Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih s strani odločevalcev? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo? O tem razpravljajo Tadej Jezernik, Sanja Zupančič in Klara Jurečič.
Kako se mladi spopadajo z duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih? Na koga se lahko zanesejo?
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo o uvedbi ukrepov in kako komunikacijo odločevalcev z mladimi? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo?
Če ste v psihični stiski ali poznate koga, ki je potrt, se počuti nevredno, obupano ali naveličano, poiščite pomoč. Telefonske številke smo objavili tukaj. Za psihološko podporo ob epidemiji lahko pokličete tudi na 080 51 00, in to 24 ur na dan, vse dni v tednu.
Tadej Jezernik, študent uprave na Fakulteti za upravo, vodja razpisnega dela na Zvezi Škis, član nadzornega odbora Sindikata Mladi Plus, nekdanji junior ambasador Unicefa. Ukvarja se z zagovorništvom, okoljem in mednarodnim sodelovanjem. Je tudi avtor odprtega pisma, v katerem je zapisal: "Sit sem, da mi pravijo, da mladi vedno zmoremo. Da se mladim lahko vedno vse vzame. Da smo mladi vedno vsega krivi. Da smo mladi vedno najbolj neodgovorni. Da mladi širimo virus. Da mladih nič ne zanima. Da na mladih lahko 'šparamo'. Da lahko mladi vedno potrpijo."
"Trenutno mentalno, psihično zdravje mladih trpi. Tudi dijaki se ne morejo družiti in bojim se, da trenutno nastaja neka koronageneracija, da ji bo to manjkalo. In vse to se nabira in slej ko prej udari ven. Mladi so spet nasankali. Vladno komuniciranje ni komuniciranje, ker komuniciranje je komuniciranje vsaj dveh strani. To je enostransko izražanje tega, kar vlada sprejema. Kar po internetu. Mladim bi bilo pomembneje, kot da imamo govornika, ki vidi vse skozi pesimistično prizmo, da bi zapisal ali izrekel kako spodbudo. Ne pa, naj mladi počakajo s stiskanjem na klopci in kaj jaz vem. Če bi bila kaka spodbudna beseda, bi marsikdo jemal stvari bolj resno, ok, razumem situacijo. Se pa ne morem strinjati, da so mladi tisti, ki širijo virus zaradi svojih dejavnosti in ker so mladi, to pa pač ne drži. Sanacija posledic koronakrize bo dolgotrajna in predvsem draga. Vlada bi lahko trenutno več denarja namenila organizacijam, ki pomagajo mladim pri duševnem zdravju, lahko bi namenili več pozornosti temu. Ne vem, zakaj obstaja takšna stigma, tudi fantje in moški se pogovarjamo o duševnem zdravju. Mogoče velja to tradicionalno prepričanje, da moški ne bi smeli jokati, kazati čustev, ker morajo biti močni in igrati neko močno vlogo. A so ravno tako ljudje. Če si v stiski, je normalno, da to pokažeš in poiščeš pomoč, če vidiš, da ne zdržiš, da zadevam nisi kos sam, obstajajo institucije, društva, telefonski centri, ki ti lahko ustrezno svetujejo in pomagajo."
Sanja Zupančič, študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije v Mariboru. Je tutorka na Oddelku za psihologijo, pravi, da je komunikacijski most med študenti in člani oddelka ter prva pomoč študentom glede kakršnih koli študijskih vprašanj. Je tudi predsednica Društva študentov psihologije in članica skupine Svetovalnica, v sklopu katere študentje višjih letnikov psihologije ljudem v stiski ponujajo brezplačne pogovore. Ker je tematika duševnega zdravja zares pomembna, si prizadeva za zmanjševanje stigme duševnih bolnikov s sodelovanjem pri skupini Mind the mind. Skupina izvaja interaktivne delavnice za učence in dijake. Je tudi članica projekta študentov psihologije, ki mlade ozaveščajo o virih pomoči, pripravljajo interaktivne delavnice in delujejo preventivno na področju samomorilnega vedenja.
"Vse bolj se poudarja pomen duševnega zdravja, navsezadnje vsak tretji človek v življenju zboli za duševno motnjo. Pri starejših generacijah je stigme še vedno nekoliko več, a po navadi izvira iz neizobraženosti ali nerazumevanje tega področja. Včasih so imeli psihiatrične bolnišnice in obisk psihiatra drugačno konotacijo kot danes. Poudarila bi, kako problematično je to pri moških, ker je duševno zdravje še vedno tabujska tema zaradi stereotipne vzgoje: ti si že velik fantek, ne smeš jokati. To se kaže v grozljivi statistiki, skoraj 90 odstotkov samomorov storijo moški, po navadi zato, ker neradi izražajo stisko, jo priznajo, kaj šele, da bi poiskali pomoč. Vsi imamo na neki način stisko zaradi takih ali drugačnih zadev in pravilno je, da v takih trenutkih poiščemo pomoč. Bi pa želela opozoriti na problematiko čakalne dobe, ta je predolga, trenutno omejevanje zdravstvenih storitev pa k temu ne pripomore prav veliko. Te dolge vrste s pridom izkoriščajo samooklicani strokovnjaki. Dandanes lahko vsakdo odpre espe in ponudi svetovanje, to fino zaračuna, klientu pa naredi več škode kot koristi. Vsak naj se pred obiskom terapevta pozanima o njegovi kredibilnosti in izobrazbi. Obstajajo pa tudi dobre prakse. Študentski domovi v Mariboru so nam v prvem valu ponudili pomoč: vodeno meditacijo, tehnike sproščanja. Skušali so nas opolnomočiti s tehnikami za boljše duševno zdravje. Sem tudi tutorka na oddelku za psihologijo in brucem je seveda težko, ker se med seboj ne poznajo, zato smo jim prek Zooma organizirali spoznavni večer."
Klara Jurečič, študentka biotehnologije, ki jo zanima znanost, še posebej približevanje znanosti širši javnosti. Že eno leto sodeluje pri znanstveni redakciji Radia Študent, v preteklosti pa je vodila tudi različne naravoslovne delavnice za mlade. Veliko svojega časa nameni tudi študentskemu "aktivizmu", tako je že dobri dve leti članica Študentskega sveta stanovalcev, povedano preprosteje, sopredstavnica študentskega doma. V tem delu vztraja, saj poudarja, da so študenti velikokrat prezrti, ŠSS pa obravnava študente in stanovanjsko problematiko. V prostem času se rada odpravi v kino ali obišče manjši koncert, v koronakrizi je več časa namenila branju in sprehodom. Uživa v naravi in vrtnarjenju, med prvo karanteno si je čas krajšala na vrtu. Doma ima mačje prijateljice, v ljubljanski študentski sobi pa police zasedajo zanimive rastline.
"Pri ŠSS (Študentski svet stanovalcev) smo že marca opozorili na nekatere vidike vladnih ukrepov in pozvali k dialogu, a bili celo poletje postavljeni na stranski tir. Šele z drugim valom in zapiranjem, ko se je ponovila zgodba in je bilo spet treba opozoriti na zapostavljene izjeme, smo prišli do točke, ko se je morda začel dialog. Vladna komunikacija se mi zdi v trenutnih razmerah na splošno slaba: za mlade in druge. Ukrepi niso bili konkretno razloženi, nihče ni povedal: ta ukrep smo sprejeli zato in zato. Če bi bili predstavljeni na tak način, bi marsikateri posameznik ravnal drugače, morda bolj odgovorno. Vsi pričakujejo spoštovanje in sledenje ukrepom, nihče pa ne razmisli, v kakšnem položaju smo se znašli, da bi nam hkrati ponudili še pomoč. Težko je slediti ukrepom, ko niti ne veš, kaj se dogaja, ko ne zmoreš spremljati sveta okoli sebe. Posledica, ki me skrbi, je tudi znanje. Vem, da se fakultete trudijo, a se je izgubil stik v živo. To, da pogledaš demonstracijo doma, ne more nadomestiti tega, da delaš v laboratoriju v živo, samostojno. Ne vem, kaj bo to pomenilo, ko bomo iskali službo, ker bo izkušnja študija čisto drugačna."
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih s strani odločevalcev? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo? O tem razpravljajo Tadej Jezernik, Sanja Zupančič in Klara Jurečič.
Kako se mladi spopadajo z duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo ukrepov in nagovarjanje mladih? Na koga se lahko zanesejo?
Kakšno je duševno stanje mladih v času zaprtja javnega življenja? Kako se spopadajo z morebitnimi duševnimi stiskami v koronakrizi? Kako ocenjujejo komunikacijo o uvedbi ukrepov in kako komunikacijo odločevalcev z mladimi? Komu se lahko zaupajo? Sproščajo frustracije tudi s kršitvijo vladnih ukrepov ali jim sledijo in jih spoštujejo?
Če ste v psihični stiski ali poznate koga, ki je potrt, se počuti nevredno, obupano ali naveličano, poiščite pomoč. Telefonske številke smo objavili tukaj. Za psihološko podporo ob epidemiji lahko pokličete tudi na 080 51 00, in to 24 ur na dan, vse dni v tednu.
Tadej Jezernik, študent uprave na Fakulteti za upravo, vodja razpisnega dela na Zvezi Škis, član nadzornega odbora Sindikata Mladi Plus, nekdanji junior ambasador Unicefa. Ukvarja se z zagovorništvom, okoljem in mednarodnim sodelovanjem. Je tudi avtor odprtega pisma, v katerem je zapisal: "Sit sem, da mi pravijo, da mladi vedno zmoremo. Da se mladim lahko vedno vse vzame. Da smo mladi vedno vsega krivi. Da smo mladi vedno najbolj neodgovorni. Da mladi širimo virus. Da mladih nič ne zanima. Da na mladih lahko 'šparamo'. Da lahko mladi vedno potrpijo."
"Trenutno mentalno, psihično zdravje mladih trpi. Tudi dijaki se ne morejo družiti in bojim se, da trenutno nastaja neka koronageneracija, da ji bo to manjkalo. In vse to se nabira in slej ko prej udari ven. Mladi so spet nasankali. Vladno komuniciranje ni komuniciranje, ker komuniciranje je komuniciranje vsaj dveh strani. To je enostransko izražanje tega, kar vlada sprejema. Kar po internetu. Mladim bi bilo pomembneje, kot da imamo govornika, ki vidi vse skozi pesimistično prizmo, da bi zapisal ali izrekel kako spodbudo. Ne pa, naj mladi počakajo s stiskanjem na klopci in kaj jaz vem. Če bi bila kaka spodbudna beseda, bi marsikdo jemal stvari bolj resno, ok, razumem situacijo. Se pa ne morem strinjati, da so mladi tisti, ki širijo virus zaradi svojih dejavnosti in ker so mladi, to pa pač ne drži. Sanacija posledic koronakrize bo dolgotrajna in predvsem draga. Vlada bi lahko trenutno več denarja namenila organizacijam, ki pomagajo mladim pri duševnem zdravju, lahko bi namenili več pozornosti temu. Ne vem, zakaj obstaja takšna stigma, tudi fantje in moški se pogovarjamo o duševnem zdravju. Mogoče velja to tradicionalno prepričanje, da moški ne bi smeli jokati, kazati čustev, ker morajo biti močni in igrati neko močno vlogo. A so ravno tako ljudje. Če si v stiski, je normalno, da to pokažeš in poiščeš pomoč, če vidiš, da ne zdržiš, da zadevam nisi kos sam, obstajajo institucije, društva, telefonski centri, ki ti lahko ustrezno svetujejo in pomagajo."
Sanja Zupančič, študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije v Mariboru. Je tutorka na Oddelku za psihologijo, pravi, da je komunikacijski most med študenti in člani oddelka ter prva pomoč študentom glede kakršnih koli študijskih vprašanj. Je tudi predsednica Društva študentov psihologije in članica skupine Svetovalnica, v sklopu katere študentje višjih letnikov psihologije ljudem v stiski ponujajo brezplačne pogovore. Ker je tematika duševnega zdravja zares pomembna, si prizadeva za zmanjševanje stigme duševnih bolnikov s sodelovanjem pri skupini Mind the mind. Skupina izvaja interaktivne delavnice za učence in dijake. Je tudi članica projekta študentov psihologije, ki mlade ozaveščajo o virih pomoči, pripravljajo interaktivne delavnice in delujejo preventivno na področju samomorilnega vedenja.
"Vse bolj se poudarja pomen duševnega zdravja, navsezadnje vsak tretji človek v življenju zboli za duševno motnjo. Pri starejših generacijah je stigme še vedno nekoliko več, a po navadi izvira iz neizobraženosti ali nerazumevanje tega področja. Včasih so imeli psihiatrične bolnišnice in obisk psihiatra drugačno konotacijo kot danes. Poudarila bi, kako problematično je to pri moških, ker je duševno zdravje še vedno tabujska tema zaradi stereotipne vzgoje: ti si že velik fantek, ne smeš jokati. To se kaže v grozljivi statistiki, skoraj 90 odstotkov samomorov storijo moški, po navadi zato, ker neradi izražajo stisko, jo priznajo, kaj šele, da bi poiskali pomoč. Vsi imamo na neki način stisko zaradi takih ali drugačnih zadev in pravilno je, da v takih trenutkih poiščemo pomoč. Bi pa želela opozoriti na problematiko čakalne dobe, ta je predolga, trenutno omejevanje zdravstvenih storitev pa k temu ne pripomore prav veliko. Te dolge vrste s pridom izkoriščajo samooklicani strokovnjaki. Dandanes lahko vsakdo odpre espe in ponudi svetovanje, to fino zaračuna, klientu pa naredi več škode kot koristi. Vsak naj se pred obiskom terapevta pozanima o njegovi kredibilnosti in izobrazbi. Obstajajo pa tudi dobre prakse. Študentski domovi v Mariboru so nam v prvem valu ponudili pomoč: vodeno meditacijo, tehnike sproščanja. Skušali so nas opolnomočiti s tehnikami za boljše duševno zdravje. Sem tudi tutorka na oddelku za psihologijo in brucem je seveda težko, ker se med seboj ne poznajo, zato smo jim prek Zooma organizirali spoznavni večer."
Klara Jurečič, študentka biotehnologije, ki jo zanima znanost, še posebej približevanje znanosti širši javnosti. Že eno leto sodeluje pri znanstveni redakciji Radia Študent, v preteklosti pa je vodila tudi različne naravoslovne delavnice za mlade. Veliko svojega časa nameni tudi študentskemu "aktivizmu", tako je že dobri dve leti članica Študentskega sveta stanovalcev, povedano preprosteje, sopredstavnica študentskega doma. V tem delu vztraja, saj poudarja, da so študenti velikokrat prezrti, ŠSS pa obravnava študente in stanovanjsko problematiko. V prostem času se rada odpravi v kino ali obišče manjši koncert, v koronakrizi je več časa namenila branju in sprehodom. Uživa v naravi in vrtnarjenju, med prvo karanteno si je čas krajšala na vrtu. Doma ima mačje prijateljice, v ljubljanski študentski sobi pa police zasedajo zanimive rastline.
"Pri ŠSS (Študentski svet stanovalcev) smo že marca opozorili na nekatere vidike vladnih ukrepov in pozvali k dialogu, a bili celo poletje postavljeni na stranski tir. Šele z drugim valom in zapiranjem, ko se je ponovila zgodba in je bilo spet treba opozoriti na zapostavljene izjeme, smo prišli do točke, ko se je morda začel dialog. Vladna komunikacija se mi zdi v trenutnih razmerah na splošno slaba: za mlade in druge. Ukrepi niso bili konkretno razloženi, nihče ni povedal: ta ukrep smo sprejeli zato in zato. Če bi bili predstavljeni na tak način, bi marsikateri posameznik ravnal drugače, morda bolj odgovorno. Vsi pričakujejo spoštovanje in sledenje ukrepom, nihče pa ne razmisli, v kakšnem položaju smo se znašli, da bi nam hkrati ponudili še pomoč. Težko je slediti ukrepom, ko niti ne veš, kaj se dogaja, ko ne zmoreš spremljati sveta okoli sebe. Posledica, ki me skrbi, je tudi znanje. Vem, da se fakultete trudijo, a se je izgubil stik v živo. To, da pogledaš demonstracijo doma, ne more nadomestiti tega, da delaš v laboratoriju v živo, samostojno. Ne vem, kaj bo to pomenilo, ko bomo iskali službo, ker bo izkušnja študija čisto drugačna."
Napočil je čas, ko bo treba kakšno od novih pridobitev oziroma daril zamenjati
Kresnička je žival, ki ima svetel organ na koncu zadka in jo lahko občudujemo poleti na travnikih. Kresnička je tudi odsevnik, ki ga je dobro nositi s seboj v temi, in je svetlobna paličica, ki spušča svetlobne zvezdice. No, Kresnička pa je tudi tekmovanje iz naravoslovja, ki je namenjeno otrokom od 1. do 7. razreda in tako rekoč odpravlja strah pred eksperimentiranjem. Čas na to, ko smo sedeli v šolskih klopeh, so nam pomagali osvežiti Žiga, Dino, Karim, Neža, Neli in Franka – sedemletni šolarji, ki obiskujejo OŠ Vide Pregarc, in tekmovalci na prihodnji Kresnički.
Božič ne bi bil božič brez vonjev po cimetu, medu in ostalih ‘zimskih’ začimbah. In nič bolj ne diši po božiču kot medenjaki. Izdelovanje medenega peciva ima v Evropi več kot tisoč letno tradicijo, k nam naj bi umetnost izdelovanja medenjakov prišla okoli 10. stoletja iz Bližnjega vzhoda Medeni kruh in medenjake poznajo po vsej Evropi, od države do države pa se precej razlikujejo. V srcu Alzacije dobrih 30 kilometrov južno od Strasbourga leži vas Gertwiller, kjer se ljudje ukvarjajo ali z vinogradništvom ali pa izdelavo medenjakov. V vasi, ki šteje vsega okoli 900 duš še vedno deluje kar 5 obratov, kjer izdelujejo po vsej Franciji poznan pain d’épices ali medeni kruh oz. medeno pecivo vseh vrst.
V teh dneh živimo v navidezni pravljici, v kateri gledamo lučke, živimo srečno in zadovoljno, sedimo ob obloženih mizah v krogu svojih najbližjih. Pa ni povsod tako. Starci, sedem veličastnih in dva režiserja, so Tatjani Pirc pripovedovali o starosti in staranju, za to priložnost pa tudi o božiču.
Zjutraj nas je pozdravil Janez Evangelist Rus, igralec, smučar in vlogerski duhovnik, ki se o smislu šefovih zamisli še najraje sprašuje med bukvami. O božiču, bukvah in o tem, kaj bi imel zveličar napisano na FB profilu, če bi ga imel. - Z njim se je pogovarjal Miha Šalehar.
Ob zimskem solsticiju nas dnevna svetloba spremlja le dobro tretjino dneva, zakaj si ne bi zato vsaj umetno pričarali malo sonca? Odpravljamo se torej k naši najbližji zvezdi. Zakaj jo kljub bližini še vedno slabo poznamo, kako to, da vsakih nekaj let muhasto vzroji in nad nas pihne Sončev veter, in kje v umetnosti sonce sveti še posebej gorko?
Pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki ga mnogi imenujejo tudi znanstvenik, ker v svojo poezijo na premišljen način vključuje tudi svoje znanstvene premisleke, je v rani mladosti svojo prvo pesem posvetil prav soncu.
Na zimski solsticij je že nekaj let v navadi, da nekateri kinematografi organizirajo Noč kratkih filmov, tudi v Slovenski kinoteki. Med njimi je veliko klasičnih, posnetih še na 33 mm filmskem traku, razlaga Varja Močnik, programska vodja Slovenske Kinoteke, režiserka in filmska kritičarka.
Nekaj zanimivih dejstev o Soncu, ki jih je zbral novinar rtvslo.si Aljoša Masten.
Sinoči, malo pred polnočjo je nastopil letošnji zimski solsticij. To je tista točka v letu, ko je dan najkrajši, ko Sonce opravi navidezno najkrajšo pot čez nebo in to po najnižji tirnici. Danes so ob vsej tehnologiji, ki nas obkroža, bolj kot ne slepi za tovrstne pojave, nekdaj, v preteklih kulturah pa je potovanje Sonca čez nebo predstavljalo ključen steber razlaganja časa.
Danes smo na Valu 202 na posebni misiji k Soncu. Slišali smo, kaj je nekdaj in ponekod še danes pomenil zimski solsticij, in se dotaknili Sonca kot zvezde, ki je v marsičem znanstvenikom še vedno velika uganka. Prav zato so poleti proti njemu izstrelili sondo Parker, ki ga bo preučevala prihodnjih sedem let. Nasina misija, ki velja za eno od bolj atraktivnih letos, bo v marsičem prelomna in bo postavljala rekorde. Nekaj jih je že, je Maji Ratej potrdil Nasin znanstvenik pri misiji Parker dr. Adam Szabo.
V naslednjih nekaj minutah pa na Sonce, kjer je – si lahko predstavljamo – strahotno vroče. V notranjosti Sonca poteka fuzija, torej zlivanje vodika v helij, ta področja so nepredstavljivo gosta, temperatura in tlak pa posledično izjemno visoka. Vse to vpliva na to, da potrebujejo delci, da se prebijejo na površje Sonca na sto tisoče, celo milijone let, potem ko so 200-krat večji razdalji od površja Sonca do Zemlje kos v pičlih osmih minutah. Da je Sonce prav zares impresivna zvezda, se strinja naša naslednja sogovornica dr. Sonja Jejčič, ki je doktorirala iz solarne fizike in je edina v Sloveniji, ki se profesionalno ukvarja s Soncem.
»Dnevna svetloba je tista, ki naredi prostor živ«, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki sodeluje pri številnih prenovah stavb kulturne dediščine, zadnji odmevni sta bili Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani. Najlepše oblikovano svetlobo je doživela v kapeli Bagswerd, arhitekta Jerna Utzona pri Kopenhagnu.
To bodo zadnje delovne besede Slavka Bobovnika pred televizijsko kamero preden odide v pokoj.
Aljoša in Matjaž sta pred desetletji v Angliji kupila okrasni darilni trak. Uporabila sta ga pri okraševanju steklenice, ki sta jo podarila prijatelju. To isto steklenico s tako prepoznavnim trakom, da ga ni bilo mogoče zamenjati za kakšnega drugega, sta čez čas dobila nazaj. Za darilo. A ne od istega prijatelja, ki sta mu jo podarila. Simon pravi, da je podaril knjigo in jo čez čas dobil nazaj. Kot darilo za rojstni dan od druge osebe, torej ne od tiste, ki ji je knjigo podaril za božička. Tomaž ima prijatelja, ki mu je to šlo blazno na živce in je na steklenice zalepil nalepke od svoje firme. Tako je poskrbel, da se vračajo samo prijatelji, ne pa tudi steklenice
Z dr. Dušanom Plutom o še enem pomembnem avtogolu, ki nam ga bodo zabili svetovni politiki v Katovicah
Predsednik katalonske vlade Quim Torra je prejšnji teden obiskal Slovenijo. In dobil neformalno politično podporo katalonskim sanjam o samostojnosti. S poudarjanjem in zgledovanjem po slovenski osamosvojitveni poti, je sprožil nov bes uradne španske politike. Katalonsko-španski odnosi se pred začetkom sojenja 18 katalonskim voditeljem ponovno zaostrujejo.56-letni Quim Torra je nekdanji odvetnik in knjižni založnik, od marca letos pa predsednik katalonske vlade. V intervjuju za Val 202 je spregovoril o vizijah in strategijah za morebitno katalonsko samostojnost, političnem in ljudskem uporu, povezavah s Slovenijo. Od slovenskih pisateljev, ki so mu pripravili tudi ohrabrujoči recital, je v dar dobil knjigo Ivana Cankarja v angleščini. Takoj ga je navdušil citat o sanjah. Obiskal je tudi dom enega izmed španskih borcev v Medvodah in se pogovarjal o gospodarskem sodelovanju s slovenskimi podjetji. Poleg trme Katalonce in Slovence po njegovem mnenju druži tudi podoben smisel za humor … S katalonskim predsednikom se je pogovarjal Luka Hvalc.
Frank Sinatra bi danes, 12. 12., praznoval svoj rojstni dan. Žal že pokojni glasbenik si je želel, da bi se ga spominjali po glasbenih inovacijah, čudovitem življenju in petju. “Da bi nekoč, čez mnogo let, nekdo pel tako kot jaz.”
Novinar Gašper Andrinek je bil v središču Strasbourga, ko se je zgodil strelski napad. Ljudje so bežali in se skrivali, tudi v stanovanja neznancev. Dvajset se jih je stiskalo v tujem stanovanju sočutnih domačinov in spremljalo poročanje domačih medijev. Ko je prispela informacija o prvi smrtni žrtvi, so se – neznanci, združeni v grozi – povezali v žalosti. A jih je povezala tudi človečnost, na varno so umikali tiste, ki se sami niso mogli. Gospod na invalidskem vozičku je po informaciji o prvi smrtni žrtvi predlagal minuto molka. Obraze so oblile solze.
Neveljaven email naslov