Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drsanje je cenovno zelo ugodna zimska rekreacija, danes imamo že veliko drsališč na prostem in popularnost tega športa narašča. Pri nas je veliko otrok, ki jim drsanje ni dovolj, zato se kmalu v njihovih rokah najde hokejska palica. Ampak osnova za dobrega hokejista je seveda obvladanje drsalnih korakov. Ta ponedeljek pa smo se oglasili v Šaleški dolini, v šestem največjem slovenskem mestu – Velenju. Tam imajo pozimi drsališče, ki pa je pokrito in je poleg rekreacije namenjeno tudi mladim hokejistom, članom tamkajšnjega kluba. Na druženje z mladimi hokejisti je prišel tudi Ivo Jan, nekdanji slovenski reprezentant, ki je z veseljem delil nasvete.
Foto: Jurij Vodušek
Drsanje je cenovno ugodna zimska rekreacija, primerna za vse generacije, obvladanje drsalnih korakov pa je osnova za dobrega hokejista. V Velenju je svoje drsalno znanje z mladimi hokejisti delil Ivo Jan
Drsanje ima bogato in dolgo zgodovino. Najstarejši pari drsalk so narejeni iz kosti večjih živali, na vsaki strani so imele luknjo in usnjen pas za vezanje. Okoli 14. stoletja so Nizozemci začeli uporabljati leseno ploščo, ki je imela na spodnji strani tanek železen tekač, drsalci pa so se odrivali s palico. Okoli leta 1550 so na Nizozemskem dodali tanka rezila, s tem pa so se drsalci lahko začeli odrivati samo z nogami. Umetnostno drsanje se je v Sloveniji začelo leta 1870, ko so Nemci v Ljubljani ustanovili Ljubljansko drsalno društvo, drsališče pa je bilo na ribniku v Tivoliju. Prvi klub v sklopu sekcije za umetnostno drsanje je bil Ilirija, ki ga je vodil Stanko Bloudek. Danes pa je umetnostno drsanje pri nas v kar globoki senci hokeja, a tudi ta, če govorimo o klubski sceni, že dolgo ni več na nekdanji ravni.
V Sloveniji imamo sedem pokritih lednih dvoran, se pa v zimskem času v več krajih pojavijo drsališča, ki omogočajo rekreacijo na drsalkah. V Velenju že od leta 2013 omogočajo brezplačno drsanje na ledni površini v Sončnem parku, tam pa deluje tudi Hokejski klub Velenje.
“Sploh v zadnjih zimah je velik dosežek, da ta šport še živi in da še vedno drsamo. Po mojih podatkih vsak dan na našem drsališču drsa tudi 86-letnik, za drsanje se zanima veliko veteranov. Tudi v klubu imamo svojo veteransko ekipo.” – Matjaž Novak, predsednik HK Velenje
Ivo Jan, ki se je pridružil naši januarski akciji Val na snegu in ledu, je nekdanji hokejist obeh največjih slovenskih klubov – Hokejskega kluba Jesenice in Hokejskega kluba Olimpija, nekdanji reprezentant in selektor Slovenije, zdaj pa dela v klubu HK SŽ Olimpija, kjer uri mlajše selekcije.
“Zelo pomembno je, da drsalka ni prevelika. Drsalka je kot smučarski čevelj pri smučanju, mora se oprijeti noge za tisti boljši občutek in gotovost, ki jo potrebuješ. Bolje, da je pol številke premajha kot pol številke prevelika.” – Ivo Jan o drsalkah pri hokeju in drsanju
Mladi hokejisti so se treninga z legendo slovenskega hokeja zelo razveselili, po koncu drsanja so bili navdušeni, za konec so odigrali tudi tekmo, ki jo je Jan spremljal s strani igrišča, na koncu pa so ga v slačilnici prosili še za podpise njihovih najljubših dresov. In ker je prav drsanje podlaga za dobrega hokejista, so trening namenili različnim drsalnim vajam.
“Osnove hokeja se ne spreminjajo. Drsanje je veščina, ki je daleč najpomembnejša, potem pa sledijo podaje, razumevanje igre in strel na gol. Brez pravilnega drsanja se zelo težko nadejaš kakršnega koli uspeha.” – Ivo Jan o pomembnosti drsanja za hokejsko igro
V nedeljo, 12. januarja, smo na Krvavcu že izvedli deskanje prostega sloga z Markom Grilcem.
Dolga leta je razveseljeval navijače Jesenic in Olimpije, v ponedeljek pa mlade drsalce-hokejiste v Velenju.”Zeleni” @janivo33 jutri, v četrtek, še v reportaži z druge postaje akcije @Val202 na snegu in ledu. P.S. po cca 20ih letih spet na drsalkah – spet sem dobil veselje.. pic.twitter.com/ZSQMZhV2Kn
— Aleš Smrekar (@Alesmrekar) January 22, 2020
Ne greš velikokrat na , ko imaš v eni roki , v drugi pa . https://t.co/AWkEfDUlUx
— Tina Šoln (@TinaSoln) January 20, 2020
Drsanje je cenovno zelo ugodna zimska rekreacija, danes imamo že veliko drsališč na prostem in popularnost tega športa narašča. Pri nas je veliko otrok, ki jim drsanje ni dovolj, zato se kmalu v njihovih rokah najde hokejska palica. Ampak osnova za dobrega hokejista je seveda obvladanje drsalnih korakov. Ta ponedeljek pa smo se oglasili v Šaleški dolini, v šestem največjem slovenskem mestu – Velenju. Tam imajo pozimi drsališče, ki pa je pokrito in je poleg rekreacije namenjeno tudi mladim hokejistom, članom tamkajšnjega kluba. Na druženje z mladimi hokejisti je prišel tudi Ivo Jan, nekdanji slovenski reprezentant, ki je z veseljem delil nasvete.
Foto: Jurij Vodušek
Drsanje je cenovno ugodna zimska rekreacija, primerna za vse generacije, obvladanje drsalnih korakov pa je osnova za dobrega hokejista. V Velenju je svoje drsalno znanje z mladimi hokejisti delil Ivo Jan
Drsanje ima bogato in dolgo zgodovino. Najstarejši pari drsalk so narejeni iz kosti večjih živali, na vsaki strani so imele luknjo in usnjen pas za vezanje. Okoli 14. stoletja so Nizozemci začeli uporabljati leseno ploščo, ki je imela na spodnji strani tanek železen tekač, drsalci pa so se odrivali s palico. Okoli leta 1550 so na Nizozemskem dodali tanka rezila, s tem pa so se drsalci lahko začeli odrivati samo z nogami. Umetnostno drsanje se je v Sloveniji začelo leta 1870, ko so Nemci v Ljubljani ustanovili Ljubljansko drsalno društvo, drsališče pa je bilo na ribniku v Tivoliju. Prvi klub v sklopu sekcije za umetnostno drsanje je bil Ilirija, ki ga je vodil Stanko Bloudek. Danes pa je umetnostno drsanje pri nas v kar globoki senci hokeja, a tudi ta, če govorimo o klubski sceni, že dolgo ni več na nekdanji ravni.
V Sloveniji imamo sedem pokritih lednih dvoran, se pa v zimskem času v več krajih pojavijo drsališča, ki omogočajo rekreacijo na drsalkah. V Velenju že od leta 2013 omogočajo brezplačno drsanje na ledni površini v Sončnem parku, tam pa deluje tudi Hokejski klub Velenje.
“Sploh v zadnjih zimah je velik dosežek, da ta šport še živi in da še vedno drsamo. Po mojih podatkih vsak dan na našem drsališču drsa tudi 86-letnik, za drsanje se zanima veliko veteranov. Tudi v klubu imamo svojo veteransko ekipo.” – Matjaž Novak, predsednik HK Velenje
Ivo Jan, ki se je pridružil naši januarski akciji Val na snegu in ledu, je nekdanji hokejist obeh največjih slovenskih klubov – Hokejskega kluba Jesenice in Hokejskega kluba Olimpija, nekdanji reprezentant in selektor Slovenije, zdaj pa dela v klubu HK SŽ Olimpija, kjer uri mlajše selekcije.
“Zelo pomembno je, da drsalka ni prevelika. Drsalka je kot smučarski čevelj pri smučanju, mora se oprijeti noge za tisti boljši občutek in gotovost, ki jo potrebuješ. Bolje, da je pol številke premajha kot pol številke prevelika.” – Ivo Jan o drsalkah pri hokeju in drsanju
Mladi hokejisti so se treninga z legendo slovenskega hokeja zelo razveselili, po koncu drsanja so bili navdušeni, za konec so odigrali tudi tekmo, ki jo je Jan spremljal s strani igrišča, na koncu pa so ga v slačilnici prosili še za podpise njihovih najljubših dresov. In ker je prav drsanje podlaga za dobrega hokejista, so trening namenili različnim drsalnim vajam.
“Osnove hokeja se ne spreminjajo. Drsanje je veščina, ki je daleč najpomembnejša, potem pa sledijo podaje, razumevanje igre in strel na gol. Brez pravilnega drsanja se zelo težko nadejaš kakršnega koli uspeha.” – Ivo Jan o pomembnosti drsanja za hokejsko igro
V nedeljo, 12. januarja, smo na Krvavcu že izvedli deskanje prostega sloga z Markom Grilcem.
Dolga leta je razveseljeval navijače Jesenic in Olimpije, v ponedeljek pa mlade drsalce-hokejiste v Velenju.”Zeleni” @janivo33 jutri, v četrtek, še v reportaži z druge postaje akcije @Val202 na snegu in ledu. P.S. po cca 20ih letih spet na drsalkah – spet sem dobil veselje.. pic.twitter.com/ZSQMZhV2Kn
— Aleš Smrekar (@Alesmrekar) January 22, 2020
Ne greš velikokrat na , ko imaš v eni roki , v drugi pa . https://t.co/AWkEfDUlUx
— Tina Šoln (@TinaSoln) January 20, 2020
Pred skorajšnjim izidom dokumentarnega filma, ki nastaja ob 30. obletnici izida njegove prve plošče Štorije in baldorije, se z Iztokom Mlakarjem pogovarjamo o ... teatru glasbe
V nedeljo se bo končal 72. knjižni sejem v Frankfurtu, ki so ga naslovili posebna edicija. Gre namreč za eksperiment, ki ga je, soočena z omejitvami potovanj in združevanj, razvila ekipa direktorja Jürgena Boosa. Tokratna edicija je namreč skoraj docela digitalna. Tudi Slavoj Žižek, Ana Roš in Alenka Zupančič, ki jih še lahko ujamete na današnjem knjižnem festivalu, vrhunec katerega bo enourni pogovor s kanadsko pisateljico Margaret Atwood ob 20.00, bodo vidni in slišani le na spletu. Eden od vtisov, ki spremlja sejem, je ogromna in bogata, obenem pa precej nepregledna ponudba. V prispevku o letošnjem nenavadnem sejmu pa več Polona Balantič, naša kolegica s Televizije Slovenija, ki se je pogovorila z direktorjem sejma.
O psih kot pomočnikih pri iskanju in reševanju ljudi so prvi pisali menihi v švicarskem samostanu sveti Bernard, ki je postal znan po tem, da so ob pomoči psov bernardincev iskali izgubljene popotnike čez prelaz. Ob koncu 30. let prejšnjega stoletja so švicarski gorski reševalci spoznali, da lahko psi odkrijejo tudi ponesrečenca v snežnih plazovih, izkazali pa so se tudi v drugi svetovni vojni, ko so prav psi v okolici Stalingrada našli 200.000 ranjencev. Za iskanje ljudi v ruševinah po bombnih napadih so pse prvi začeli uporabljati v Angliji. Pri nas je Kinološka zveza prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini prvič organizirala leta 1970 pod Stolom. Kako reševati poškodovane ljudi v ruševini, pa so pse učili v ruševinah podrtih hiš na trasi avtoceste Ljubljana-Vrhnika. Danes so vodniki reševalnih psov v Sloveniji organizirani v Enoti reševalnih psov v okviru Kinološke zveze Slovenije ter v Zvezi vodnikov reševalnih psov in delujejo v društvih in klubih po Sloveniji. Vsi vodniki reševalnih psov v Sloveniji so prostovoljci in to ni njihov hobi, je način življenja.
Poslušalec Branko dokazuje, kako pomembno je takojšnje ukrepanje. Že en sam človek lahko ogromno spremeni in reši življenje!
Nace Breitenberger iz Idrije se je prostovoljcem na Tom telefonu pridružil pred 28-imi leti. Dolgoletni pedagog je prostovoljec in predsednik Planinskega društva Idrija in tudi velik ljubitelj knjig.
Nemedicinske vidike, ki jih ustvarja aktualna koronadoba, komentira profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo Darja Zaviršek. Opozarja, da imajo ukrepi premalo posluha za partikularnosti.
Pred časom je bila sopomenka za dostavo hrane prek telefona naročena pizza. Na škatli je bil enak logotip kot na uniformi in vozilu dostavljavca. Danes pa lahko izbiramo med različnimi jedmi iz številnih restavracij v naši bližini. Naročilo in dostava pogosto nista več v domeni gostinskega obrata. Podjetja, ki nastopajo kot posredovalci naročil in imajo lastno floto dostavljavcev hrane, pri nas sta to eHrana in Wolt, želijo postopek čim bolj poenostaviti, pospešiti in ga približati uporabnikom. Kako jim to uspeva ter kakšne so izkušnje dostavljalcev in uporabnikov?
Danes se ob 13. uri odvija protest slovenskih študentk in študentov z avstrijske Koroške. Študentka Julija je ena od organizatork protesta ter predstavnica Kluba študentk in študentov na Dunaju. Pove, da bo protest potekal tako, da "bomo skupaj prehodili Celovec. Ob točkah v mestu bo vsakič ena organizacija spregovorila in imela govor. Cela demonstracija danes se bo kontekstualizirala iz različnih vidikov."
Pogovor z Markom Sternom, piscem besedil in bobnarjem v skupini Bališ.
Pogovor s Felixom Wieserjem, podpredsednikom Slovenske gospodarske zveze.
Rudi Vouk je odvetnik in aktivist. Pove, da so ostali na četrt poti. "Če bi nam člen 7 izpolnili takoj, ko bi ga morali, leta 1955, bi imeli na Koroškem okoli 800 krajev z dvojezičnimi krajevnimi napisi in bi bilo navzen vidno, kje živimo. Potem desetljetja dolgo niso naredili nič, dokler Ustavno sodišče ni odločilo, da bi morali. Ustavno sodišče je bilo malo bolj ohlapno, uresničili bi dvojezične napise 350 krajev, pa tudi tega niso naredili, ponovno samo polovico rečenega."
Ekonomska situacija na Koroškem je vplivala na izid plebiscita. Takratna generacija koroških Slovencev je bila v prvi vrsti odvisna od delodajalcev, deloma so to bili kmetje. Vladimir Wakounig, sociolog z Univerze AlpeAdria Celovec meni, da je bilo pri nekaterih srce zelo močno. "Če pogledam svojega dedka, on je bil goreč Slovenec, samostojen kovač, ki je iz borne kovačije naredil zelo dobro kovačijo, v tistih letih se je boril. Na drugi strani poznam kmete, ki so Slovenci, a so bili odvisni od trga. Takšni ljudje so se odločili za Republiko Avstrijo. Predvsem intelektualci, ki so imeli popolnoma drug pogled na politične stvari, so se odločali s srcem in za ohranjanje slovenščine, ker niso zaupali koroški propagandi."
Ni več veliko krajev na avstrijskem Koroškem, kjer bi večina mladih govorila slovensko, opozarja študentka in aktivistka Lena Kolter, ki pove, da "nas je veliko, ki se ne strinjamo in ne praznujemo tega praznika in pomembno je, da se nas končno enkrat sliši.”
Ob 100. obletnici koroškega plebiscita se je Val 202 odpravil pred Slovensko gimnazijo v Celovcu z namenom, da raziščemo zgodovino, sedanjost in prihodnost koroških Slovencev. Zgodovinar Teodor Domej v pogovoru z Damjanom Zorcem odstira pogled na dogajanje v začetku 20. stoletja in na manj znane dogodke, ki so pomembno vplivali na rezultat plebiscita.
Po maratonskem sodnem procesu se je po petih letih in pol končalo sojenje proti grškim neonacistom Zlata zora. Sodišče je vidne vodilne člane spoznalo za krive vodenja in organiziranja kriminalne združbe. Sodišče je tudi odločilo, da je podpornik stranke Jorgos Rupakias kriv umora 34-letnega raperja Pavlosa Fisasa leta 2013. Grozi mu najdaljša zaporna kazen. V procesu so članom stranke sodili tudi v dveh primerih zaradi poskusa umora, in sicer egiptovskih ribičev 12. junija 2012 in članov komunističnega sindikata PAME 12. septembra 2013. Kaj to sojenje in obsodba pomeni za grško družbo? Se je s tem res znebila nacizma? V analizi s Katjo Lihtenvalner, poročevalko Večera iz Aten.
Po več kot desetih letih delovanja bo Kickstarter, globalno najbolj priljubljena platforma za množično financiranje, končno zaživel tudi v Sloveniji. Ob tej priložnosti je v Slovenijo pripotovala Heather Corocan, direktorica dizajna in tehnologije, ki pojasnjuje, kaj prihod platforme v Slovenijo sploh pomeni in odgovarja na dileme o prihodnosti Kickstarterja.
V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu so pripravili razstavo, posvečeno 30-letnemu delovanju TOM telefona, telefona za otroke in mladostnike. Ta je začel delovati v času, ko veliko ljudi doma še ni imelo telefonskega priključka in so bile telefonske govorilnice nekaj vsakdanjega. V treh desetletjih so zabeležili 800 000 stikov. V začetku so klicale predvsem deklice, pozneje se je številka teh izenačila s fanti, najpogosteje pa kličejo mladi, stari med 13 in 15 let. Stalnica med težavami so ljubezen, odnosi v družini, težave v šoli, zadnja leta se povečujejo težave, povezane z internetom, oglašajo pa se tudi starejši od 25 let, ki imajo dileme povezane z zaposlitvijo, stanovanjsko problematiko in osamosvojitvijo.
24. septembra leta 1945 je nekdanji smučarski skakalec, predvsem pa vizionar, Rudi Finžgar, v Begunjah na Gorenjskem ustanovil zadrugo za izdelavo športnega orodja in jo poimenoval Elan. Letos torej podjetje, ki je predvsem z zmagami Ingemarja Stenmarka postalo znano v Evropi pa tudi izven nje, praznuje 75 let obstoja. V kakšni kondiciji je zimska divizija podjetja, s katero se je vse skupaj začelo?
Neveljaven email naslov
