Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?
To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Sogovorniki so:
Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent.
“Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.”
Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe.
“Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.”
Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let.
“Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.”
Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor.
“Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Kdo nagovarja ali zastopa mlade volivce? Za kaj se borijo oziroma bi se morali boriti? Kako se upreti politiki, s katero se ne strinjajo?
To je oddaja z vpisno številko 03-05-2020. Na dnevnem redu sta politika in aktivizem. Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? S čim se ukvarjajo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoleten dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Sogovorniki so:
Klemen Leopold, 26-letni absolvent dentalne medicine v Ljubljani. Lani je bil na medicinski izmenjavi v Ugandi, nekaj časa je preživel tudi v Tanzaniji. Intenzivno spremlja medije in sodeluje na Radiu Študent.
“Podobno, kot se v prodajni strategiji izkorišča predpona bio ali eko, se v politiki pri omenjanju mladih uporablja besedna zveza: beg možganov. Znebiti se moramo tega, da mladi zapuščajo državo … Potem pa se zatakne. Torej vzpostaviti moramo gospodarstvo, da bodo imeli mladi kje delati. To so prazne floskule, ne vem, ali se kdo lahko kdo počuti neposredno nagovorjenega. Zaradi mobilizacije mladih pri okoljskem gibanju in aktivizmu se sicer vzpostavlja neki dialog, ki pa, mislim, še ni obrodil sadov. Zaradi slabega zagovarjanja predlogov in stališč pa se, tudi mediji in javnost, celotno študentsko organiziranje meče v isti koš: da so to organizacije, ki organizirajo samo zabave, mladi samo pijančujejo, ni jim mar za študij, in to poleg vseh subvencij in ugodnosti! Tako se ne nagovarja resne problematike: če imamo subvencionirano prehrano in vozovnice, še ne pomeni, da normalno živimo.”
Nicoleta Nour, 22-letna študentka mikrobiologije v Ljubljani in aktivistka pri Mladih za podnebno pravičnost. Pred kratkim je na natečaju napisala esej o podnebni krizi, vlogi delavcev in družbe.
“Mladim za podnebno pravičnost v Sloveniji in tujini je uspelo mobilizirati mlade. To se mi zdi čudovito. Potem pa smo dokaj hitro odkrili problem, da se mladih ne jemlje resno. Prišli smo do točke, ko mladi zahtevajo dostojnejše življenje, ne le zase, za druge, ki prihajajo za nami. In takrat smo bili degradirani na manjvredni oziroma nesposobni razumevanja kompleksnosti ekonomskega in političnega sistema, zato nevredni diskurza. Dejansko so se nam vrata diskurzivnega prostora, kjer bi lahko predstavili svoja mnenja, zamisli, potrebe, zaprla. Češ, študenti ste mladi in morate študirati, delati in biti tiho. O mladih se včasih govori, odvisno od nekih trendov, neposredno z mladimi, da nas vprašajo, kaj si želimo in kako to doseči, to je pa še redkeje. Upor? Dober upor ni nujno s telesi na ulici. Dober upor je tudi, da se odločiš, da ne boš kupoval v trgovinah z izkoriščevalskim ozadjem. Ali da se pridružiš zadrugi, ustvariš svoj vrt. Najverjetneje nas bo velika večina parlamentarno dejavnih ljudi ignorirala, ampak če se tak način razmišljanja razširi, je to praksa, ki je več ne moreš ignorirati. Če ne poslušaš danes, ti bo najverjetneje odvzeta ta privilegiranost, da politiki nam ponujajo diskurzivni prostor. Niso tisti, ki vse vodijo in jih moramo poslušati.”
Timotej Klinc, 18-letni dijak I. gimnazije v Celju. Včasih je igral nogomet in nastopal v gledališču, od 8. razreda ga zanima politika. V prostem času bere klasike in filozofe ter posluša jugoslovanski rok iz osemdesetih let.
“Mogoče smo si tu mladi tudi malo sami krivi, ker nismo volilno telo, ki bi se redno udeleževalo volitev. Seveda, če nisi sigurna baza, te tudi nagovarjali ne bodo. Je bolj smiselno nagovarjati upokojence in druge starostne skupine. Kosovel je nekoč rekel, da bi rad mladim predal svojo misel, ker so naše misli čiste in dotaknjene od srebrne rose mladosti. Res je, smo čista skupina, ki je življenje še ni tako prizadelo, da lahko gledamo na stvari z druge perspektive. Lahko bi bili zelo pomemben dejavnik pri odločanju, a nismo dovolj dejavni. Kdo je kriv, ne vem. Mogoče to privlečemo od doma, kjer slišimo: politika je slaba, politiki kradejo. Ali pa dvojnost politike. To sem izkusil z maturo. Ko so bili mirni časi, so govorili: dajmo mladim besedo. Zdaj, ko smo imeli svoje mnenje, ki ni bilo v skladu z vodilnim, pa smo nenadoma postali skupina, ki se brez veze oglaša in nasprotuje stroki. Naše mnenje je bilo primerjano z mnenjem tistih, ki so proti cepljenju. Ta dvojnost te potem prizemlji, da mogoče si nekateri ne želijo mnenja mladih. Mislim pa, da sem v zadnjem mesecu začutil, da je še nekaj uporniškega duha v nas. Izvedba mature je ena najpomembnejših tem, ki je bila na dijaški organizaciji v zadnjih letih, verjetno v zgodovini. Ko bi se najbolj potrebovalo Dijaško organizacijo Slovenije. Že prej smo govorili o maturi, zdaj, ko se je pokazal čas, kaj s tem narediti, se je molčalo. Prej se je veliko govorilo, ko je prišel čas, da bi se nekaj zgodilo, pa žal ni bilo iskrice, ki bi to prižgala.”
Nomi Hrast, 20-letna študentka ekonomije v Mariboru. Je članica študentskega sveta, dejavna je bila v Dijaški organizaciji Slovenije in v Študentski organizaciji Slovenije, zdaj je del komisije za mladinska vprašanja na Uradu za kulturo in mladino na Mestni občini Maribor.
“Velikokrat nas nagovorijo, ko nas potrebujejo. Ko mi potrebujemo njih, smo pogosto neuslišani. Naše mnenje takrat ni tako pomembno, mladi nenadoma nimamo dovolj izkušenj in znanja. Ko nas spodbujajo, naj gremo pri mladih letih v politiko, pa imamo dovolj znanja! Če gledam svoje vrstnike, sta samo dve možnosti: nekateri so zelo dejavni, drugi zelo pasivni. Redko najdeš mladega, ki je ubral vmesno pot. Redko smo se morali postaviti sami zase, mogoče je bilo veliko stvari prinesenih do nas, nam danih v zibelko, v roke. Odziv učiteljev in šole na to, da sem se v dijaški organizaciji borila za dijaške pravice, je bil, da to res ni pomembno. Zato mogoče želijo mladi ostati tiho, pasivni, saj mislijo, da bodo lažje prišli skozi življenje. V prvem letniku srednje šole sem pripravila inovativen predlog za nov predmet, ki bi ga lahko uvedli v gimnazijah, mladim bi pomagal pri karierni orientaciji, da bi se lažje spopadali z izzivi v življenju. Naloga je dobila zlato priznanje na državnem srečanju raziskovalcev Slovenije. Poslala sem ga na Urad za mladino, odgovor je bil, da je super zadeva, a žal ne koristi v tem hipu. Mislila sem si, zakaj pa sploh to delam? Zakaj sem zapravila toliko tednov za raziskovanje? Upam, da bomo ugotovili, da se moramo boriti za to, kar si želimo, kar nam na neki način pripada.”
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je ta citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Mitja in Uršula v Poletju v dvoje, decembra iščeta odgovor na vprašanje: iz katerega filma je citat? Celoten kviz na www.val202.si/poletje-v-dvoje/
Tadej Košmrlj in Anja Hlača sta svoji sogovornici našla kar doma. Mama Irena in mama Brigita imata presečno karierno točko, šolo. In obema se je zaradi korone življenje seveda precej spremenilo. "Naredla sem si ekipo vnukov, s katero sem testirala pouk na daljavo. Kako videti prisotne, kako razširiti ekran. Od te ekipe vnukov sem se veliko naučila, ker sem se upala pritisnit tudi na kakšen gumb, ki ga sicer ne bi pritisnila." - Brigita Košmrlj, učiteljica Po približno 40-ih letih dela v šoli jima je šolanje na daljavo prineslo precej izzivov. Tadejeva mama Brigita uči razredni pouk, že 40 in let in to je njeno zadnje leto. Anjina mama je skoraj 42 let delala v osnovni šoli, zadnjih 24 let kot ravnateljica in je morala marca v hipu preklopiti na šolanje in vodenje na daljavo. Poleti pa še večja sprememba: dolge počitnice, ki se jim reče upokojitev. "O pouku na daljavo so največ povedali otroci, ko so se vrnili nazaj v šolo. Eden mi je rekel: Samo, da smo spet nazaj, mamica je bila tako tečna, oči sploh ni bil več oči!" - Irena Hlača, učiteljica
Kolenkovi že tretjo generacijo, od leta 1938 predelujejo žitarice. Nekoč na reki Muri, danes v manjšem suhem mlinu v Gornji Bistrici v Prekmurju.
Barbara Krajnc zase pravi, da je "kot oseba izjemno radovedna, skuša vsak dan narediti dobro delo in ima rada svoj krog prijateljev." Profesionalno se sicer ukvarja s strateškim komuniciranjem, a veliko pomaga tudi raznim organizacijam, institucijam, nevladnim organizacijam in podobno. Tako se je letos prostovoljno lotila številnih projektov in kot pravi, ne bo nas rešilo ležanje na kavču in da zgledi vlečejo.
V Planici so obiskovalci in gledalci vajeni bele snežne kulise, ki je odlično ozadje tekmam v smučarskih poletih. A letošnje tekme na svetovnem prvenstvu so nekaj posebnega, saj potekajo sredi decembra, to pa je za Planico neobičajen termin. Vremenskih zagotovil za zadostno količino snega torej ni bilo, zato so se organizatorji morali pripraviti in shraniti sneg, ki je zapadel prejšnjo zimo. A kako sneg sploh shranjujejo in kako ga lahko ponovno uporabijo? Strokovnjaki in vremenoslovci v Planici razložijo sistem in zahteve shranjevanja snega.
Pred 40 leti je pred poslopjem večstanovanjske zgradbe Dakota, v zahodnem delu Manhattna, Mark Chapman dvakrat v hrbet in dvakrat v rame ustrelil legendarnega glasbenika, umetnika in aktivista Johna Lennona. Svoje spomine, čustva in odnos z Johnom Lennonom je z nami delil kitarist zasedbe Karamela in nekdanji član zasedb Kameleoni, September, Srce in Faraoni Marijan Maliković. "Njegova smrt me je zelo prizadela. Videl sem, kako je svet plitek, kako hitro pride do strela. V celi svetovni kulturi se je nekaj zlomilo. Če so lahko njega, potem so lahko vsakega. To me je razžalostilo. Čeprav se z njim nisem strinjal, je bil močen človek. Ta potrtost je trajala veliko časa, nisem bil več jaz."
V tednu, ko je zapadel prvi sneg, se običajno začnejo misli in priprave na smučarsko sezono pri velikem številu ljubiteljev tega športa. A letošnje razmere smučarsko sezono na slovenskih smučiščih postavljajo pod vprašaj - zaradi ukrepov še ni jasno, kdaj in na kakšen način bi lahko zagnali naprave ter kako bodo morali svoje obnašanje prilagoditi tudi smučarji. V Kranjski Gori se o pripravah na sezono in trenutnih napovedih pogovarjamo s predstavniki slovenskih smučišč in turističnimi delavci.
Eden največjih športnih dogodkov zime v Sloveniji bo tokrat minil brez značilne kulise tisočih gledalcev z vsega sveta, a to ne zmanjšuje njegovega športnega pomena. Za Planico neobičajen decembrski termin je za organizatorje svetovnega prvenstva v poletih velik zalogaj, zato z vodjem tekmovanja Jelkom Grosom razmišljamo o posebnostih letošnje izvedbe in novostih, ki jih pripravljajo za tekmovanje, ki se bo začelo 10. decembra.
Od kod mladi umetniki črpajo energijo, moč in sredstva za ustvarjanje, čeprav so gledališča, kinematografi in koncertne dvorane zaprti? Kakšno podporo, če, uživajo od pristojnega ministrstva in organizacij? Kako ocenjujejo delo pristojnih na področju kulture in zakaj se vrstijo protesti ter javna pisma? Bodo šli pobirat krompir? Nika Korenjak, Domen Bohte in Urban Kuntarič so si enotnega mnenja, da je trenutna politika politika nekulture.
"STA sodi med kritično infrastrukturo države, zato se mi zdi pomembno, da se z njo ravna zelo skrbno. Gradila se je trideset let, podre se lahko zelo hitro," opozarja dr. Dejan Verčič, profesor na Fakulteti za družbene vede, strokovnjak za strateško komuniciranje in odnose z javnostmi, ki je bil soustanovitelj in prvi direktor Slovenske tiskovne agencije.
Idrijski punk band je v zgolj dveh letih delovanja pustil pečat, ki je viden še danes. O njihovi zgodbi in novem albumu, ki izide 4. decembra, z Daretom Kauričem in Dušanom Moravcem. "Punka v naših koncih takrat še ni bilo. Bli smo ena dobra ekipa prjatlov, rekli so, da bodo naredili punk band. Meni se je zdelo to ful zanimivo. Najprej nisem bil impresioniran, ko pa sem slišal Ramonse sem takoj šel do prjatlov in jim reku, če imajo kaj proti temu, da bi špilal z njimi. "- Dare Kaurič Kuzle je bil eden izmed najpomembnejših bendov punk vala pri nas. V obdobju svojega kratkega dvoletnega delovanja (1980-82) je bil band v studiu (žal) le dvakrat, obakrat pod taktirko Radia Študent. A dvakrat je bilo dovolj, da se je ime prijelo in zdržalo v kolektivni zavesti 40 let. Andrej Karoli se je pogovarjal z dvema članoma Kuzel, Dušanom Moravcem (Dule Dule) in Daretom Kauričem. "Predvsem smo bili zelo mladi, neke 16, 17. Čeprav nismo znali dobro špilat, je bla energija dobra in nam je vse dobro zvenelo. Tam smo se našli. Blo je tukaj in zdaj. To je bila muska, ki nas je kot najstnike najbolj zadela." Svoje mesto je skupina dobila tudi na kompilaciji slovenske punkovske glasbe Lepo je ..., izdani leta 1982 pri ZKP RTV Ljubljana, na kateri so tri njihove skladbe. Njihova zgodba se je kot pri večini mladih jugoslovanskih bendov prekinila z zaporednim obveznim služenjem vojaškega roka, po katerem pa se ni nikoli več sestavila. "Idrija je bila v osemdesetih precej siva, po mestu si videl rudarje, penzioniste, paciente s psihiatrije in zdravnike. Najleši prizor je bil 1. september, ko se je s cele primorske pripeljalo nekaj sto mladenk, ki so hodile na vzgojiteljsko šolo. Mešanice vsega tega, kar smo tam videli, se odraža v naših komadih. Ljubezen, zaljubljenost, fasciniranje nad okoljem. Vse je bilo hitro, na špon. To je bila ena slika tega časa." - Dušan Moravec Po 40-ih letih Kuzle pripravljajo nov album, ki bo izšel pri Založbi RTV Slovenija z naslovom - Naredte revolucijo – Za kuzle gre s petnajstimi izvajalci, ki so diskografijo Kuzel obrnili na glavo. Z izzivom so se spoprijeli Noctiferia, Alo!Stari, Dubioza Kolektiv, Pigs Parlament, EightBomb, Grega Skočir & Zoran Čalić, Zmelkoow, Okustični, Nick Kay, Banditi, Koala Voice, Jure Lesar, Shaun Banks, Clockwork Psycho, Haris Pilton in Buni KuZla. Album bo zunaj v petek 4. decembra, kot vinil ali pa digitalni dolpoteg.
Zaključil se je novinarski festival Naprej/Forward. Vsebine si je v preteklih petih dneh prek spleta ogledalo veliko navdušencev in ustvarjalcev kakovostnih novinarskih prispevkov. V preteklih dneh so organizatorji v sklopu festivala pripravili štiri raznolike dogodke v obliki pogovornih oddaj in intervjujev, na katerih so se zvrstili številni gostje. Z njimi smo se lahko dotaknili nekaterih najbolj perečih tem v današnjem medijskem okolju, kot so izzivi znanstvenega poročanja, prepreke pri dopisništvu iz tujine ter nasilje nad novinarji in fotoreporterji. Novinar in kolumnist časnika Dnevnik Ervin Hladnik Milharčič je na okrogli mizi o vsesplošnih pritiskih na novinarje navedel najboljšo obrambo.
Rojena na Ptuju, medicino je študirala v Ljubljani in Beogradu. V Zagrebu je opravila specialistični izpit iz pediatrije; iz neonatologije se je specializirala v Parizu, Zürichu, v Pragi in Moskvi. V Sloveniji je vodila prvi center za nedonošenčke, bila je profesorica za neonatologijo na Ljubljanski medicinski fakulteti. Kot vodja perinatalne službe je prispevala k poenotenju preprečevanja hude zlatenice novorojencev v Sloveniji
O zgodah in nezgodah nogometnega zvezdnika Diega Armanda Maradona smo se pogovarjali s slovenskim opernim pevcem in nogometnim poznavalcem Juanom Vasletom.
Neveljaven email naslov