Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.”
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Ko govorimo o antifašizmu, govorimo o solidarnosti z zatiranimi, spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasilju ter o svobodi in pravičnosti
“Manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva,” tako je zapisal eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte, filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma.
Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah? Za to se moramo vrniti na sam začetek.
Profesor Nigel Copsey, Univerza Teeside, se akademsko že dlje časa ukvarja s fašizmom in antifašizmom. “Prvi antifašisti so bili tisti, ki so nasprotovali Mussolinijevim črnosrajčnikom v 20. letih prejšnjega stoletja. Antifašisti so rasli tudi iz nasprotnikov črnosrajčnikov v italijanskih migrantskih skupnostih.”
Med prvimi, ki so se uprli fašističnim idejam, so bili tudi Slovenci na Tržaškem, ki so začutili ogroženost narodne identitete. “Zadnji tržaški, slovenski škof Andrej Karlin je že decembra 1918 doživel vdor v svoje stanovanje. Skvadristi so ga potem tudi prisilili, da je zbežal najprej v Stično in potem v Maribor. Poleti 1919 se je zgodil sloviti naskok na slovenski delavski dom, kjer je samo nekaj mesecev prej Ivan Cankar izrekel svoje zadnje politično predavanje. Potem pa seveda 13. julij 1920, ko se je zgodila šentjernejska noč in ko so požgali Narodni dom.” Razlaga zgodovinar in filozof s Tržaškega Jernej Šček, ki poudarja, da je vse to takrat bilo še nezakonito, saj fašistična stranka uradno še ni obstajala in fašistični teror še ni bil zakonsko podprt.
Tržaško in primorsko območje sta tako izrazito in še vedno prepojeni z antifašističnimi vrednotami, a postati antifašist v tistih časih ni bilo tako lahko.
Profesor Marco Bresciani z Univerze v Firencah, zdaj živi v Trstu, se je še posebej poglabljal v zgodovino prvih antifašistov na tem območju. Poudarja, da imamo danes čisto sliko, kaj je bil fašizem, a v 20-ih letih prejšnjega stoletja to ni bilo tako enostavno.
“V družbi so se takrat ves čas kresala mnenja o tem, kaj je fašizem, zato se tudi kot antifašist ni bilo tako zelo lahko opredeliti. Na začetku je bil fašizem nekaj drugega kot tisto, v kar je prerasel do 40. let. Zato so nastale tudi različne interpretacije antifašizma.”
Mussolini se je dobro zavedal, da če želiš ubiti eno skupnost, ti te ni treba nujno fizično iztrebiti, ampak jo je treba intelektualno obglaviti. Tako Jernej Šček nadaljuje, da je bila ena izmed možnosti tudi kulturni genocid oziroma etnocid. Zato so se temu uprle različne organizacije, ena izmed njih je bila znamenita organizacija Tigr, ki pa ni bila edina antifašistična organizacija. “Pojavi se tudi tajna krščansko socialna organizacija.”
Tako je že tedaj obstajalo veliko različnih frakcij in interpretiranj antifašističnega odpora. Profesor Bresciani tako navaja komunističnega, nekomunističnega, liberalnega, socialističnega in krščanskega. A vsem je bilo nekaj skupnega. “Če pa bi moral najti skupni imenovalec ljudi, ki so se odločili bojevati se s kakršnim koli fašističnim terorjem in mu nasprotovati, lahko rečem, da izstopata dve vrednoti. Svoboda in pravičnost. Fašistični režimi so se namreč osredotočili točno na ti vrednoti. In ljudje so se v tistem času odločili, da bodo za ti vrednoti tvegali tudi svoje življenje.”
Tako so tudi današnje vrednote antifašizma podobne tistim, ki so antifašizem poganjale v 30. letih 20. stoletja. Profesor Copsey: “Govorimo o spoštovanju človekovih pravic, nasprotovanju diskriminaciji, nasprotovanju nasilju, antifašizem tudi ceni odpor proti nasilju in brutalnosti ter solidarnost z zatiranimi. Ker so pripadniki teh gibanj v veliki večini bolj z leve, jih poganjajo tipične vrednote levice, kakršna je na primer bolj egalitarna družba.”
Po drugi svetovni vojni je v Evropi obstajal širok antifašistični konsenz, toda z leti, postaja vse šibkejši.
“Delno je to posledica spremembe generacij in bledenja kolektivnega spomina, krila mu jemlje tudi skrajno desni populizem, ki dobiva novo moč z nasprotovanjem migrantom, islamu, multikulturalizmu, feminizmu, politični korektnosti … Kar vidimo danes, je, da skrajna desnica spodjeda liberalni establišment demokratične politike. Antifašistične vrednote humanizma in strpnosti so se znašle pod pritiskom, seveda pa je to odvisno od države do države, a svetovne težnje usihanja antifašizma so jasne in trajajo zadnjih 20 ali 30 let.”
Antifašizem ima tudi domoljubno vlogo poudarja Jernej Šček. “V življenju manjšinjske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.”
Italijanski filozof Antonio Gramsci, ki je veliko pretrpel tudi zaradi fašističnega terorja, med drugim piše:
“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“
Največji grški otok v egejskem morju – Lezbos je že od začetka begunske krize leta 2015 najbolj na udaru. Skupaj s Hiosom in Samosom še vedno nosi največje breme prvega stika z Evropsko unijo beguncem in migrantom, ki poskušajo iz Turčije po morju priti v Grčijo. V zadnjih dveh dnevih so razmere povsem ušle izpod nadzora, saj so se s splošno stavko in protesti uprli domačini. Nasprotujejo namreč gradnji novega zaprtega namestitvenega centra na Lezbosu. Tja je poklical Gašper Andrinek.
Dokumentarni film o sanjah in realnosti. O gradnji ladij na slovenskih dvoriščih. Pogovor z režiserjem in scenaristom filma Betonske sanje Urbanom Zorkom.
"Za katero TV serijo vam je žal, da ste jo že pogledali? Ker je tako dobra, da zavidate tistemu, ki je še ni videl!" Takole se je glasilo izhodiščno vprašanje za naše poslušalce, ki smo jim tokrat dali glavno besedo.
Šli smo med študente, na Fakulteti za družbene vede sta se predavanju pridružila vloger Ciril Komotar in pomočnik direktorja Radia Slovenija Matej Praprotnik, razpravljali smo o vlogi vplivnežev in tradicionalnih medijev.
Čvrst medgeneracijski dialog smo poskušali zgraditi na Gimnaziji Celje – Center, kjer so se nam pridružili mladi zagnani dijaki in starejši Celjani. Osrednja gostja je humanitarka, zdravnica, pobudnica pretresljivega projekta Vida in tudi nekdanja dijakinja omenjene gimnazije Ninna Kozorog.
Na Osnovni šoli Makole smo za Dan 202 pripravili presenečenje. "Svojo" osnovno šolo je obiskal svetovni prvak v motokrosu Tim Gajser.
Danes je Dan202: v datumu imamo same ničle in dvojke. Ob tej priložnosti je Slavko Jerič na našo pobudo ob 2:02 za Športni SOS objavil nekaj športnih zanimivosti o 202. V tem prispevku pa tudi o tem, kateri film je dolg natanko 202 minuti.
Potem ko so se na jutranjih vlakih v Ljubljano iz vseh koncev Slovenije potnikom pridružili znani glasbeniki: iz smeri Gorenjske Tomaž Štular (Bordo), iz smeri Primorske Rudi Bučar, iz smeri Zasavja Manca Trampuš in Domen Don Holc (Koala Voice) in iz smeri Dolenjske Gregor Strasbergar Štras (Mrfy), so se nam pridružili še v studiu.
Andrej Karoli in Iztok Mlakar se ob 30. obletnici izida kasete Štorije in baldorije pogovarjata o prvih srečanjih s kitaro, dialektu in življenjskem ciklu skladbe
Po poteh saksofona stopamo z Lovrom Ravbarjem: od Pihalnega orkestra Krško, do Branforda Marsalisa (Sting), domače zasedbe Miladojka Youneed in Raphaela Ravenscrofta, ki je zaznamoval skladbo Baker Street.
Sredi zime telesu nepreklicno zmanjkajo še zadnje zloge vitamina D, ki si ga je skladiščilo med poletno izpostavljenostjo soncu. Raziskave kažejo, da zimsko sonce te moči nima in da tudi iz hrane pri nas ne dobimo dovolj tega dragocenega vitamina, brez katerega telo ne zmore dobro skrbeti za kosti in imunski sistem. Nekatere raziskave kažejo, da je pozimi z vitaminom D optimalno preskrbljenih manj kot pet odstotkov odraslih. Kako vedeti, ali smo med njimi, ali je smiselno dodajati prehranska dopolnila s tem vitaminom kar za vsak primer, ali je lahko ob sončenju vitamina D tudi preveč?
Jan Plestenjak s predlogi od Bacha, via Paco De Lucia in Nile Rodgers do Erica Claptona.
Osrednji kulturni dogodek Cerknega je festival Jazz Cerkno, ki bo letos doživel že 25. izvedbo. Direktor festivala je Simon Kenda, ki nam je zaupal kako Jazz Cerkno živi v sožitju z barom Gabrijel in celoletnim festivalom Keltika. Zanimalo nas je še, kako kulturni program sovpada s športnim in kako privabljajo goste iz drugih koncev Slovenije in tujine.
Jakob Kobal je eden glasbeno najbolj zrelih mladincev na slovenski glasbeni sceni. 24-letni Idrijčan je nase opozoril z izjemnim singlom Cloudless Skies, ki je bil leta 2016 med najbolj predvajanimi slovenskimi skladbami na Valu 202. Na smučišču Cerkno nam bo na kulturni praznik v živo priredil minikoncert.
Smo Slovenci še smučarski narod, kako je s »slovensko« šolo smučanja, kako je z zanimanjem za smučanje med mladimi, zakaj alpsko smučanje ni več obvezen del osnovnošolske športne vzgoje, kako je z varnostjo na smučiščih …, to je le del vprašanj, ki jih bomo zastavili predsedniku in direktorju ZUTS, Združenja učiteljev in trenerjev smučanja, dr. Blažu Lešniku, ki se bo oglasil v terenskem studiu na smučišču Cerkno.
Manuela Božič Badalič je predsednica Združenja žičničarjev in direktorica RTC Cerkno. Letošnja zelena zima pomeni hud udarec za slovenske žičničarje, saj so pričakovali vsaj sprejem spremenjenega Zakona o žičnicah, ki bi naprave uvrstil v javno infrastrukturo. Kaj pomeni padec vlade za ta zakon, koliko smučišč bo še živelo in preživelo, bomo čez deset let sploh še lahko smučali v Sloveniji?
O razmerah na smučišču Peca pa je poizvedovala avstrijska dopisnica Petra Kos Gnamuš.
V Italiji je žičničarstvo pomembna panoga – pa ne zato, ker bi ustvarjala dobiček sama po sebi. Pri zahodnih sosedih ga zato po večini ne razumejo kot dobičkonosno dejavnost, ampak predvsem kot nujno podporo za dobičkonosnost v drugih segmentih zimsko-turistične gospodarske panoge. In še nekaj je: Italijani menijo, da je žičničarstvo temeljnega pomena za ohranjanje človekove prisotnosti v gorah. V nujnost javnih vložkov v žičnice zato ne dvomijo.
Tek na smučeh je ena najbolj zdravih športno-rekreativnih dejavnosti, tudi cenovno zelo dostopna, zato ni čudno, da vedno več Slovencev teče na smučeh. Tako kot pri preostalih zimskih športih pa je tudi ali pa predvsem pri teku zelo pomembno, da se naučimo določene tehnike, ki nam omogoča več užitka in hkrati boljši izkoristek. In kdo bi nam te zelo pomembne gibe lahko pokazal bolje kot Petra Majdič, najboljša slovenska smučarska tekačica, dobitnica olimpijske kolajne, treh malih kristalnih globusov. V sklopu akcije Val 202 na snegu in ledu je Petra našim poslušalkam in poslušalcem prejšnjo nedeljo omogočila nepozabni pošteni dve uri tečaja, na katerem so uživali tudi Tina Šoln, Jure Jeromen in Aleš Smrekar, ki so pripravili reportažo.
Iz male sobe v celjskem bloku do bistva strun skritih v litoželeznem okvirju. O dobrih in slabih frekvencah in o tem, kaj pomeni živeti glasbo.
Neveljaven email naslov