Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iz grškega otoka Lezbos prihajajo videoposnetki in fotografije uničenega begunskega kampa Moria, ki ga je ponoči zajel požar. S požarom se je borilo 25 gasilcev, po nekaterih ocenah je uničena skoraj polovica kampa, ki predstavlja začasni dom skoraj 13 tisočim beguncem in migrantom.
Foto: Stand by Me Lesvos/MoriaMediaTeam
Stalno-začasni prebivalci so večkrat bili priče tudi požarom, a takšnega, kot je izbruhnil sinoči, Moria še ni doživela
Z grškega otoka Lezbos prihajajo videoposnetki in fotografije uničenega begunskega kampa Moria, ki ga je ponoči zajel požar. S požarom se je borilo 25 gasilcev, po nekaterih ocenah je uničena skoraj polovica kampa, ki predstavlja začasni dom skoraj trinajst tisoč beguncem in migrantom.
Norvežanka Shirin Tinnesand že od marca pomaga lokalni nevladni organizaciji Stand by me Lesvos. V zadnjem času so se osredotočili predvsem na preprečevanje širjenja novega koronavirusa in preventivo v povezavi z virusom.
Lahko bi rekli, da je na neki način novi koronavirus tudi vzrok sinočnjega uničevalnega požara.
"Prejšnji teden so odkrili prvo okužbo v Morii. Prišla je zdravniška ekipa iz Aten in naključno testirala približno 2000 ljudi. Odkrili so 35 okužb. Po Shirinih informacijah naj bi se včeraj pojavil seznam ljudi, ki bi morali v samoizolacijo zaradi stika z okuženimi. Način, kako so tem ljudem določene organizacije, ki jih Shirin ne želi imenovati, to sporočile, pa naj ne bi bil ustrezen. Ljudem niso podrobno povedali, za kaj gre, ampak so včeraj okoli 10. ure zvečer vdrli v njihove šotore in jim preprosto dejali, naj gredo z njimi."
"Ljudje so mislili, da jih bodo aretirali. Niso razumeli, zakaj bi to počeli člani človekoljubnih organizacij."
Vse to je v kampu povzročilo zmedo. Ljudje niso vedeli, kaj se dogaja. Zmeda se je stopnjevala do protesta in pozneje do upora. Nekatere izmed upirajočih se skupin so začele uničevati objekte in avtomobile. Napadli so center za karanteno. Ljudje, ki so bili v centru, so zbežali ven, center pa je pogorel do tal.
"Potem so napadli še druge stavbe in upor, s tem tudi posamezni požari, se je razširil na druge predele kampa. Uporniki so blokirali pot gasilcem in jim niso dovolili, da bi opravili svoje delo. Zato so manjši požari ušli izpod nadzora in se združili v en velik požar."
Po Shirinih ocenah je vsaj 40 odstotkov kampa popolnoma izginilo. Največ na območju t. i. džungle, kjer so si begunci in migranti postavili šotore med oljčnim nasadom, ker je uraden begunski kamp že dolgo prepoln. Danes zjutraj, ko je Shirin prispela na prizorišče, je bilo veliko ljudi še vedno v glavnem območju kampa in iskalo osebne stvari.
Tisoči zdaj sedijo okoli kampa, na plažah, na cesti, ki vodi do mesta Mitilene. Pot do mesta jim preprečuje policija. Na Lezbosu so že razglasili izredne razmere. Številne humanitarne, človekoljubne in nevladne organizacije pa so že začele svariti tudi pred napadi različnih skrajnežev, nastrojenih proti beguncem in migrantom.
Dejstvo je, da v Morii vladajo zelo slabe higienske razmere in da tako begunci in migranti kot lokalni prebivalci že dalj časa pozivajo tako grško oblast kot voditelje Evropske unije, naj se bolj ustrezno loti reševanja begunske problematike na Lezbosu. Otok, ki ga je papež Frančišek ob izbruhu begunske krize leta 2016 razglasil za otok miru in solidarnosti, to že dolgo ni več. Epidemija koronavirusne bolezni je vse skupaj samo še poslabšala, je opozoril župan mesta Mitilene. Shirin Tinnesand pa dodaja, da če gori Moria, gori Lezbos.
Fotografije, ki nam jih je poslala Shirin, je posnela ekipa Stand by me Lesvos.
Iz grškega otoka Lezbos prihajajo videoposnetki in fotografije uničenega begunskega kampa Moria, ki ga je ponoči zajel požar. S požarom se je borilo 25 gasilcev, po nekaterih ocenah je uničena skoraj polovica kampa, ki predstavlja začasni dom skoraj 13 tisočim beguncem in migrantom.
Foto: Stand by Me Lesvos/MoriaMediaTeam
Stalno-začasni prebivalci so večkrat bili priče tudi požarom, a takšnega, kot je izbruhnil sinoči, Moria še ni doživela
Z grškega otoka Lezbos prihajajo videoposnetki in fotografije uničenega begunskega kampa Moria, ki ga je ponoči zajel požar. S požarom se je borilo 25 gasilcev, po nekaterih ocenah je uničena skoraj polovica kampa, ki predstavlja začasni dom skoraj trinajst tisoč beguncem in migrantom.
Norvežanka Shirin Tinnesand že od marca pomaga lokalni nevladni organizaciji Stand by me Lesvos. V zadnjem času so se osredotočili predvsem na preprečevanje širjenja novega koronavirusa in preventivo v povezavi z virusom.
Lahko bi rekli, da je na neki način novi koronavirus tudi vzrok sinočnjega uničevalnega požara.
"Prejšnji teden so odkrili prvo okužbo v Morii. Prišla je zdravniška ekipa iz Aten in naključno testirala približno 2000 ljudi. Odkrili so 35 okužb. Po Shirinih informacijah naj bi se včeraj pojavil seznam ljudi, ki bi morali v samoizolacijo zaradi stika z okuženimi. Način, kako so tem ljudem določene organizacije, ki jih Shirin ne želi imenovati, to sporočile, pa naj ne bi bil ustrezen. Ljudem niso podrobno povedali, za kaj gre, ampak so včeraj okoli 10. ure zvečer vdrli v njihove šotore in jim preprosto dejali, naj gredo z njimi."
"Ljudje so mislili, da jih bodo aretirali. Niso razumeli, zakaj bi to počeli člani človekoljubnih organizacij."
Vse to je v kampu povzročilo zmedo. Ljudje niso vedeli, kaj se dogaja. Zmeda se je stopnjevala do protesta in pozneje do upora. Nekatere izmed upirajočih se skupin so začele uničevati objekte in avtomobile. Napadli so center za karanteno. Ljudje, ki so bili v centru, so zbežali ven, center pa je pogorel do tal.
"Potem so napadli še druge stavbe in upor, s tem tudi posamezni požari, se je razširil na druge predele kampa. Uporniki so blokirali pot gasilcem in jim niso dovolili, da bi opravili svoje delo. Zato so manjši požari ušli izpod nadzora in se združili v en velik požar."
Po Shirinih ocenah je vsaj 40 odstotkov kampa popolnoma izginilo. Največ na območju t. i. džungle, kjer so si begunci in migranti postavili šotore med oljčnim nasadom, ker je uraden begunski kamp že dolgo prepoln. Danes zjutraj, ko je Shirin prispela na prizorišče, je bilo veliko ljudi še vedno v glavnem območju kampa in iskalo osebne stvari.
Tisoči zdaj sedijo okoli kampa, na plažah, na cesti, ki vodi do mesta Mitilene. Pot do mesta jim preprečuje policija. Na Lezbosu so že razglasili izredne razmere. Številne humanitarne, človekoljubne in nevladne organizacije pa so že začele svariti tudi pred napadi različnih skrajnežev, nastrojenih proti beguncem in migrantom.
Dejstvo je, da v Morii vladajo zelo slabe higienske razmere in da tako begunci in migranti kot lokalni prebivalci že dalj časa pozivajo tako grško oblast kot voditelje Evropske unije, naj se bolj ustrezno loti reševanja begunske problematike na Lezbosu. Otok, ki ga je papež Frančišek ob izbruhu begunske krize leta 2016 razglasil za otok miru in solidarnosti, to že dolgo ni več. Epidemija koronavirusne bolezni je vse skupaj samo še poslabšala, je opozoril župan mesta Mitilene. Shirin Tinnesand pa dodaja, da če gori Moria, gori Lezbos.
Fotografije, ki nam jih je poslala Shirin, je posnela ekipa Stand by me Lesvos.
Napočil je čas, ko bo treba kakšno od novih pridobitev oziroma daril zamenjati
Kresnička je žival, ki ima svetel organ na koncu zadka in jo lahko občudujemo poleti na travnikih. Kresnička je tudi odsevnik, ki ga je dobro nositi s seboj v temi, in je svetlobna paličica, ki spušča svetlobne zvezdice. No, Kresnička pa je tudi tekmovanje iz naravoslovja, ki je namenjeno otrokom od 1. do 7. razreda in tako rekoč odpravlja strah pred eksperimentiranjem. Čas na to, ko smo sedeli v šolskih klopeh, so nam pomagali osvežiti Žiga, Dino, Karim, Neža, Neli in Franka – sedemletni šolarji, ki obiskujejo OŠ Vide Pregarc, in tekmovalci na prihodnji Kresnički.
Božič ne bi bil božič brez vonjev po cimetu, medu in ostalih ‘zimskih’ začimbah. In nič bolj ne diši po božiču kot medenjaki. Izdelovanje medenega peciva ima v Evropi več kot tisoč letno tradicijo, k nam naj bi umetnost izdelovanja medenjakov prišla okoli 10. stoletja iz Bližnjega vzhoda Medeni kruh in medenjake poznajo po vsej Evropi, od države do države pa se precej razlikujejo. V srcu Alzacije dobrih 30 kilometrov južno od Strasbourga leži vas Gertwiller, kjer se ljudje ukvarjajo ali z vinogradništvom ali pa izdelavo medenjakov. V vasi, ki šteje vsega okoli 900 duš še vedno deluje kar 5 obratov, kjer izdelujejo po vsej Franciji poznan pain d’épices ali medeni kruh oz. medeno pecivo vseh vrst.
V teh dneh živimo v navidezni pravljici, v kateri gledamo lučke, živimo srečno in zadovoljno, sedimo ob obloženih mizah v krogu svojih najbližjih. Pa ni povsod tako. Starci, sedem veličastnih in dva režiserja, so Tatjani Pirc pripovedovali o starosti in staranju, za to priložnost pa tudi o božiču.
Zjutraj nas je pozdravil Janez Evangelist Rus, igralec, smučar in vlogerski duhovnik, ki se o smislu šefovih zamisli še najraje sprašuje med bukvami. O božiču, bukvah in o tem, kaj bi imel zveličar napisano na FB profilu, če bi ga imel. - Z njim se je pogovarjal Miha Šalehar.
Ob zimskem solsticiju nas dnevna svetloba spremlja le dobro tretjino dneva, zakaj si ne bi zato vsaj umetno pričarali malo sonca? Odpravljamo se torej k naši najbližji zvezdi. Zakaj jo kljub bližini še vedno slabo poznamo, kako to, da vsakih nekaj let muhasto vzroji in nad nas pihne Sončev veter, in kje v umetnosti sonce sveti še posebej gorko?
Pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki ga mnogi imenujejo tudi znanstvenik, ker v svojo poezijo na premišljen način vključuje tudi svoje znanstvene premisleke, je v rani mladosti svojo prvo pesem posvetil prav soncu.
Na zimski solsticij je že nekaj let v navadi, da nekateri kinematografi organizirajo Noč kratkih filmov, tudi v Slovenski kinoteki. Med njimi je veliko klasičnih, posnetih še na 33 mm filmskem traku, razlaga Varja Močnik, programska vodja Slovenske Kinoteke, režiserka in filmska kritičarka.
Nekaj zanimivih dejstev o Soncu, ki jih je zbral novinar rtvslo.si Aljoša Masten.
Sinoči, malo pred polnočjo je nastopil letošnji zimski solsticij. To je tista točka v letu, ko je dan najkrajši, ko Sonce opravi navidezno najkrajšo pot čez nebo in to po najnižji tirnici. Danes so ob vsej tehnologiji, ki nas obkroža, bolj kot ne slepi za tovrstne pojave, nekdaj, v preteklih kulturah pa je potovanje Sonca čez nebo predstavljalo ključen steber razlaganja časa.
Danes smo na Valu 202 na posebni misiji k Soncu. Slišali smo, kaj je nekdaj in ponekod še danes pomenil zimski solsticij, in se dotaknili Sonca kot zvezde, ki je v marsičem znanstvenikom še vedno velika uganka. Prav zato so poleti proti njemu izstrelili sondo Parker, ki ga bo preučevala prihodnjih sedem let. Nasina misija, ki velja za eno od bolj atraktivnih letos, bo v marsičem prelomna in bo postavljala rekorde. Nekaj jih je že, je Maji Ratej potrdil Nasin znanstvenik pri misiji Parker dr. Adam Szabo.
V naslednjih nekaj minutah pa na Sonce, kjer je – si lahko predstavljamo – strahotno vroče. V notranjosti Sonca poteka fuzija, torej zlivanje vodika v helij, ta področja so nepredstavljivo gosta, temperatura in tlak pa posledično izjemno visoka. Vse to vpliva na to, da potrebujejo delci, da se prebijejo na površje Sonca na sto tisoče, celo milijone let, potem ko so 200-krat večji razdalji od površja Sonca do Zemlje kos v pičlih osmih minutah. Da je Sonce prav zares impresivna zvezda, se strinja naša naslednja sogovornica dr. Sonja Jejčič, ki je doktorirala iz solarne fizike in je edina v Sloveniji, ki se profesionalno ukvarja s Soncem.
»Dnevna svetloba je tista, ki naredi prostor živ«, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki sodeluje pri številnih prenovah stavb kulturne dediščine, zadnji odmevni sta bili Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani. Najlepše oblikovano svetlobo je doživela v kapeli Bagswerd, arhitekta Jerna Utzona pri Kopenhagnu.
To bodo zadnje delovne besede Slavka Bobovnika pred televizijsko kamero preden odide v pokoj.
Aljoša in Matjaž sta pred desetletji v Angliji kupila okrasni darilni trak. Uporabila sta ga pri okraševanju steklenice, ki sta jo podarila prijatelju. To isto steklenico s tako prepoznavnim trakom, da ga ni bilo mogoče zamenjati za kakšnega drugega, sta čez čas dobila nazaj. Za darilo. A ne od istega prijatelja, ki sta mu jo podarila. Simon pravi, da je podaril knjigo in jo čez čas dobil nazaj. Kot darilo za rojstni dan od druge osebe, torej ne od tiste, ki ji je knjigo podaril za božička. Tomaž ima prijatelja, ki mu je to šlo blazno na živce in je na steklenice zalepil nalepke od svoje firme. Tako je poskrbel, da se vračajo samo prijatelji, ne pa tudi steklenice
Z dr. Dušanom Plutom o še enem pomembnem avtogolu, ki nam ga bodo zabili svetovni politiki v Katovicah
Predsednik katalonske vlade Quim Torra je prejšnji teden obiskal Slovenijo. In dobil neformalno politično podporo katalonskim sanjam o samostojnosti. S poudarjanjem in zgledovanjem po slovenski osamosvojitveni poti, je sprožil nov bes uradne španske politike. Katalonsko-španski odnosi se pred začetkom sojenja 18 katalonskim voditeljem ponovno zaostrujejo.56-letni Quim Torra je nekdanji odvetnik in knjižni založnik, od marca letos pa predsednik katalonske vlade. V intervjuju za Val 202 je spregovoril o vizijah in strategijah za morebitno katalonsko samostojnost, političnem in ljudskem uporu, povezavah s Slovenijo. Od slovenskih pisateljev, ki so mu pripravili tudi ohrabrujoči recital, je v dar dobil knjigo Ivana Cankarja v angleščini. Takoj ga je navdušil citat o sanjah. Obiskal je tudi dom enega izmed španskih borcev v Medvodah in se pogovarjal o gospodarskem sodelovanju s slovenskimi podjetji. Poleg trme Katalonce in Slovence po njegovem mnenju druži tudi podoben smisel za humor … S katalonskim predsednikom se je pogovarjal Luka Hvalc.
Frank Sinatra bi danes, 12. 12., praznoval svoj rojstni dan. Žal že pokojni glasbenik si je želel, da bi se ga spominjali po glasbenih inovacijah, čudovitem življenju in petju. “Da bi nekoč, čez mnogo let, nekdo pel tako kot jaz.”
Novinar Gašper Andrinek je bil v središču Strasbourga, ko se je zgodil strelski napad. Ljudje so bežali in se skrivali, tudi v stanovanja neznancev. Dvajset se jih je stiskalo v tujem stanovanju sočutnih domačinov in spremljalo poročanje domačih medijev. Ko je prispela informacija o prvi smrtni žrtvi, so se – neznanci, združeni v grozi – povezali v žalosti. A jih je povezala tudi človečnost, na varno so umikali tiste, ki se sami niso mogli. Gospod na invalidskem vozičku je po informaciji o prvi smrtni žrtvi predlagal minuto molka. Obraze so oblile solze.
Neveljaven email naslov
