Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Korporacije, ki proizvajajo izdelke, s katerimi lahko neposredno škodljivo vplivajo na zdravje precejšnjega dela prebivalcev in so v posamezni državi dolgoročno povezane s kakovostjo javnega zdravja ter izdatki zanj, je še posebej nujno kritično analizirati in redno evalvirati njihovo delovanje," piše na hrbtni platnici knjige Heineken v Afriki. Z njenim avtorjem Olivierom van Beemnom se je ob njegovem obisku v Ljubljani pogovarjal Gašper Andrinek.
Olivier van Beemen je nizozemski novinar, avtor knjige Heineken v Afriki, s katero razkriva sistematične zlorabe in slabe poslovne prakse v tretjem svetu
Nekateri menijo, da je Afrika celina prihodnosti, toda kot pravi Olivier van Beemen, je celina prihodnosti že zdaj. V poslovnem smislu. Najpomembnejši je trenutek, ko dojameš, da Heineken Afriko predstavlja kot celino, polno ovir, kjer je izjemno težko poslovati, on pa skoraj čudežno sklepa velike posle in ob tem spoštuje vsa pravila in zakone.
"Toda to je popolna laž. Res je v Afriki težko poslovati, hkrati pa ta celina ponuja številne priložnosti, ki jih drugje ni. Priložnosti za trgovanje je neskončno, ob tem pa je zelo preprosto speljati vodo na svoj mlin. Če te na primer omejujejo okoljevarstveni predpisi, podariš zaboj piva pravemu uradniku in bo vse, za kar bi v Sloveniji ali na Nizozemskem potreboval več let, v hipu urejeno."
Najpretresljivejša je bila vpletenost Heinekena v genocid v Ruandi leta 1994. Heineken je še naprej proizvajal pivo, čeprav je vedel, da to pivo igra zelo pomembno vlogo v genocidu, motivira in nagrajuje morilce.
"Mislili bi, da bi več zavedanja o tem in o pomenu družbene odgovornosti korporacij stvari moralo izboljšati, toda vidimo, da se korporativna družbena odgovornost pogosto zlorablja za prekrivanje slabih stvari. Med tem pogovorom se slabe stvari še naprej dogajajo. Nisem preveč optimističen. Nujno bi bilo, da bi bile vlade veliko strožje do podjetij. Zdaj se dogaja, da so podjetja, nevladne organizacije in vlade pogosto povezane v javno-zasebnih partnerstvih, pogosto delujejo usklajeno. Vlade in nevladne organizacije pogosto nimajo več vloge kritičnih psov čuvajev, ampak delujejo v skladu z interesi podjetij, ki jih zanima predvsem čim večji dobiček lastnikov."
Heineken je močno prisoten v državah tretjega sveta, kjer je njihovo pivo, ki je za domačine še posebej drago, namenjeno predvsem tujcem.
"To je del njihove strategije. So svetovna znamka, ki ima v lasti tudi številne lokalne pivovarne. V Sloveniji imajo Laško in Union, dobički pa gredo lastnikom na Nizozemskem in drugje. V vseh teh državah imajo v lasti tako lokalne znamke kot svojo svetovno znamko. Dosegajo izjemno visoke dobičke. To je strategija, ki deluje. So druga največja pivovarna na svetu. V komercialnem smislu so izjemno uspešni."
Na vprašanje, ali je Heineken eden od ostankov nizozemskega kolonializma, Olivier van Beemen odgovori, da se skuša izogibati temu terminu, saj za seboj potegne preveč drugih razprav. Dejstva sama po sebi so dovolj močna že brez nalepke. "Če pogledate evropskega poslovneža, ki črpa veliko denarja iz Afrike in trdi, da je s tem vse v redu, vsekakor lahko vidite vzporednice s kolonialno dobo."
Ni pa vse pri Heinekenu le črno. Van Beemen poudari program boja proti aidsu, s katerim je Heineken zagotovil veliko zdravil, kljub temu, da bi lahko povezava znamke z aidsom, čeprav gre za dober namen, vzbudila slabe asociacije.
"Korporacije, ki proizvajajo izdelke, s katerimi lahko neposredno škodljivo vplivajo na zdravje precejšnjega dela prebivalcev in so v posamezni državi dolgoročno povezane s kakovostjo javnega zdravja ter izdatki zanj, je še posebej nujno kritično analizirati in redno evalvirati njihovo delovanje," piše na hrbtni platnici knjige Heineken v Afriki. Z njenim avtorjem Olivierom van Beemnom se je ob njegovem obisku v Ljubljani pogovarjal Gašper Andrinek.
Olivier van Beemen je nizozemski novinar, avtor knjige Heineken v Afriki, s katero razkriva sistematične zlorabe in slabe poslovne prakse v tretjem svetu
Nekateri menijo, da je Afrika celina prihodnosti, toda kot pravi Olivier van Beemen, je celina prihodnosti že zdaj. V poslovnem smislu. Najpomembnejši je trenutek, ko dojameš, da Heineken Afriko predstavlja kot celino, polno ovir, kjer je izjemno težko poslovati, on pa skoraj čudežno sklepa velike posle in ob tem spoštuje vsa pravila in zakone.
"Toda to je popolna laž. Res je v Afriki težko poslovati, hkrati pa ta celina ponuja številne priložnosti, ki jih drugje ni. Priložnosti za trgovanje je neskončno, ob tem pa je zelo preprosto speljati vodo na svoj mlin. Če te na primer omejujejo okoljevarstveni predpisi, podariš zaboj piva pravemu uradniku in bo vse, za kar bi v Sloveniji ali na Nizozemskem potreboval več let, v hipu urejeno."
Najpretresljivejša je bila vpletenost Heinekena v genocid v Ruandi leta 1994. Heineken je še naprej proizvajal pivo, čeprav je vedel, da to pivo igra zelo pomembno vlogo v genocidu, motivira in nagrajuje morilce.
"Mislili bi, da bi več zavedanja o tem in o pomenu družbene odgovornosti korporacij stvari moralo izboljšati, toda vidimo, da se korporativna družbena odgovornost pogosto zlorablja za prekrivanje slabih stvari. Med tem pogovorom se slabe stvari še naprej dogajajo. Nisem preveč optimističen. Nujno bi bilo, da bi bile vlade veliko strožje do podjetij. Zdaj se dogaja, da so podjetja, nevladne organizacije in vlade pogosto povezane v javno-zasebnih partnerstvih, pogosto delujejo usklajeno. Vlade in nevladne organizacije pogosto nimajo več vloge kritičnih psov čuvajev, ampak delujejo v skladu z interesi podjetij, ki jih zanima predvsem čim večji dobiček lastnikov."
Heineken je močno prisoten v državah tretjega sveta, kjer je njihovo pivo, ki je za domačine še posebej drago, namenjeno predvsem tujcem.
"To je del njihove strategije. So svetovna znamka, ki ima v lasti tudi številne lokalne pivovarne. V Sloveniji imajo Laško in Union, dobički pa gredo lastnikom na Nizozemskem in drugje. V vseh teh državah imajo v lasti tako lokalne znamke kot svojo svetovno znamko. Dosegajo izjemno visoke dobičke. To je strategija, ki deluje. So druga največja pivovarna na svetu. V komercialnem smislu so izjemno uspešni."
Na vprašanje, ali je Heineken eden od ostankov nizozemskega kolonializma, Olivier van Beemen odgovori, da se skuša izogibati temu terminu, saj za seboj potegne preveč drugih razprav. Dejstva sama po sebi so dovolj močna že brez nalepke. "Če pogledate evropskega poslovneža, ki črpa veliko denarja iz Afrike in trdi, da je s tem vse v redu, vsekakor lahko vidite vzporednice s kolonialno dobo."
Ni pa vse pri Heinekenu le črno. Van Beemen poudari program boja proti aidsu, s katerim je Heineken zagotovil veliko zdravil, kljub temu, da bi lahko povezava znamke z aidsom, čeprav gre za dober namen, vzbudila slabe asociacije.
Ministrstvo za kulturo je pripravilo spremembe treh medijskih zakonov: o RTV Slovenija, o Slovenski tiskovni agenciji in zakona o medijih. Za javno razpravo je namenilo le 5 dni in to sredi poletja. Koalicijski partnerji se o podpori še niso izrekli. Glede na dogajanje na slovenski medijski sceni, kjer politika sploh ne skriva želje po obvladovanju medijev in javnega mnenja, so predlagani medijski zakoni zagotovo potrebni še bolj pozornega branja in kritičnega pretresa. Komentira dr. Igor Vobič, profesor s Katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede.
Konec junija so številne ameriške organizacije pozvale oglaševalce, naj za mesec dni prenehajo oglaševati na platformah v lasti podjetja Facebook. Z bojkotom oglaševanja želijo doseči, da Facebook uvede strožji nadzor nad širjenjem sovražnega govora in lažnih novic. Kako bo bojkot oglaševalcev vplival na prihodnost Facebooka? Lahko družabna omrežja sploh preživijo brez oglaševalcev in ali lahko oglaševalci preživijo brez njih?
Poklicali smo dopisnika Boštjana Anžina o aktualnem stanju protestov v Beogradu. O ugrabitvi protivladnih protestov v Srbiji, policijskem nasilju in odhodu Vučića v Pariz in Bruselj.
Marko Hren je eden osrednjih akterjev demokratičnega osamosvajanja Slovenije, dolgoletni direktor Mirovnega inštituta in pobudnik konverzije vojašnice na Metelkovi v kulturni center. Med drugim je tudi pobudnik in soustanovitelj prve etične trgovine v jugovzhodni Evropi. S somišljeniki se je zavzemal za odpravo vojske in mirovno politiko. Še vedno je prepričan, da bi bila demilitarizacija realna možnost, ki pa smo jo zamudili in da so danes nujne še bistveno globlje spremembe, kot samo razorožitev.
Aprila 1950 je v Ljubljani začel izhajati časopis Ljudska tehnika, ki je kot glasilo istoimenske organizacije seznanjal bralce o tehničnih dosežkih doma in po svetu. Nekaj let zatem se je preimenoval v revijo Življenje in tehnika, ki odtlej neprekinjeno obvešča bralce o napredku na področju znanosti in tehnike. Doslej je izšlo toliko številk, da sestavljajo - če jih postavimo eno na drugo - več kot 5-metrov visok kup, pravi 'spomenik' slovenski tehnični kulturi torej. Maja Ratej je z odgovornim urednikom revije Matejem Pavličem preletela, kateri tehnološki trendi so zaznamovali posamezna obdobja izhajanja revije in najbolj odmevali v javnosti, več pa tudi o tem, da navkljub obdanosti s tehniko postajamo vse bolj tehnično nepismeni.
V tem tednu je kot vršilec dolžnosti delovanje Zavoda Planica prevzel Franci Petek. Na mestu direktorja je zamenjal Jelka Grosa, ki je zavod vodil od ustanovitve leta 2009. Zavod, ki je bil prvotno ustanovljen za gradnjo novega nordijskega centra, je ob ustanovitvi prevzel tudi večino nalog, ki jih je pred tem opravljal ukinjeni Zavod za šport. Bolj kot menjava na vrhu edine športne institucije, ki je ob pristojnem ministerstvu vsaj delno odvisna od politične volje, je akterje zbodel način menjave.
V Sloveniji smo od prejšnjega tedna bogatejši za nov rezervacijski portal, ki se postavlja kot alternativa in konkurenca uveljavljenim platformam kot sta Booking in Airbnb, vendar se vsaj zaenkrat usmerja zgolj v domačo, slovensko ponudbo turističnih ponudnikov. Posebnost portala je, da lahko že pri ogledu ponudnika na spletu vidimo, ali ta sprejema turistične bone, letošnjo novost za reševanje slovenskega turizma po epidemiji.
Fonolaboratorij ali jezikovni laboratorij je studio, v katerem je programska oprema, ki v kombinaciji z zelo kakovostnimi posnetki govora in izgovorjave posameznih glasov omogoča raziskovanje vsakega glasu in naglasa v slovenščini. Raziskovalci se bodo še posebej osredotočili na snemanje in preučevanje slovenskih narečij, razloži predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Kozma Ahačič.
Raketa Vega s 53 sateliti na krovu, med katerima sta tudi slovenska Nemo-HD in Trisat, je že od četrtka, 18. junija 2020, v stanju pripravljenosti na izstrelitev, a so neugodne vremenske razmere vse do zdaj preprečevale izstrlitev. Konec tega tedna so se vendarle izboljšale, čebo vse po sreči, naj bi bila izstrelitev jutri, torej v nedeljo, 28. 6. 2020, ob 3:51 zjutraj. S tem bo Slovenija dobila svoja prva dva satelita utirjena v orbitah okoli našega planeta. Dogodek predstavlja vrhunec več kot desetletja dolgih prizadevanj dveh ločenih raziskovalnih skupin, ki sta vsaka po svoje razvijali slovensko znanje na področju vesoljskih tehnologij. Z vodji obeh skupin dr. Iztokom Krambergerjem s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru in dr. Tomažem Rodičem iz ljubljanskega Centra odličnosti Vesolje-SI se je pogovarjala Maja Ratej.
Epidemija je močno spremila turistične navade, zato vodja konzularne službe na Ministrstvu za zunanje zadeve Andrej Šter pojasnuje, kako je s potovanjem v tujino, pripravo nanj in iskanjem zaneslijivih informacij.
Izstrelitev predstavlja vrhunec več kot desetletja prizadevanj dveh ločenih raziskovalnih skupin, ki sta vsaka po svoje razvijali slovensko znanje na področju vesoljskih tehnologij. Z vodji obeh skupin dr. Iztokom Krambergerjem s Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru in dr. Tomažem Rodičem iz ljubljanskega Centra odličnosti Vesolje-SI se je pogovarjala Maja Ratej.
Leta 1980 so Pankrti izdali prvenec Dolgcajt, to pa je bil tudi prvi punk album na Slovenskem. Ob 25-letnici izida je Založba kvalitetnih programov RTV Slovenija izdala digitalizirano CD inačico plošče z dodatno skladbo ZeKa pank, ob 40-letnici prve izdaje in 50-letnici Založbe pa je Dolgcajt Pankrtov spet na voljo v obliki LP-ja. Posebna omejena oštevilčena izdaja za zbiratelje v nakladi 700 izvodov na 180 gramskem vinilu z restavriranimi posnetki in posebnim LP masteringom vsebuje tudi arhivsko dokumentacijo in pretočno kodo. Več v obletnici albuma s frontmenom Petrom Lovšinom.
Ker vse poti vodijo v Rim, nas je zadnji dan Poletja v dvoje res odneslo v večno mesto.“Šla bi baba v Rim, ki bi imala s čim. Kupila bi si sakaj, ako bi imala zakaj,” pravi najslavnejši Rimljan Boris Raztresen, za domače Bore. Pravi, da Rim nima vodnjaka Trevi, zato pa je edini na tistem koncu, ki ima svojo vrtino. Prav tako se na osrednjem trgu ne gnetejo turisti, po njem se sprehajajo domače živali.
Tišina. Zapl ... zaplj ... zapletjanje. Zapletanje. Govorjenje prek vokala skladbe. Napačna izgovarjava. Kaj vse vas zmoti pri poslušanju radia? Identificirali smo sedem radijskih grehov!
Šli smo na Dunaj ... Nad Krškim! Tudi tam imajo živalski vrt, poštar vse pakete po veličastnem Dunaju razvozi v desetih minutah, domačini pa se ne morejo zediniti, ali je boljši valček ali polka
V tretji junijski oddaji Val kolesari smo na obrobju Ljubljane, v Podutiku, preizkusili gorsko kolo. V oddaji lahko prisluhnete tudi kakšnemu dobremu nasvetu za nakup kolesa, pa tudi kje vse so v Sloveniji primerne poti za tovrstno rekreacijo.
Tadej in Mitja sta se odločila, da v Poletju v dvoje naklepljemo eno, ki bo imela potencial zmage na Evroviziji, potencial seči na vrh britanskih in ameriških lestvic. Morda celo biti prva pesem zbirke, ki bo prejela Veronikino nagrado. Na pomoč so priskočili poslušalke in poslušalci ter Tilen Artač in Igor Bračič.
V Poletju v dvoje se odpravljamo po svetu doma. Naši valovski romarji so si za tretjo postajo izbrali Valeto. Preverili so, ali tudi ta nad Portorožem ponuja peščene plaže, mavrične koktejle in dobre žure. Na Barki pa smo iskali bradatega moža s pipo in kapitansko čepico.
Neveljaven email naslov