Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ljubljanski kongres 1821

31.08.2021

"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.

Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike

"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."

Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."

Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami.  Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.

Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."

Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.

"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."

Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva.  Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.

Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.

"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."

Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.

Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.

"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."

Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi  med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.

"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."

Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil,  če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.

Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno,  ki nosi naslov po Stendhalovem romanu,  pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.

Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.

Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …

"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."

Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke.  Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."

 


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Ljubljanski kongres 1821

31.08.2021

"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.

Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike

"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."

Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."

Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami.  Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.

Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."

Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.

"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."

Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva.  Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.

Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.

"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."

Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.

Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.

"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."

Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi  med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.

"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."

Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil,  če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.

Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno,  ki nosi naslov po Stendhalovem romanu,  pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.

Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.

Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …

"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."

Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke.  Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."

 


07.01.2021

Andrej Stopar: Zdravljenje stanja v ZDA bo dolgotrajen proces

Po včerajšnjem vdoru Trumpovih privržencev v kongres, o katerem smo danes že poročali, prihajajo odzivi voditeljev in javnosti z vsega sveta, ki govorijo predvsem o simboliki ameriških demokratičnih institucij ter o tem, da podobnega napada na kongres v ZDA ni bilo že več kot 200 let. Včerajšnji dogodki so bili še ena prelomna točka v povolilni sagi, ki jo je zaznamovalo predvsem Trumpovo zanikanje rezultatov volitev in zelo težaven prenos oblasti k izvoljenemu naslednjemu predsedniku Joeju Bidnu. Ta bo zaprisegel 20. januarja, danes so v nadaljevanju včeraj prekinjene seje v kongresu namreč potrdili volilne rezultate. Za komentar včerajšnjega dogajanja smo poklicali našega washingtonskega dopisnika Andreja Stoparja.


07.01.2021

Prostor S1E8: Kdo skrbi za mestna drevesa?

Nina Zagoričnik se v seriji Prostor tokrat posveča drevesom v mestih, skrbi zanje ter ustreznemu postavljanju dreves v prostor.


07.01.2021

dr. Peter J. Verovšek: Trump je odraz širših političnih problemov na svetovni ravni

"Takih prizorov v ZDA nismo vajeni. A nismo bili presenečeni nad dogajanjem. Takšni izgredi so se napovedovali dolgo časa." Poklicali smo dr. Petra J. Verovška z britanske Univerze v Shieffildu


06.01.2021

Brinjevec je gin, gin pa ni brinjevec

Gin je še pred nekaj leti, sploh v Veliki Britaniji, veljal za pijansko pijačo. Zdaj pa je spet v ospredju med trendovskimi alkoholnimi pijačami, malo zato, ker ga brez zapletene tehnologije lahko naredimo tudi v domačih, kraft delavnicah, predvsem pa zato, ker se pri snovanju pijače lahko igramo s celo paleto okusov. Zadnja leta smo z nekajletno zamudo tudi v SlovenijI podlegli trendu priljubljenosti gina. Ne samo, da se police trgovin šibijo pod raznovrstnimi znamkami ginov z vseh koncev sveta, vsako leto je tudi več domačih proizvajalcev, ki ponujajo zelo različne gine. S pionirjem slovenske kraft proizvodnje Erikom Sarkićem smo se spoznali z zgodovino gina, govorili smo pa tudi o razlikah med slovenskim posebnežem brinjevcem in globalno alkoholno pijačo gin.


01.01.2021

Toni Hamler, mojster, ki lepša svet

Toni Hamler je akademski slikar, mojster dekoracije, ki lepša prostore, v katerih živimo, delamo, uživamo. Dekorira luksuzne vile, jahte, letala, hotele, poslovne prostore, dela za bogataše, ki si v svojih zlatih kopalnicah zaželijo freske v stilu baročnih mojstrov, pa tudi za naročnike, ki imajo velike želje, sanje in omejena finančna sredstva. Kar si stranka zamisli, to Toni Hamler, če je le mogoče, ki se je uresniči …


31.12.2020

Rentgenska slika Slovenije v letu 2020

V letu 2020 nas je koronavirus postaivl pred največji izziv, ki je že in bo še spremenil življenje, kot smo ga poznali. Kot da zdravstvena kriza ni bila dovolj velik zalogaj, smo se spopadli še s politično krizo. Avtorica radijske rentgenske slike Slovenije leta 2020 je Nataša Mulec.


30.12.2020

Potres na Hrvaškem: "Bilo je grozno. Strašno!"

Gospa Draga iz vasi Majske Poljane, ki je noč po potresu preživela v avtomobilu: "Včeraj je bilo grozno. Ko je začelo tresti in padati, sem hitro odtekla ven, na prosto, da sem se rešila. Strašno."


30.12.2020

Potres na Hrvaškem: Javljanje Gašperja Andrinka iz Gline

Na prizorišču potresa je tudi naš novinar Gašper Andrinek, ki se z aktualnimi novicami v živo oglaša v program Vala 202. Najprej je obiskal kraj Glina.


30.12.2020

Svinec niža IQ političnih elit (intervju v izvirniku)

Kljub pandemiji se svet ni prenehal vrteti. Ljudje še naprej bežijo iz svojih domov, dogajajo se napadi na medije, kulturo, civilno družbo, nismo prenehali uničevati narave in zdravja. Izpostavili bomo nekaj tem iz serije Okolje ne pozablja in oddaje Kje pa vas čevelj žuli, ki jih bo komentiral hrvaški filozof, prevajalec in teoretik kulture Boris Buden, ki se je odrekel hrvaškemu državljanstvu in živi v Berlinu. Ob svoji prodorni kritiki nacionalizmov pa vidi optimizem v tem, da nam zmanjkuje časa.


30.12.2020

70 let Nece Falk

Neca Falk je junija letos dopolnila 70 let. V svojem življenju je sodelovala s številnimi glasbeniki, pisci, umetniki, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus vsestranski. Od začetnih popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih pa do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih. "Vse kar sem počela, mi je bilo v največje veselje. Saj, kaj si pa hočeš več želeti kot to – da narediš vse s polnimi pljuči, pa da drugi tudi uživajo v tem." Z Neco Falk se je v septembrski oddaji Pesem v žepu pogovarjala sodelovka s Prvega programa Radia Slovenija Teja Klobčar.


29.12.2020

Kako ostati funkcionalen tudi v zahtevnejših časih?

Življenje je kdaj tudi zahtevno, spremenjene razmere od nas terjajo tudi prilagoditve in kriza pokaže, kako smo opremljeni za soočanje s spremembami. Kaj je ključno, da tudi v zahtevnih časih ostanemo funkcionalni, kakšno opremo in vedenje potrebujemo, da bomo iz krize izšli s čim manj poškodbami, kako zaznati osebe, ki potrebujejo pomoč?


27.12.2020

Hiša ko vila, v štali pa shirane živali

Posestvo Društva za zaščito konj smo zadnje obiskali pred osmimi leti in ena od prvih razlik, ki smo jo opazili ob vnovičnem obisku je bila, da je tam veliko več živali. Kot pravi predsednica društva Natalija Nedeljko so imeli ob začetku delovanja toliko živali, kot jih zdaj rešijo v enem letu. Opaža sicer, da se je na področju odnosa do živali stanje izboljšalo, se pa še vedno najdejo primeri mučenja in zlorab za katere bi mislili, da se ob vsem osveščanju ne bi smele več dogajati. Pod okriljem Društva za zaščito konj ob Rehabilitacijskem centru Petra v Orovi vasi, delujeta še Center za konje s posebnimi potrebami Alisa na gorenjskem ter Center za rejne živali Pončo v Laškem.


25.12.2020

Nedeljski gost - MOJMIR SEPE - 6.7.2003

6.7.2003 je bil Nedeljski gost redaktorice Mije Škrabec Arbanas skladatelj, aranžer in glasbeni urednik, dirigent in najbolj plodoviti skladatelj slovenske popevke Mojmir Sepe.


25.12.2020

Iz mestnega živeža v samooskrbo na 800 metrov visoko planoto

Aljaž Celarc in Eva Pavlič Seifert sta 31-letna videasta, ki sta se po petih letih izkušenj v tujini odločila, da se spet vrneta domov, v Slovenijo. A nista najela stanovanja v Ljubljani, niti ne garsonjere v Kopru. Kupila sta staro, leseno hišo v Novem Kotu, na 800 metrov visoki planoti nad reko Čabranko. Vas skupaj šteje 30 prebivalcev in je do prvega hipermarketa oddaljena 35 kilometrov. V dveh letih sta hišo sama prenovila, dosegla polovično samooskrbo in se lotila projekta Hiša Mandrova, s katerim želita oživiti kulturno dediščino, kulturni turizem in izobraziti mlajše rodove o regenerativnem kmetijstvu in uporabi lesa. Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska Unija. Če imata za Aljaža in Evo še kakšno vprašanje, jima ga lahko zastavita na njunem Facebook profilu Hiša Mandrova.


24.12.2020

Martin Golob, digitalni far

Kljub temu, da je vlada nastope duhovnikom odprla, preden lahko nastopijo tudi drugi, ki bi v teh časih radi nastopali, se tokrat pogovorjamo z župnikom novega kova. Njegove maše na daljavo so v preteklih tednih rušile rekorde gledanosti. Martinu Golobu bi lahko rekli tudi farški influencer.


23.12.2020

Mladost je norost

"Odrasli" smo se hitro navadili novih omejitev in restrikcij, obstaja pa populacija, ki še vedno verjame, da je pravilen odgovor na vprašanje, kje boš za novo leto, ključen za eksistenco. Najstniki. Mladost je norost, čez vodo skače, kjer je most. Kakor so se znašle naše babice v okupirani Ljubljani, se bo mularija znašla tudi letos, ko gre vse narobe in so jim vsi za petami. Vprašali smo jih, kako. Radijski priročnik za starše.


22.12.2020

Kdo bo ime leta 2020?

Tradicionalna prireditev Ime leta, ki vsako leto decembra zaokrožuje celoletna projekta Ime tedna in Ime meseca, bo letos v sredo, 23. decembra 2020, potekala nekoliko bolj netradicionalno. Celodnevni posebni radijski program, ki ga bo vodil Rok Kužel, bo posvečen letošnjim dvanajstim nominirancem za ime leta. Ob 16.30 bo sledil koncert v živo Vlada Kreslina, ki ga bomo lahko spremljali tudi v videoprenosu na val202.si. Po koncertu bo sledila slavnostna razglasitev imena leta in prvi intervju z zmagovalko ali zmagovalcem.


21.12.2020

80 let Franka Zappe

Na današnji dan bi svojih 80 let praznoval eden izmed najkontroverznejših modernih skladateljev, kitarist, pevec, vodja benda in borec proti cenzuri ter oster kritik glasbene industrije Frank Zappa. V svoji karieri je izdal 62 albumov, še 53 jih je bilo izdanih posthumno, po letu 1993, ko je umrl za rakom na prostati. Frank Zappa je bil večkrat nominiran za grammyja, leta 1988 pa ga je prejel za najboljši rock instrumentalni nastop na albumu Jazz From Hell. Po smrti je dobil svoje mesto v Rock and Roll Hall of Fame, podelili so mu tudi grammyja za življenjsko delo. Tudi revija Rolling Stone ga je uvrstila na lestvico stotih najboljših glasbenikov vseh časov. Novembra letos je ob 80. obletnici rojstva izšel tudi nov dokumentarni film o njegovem življenju in delu Zappa. Foto: Bill Gubbins


19.12.2020

Koronakriza skozi fotografski objektiv Mateja Peljhana

Matej Peljhan je mladost preživel na Colu, danes živi v Ljubljani. Po poklicu je klinični psiholog z zasebno prakso. V otroštvu je doživel nezgodo z ubojnim sredstvom iz druge svetovne vojne in postal invalid, brez desne roke in očesa. Kljub vsemu je uspešno dokončal študij in si ustvaril družino, ves čas je aktiven športnik. Pred leti se je navdušil za fotografijo in hitro opozoril nase z inovativnimi pristopi. Za serijo fotografij z naslovom Mali princ, oziroma za istoimenski kratki film, je leta 2015 na Festivalu slovenskega filma prejel Vesno za posebne dosežke. Fotografijo uporablja tudi kot terapevtski pripomoček, je soustanovitelj Zavoda za fotografsko terapijo. Pred kratkim je predstavil serijo fotografij o koronakrizi, s katero na zanimiv in slikovit način predstavlja naše soočanje s pandemijo. Ob nedavnem obisku v rodnem Colu, ga je na klepet povabil Sandi Škvarč.


18.12.2020

Kmetovalka Andreja Hribovšek

Kmetovalka Andreja Hribovšek ne beži v naravo, saj z njo živi. Ni je prizadelo zaprtje trgovin ali javnega prometa. Z zelenjavo je samooskrbna, moko kupuje v mlinu in peče kruh, v trgovino pa gre enkrat tedensko.


Stran 23 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov