Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?
To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Sogovorniki so:
Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent.
“Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.”
Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe.
“Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.”
Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let.
“Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.”
Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor.
“Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?
To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Sogovorniki so:
Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent.
“Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.”
Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe.
“Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.”
Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let.
“Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.”
Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor.
“Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”
Matej Vranič je poklicni fotograf in filmar, ki najbolj uživa, ko dela fotografske ali video zgodbe, povezane z živalmi, za kar je leta 2017 dobil tudi naziv najboljši naravoslovni fotograf. Njegovi protagonisti samostojnih reportaž za slovensko izdajo revije National Geographic so bile slovenske žabe, divje živali v mestu in različne ptice. Prav o pticah Šaleške doline je 2018 posnel svoj prvi dokumentarni film Ptice jezer, njihova vrnitev. Jeseni pa bo premiero doživel njegov drugi naravoslovni dokumentarni film Divja Slovenija o manj pogosto izpostavljenih vrstah sesalcev, ptic, plazilcev, rib, dvoživk, žuželk in rastlin. Danes je premiero doživel napovednik za film, na Facebok strani Divja Slovenija in Živim z NATURO 2000 pa je na voljo tudi posnetek današnjega pogovora s celotno filmsko ekipo.
Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami v sodelovanju z mrežo SCORE, ki so se ji leta 2017 pridružili tudi raziskovalci z Odseka za znanosti o okolju Instituta Jožef Stefan, je danes objavil rezultate mednarodne raziskave o uporabi prepovedanih drog za leto 2020. Uporabo teh v ciljni populaciji ocenjujejo s pristopom, ki se imenuje epidemiologija odpadnih vod. Ta temelji na kemijski analizi odpadne vode na vsebnost posameznih drog ali njihovih izločenih proizvodov presnove. Več nam je povedala prof. dr. Ester Heath z odseka za znanosti o okolju na Institutu Jožef Stefan.
Številne študije kažejo, da globalno segrevanje poleg neposrednega vpliva na planet Zemlja vpliva tudi na vedenje ljudi, saj naj bi bili ti ob višjih temperaturah bolj nagnjeni k agresivnemu vedenju. Poljudno-znanstveni dokumentarni filmi so gledalcem zanimivi, a nebiologom velikokrat nerazumljivi. Biolog Edo Džafić se je nad njimi zaradi BBC-ove serije Sinji planet navdušil že kot otrok.
Od začetka epidemije se je čas, ki ga preživimo na pametnih napravah in ob različnih zaslonih, skokovito dvignil. Delo od doma, šolanje na daljavo, druženje preko zaslonov. Prezgodnja in čezmerna uporaba zaslonov pa ima lahko še posebej škodljive učinke na otrokov razvoj in zdravje. V Sloveniji pediatri namreč že opažajo posledice pretirane uporabe zaslonov pri otrocih. Tudi zato so pri Zdravniški zbornici Slovenije pripravili enotne smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih.
Benjamin Džinić - Ghet svoj glasbeni svet gradi že dve desetletji in je eden izmed boljših ustvarjalec beatov na domačih tleh. A kot poudarja, je v prvi vrsti raper. Domača scena ga pozna po nonšalantnem, uličarskem flowu ter osebnoizpovednih, družbenokritičnih, predvsem pa nepredvidljivih besedilih. Kot večina pripadnikov velenjske hiphopovske subkulture je tudi sam začel kot najstnik ob družbi in pomoči podobnomislečih duš med betonskimi bloki industrijskega mesta. "V 8. razredu bi moral na valeto, pa sem raje šel na svoj prvi koncert. Oče mi je rekel, naj ne hodim domov, če bom to naredil. Pa sem vseeno šel. Pa ni bilo nič. Mama mi je odprla, oče je bil jezen, ker je moral on namesto mene plesati. Aja, pa oprosti, Nadja!" Ob boku z Nemirjem in Mentally Ill-om so ustvarjali prve skladbe, ko pa se je vse bolj zdelo, da lahko postane resno, je prišla tudi potreba po dobrih instrumentalih za rap. Ghet je točno vedel, kakšne beate si želi in se jih je zato lotil delati kar sam. Sledila je kompilacija ILL TAPE VOL. 01, kmalu je bila del mixtapa Radio Banga Vol. 10, sledile pa so prve produkcije aranžmajev, nato pa se je leta 2011 zgodil Mrigz'N'Ghet Hitz. Ghet ima v svoji bazi veliko beatov – "Ghet Heatov", a ker glasbe ni nikoli preveč, nenehno raziskuje, posluša, shranjuje, razvršča in ustvarja nove instrumentale. Sodeloval je že z veliko domačimi raperji – Emkejem, Zlatkom, Mirkom, Ženo, Drillom, Mitom ... Zadnje čase pa ustvarja tudi skupaj s Stalkerjem in Sladico. Najraje se loteva večjih projektov, na primer produkcij albumov, da se lahko umetniku posveti bolj kakovostno. A čeprav je glasbe neskončno, ni vsa "uporabna". "Nekaterih komadov ne semplam, ker so preveč dobri, jih preveč spoštujem. Zavrtim si komad, ga poslušam vedno do konca, ne vem, kaj bi vzel iz njega, tako dober je. In kaj boš potem? Poslušaš ga vse življenje in to je to. In upaš, da ga ne slišiš v kakem drugem beatu."
Kralj reggaeja je po štirih desetletjih še vedno simbol miru, enotnosti in ljubezni, poet z globokimi verskimi in političnimi idejami
Diana Dajčman in Katrin Žnidarčič razlagata, zakaj so mladi bitko za okolje prevzeli na svoja pleča, kdo jih podpira in kdo pri tem ovira. Kako se zoperstaviti apatiji ob katastrofičnih okoljskih napovedih in kako se boriti za boljši svet, da pri tem ne izgoriš? Kdaj se v mlade naseli nemir, celo krivda in čemu bi se za boljši svet bili pripravljeni odpovedati?
Ob 50-letnici Mednarodnega društva za preučevanje, gojenje in varovanje mesojedih rastlin letos prvič praznujemo tudi svetovni dan, posvečen tem nenavadnim predstavnicam rastlinskega sveta. Mesojedkam bomo tako odslej namenili vsako prvo sredo v maju. V ta namen so ta teden v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani v vlažnem tropskem rastlinjaku pripravili prav posebno razstavo. Med mesojede rastline nas je popeljal vrtnar Jure Kališnik.
Odgovori: Asiago, Fischer, Eva Mori, športnica, ki smo jo iskali, pa je smučarska tekačica Anamarija Lampič.
"Sem Mojca Zorko in delam na Slovenski tiskovni agenciji. Ob dnevu svobode medijev si želim le delati. Profesionalno, neodvisno, brez skrbi in borbe za eksistenco kolegic in kolegov. Želim si, da sveta ne bi spremljali le prek družbenih omrežij, pač bi spremljali in presojali relevantne novinarske vsebine. Novinarji, ki spoštujejo profesionalne standarde, so pomembni za obveščenost družbe, čeprav bi vas nekateri radi prepričali v nasprotno. Ja, pomembno je v kakšnih okoljih delajo." Ob mednarodnem dnevu svobode medijev razmišljajo: Mojca Zorko, STA; Igor Evgen Bergant, RTV Slovenija; Alice Petren, švedski javni radio; Maja Sever, HRT; Peter Žerjavič, Delo; Eva Jung, danska preiskovalna novinarka; Timotej Milanov, Vestnik; Uroš Esih, Delo; Janko Petrovec, RTV Slovenija in Žana Vertačnik, Večer
S tem, ko so se zaprle gostilne, se je spremenil tudi naš način obedovanja. Namesto srečanj s sodelavci ali prijatelji ob kosilu ali večerji, si hrano naročamo v službo ali domov. Če nam jih v manjših mestih gostinci še vedno pripeljejo z lastnim prevoznim sredstvom, dostavljalce v večjih slovenskih mestih prepoznate po rdečih torbah z napisom E-hrana, še precej bolj prepoznavni in številčnejši pa so svetlo modre škatle v lasti finskega podjetja Wolt. Na hrbith in v naročjih jih v Sloveniji nosi 500 Woltovih partnerjev dostavljalcev. Z enim izmed njih se je srečala in pogovarjala Maja Ava Žiberna.
Darja Ramšak Tešić je diplomirana medicinska sestra, ki dela v dispečerskem centru Maribor. Željko Tešić je diplomirani zdravstvenik, zaposlen v urgentnem centru Celje. Imata tri otroke. Obdobje korone je zanju izjemno naporno. Dogovarjanje za snemanje je zahtevalo veliko koordinacije, saj ni veliko trenutkov, ko ni eden od njiju v službi. V okolici Celja ju je obiskal Gorazd Rečnik.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje letos beležijo porast mišje mrzlice, bolezni, ki so jo pri nas prvič zabeležili leta 1954. Gre za bolezen, ki jo povzročajo hantavirusi in se z glodavca na človeka prenese z vdihavanjem virusov, ki so v izločkih teh živali. Več primerov te bolezni pa pomeni tudi povečanje mišje populacije, oziroma mišje leto, ki pride na vrsto po letu, ko je bilo v naravi dovolj hrane. Kateri listavec je kriv za porast populacije glodavcev? Še več zanimivosti o miših in drugih glodavcih bo povedal muzejski svetnik in vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, profesor doktor Boris Kryštufek, ki je lani prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev.
"Tukaj smo" je majhna skupnost ljudi, ki se v Sloveniji srečuje s številnimi problemi in rasizmom. S časopisom želijo deliti izkušnje življenja v Sloveniji. Verjamejo v pravičnost za vse ljudi, v enakopravnost in mir. Objavljajo zgodbe o življenju beguncev v Sloveniji.
Zvezdan Simič ali Dj Zeds je na glasbeni sceni, sicer večinoma v ozadju, prisoten že dobrega četrt stoletja. Preden zaide sonce je TV režiser, noči, če ni športnih dogodkov in pravzaprav ves prosti čas pa je namenjen glasbi.V devetdesetih je bedel ob razvoju domačega hip hopa, r&bja in funka. S svojimi miksi, v katerih združuje različne žanre, je zelo prepoznaven na slovenski urbani glasbeni sceni. Začel je z vrtenjem glasbe na šolskih plesih, v devetdesetih pa ga je premamil hip hop. Njegov najljubši način ustvarjanja nove glasbe je proces, ki se mu reče mashup. "Mashup je sestavljenka dveh ali več pesmi skupaj. Gre torej za instrumentalno verzijo ene pesmi, ki jo združimo z vokalno verzijo druge pesmi. Zelo redki mashupi so uradno izdani, za katere založbe poskrbijo, da grejo ven. Večina je čisti underground in jih večinoma didžeji uporabljamo za rolanje. Sam delam veliko mashupov, vsi žanri iz različnih obdobij se dajo zmiksat skupaj in lahko res vidimo, kako glasba je enaka."
Ponovna rast priljubljenosti zvoka kot medija za podajanje informacij se kaže tudi med mladimi. V Četrtnem mladinskem centru Črnuce je lani začel nastajati Radio Basement, internetni medij za poročanje, angažiranje in dialog, njegov namen pa je soustvarjati odprto in strpno družbo. Mlada ekipa s svojim delom naslavlja mlade. Z razlicnimi družbenimi tematikami, ki so v drugih medijih zaradi preobilice drugih informacij velikokrat spregledane, želijo med mladimi spodbujati angažiranost, ki je iztočnica za poglobljeno razmišljanje.
Reportaža o jugoslovanski vojaški letalski šoli, v kateri so prve letalske korake naredili tudi številni piloti, ki so se pozneje zaposlili pri nekdanjem nacionalnem letalskem prevozniku Adirii Airways, postali stebri domačih aeroklubov oziroma uslužbenci Javne agencije za civilno letalstvo. Tam je danes na oddelku za licenciranje pilotov zaposlen tudi Andrej Perc, Izolan, ki se je izšolal na letalski vojaški akademiji v Zadru, postal izvrsten pilot in se prebil v legendarno akrobatsko skupino Leteče zvezde, kateri je tudi poveljeval. V pogovoru je med drugim obudil spomine na čase, ki jih je v drugačen kontekst postavil razpad nekdanje države.
Pred pragom so prvomajske počitnice, kaj pa potovanja? Na vprašanja poslušalcev je odgovarjal Andrej Šter, vodja konzularnega sektorja na Ministrstvu za zunanje zadeve.
22. aprila obeležujemo dan tabornikov. Letos Zveza tabornikov Slovenije praznuje 70 let od ustanovitve oz. prve skupščine, ki je potekala 22. aprila 1951. Takrat so ustanovili Združenje tabornikov Slovenije, ki se je osem let kasneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije, ta pa je bila leta 1994 sprejeta v Svetovno organizacijo skavtskega gibanja kot nacionalna skavtska organizacija.
Neveljaven email naslov