Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poljski profesor ustavnega prava Wojciech Sadurski opozarja, da se na Poljskem od leta 2015 dogaja erozija demokracije. Že dolgo proučuje dogajanje na Poljskem in Evropski uniji. O tem je napisal več knjig, njegova zadnja je izšla lani z naslovom Poljski ustavni zlom (Poland's Constitutional Breakdown).
Poljski profesor ustavnega prava Wojciech Sadurski opozarja, da se na Poljskem od leta 2015 dogaja erozija demokracije
Profesor Wojciech Sadurski že dolgo preučuje dogajanje na Poljskem in v Evropski uniji. O tem je napisal več knjig, njegova najnovejša je izšla lani z naslovom Poljski ustavni zlom (Poland's Constitutional Breakdown).
"To, kar se na Poljskem dogaja od leta 2015, je samo en korak svetovnega vala populističnega avtoritarizma, to pomeni erozijo demokracije, ne z nasilnim državnim udarom, ampak s postopnimi koraki avtoritarnih vodij, ki so v začetni stopnji na oblast prišli po demokratični poti, potem pa korak za korakom spreminjali pravila igre ter ugrabili državni aparat na način, da so si skoraj popolnoma zagotovili vnovično izvolitev."
Po njegovem mišljenju Poljska v tem primeru spada v enako kategorijo kot Madžarska, kjer vlada Viktor Orban, ali Turčija, kjer vlada Redžep Tajip Erdogan. “Na drugi strani pa imamo primere, kjer različnim populističnim voditeljem v drugih državah, tako v Sloveniji kot tudi v Franciji, Veliki Britaniji …, kjer še niso prišli na oblast ali pa če so prišli na oblast – še ni uspelo fundamentalno spremeniti strukture vladanja. Ustavni strukturi je na neki način uspelo zadržati omejitve svoje zmogljivosti. Poglejte, kaj se je zgodilo Donaldu Trumpu. Trump je primerek populista, ki se ne meni za ustavo, nadzor in ravnovesje ter svoboščine. Ampak narediti ni mogel nič. Ameriška ustavna struktura, vključno z močjo sodišč in federalizma, je tako robustna in trdoživa, da ji tudi tako ciničen politik, kot je Trump, ni mogel priti do živega, in tako zdaj spremljamo njegov patatičen, žalosten in neeleganten odhod. Ampak ne glede na to v novejših demokracijah, kot sta Poljska in Madžarska, kjer demokratične strukture niso bile nikoli okrepljene in so izjemno šibke, te strukture niso proizvedle nobene vidne ovire za voditelje, kot sta Viktor Orban ali Jaroslaw Kaczynski.”
Njegova knjiga govori o analizi postopnih korakov, kako se je to zgodilo. Kako je Kaczynskemu na Poljskem s tem, ko je sledil poti Viktorja Orbana, včasih celo do črke natančno, uspelo podjarmiti razumno in dobro delujočo, ampak zelo mlado in krhko demokracijo.
Za profesorja Sadurskega je vloga Evropske unije izjemno pomembna. Raziskoval je tudi možnosti, kako se je Evropska unija pripravila na razmere, če katera od novih članic ne bi igrala po novih pravilih in da se bodo spremenile v populistične ali avtoritarne ali nedemokratične ureditve. "Na neki način me vse skupaj ni presenetilo, da je bila Unija na to pripravljena. Obenem pa me ni presenetilo to, da je Unija relativno neučinkovita v zaustavljanju teh nedemokratičnih razvojev. Veliko mojih kolegov in prijateljev po svetu misli, da to pomeni, da je Evropska unija ničvredna. Če ne more nič storiti glede svojih članic, kot je recimo ravnanje Poljske in Madžarske, potem to pomeni, da je Evropska unija brezupna. Sam ne mislim tako pesimistično. Prepričan sem, da je Evropska unija zgrajena na način, da omejuje svojo učinkovitost, ampak to ne pomeni, da je neučinkovita. Ne glede na to je Evropska unija pravna skupnost. Pravo je njen najpomembnejši motor. Pravo pa je tako kot vsepovsod zelo počasno v svojih dejanjih in formalistično. Včasih se razburimo, zakaj sodniki potrebujejo toliko časa, da odločijo. Vsi se razburjamo, ampak to je narava prava! Obstajajo procedure, ki se morajo izvršiti."
"Evropska unija ima svoj učinek, ampak ima tudi svoje meje. Ostajam velik zagovornik Evropske unije. Vedno pa dodam: Evropska unija ne bo prinesla demokracije na Poljsko, Madžarsko ali v katero koli drugo članico, demokracije ne bo zagnala na novo. Vse, kar lahko naredi, je, da pomaga nam, demokratom v teh državah, ampak na koncu so vedno ljudje tisti, ki lahko na novo zaženejo demokracijo. Bruselj, Luksemburg, Strasbourg tega ne bodo storili, to morajo storiti ljudje v Varšavi, Budimpešti ali pa Ljubljani, če je treba."
Poljski profesor ustavnega prava Wojciech Sadurski opozarja, da se na Poljskem od leta 2015 dogaja erozija demokracije. Že dolgo proučuje dogajanje na Poljskem in Evropski uniji. O tem je napisal več knjig, njegova zadnja je izšla lani z naslovom Poljski ustavni zlom (Poland's Constitutional Breakdown).
Poljski profesor ustavnega prava Wojciech Sadurski opozarja, da se na Poljskem od leta 2015 dogaja erozija demokracije
Profesor Wojciech Sadurski že dolgo preučuje dogajanje na Poljskem in v Evropski uniji. O tem je napisal več knjig, njegova najnovejša je izšla lani z naslovom Poljski ustavni zlom (Poland's Constitutional Breakdown).
"To, kar se na Poljskem dogaja od leta 2015, je samo en korak svetovnega vala populističnega avtoritarizma, to pomeni erozijo demokracije, ne z nasilnim državnim udarom, ampak s postopnimi koraki avtoritarnih vodij, ki so v začetni stopnji na oblast prišli po demokratični poti, potem pa korak za korakom spreminjali pravila igre ter ugrabili državni aparat na način, da so si skoraj popolnoma zagotovili vnovično izvolitev."
Po njegovem mišljenju Poljska v tem primeru spada v enako kategorijo kot Madžarska, kjer vlada Viktor Orban, ali Turčija, kjer vlada Redžep Tajip Erdogan. “Na drugi strani pa imamo primere, kjer različnim populističnim voditeljem v drugih državah, tako v Sloveniji kot tudi v Franciji, Veliki Britaniji …, kjer še niso prišli na oblast ali pa če so prišli na oblast – še ni uspelo fundamentalno spremeniti strukture vladanja. Ustavni strukturi je na neki način uspelo zadržati omejitve svoje zmogljivosti. Poglejte, kaj se je zgodilo Donaldu Trumpu. Trump je primerek populista, ki se ne meni za ustavo, nadzor in ravnovesje ter svoboščine. Ampak narediti ni mogel nič. Ameriška ustavna struktura, vključno z močjo sodišč in federalizma, je tako robustna in trdoživa, da ji tudi tako ciničen politik, kot je Trump, ni mogel priti do živega, in tako zdaj spremljamo njegov patatičen, žalosten in neeleganten odhod. Ampak ne glede na to v novejših demokracijah, kot sta Poljska in Madžarska, kjer demokratične strukture niso bile nikoli okrepljene in so izjemno šibke, te strukture niso proizvedle nobene vidne ovire za voditelje, kot sta Viktor Orban ali Jaroslaw Kaczynski.”
Njegova knjiga govori o analizi postopnih korakov, kako se je to zgodilo. Kako je Kaczynskemu na Poljskem s tem, ko je sledil poti Viktorja Orbana, včasih celo do črke natančno, uspelo podjarmiti razumno in dobro delujočo, ampak zelo mlado in krhko demokracijo.
Za profesorja Sadurskega je vloga Evropske unije izjemno pomembna. Raziskoval je tudi možnosti, kako se je Evropska unija pripravila na razmere, če katera od novih članic ne bi igrala po novih pravilih in da se bodo spremenile v populistične ali avtoritarne ali nedemokratične ureditve. "Na neki način me vse skupaj ni presenetilo, da je bila Unija na to pripravljena. Obenem pa me ni presenetilo to, da je Unija relativno neučinkovita v zaustavljanju teh nedemokratičnih razvojev. Veliko mojih kolegov in prijateljev po svetu misli, da to pomeni, da je Evropska unija ničvredna. Če ne more nič storiti glede svojih članic, kot je recimo ravnanje Poljske in Madžarske, potem to pomeni, da je Evropska unija brezupna. Sam ne mislim tako pesimistično. Prepričan sem, da je Evropska unija zgrajena na način, da omejuje svojo učinkovitost, ampak to ne pomeni, da je neučinkovita. Ne glede na to je Evropska unija pravna skupnost. Pravo je njen najpomembnejši motor. Pravo pa je tako kot vsepovsod zelo počasno v svojih dejanjih in formalistično. Včasih se razburimo, zakaj sodniki potrebujejo toliko časa, da odločijo. Vsi se razburjamo, ampak to je narava prava! Obstajajo procedure, ki se morajo izvršiti."
"Evropska unija ima svoj učinek, ampak ima tudi svoje meje. Ostajam velik zagovornik Evropske unije. Vedno pa dodam: Evropska unija ne bo prinesla demokracije na Poljsko, Madžarsko ali v katero koli drugo članico, demokracije ne bo zagnala na novo. Vse, kar lahko naredi, je, da pomaga nam, demokratom v teh državah, ampak na koncu so vedno ljudje tisti, ki lahko na novo zaženejo demokracijo. Bruselj, Luksemburg, Strasbourg tega ne bodo storili, to morajo storiti ljudje v Varšavi, Budimpešti ali pa Ljubljani, če je treba."
Napočil je čas, ko bo treba kakšno od novih pridobitev oziroma daril zamenjati
Kresnička je žival, ki ima svetel organ na koncu zadka in jo lahko občudujemo poleti na travnikih. Kresnička je tudi odsevnik, ki ga je dobro nositi s seboj v temi, in je svetlobna paličica, ki spušča svetlobne zvezdice. No, Kresnička pa je tudi tekmovanje iz naravoslovja, ki je namenjeno otrokom od 1. do 7. razreda in tako rekoč odpravlja strah pred eksperimentiranjem. Čas na to, ko smo sedeli v šolskih klopeh, so nam pomagali osvežiti Žiga, Dino, Karim, Neža, Neli in Franka – sedemletni šolarji, ki obiskujejo OŠ Vide Pregarc, in tekmovalci na prihodnji Kresnički.
Božič ne bi bil božič brez vonjev po cimetu, medu in ostalih ‘zimskih’ začimbah. In nič bolj ne diši po božiču kot medenjaki. Izdelovanje medenega peciva ima v Evropi več kot tisoč letno tradicijo, k nam naj bi umetnost izdelovanja medenjakov prišla okoli 10. stoletja iz Bližnjega vzhoda Medeni kruh in medenjake poznajo po vsej Evropi, od države do države pa se precej razlikujejo. V srcu Alzacije dobrih 30 kilometrov južno od Strasbourga leži vas Gertwiller, kjer se ljudje ukvarjajo ali z vinogradništvom ali pa izdelavo medenjakov. V vasi, ki šteje vsega okoli 900 duš še vedno deluje kar 5 obratov, kjer izdelujejo po vsej Franciji poznan pain d’épices ali medeni kruh oz. medeno pecivo vseh vrst.
V teh dneh živimo v navidezni pravljici, v kateri gledamo lučke, živimo srečno in zadovoljno, sedimo ob obloženih mizah v krogu svojih najbližjih. Pa ni povsod tako. Starci, sedem veličastnih in dva režiserja, so Tatjani Pirc pripovedovali o starosti in staranju, za to priložnost pa tudi o božiču.
Zjutraj nas je pozdravil Janez Evangelist Rus, igralec, smučar in vlogerski duhovnik, ki se o smislu šefovih zamisli še najraje sprašuje med bukvami. O božiču, bukvah in o tem, kaj bi imel zveličar napisano na FB profilu, če bi ga imel. - Z njim se je pogovarjal Miha Šalehar.
Ob zimskem solsticiju nas dnevna svetloba spremlja le dobro tretjino dneva, zakaj si ne bi zato vsaj umetno pričarali malo sonca? Odpravljamo se torej k naši najbližji zvezdi. Zakaj jo kljub bližini še vedno slabo poznamo, kako to, da vsakih nekaj let muhasto vzroji in nad nas pihne Sončev veter, in kje v umetnosti sonce sveti še posebej gorko?
Pesnik in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj, ki ga mnogi imenujejo tudi znanstvenik, ker v svojo poezijo na premišljen način vključuje tudi svoje znanstvene premisleke, je v rani mladosti svojo prvo pesem posvetil prav soncu.
Na zimski solsticij je že nekaj let v navadi, da nekateri kinematografi organizirajo Noč kratkih filmov, tudi v Slovenski kinoteki. Med njimi je veliko klasičnih, posnetih še na 33 mm filmskem traku, razlaga Varja Močnik, programska vodja Slovenske Kinoteke, režiserka in filmska kritičarka.
Nekaj zanimivih dejstev o Soncu, ki jih je zbral novinar rtvslo.si Aljoša Masten.
Sinoči, malo pred polnočjo je nastopil letošnji zimski solsticij. To je tista točka v letu, ko je dan najkrajši, ko Sonce opravi navidezno najkrajšo pot čez nebo in to po najnižji tirnici. Danes so ob vsej tehnologiji, ki nas obkroža, bolj kot ne slepi za tovrstne pojave, nekdaj, v preteklih kulturah pa je potovanje Sonca čez nebo predstavljalo ključen steber razlaganja časa.
Danes smo na Valu 202 na posebni misiji k Soncu. Slišali smo, kaj je nekdaj in ponekod še danes pomenil zimski solsticij, in se dotaknili Sonca kot zvezde, ki je v marsičem znanstvenikom še vedno velika uganka. Prav zato so poleti proti njemu izstrelili sondo Parker, ki ga bo preučevala prihodnjih sedem let. Nasina misija, ki velja za eno od bolj atraktivnih letos, bo v marsičem prelomna in bo postavljala rekorde. Nekaj jih je že, je Maji Ratej potrdil Nasin znanstvenik pri misiji Parker dr. Adam Szabo.
V naslednjih nekaj minutah pa na Sonce, kjer je – si lahko predstavljamo – strahotno vroče. V notranjosti Sonca poteka fuzija, torej zlivanje vodika v helij, ta področja so nepredstavljivo gosta, temperatura in tlak pa posledično izjemno visoka. Vse to vpliva na to, da potrebujejo delci, da se prebijejo na površje Sonca na sto tisoče, celo milijone let, potem ko so 200-krat večji razdalji od površja Sonca do Zemlje kos v pičlih osmih minutah. Da je Sonce prav zares impresivna zvezda, se strinja naša naslednja sogovornica dr. Sonja Jejčič, ki je doktorirala iz solarne fizike in je edina v Sloveniji, ki se profesionalno ukvarja s Soncem.
»Dnevna svetloba je tista, ki naredi prostor živ«, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki sodeluje pri številnih prenovah stavb kulturne dediščine, zadnji odmevni sta bili Plečnikova hiša in Švicarija v Ljubljani. Najlepše oblikovano svetlobo je doživela v kapeli Bagswerd, arhitekta Jerna Utzona pri Kopenhagnu.
To bodo zadnje delovne besede Slavka Bobovnika pred televizijsko kamero preden odide v pokoj.
Aljoša in Matjaž sta pred desetletji v Angliji kupila okrasni darilni trak. Uporabila sta ga pri okraševanju steklenice, ki sta jo podarila prijatelju. To isto steklenico s tako prepoznavnim trakom, da ga ni bilo mogoče zamenjati za kakšnega drugega, sta čez čas dobila nazaj. Za darilo. A ne od istega prijatelja, ki sta mu jo podarila. Simon pravi, da je podaril knjigo in jo čez čas dobil nazaj. Kot darilo za rojstni dan od druge osebe, torej ne od tiste, ki ji je knjigo podaril za božička. Tomaž ima prijatelja, ki mu je to šlo blazno na živce in je na steklenice zalepil nalepke od svoje firme. Tako je poskrbel, da se vračajo samo prijatelji, ne pa tudi steklenice
Z dr. Dušanom Plutom o še enem pomembnem avtogolu, ki nam ga bodo zabili svetovni politiki v Katovicah
Predsednik katalonske vlade Quim Torra je prejšnji teden obiskal Slovenijo. In dobil neformalno politično podporo katalonskim sanjam o samostojnosti. S poudarjanjem in zgledovanjem po slovenski osamosvojitveni poti, je sprožil nov bes uradne španske politike. Katalonsko-španski odnosi se pred začetkom sojenja 18 katalonskim voditeljem ponovno zaostrujejo.56-letni Quim Torra je nekdanji odvetnik in knjižni založnik, od marca letos pa predsednik katalonske vlade. V intervjuju za Val 202 je spregovoril o vizijah in strategijah za morebitno katalonsko samostojnost, političnem in ljudskem uporu, povezavah s Slovenijo. Od slovenskih pisateljev, ki so mu pripravili tudi ohrabrujoči recital, je v dar dobil knjigo Ivana Cankarja v angleščini. Takoj ga je navdušil citat o sanjah. Obiskal je tudi dom enega izmed španskih borcev v Medvodah in se pogovarjal o gospodarskem sodelovanju s slovenskimi podjetji. Poleg trme Katalonce in Slovence po njegovem mnenju druži tudi podoben smisel za humor … S katalonskim predsednikom se je pogovarjal Luka Hvalc.
Frank Sinatra bi danes, 12. 12., praznoval svoj rojstni dan. Žal že pokojni glasbenik si je želel, da bi se ga spominjali po glasbenih inovacijah, čudovitem življenju in petju. “Da bi nekoč, čez mnogo let, nekdo pel tako kot jaz.”
Novinar Gašper Andrinek je bil v središču Strasbourga, ko se je zgodil strelski napad. Ljudje so bežali in se skrivali, tudi v stanovanja neznancev. Dvajset se jih je stiskalo v tujem stanovanju sočutnih domačinov in spremljalo poročanje domačih medijev. Ko je prispela informacija o prvi smrtni žrtvi, so se – neznanci, združeni v grozi – povezali v žalosti. A jih je povezala tudi človečnost, na varno so umikali tiste, ki se sami niso mogli. Gospod na invalidskem vozičku je po informaciji o prvi smrtni žrtvi predlagal minuto molka. Obraze so oblile solze.
Neveljaven email naslov