Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.
Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike
"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."
Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."
Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami. Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.
Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."
Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.
"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."
Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva. Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.
Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.
"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."
Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.
Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.
"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."
Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.
"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."
Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil, če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.
Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno, ki nosi naslov po Stendhalovem romanu, pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.
Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.
Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …
"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."
Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke. Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."
"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.
Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike
"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."
Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."
Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami. Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.
Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."
Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.
"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."
Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva. Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.
Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.
"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."
Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.
Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.
"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."
Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.
"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."
Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil, če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.
Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno, ki nosi naslov po Stendhalovem romanu, pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.
Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.
Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …
"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."
Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke. Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."
Dj Sunnysun ali Sunny Al Saleh je Slovenski hiphopovski sceni dobro poznan. Je producent, raper, ustvarjalec bitov, didžej, lastnik trgovine z vinilnimi ploščami BigNose, ima pa tudi svojo založbo Big Nose Ent. Sunnyjevi glasbi lahko prisluhnete na njegovem Bandcamp ali Soundcloud profilu. Rodil se je na Rijeki, se med osnovno šolo preselil v Slovenijo in se zelo mlad in zelo kmalu začel spogledovati s hiphopom. V devetdesetih so se s prijatelji zbirali pred Cankarjem, nekateri so iskali ljubezen, se družili, drugi pa so freestylali in ob koncih tedna obiskovali kinematografe, kjer so se vrteli skejtarski filmi. Ob koncu so si zapisovali, katere skladbe so se v filmih predvajale, nato pa zavili do prve trgovine z vinilkami ter kasetami in kupili, kar je bilo na voljo. To je bil začetek. Pozneje ga je strast do glasbe peljala v Skopje, kjer je študiral hiphop in začel odkrivati svet vzorčenja. Nekje v srednjih dvajsetih se je odločil, da se bo s hiphopom začel ukvarjati profesionalno, za to pa je ključnega pomena zelo široko poznavanje glasbe. Sunny jo odkriva na veliko načinov: prek interneta, prijateljev, kaset, cedejev, najraje pa prek vinilnih plošč. "Vsako nedeljo sem bil ob 6.00 zjutraj na bolšjaku. Največ sem iskal jugo džez, ker me je to zanimalo. Petrovič, Gojkovič, Privšek, Adamič ... to so bli naši skladatelji, ki so igrali črnsko glasbo. Iz tega smo delali veliko hiphopa. Imel pa sem tudi letake 'odkupujem gramofonske plošče'. Šli smo do vseh blokov in metali v nabiralnike na Fužinah, v Šiški. Klicali so nas, vzemite, to vam dam zastonj, jaz sem to hotela vreči v smeti." V hiphop verjame in ga živi, zato ga tudi skuša prenašati naslednjim generacijam. Ob pomoči kolegov že osem let organizira Dj telovadnice – serijo delavnic, kjer mladim predstavljajo ustvarjalno moč hiphopovske kulture in jih kot didžeji oziroma producenti spoznavajo z osnovami tehnik in produkcije. "Največje težave pri ustvarjanju so ego problemi, ko hočeš, da je nekaj perfektno. S tem se tudi srečujejo mladi in toliko študirajo perfekcijo zvoka, da noter ni nič glasbenosti. To se sliši potem tehnično fenomenalno, ampak komad je pa zanič." Samplanje oziroma vzorčenje je proces ustvarjanja nove glasbe iz že obstoječih posnetkov oz. delov posnetkov (semplov), ki se jih smiselno vkomponira v drugo skladbo. Vzorec je lahko kateri koli del skladbe. Lahko vsebuje elemente ritma, melodije, govora, petja, efektov.
Na prvi spletni poslovni forum Fakultete za elektrotehniko so naslovili enega ključnih izzivov slovenskega gospodarstva – dvig dodane vrednosti. Pomemben del rešitve se skriva v učinkovitem sodelovanju med gospodarsko in akademsko sfero, ki ima dva stebra: kadrovskega in razvojno-raziskovalnega. Zaradi naglega razvoja morajo na fakulteti nenehno posodabljati predmete in učne programe. Hitremu tehnološkemu napredku težko sledijo tudi v gospodarstvu in prav tovrstni dogodki predstavljajo priložnost za združitev moči in krepitev sodelovanja.
Psihoanalitik Pavel Fonda se s človeško psiho ukvarja že desetletja.Po njegovem mnenju je paradoksalno, da se je z epidemijo koronavirusne bolezni še dodatno povečalo nezaupanje v znanost, čeprav ravno ta ista znanost sodobnemu človeku omogoča boljše in daljše življenje. V časih, ko se stopnjujejo napetosti vseh vrst, zato opominja, da je vsak človek del družbenega metabolizma in vanj prispeva v dobrem in slabem. V pogovoru pa tudi o tesni slovenski dvomilijonski stvarnosti.
Ob svetovnem dnevu Romov o težavah šolanja romskih otrok na daljavo med pandemijo in drugačnim vrednotenjem izobrazbe. Socialna delavka Mojca Vegelj pravi, da je najprej treba razumeti okoliščine, v katerih romski otroci živijo.
V zadnjem času, ko svet, kar se potovanj tiče, ni več tako majhen, je dragocena vsaka priložnost za obisk bolj oddaljenih dežel. Izkoristil jo je tudi Sandi Škvarč, ki je ekipo Dobovca, slovenske državne prvake v dvoranskem nogometu, spremljal na gostovanju v kazahstanskem Almatyju, kjer so priigrali nastop na zaključnem turnirju lige prvakov. Ob športnih je iskal tudi druge zgodbe o tej državi in osrednjo našel v restavraciji z imenom Trieste, ki jo je pred leti v Almatyju odprl gostinec iz Rogaške Slatine.
Število prostovoljcev v Afriki se je v zadnjem letu zaradi pandemije občutno zmanjšalo, kar predstavlja velik manko za tamkajšnje ljudi. Tina Mele se je navkljub vsem omejitvam odločila pomagati v Gambiji, 18 dni je pomagala v vrtcu. Tam se je pridružila še eni Slovenki, Jasmini Kozinc, ki za stalno živi in deluje v Afriki. Kakšne so zdravstvene, gospodarske in družbene razmere v Gambiji, ki je močno prizadeta tudi zaradi izpada turizma?
Vrtci ob ponovnem zaprtju sprejemajo samo otroke staršev, ki delajo v kritični infrastrukturi. Potrdilo o delu v kritični infrastrukturi morata predložiti oba starša. Kakšne so stiske staršev in na kaj opozarja Skupnost vrtcev Slovenije?
Ostanite, kjer ste in si nadenite masko! Kaj velja od 1. do 11. aprila? Kaj obratuje? Kaj je zaprto? Za koga to ne velja?
Samplanje oziroma vzorčenje je proces ustvarjanja nove glasbe iz že obstoječih posnetkov oz. delov posnetkov (semplov), ki se jih smiselno vkomponira v drugo skladbo. "Semplanje je to, da iz enega sveta vzameš košček, ki te prevzame, in narediš en svoj nov svet." – Ghet Vzorec je lahko kateri koli del skladbe. Lahko vsebuje elemente ritma, melodije, govora, petja, efektov. "Ta košček, ki ga iz skladbe vzameš, je lahko le začeten intro, drumline, neki efekt, del vokala, lahko je samo neki govor, lahko je le izdih!" – Dj Zeds Čar vzorčenja je v iskanju starih beatov, melodij, ki so posneti v točno določenem času in s točno določenim pridihom, energijo in zvokom. Vzorce lahko potem nanašamo večkrat, jim spreminjamo tonaliteto, tempo, jih loopamo, torej dajemo v zanke. Skozi leta je postalo vzorčenje predvsem a ne ekskluzivno domena v hip hopu, ki se je iz semplanja pravzaprav razvil. Tako je namreč nastala večina podlag – najprej za breakdance, pozneje še za rap. V naslednjih epizodah bodo z nami domači glasbeni ustvarjalci in semplarji Dj Sunny Sun (Sunny Al Saleh), Ghet (Benjamin Džinić) in DJ Zeds (Zvezdan Simić), ki bodo opisovali svojo pot do semplanja, njihov način odkrivanja, sortiranja, kombiniranja in produciranja glasbe.
Janez Janša, avtor, režiser, performer in raziskovalec sodobnih umetnosti po skoraj dveh desetletjih koncuje vodenje Zavoda Maska. O minulem delu, o gledališcu in kulturi v casu epidemije pa tudi o umetniškem delu doma in v tujini je spregovoril z Natašo Štefe.
Janez Janša, avtor, režiser, performer in raziskovalec sodobnih umetnosti po skoraj dveh desetletjih koncuje vodenje Zavoda Maska. O minulem delu, o gledališcu in kulturi v casu epidemije pa tudi o umetniškem delu doma in v tujini je spregovoril z Natašo Štefe.
Včeraj se je v Cankarjevem domu začel 23. Festival dokumentarnega filma. 20 celovečernih in štiri kratke filme si je zaradi epidemije mogoče ogledati kar z domačega kavča. Med njimi je tudi aktualen in družbenokritičen film Ujete v medmrežju, v katerem sta se češka režiserja Barbora Chalupova in Vít Klusák lotila filmskega eksperimenta. Na igralski avdiciji sta izbrala tri polnoletna dekleta. Ustvarili so jim lažne spletne profile 12-letnic. Filmski eksperiment je postopoma postal družbena intervencija, saj je pripeljal do konkretnih obtožb. Gost v pogovoru je Andrej Motl, sodelavec Spletnega očesa.
Kdaj bodo Trisa izpustili v naravo, kaj se od njega pričakuje in kako poteka projekt ponovne naselitve risov iz Romunije in Slovaške v Slovenijo in Hrvaško?
Slikar Fortunat Bergant je eden od glavnih predstavnikov slovenskega baročnega slikarstva. S svojimi deli je močno vplival na umetnostno podobo dežele druge polovice 18. stoletja, v kateri je živel in ustvarjal. Po sedemdesetih letih od zadnje pregledne razstave Bergantovega slikarstva in ob jubilejni tristoti obletnici njegovega rojstva so v Narodni galeriji postavili na ogled slikarjeva najbolj reprezentativna dela, s katerimi orisujemo zgodbo o življenju in delu najbolj "našega", "enigmatičnega" in "posebnega" umetnika.
Letošnji 15. marec – svetovni dan pravic potrošnikov – je posvečen problematiki onesnaževanja okolja s plastiko. V Evropski uniji letno porabimo kar 16 milijard kavnih lončkov. V Sloveniji se je količina plastike v zadnjih nekaj letih povečala za enormnih 50 kilogramov na gospodinjstvo, kar nas opozarja na to, da moramo drastično ukrepati, če želimo kaj spremeniti.
Matej Bradaškja se je v zadnjih letih posvetil alpinističnemu, ekstremnemu smučanju, za kar so pomembne dobre osnove, ki jih je v otroških letih pilil na urejenih progah. Za seboj ima več sto spustov z vrhov v Sloveniji in tujini, med drugim je bil tudi član 13-dnevne odprave Ivice Kostelića v osrčje Islandije spomladi 2019, o kateri so posneli polurni dokumentarni film Skiing the fire ring. V pogovoru več pove o čarih zimskih vzponov, pripravah in previdnosti ter na drugi strani tudi o tveganju v nevarnih razmerah.
V relativno mirni soseski Aten Nea Smirni so policisti v nedeljo nadzirali in preverjali upoštevanje ukrepov proti širjenju novega koronavirusa. Tako so po poročanju številnih prič in medijev pristopili tudi do družin, ki so se na kratko ustavili in hoteli na klopeh odpočiti. Policisti so jih zaradi tega želeli kaznovati z denarno kaznijo, s čimer se prisotni niso strinjali. Pri tem so jih podprli tudi mimoidoči ter se zapletli v spor s policisti, ki so zaradi tega poklicali okrepitve. Naenkrat so mlajšega moškega, ki se je zapletel v verbalni spor s policisti, slednji začeli s palicami brutalno pretepati. Kmalu je po družabnih omrežjih zaokrožil video in še isti dan se je mobilizirala množica ljudi v podporo pretepenemu.
S prvimi toplimi spomladanskimi deževnim nočmi, kmalu po sončnem zahodu, postanejo aktivne tudi dvoživke, ki se iz gozdov, kjer prezimujejo, selijo na mrestišča, kjer se parijo in odlagajo jajca. Pri tem pa prečkajo tudi ceste in ker je smrtnost dvoživk na cestah eden izmed poglavitnih dejavnikov ogrožanja njihovih vrst, pri nas že vrsto let poteka prenašanje teh čez cesto. Leta 2019 se je začel tudi mednarodni LIFE projekt AMPHICON. Glavni namen le-tega je ohranjanje dvoživk in obnova njihovih habitatov. V Centru za kartografijo favne in flore pa so vzpostavili informacijski center za varstvo dvoživk Slovenije, katerega namen je povezati ljudi, ki se pri nas ukvarjajo z varstvom dvoživk.
Kakšen mesec pred velikonočnimi prazniki, ki so za turistične delavce prvi predsezonski izziv in eden od pokazateljev, kako uspešna bo celotna sezona, smo v Portorožu preverjali, kako so v teh negotovih razmerah na prvi naval gostov pripravljeni na Obali.
Neveljaven email naslov