTV Primožu Fleischmanu, ki je sicer saksofonist, a se odlično znajde tudi na klavirju. Takole se je med različnimi tipi zvezd sprehodil po črno-belih tipkah.
Nadaljujemo serijo uspešnih zgodb z evropskimi sredstvi. Tokrat predstavljamo projekt Zavoda Bob, nevladne organizacije za mlade, ki je s Projektnim učenjem mlajših odraslih dopolnil svoje poslanstvo. Zavod je tudi mladinski center, kjer se mladi neformalno izobražujejo in kjer spodbujajo aktivno udeležbo mladih v družbenem dogajanju že od vsega začetka. Več o projektu je Borisu Žgajnarju povedala soustanoviteljica Zavoda Metka Bahlen Okoli.
Reportaža govori o ženskem spolnem organu, a nikar ne sklepajte prehitrih zaključkov. Debata ni vulgarna, ampak smo se mitov in resnic o ženskem spolnem organu lotili na biološki, zgodovinski in tudi filozofski način. Namreč, veliko je zmotnih prepričanj o tem, kaj je ženski spolni organ – na primer zakaj vagina ni enako vulva. Govor je tudi o tem, zakaj so v preteklosti – nekje pa tudi še danes – dojemali menstruacijo kot nekaj gnusnega, zakaj je bil ženski orgazem sopomenka za čarovništvo in zakaj so se v preteklosti z ženskim spolnim organom ukvarjali predvsem moški. Več o tem v pogovoru z Mito Gustinčič Pahor, ki je iz švedščine prevedla knjigo pisateljice Liv Stromquist Prepovedani sad.
Švedska dijakinja Greta Thunberg je ob začetku novega šolskega leta namesto v šolo, zakorakala pred švedski parlament in tam že skoraj mesec dni protestira in opozarja na problem podnebnih sprememb. Na Švedskem, kjer so letos zabeležili rekordno vroče poletje od začetka beleženja pred 262 leti, tem spremembam ne dajejo večjega pomena, pravi, čeprav so sprejeli najbolj ambiciozen zakon, s katerim naj bi do leta 2045 postali brezogljična družba. Greta pravi, da je to prepozno, da se nič ne zgodi brez boja in da lahko že en sam človek povzroči spremembo v družbi. Najprej je začela pri svoji družini, slavna operna pevka in njena mama Malena Ernman se je odpovedala mednarodni karieri, saj bi morala na drugi konec sveta leteti, letalska industrija pa zelo onesnažuje okolje, zdaj pa o svojem boju ozavešča ves svet.
Verjetno je ob informiranju eden od najbolj smiselnih načinov boja proti nestrpnosti in sovražnosti, ali zgolj strahu in nelagodnosti zaradi pomanjkanja izkušenj in pravih informacij, zaradi katerih ljudje iščejo zavetje v Evropi, kultura. Na Dunaju je prejšnji teden potekala že 50. ponovitev izkustveno interaktivne predstave Skozi oči begunca. Predstava ponuja realističen, nazoren in doživljajsko intenziven poskus vživljanja v trpljenje beguncev, ki se odpravljajo v Evropo po balkanski poti.
Na Univerzi Harvard v Združenih državah Amerike so pred dnevi podelili letošnje Ig Nobelove nagrade, ki jih – prav tako kot Nobelove – podeljujejo v več znanstvenih disciplinah, morda zraven tudi dodajo kakšno. Nagrade podeljujejo za nova odkritja v znanosti, le da so podeljevalci toliko bolj pozorni na smešna, zabavna, celo absurdna odkritja, ki te najprej nasmejejo, v naslednjem hipu pa ti dajo misliti. Nekaj tovrstnih odkritij iz preteklosti: matematika izginjanja pene pri pivu, ki ga nalijemo v kozarec, raziskava značajskih posebnosti skal, do tega, kako se določene vrste psov orientirajo po Mlečni cesti, do iznajdbe budilke, ki ti potuje po prostoru, ko zvoni, da je učinek bujenja še boljši …
Prva v seriji je Park Škocjanske jame, ki obsega celoten sistem Škocjanskih jam, s pokrajino neposredno nad jamami in vasmi Matavun, Škocjan in Betanja. Čeprav je še do nedavnega park sodil med demografsko in gospodarsko ogrožena območja, so se intenzivno vključevali v različne mednarodne povezave in danes predstavljajo pomembno vlogo pri sooblikovanju kakovostnega ekonomskega razvoja.
Potem ko smo 60 let plastiko izvažali v oceane, je zdaj čas, da jo začnemo od tam jemati tudi nazaj. Po petih letih raziskav in testiranj, ki so potekala v okviru projekta nizozemske neprofitne organizacije The Ocean CleanUp, je iz zaliva v San Franciscu pred dnevi izplula ladja s sistemom za čiščenje plastičnih odpadkov v morju. Njen cilj je otok plastične nesnage, velik kot Francija, Nemčija in Španija skupaj, v petih letih pa ga želijo zmanjšati za polovico. Pogovarjali smo se z enim od članov zagnane nizozemsko-ameriške ekipe.
Kako zjutraj kupiti živila in se pri tem izogniti embalaži, vrečkam za sadje, vrečkam za zelenjavo, vrečkam za vrečke? Kako nakupovati tako, da ne smetiš? Če želimo proizvesti malo ali celo blizu nič odpadkov, moramo biti predvsem organizirani, je pri sebi ugotovila Sabina Čarman, ki je spremenila življenjski slog. V klasični trgovini z živili kupuje le občasno, ko v svojo vrečko, narejeno iz zavese, položi sadje in zelenjavo, v posodo, ki jo prinese s seboj, salamo in sir. Ne more pa kupiti jogurtov ali masla. Foto: GZS, Zbornica komunalnega gospodarstva
Prvi posredovalci, pri nas so to prostovoljni gasilci, ki pridobijo posebno licenco za t.i. prve posredovalce, postajajo vse pomembnejši člen pri reševanju oseb s srčnim zastojem ali drugimi življenjsko ogrožajočimi stanji. Prostovoljcev, ki so pogosto prvi pri takem človeku, je vse več, zdaj pa bodo svoje izkušnje prvič izmenjali na srečanju v Kranju.
Definicija o tem, kdo je pismen in kdo ne, se je z leti širila. Ni dovolj, da besedilo znamo prebrati, treba ga je tudi razumeti. O funkcionalni in drugih vidikih pismenosti razmišlja Marjeta Doupona s Pedagoškega inštituta.
8. september je svetovni dan pismenosti, ki ga po vsem svetu obeležujemo že dobrega pol stoletja. Definicija, kdo je pismen in kdo ne, se je z leti širila, sploh v zadnjih desetletjih. O funkcionalni ter ostalih vidikih pismenosti pri nas in v svetu pa zdaj več Miha Švalj v pogovoru z raziskovalko Marjeto Doupona s Pedagoškega inštituta, ki je najprej razložila, kako so pismenost pojmovali nekoč in kako jo pojmujemo danes.
Menjale so se države, spreminjale meje, jezik je postal bolj sodoben, železnica in slovesnosti ob odprtju pa so na spremembe bolj odporni. Foto: @slozeleznice
Gibanje Balkan River Defence, katerega glavni protagonist je biolog in nekdanji olimpijec, veslač Rok Rozman, danes začenja že tretje veslanje po balkanskih rekah. Akcija je usmerjena v zaščito še zadnjih "živih" rek v Evropi. Pred začetkom se je Rok javil iz Albanije.
Z dr. Andrejo Žele o členkih: parazitih, ki se obešajo na polnopomenske besede in lahko podtalno manipulirajo s sporočilom.
“Ne pozabi da nismo tu zato, da bi ljubili samo sebe,” pojejo MRFY. Vokalist Gregor Strasbergar pravi, da se plata posluša kot vse do zdaj. “Redkim bo vse všeč na prvo poslušanje, še meni ni! A če si bo posameznik vzel čas, bo našel v pesmih nekaj svojega. Glasba je iskrena, na pladenj dajemo golo resnico. Več se od nas ne more zahtevati, še sami od sebe ne moremo.“ V glasbenem jutru z Andrejem premiera nove skladbe in namigi o dolgometražnem prvencu Story.
Neveljaven email naslov