Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.
Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike
"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."
Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."
Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami. Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.
Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."
Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.
"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."
Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva. Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.
Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.
"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."
Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.
Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.
"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."
Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.
"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."
Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil, če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.
Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno, ki nosi naslov po Stendhalovem romanu, pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.
Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.
Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …
"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."
Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke. Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."
"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.
Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike
"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."
Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."
Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami. Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.
Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."
Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.
"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."
Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva. Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.
Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.
"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."
Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.
Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.
"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."
Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.
"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."
Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil, če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.
Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno, ki nosi naslov po Stendhalovem romanu, pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.
Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.
Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …
"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."
Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke. Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve." "Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje. "Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime. S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku. V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Neveljaven email naslov