Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.
Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike
"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."
Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."
Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami. Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.
Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."
Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.
"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."
Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva. Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.
Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.
"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."
Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.
Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.
"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."
Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.
"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."
Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil, če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.
Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno, ki nosi naslov po Stendhalovem romanu, pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.
Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.
Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …
"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."
Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke. Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."
"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.
Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike
"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."
Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."
Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami. Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.
Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."
Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.
"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."
Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva. Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.
Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.
"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."
Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.
Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.
"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."
Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.
"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."
Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil, če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.
Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno, ki nosi naslov po Stendhalovem romanu, pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.
Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.
Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …
"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."
Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke. Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."
V Planici so obiskovalci in gledalci vajeni bele snežne kulise, ki je odlično ozadje tekmam v smučarskih poletih. A letošnje tekme na svetovnem prvenstvu so nekaj posebnega, saj potekajo sredi decembra, to pa je za Planico neobičajen termin. Vremenskih zagotovil za zadostno količino snega torej ni bilo, zato so se organizatorji morali pripraviti in shraniti sneg, ki je zapadel prejšnjo zimo. A kako sneg sploh shranjujejo in kako ga lahko ponovno uporabijo? Strokovnjaki in vremenoslovci v Planici razložijo sistem in zahteve shranjevanja snega.
Pred 40 leti je pred poslopjem večstanovanjske zgradbe Dakota, v zahodnem delu Manhattna, Mark Chapman dvakrat v hrbet in dvakrat v rame ustrelil legendarnega glasbenika, umetnika in aktivista Johna Lennona. Svoje spomine, čustva in odnos z Johnom Lennonom je z nami delil kitarist zasedbe Karamela in nekdanji član zasedb Kameleoni, September, Srce in Faraoni Marijan Maliković. "Njegova smrt me je zelo prizadela. Videl sem, kako je svet plitek, kako hitro pride do strela. V celi svetovni kulturi se je nekaj zlomilo. Če so lahko njega, potem so lahko vsakega. To me je razžalostilo. Čeprav se z njim nisem strinjal, je bil močen človek. Ta potrtost je trajala veliko časa, nisem bil več jaz."
V tednu, ko je zapadel prvi sneg, se običajno začnejo misli in priprave na smučarsko sezono pri velikem številu ljubiteljev tega športa. A letošnje razmere smučarsko sezono na slovenskih smučiščih postavljajo pod vprašaj - zaradi ukrepov še ni jasno, kdaj in na kakšen način bi lahko zagnali naprave ter kako bodo morali svoje obnašanje prilagoditi tudi smučarji. V Kranjski Gori se o pripravah na sezono in trenutnih napovedih pogovarjamo s predstavniki slovenskih smučišč in turističnimi delavci.
Eden največjih športnih dogodkov zime v Sloveniji bo tokrat minil brez značilne kulise tisočih gledalcev z vsega sveta, a to ne zmanjšuje njegovega športnega pomena. Za Planico neobičajen decembrski termin je za organizatorje svetovnega prvenstva v poletih velik zalogaj, zato z vodjem tekmovanja Jelkom Grosom razmišljamo o posebnostih letošnje izvedbe in novostih, ki jih pripravljajo za tekmovanje, ki se bo začelo 10. decembra.
"STA sodi med kritično infrastrukturo države, zato se mi zdi pomembno, da se z njo ravna zelo skrbno. Gradila se je trideset let, podre se lahko zelo hitro," opozarja dr. Dejan Verčič, profesor na Fakulteti za družbene vede, strokovnjak za strateško komuniciranje in odnose z javnostmi, ki je bil soustanovitelj in prvi direktor Slovenske tiskovne agencije.
Idrijski punk band je v zgolj dveh letih delovanja pustil pečat, ki je viden še danes. O njihovi zgodbi in novem albumu, ki izide 4. decembra, z Daretom Kauričem in Dušanom Moravcem. "Punka v naših koncih takrat še ni bilo. Bli smo ena dobra ekipa prjatlov, rekli so, da bodo naredili punk band. Meni se je zdelo to ful zanimivo. Najprej nisem bil impresioniran, ko pa sem slišal Ramonse sem takoj šel do prjatlov in jim reku, če imajo kaj proti temu, da bi špilal z njimi. "- Dare Kaurič Kuzle je bil eden izmed najpomembnejših bendov punk vala pri nas. V obdobju svojega kratkega dvoletnega delovanja (1980-82) je bil band v studiu (žal) le dvakrat, obakrat pod taktirko Radia Študent. A dvakrat je bilo dovolj, da se je ime prijelo in zdržalo v kolektivni zavesti 40 let. Andrej Karoli se je pogovarjal z dvema članoma Kuzel, Dušanom Moravcem (Dule Dule) in Daretom Kauričem. "Predvsem smo bili zelo mladi, neke 16, 17. Čeprav nismo znali dobro špilat, je bla energija dobra in nam je vse dobro zvenelo. Tam smo se našli. Blo je tukaj in zdaj. To je bila muska, ki nas je kot najstnike najbolj zadela." Svoje mesto je skupina dobila tudi na kompilaciji slovenske punkovske glasbe Lepo je ..., izdani leta 1982 pri ZKP RTV Ljubljana, na kateri so tri njihove skladbe. Njihova zgodba se je kot pri večini mladih jugoslovanskih bendov prekinila z zaporednim obveznim služenjem vojaškega roka, po katerem pa se ni nikoli več sestavila. "Idrija je bila v osemdesetih precej siva, po mestu si videl rudarje, penzioniste, paciente s psihiatrije in zdravnike. Najleši prizor je bil 1. september, ko se je s cele primorske pripeljalo nekaj sto mladenk, ki so hodile na vzgojiteljsko šolo. Mešanice vsega tega, kar smo tam videli, se odraža v naših komadih. Ljubezen, zaljubljenost, fasciniranje nad okoljem. Vse je bilo hitro, na špon. To je bila ena slika tega časa." - Dušan Moravec Po 40-ih letih Kuzle pripravljajo nov album, ki bo izšel pri Založbi RTV Slovenija z naslovom - Naredte revolucijo – Za kuzle gre s petnajstimi izvajalci, ki so diskografijo Kuzel obrnili na glavo. Z izzivom so se spoprijeli Noctiferia, Alo!Stari, Dubioza Kolektiv, Pigs Parlament, EightBomb, Grega Skočir & Zoran Čalić, Zmelkoow, Okustični, Nick Kay, Banditi, Koala Voice, Jure Lesar, Shaun Banks, Clockwork Psycho, Haris Pilton in Buni KuZla. Album bo zunaj v petek 4. decembra, kot vinil ali pa digitalni dolpoteg.
Zaključil se je novinarski festival Naprej/Forward. Vsebine si je v preteklih petih dneh prek spleta ogledalo veliko navdušencev in ustvarjalcev kakovostnih novinarskih prispevkov. V preteklih dneh so organizatorji v sklopu festivala pripravili štiri raznolike dogodke v obliki pogovornih oddaj in intervjujev, na katerih so se zvrstili številni gostje. Z njimi smo se lahko dotaknili nekaterih najbolj perečih tem v današnjem medijskem okolju, kot so izzivi znanstvenega poročanja, prepreke pri dopisništvu iz tujine ter nasilje nad novinarji in fotoreporterji. Novinar in kolumnist časnika Dnevnik Ervin Hladnik Milharčič je na okrogli mizi o vsesplošnih pritiskih na novinarje navedel najboljšo obrambo.
Rojena na Ptuju, medicino je študirala v Ljubljani in Beogradu. V Zagrebu je opravila specialistični izpit iz pediatrije; iz neonatologije se je specializirala v Parizu, Zürichu, v Pragi in Moskvi. V Sloveniji je vodila prvi center za nedonošenčke, bila je profesorica za neonatologijo na Ljubljanski medicinski fakulteti. Kot vodja perinatalne službe je prispevala k poenotenju preprečevanja hude zlatenice novorojencev v Sloveniji
O zgodah in nezgodah nogometnega zvezdnika Diega Armanda Maradona smo se pogovarjali s slovenskim opernim pevcem in nogometnim poznavalcem Juanom Vasletom.
Matjaž Radin je ribič, eden redkih pri nas, ki se preživlja izključno z ribištvom in prodajo plodov morja. Kako koronačas vpliva na ribištvo in preživetje peščice preostalih ribičev, kakšen je ulov v teh dneh, kako nadomestiti izpad zaradi zaprtih gostinskih lokalov?
Danes je svetovni dan filozofije, ki ga od leta 2005 na pobudo Unesca zaznamujemo tudi pri nas. Tokratna osrednja tema je umetna inteligenca oziroma življenje v času robotov in transhumanizma, kar je bil tudi naslov današnje virtualne okrogle mize, ki so jo obkrožili dijaki, študentje in profesorji. O izzivi in dilemah, povezanih z umetno inteligenco se je z dr. Olgo Markič, filozofinjo in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, pogovarjal Maj Valerij.
Pred dvema tednoma smo na valu 202 raziskovali ozadja napovedane (Vroči mikrofon link: https://val202.rtvslo.si/2020/10/vroci-mikrofon-240/ ) izselitve nevladnih organizacij z Metelkove 6, saj jim je Ministrstvo za kulturo ob začetku razglašene epidemije poslalo sporazume o »prostovoljni izselitvi« s trimesečnim rokom. Od naše oddaje se je izkazala jasna namera, da Ministrstvo na Metelkovi 6 uredi Prirodoslovni muzej, odvila pa se je tudi seja Odbora za kulturo v Državnem zboru, v kateri so nevladne organizacije z Metelkove 6 predstavile svoje delo in pokazale na svoj prispevek k javnemu dobremu. Po skoraj peturni razpravi so poslanci sprejeli sklep koalicije, s katerim so pozvali Ministrstvo za kulturo in vlado, naj vsem upravičenim najemnikom in uporabnikom Metelkove 6 v sodelovanju z vsemi deležniki v Ljubljani koordinirata zagotovitev nadomestnih prostorov do 1. junija 2021. Sicer pa Metelkova 6 ni edini problem kulturnikov. Več kot 70 institucij in oddelkov ter skoraj 200 posameznikov je na ministra za kulturo naslovilo javno pismo, v katerem mu očitajo ogrožanje delavk in delavcev ter nevladnih organizacij v kulturi, neupoštevanje stroke in neodgovorno gospodarjenje. Kakšen je odziv Ministrstva za kulturo? Prisluhnite.
Poljski profesor ustavnega prava Wojciech Sadurski opozarja, da se na Poljskem od leta 2015 dogaja erozija demokracije. Že dolgo proučuje dogajanje na Poljskem in Evropski uniji. O tem je napisal več knjig, njegova zadnja je izšla lani z naslovom Poljski ustavni zlom (Poland's Constitutional Breakdown).
Feri Lainšček je minuli mesec izdal svoj 30. roman. Naslovil ga je Kurji pastir, v njem pa odstira dolgo potlačene spomine iz svojih najzgodnješih let, ki jih je preživel v Dolencih na Goričkem. Kot pravi priljubljeni prekmurski avtor, bo o svojem otroštvu napisal še dve knjigi, v vseh treh pa bo zajel zgolj prvo desetletje svojega življenja. V Murski Soboti je Ferija Lainščka pred mikrofon povabila Lidija Kosi.
"Predstava, da smo v obdobju epidemije v vojnem stanju v ljudeh vzbuja še več neugodnih čustev, jih še bolj plaši, vznemirja, jezi, kar vse skupaj lahko vodi do nasilnih vedenj. Sporočilo, da gre za vojno stanje, ljudi v teh stresnih časih zagotovo ne pomirja," poudarja Sana Čoderl Dobnik.
Po več mesecih nesreče z vremenom in številnih preložitev izstrelitve je 3. septembra letos z raketo Vega v vesolje poletelo 53 satelitov, med katerimi sta bila tudi prva slovenska: Trisat in Nemo HD. Slednji že zelo pridno pošilja podatke v bazno postajo. O prvih zajetih podobah, trenutnem stanju sistemov in nalogah, ki se obetajo do konca leta, se je z direktorjem Centra odličnosti Vesolje-SI dr. Tomažem Rodičem pogovarjal Maj Valerij.
V Sloveniji živi 1500 gluhih in 75.000 naglušnih oseb in tem je v prvi vrsti namenjena oddaja naše televizije Prisluhnimo tišini, ki je pred kratkim obeležila svojo 40-letnico. Kot pravi magistrica Tina Grošelj, ki oddaji urednikuje zadnjih deset let, skušajo prikazati zgodbe ljudi, ki jih piše življenje z okvaro sluha, in sporočajo dejstva, ki bi sicer ostala skrita. Eno takih je tudi to, da je bil slovenski znakovni jezik, edino naravno sporazumevalno sredstvo gluhih, v zgodovini več kot stoletje prepovedan. Danes znakovni jezik obsega približno 18.000 kretenj, kar je recimo besedni zaklad slišečega sedmošolca. Najbolj razvita sta ameriški in britanski znakovni jezik. 14. novembra v Sloveniji obeležujemo dan slovenskega znakovnega jezika. 14. novembra leta 2002 je bil namreč v Uradnem listu objavljen Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki gluhim osebam daje pravico uporabljati slovenski znakovni jezik na vseh področjih javnega življenja, kar uresničujejo s tolmači slovenskega znakovnega jezika.
Zima je čas, ko se zaradi manjše vlažnosti zaradi kurjenja znotraj in nižjih temperatur zunaj pojavi veliko več težav s kožo. Tudi takrat, ko ni drugih dejavnikov, je koža na rokah pozimi, ko izgublja vlažnost, veliko bolj občutljiva, letos pa bo to stanje še povečalo pogostejše umivanje in razkuževanje rok. Zato je zdaj čas, da začnemo z negovanjem kože, ne takrat, ko bo ta že vsa razdražena in rdeča. Nekaj nasvetov o negi rok nam bo povedala dermatologinja Mirjam Rogl Butina. Pri pediatrinji in infektologinji Tatjani Mrvič pa smo se pozanimali, ali lahko povečana uporaba razkužil prinese nastanek bolj odpornih bakterij.
Neveljaven email naslov