Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ljubljanski kongres 1821

31.08.2021

"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.

Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike

"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."

Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."

Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami.  Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.

Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."

Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.

"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."

Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva.  Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.

Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.

"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."

Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.

Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.

"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."

Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi  med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.

"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."

Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil,  če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.

Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno,  ki nosi naslov po Stendhalovem romanu,  pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.

Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.

Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …

"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."

Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke.  Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."

 


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Ljubljanski kongres 1821

31.08.2021

"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.

Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike

"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."

Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."

Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami.  Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.

Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."

Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.

"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."

Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva.  Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.

Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.

"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."

Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.

Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.

"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."

Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi  med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.

"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."

Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil,  če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.

Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno,  ki nosi naslov po Stendhalovem romanu,  pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.

Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.

Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …

"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."

Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke.  Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."

 


02.12.2021

Imunski sistem je povezan tudi z živci in hormoni

V jesensko-zimskem času zaradi hladnejšega vremena in razmaha respiratornih obolenj velja spomniti na pomen in vlogo imunskega sistema. V kovidnih časih še toliko bolj. Kakšna je vloga in namen imunskega sistema pa tudi, kako ga lahko krepimo, smo vprašali profesorja s fakultete za farmacije, dr. Matjaža Jerasa in dr. Sama Krefta. Z njima se je pred spletnim predavanjem z naslovom Imunovember, ki so ga prejšnji teden organizirali študentje fakultete za farmacijo, pogovarjala Maja Ava Žiberna.


01.12.2021

Prve e-vinjete že v prodaji

Prišel je 1. december in v Sloveniji bomo lahko prvič kupili elektronske vinjete. Letne vinjete za osebna vozila in polletne za motorna kolesa so od danes naprej na voljo samo še v digitalni različici in ne več v obliki nalepk. Elektronska vinjeta bo vezana na registrsko številko vozila, zato bomo ob nakupu potrebovali registrsko številko vozila, za katerega bo kupljena e-vinjeta, pri spletnem nakupu pa boste potrebovali še elektronski naslov in plačilno kartico za nakupe prek spleta. O podrobnostih smo se pogovarjali z Branko Videtič, direktorico Področja cestninjenja pri DARS-u.


27.11.2021

Evropska mreža za boj proti revščini

Medtem ko svetovna marketinška industrija skrbi za naraščajoče nakupovalne želje ob črnem petku, je med nami še vedno veliko ljudi, ki vse težje plačujejo tudi najosnovnejše stroške za že tako skromno preživetje. Prenizki dohodki, nedostopnost stanovanj, pa tudi drugih storitev so bile tudi teme rednega letnega srečanja Evropske mreže za boj proti revščini, na kateri so sodelovali predvsem taki predstavniki evropskih in zunajevropskih držav, ki govorijo o svojih osebnih izkušnjah z revščino. Slovenijo je poleg koordinatorja zastopalo še pet oseb, med njimi tudi sogovornica Jane Vidic.


27.11.2021

Dan brez nakupov

Takoj za naftno industrijo je tekstilna največja onesnaževalka na svetu, kar oblečemo in obujemo pa je povezano s kar desetino vseh emisij toplogrednih plinov, ogromno porabo vode in lupi odpadkov."Dan brez nakupov", ki ga obeležujemo v več kot 65 državah se kritično posvečamo prav hitri modi in nepremišljenim nakupom.


27.11.2021

Vsako življenje je dragoceno, ne samo tvoje

Dolgoletni urednici in večkrat nagrajeni avtorici v kulturnem uredništvu TV Slovenija Darji Korez Korenčan je covid marca letos usodno zaznamoval življenje. Njen glas se je zaradi intubacije precej spremenil in tudi to je bil razlog, da se je odločila svojo zgodbo predstaviti v knjižni obliki. Nastala je prva knjiga o osebni covid izkušnji pri nas z naslovom Korak za korakom, v kateri avtorica skozi svojo izkušnjo ozavešča ljudi in jih seznanja s tistim, kar je njej pomagalo prebroditi stres pri okrevanju. O svoji izkušnji je spregovorila tudi z nami.


26.11.2021

Na Norveškem so elektrificirana skoraj vsa prevozna sredstva, celo bager

Tudi na Norveškem število novih okužb s koronavirusom raste, a je še vedno nižje od števila odkritih okužb v Sloveniji, čeprav ima Norveška več kot 5 milijonov prebivalcev. A večina teh prebivalcev že nekaj mesecev sploh ni nosila maske. Jan Grilc je v Oslu preveril tudi, kakšni ukrepi proti širjenju koronavirusa veljajo in kakšno je vzdušje pred začetkom decembra ter seveda električnost prometa.


25.11.2021

Marta Kos: Če bo v medijih nastopalo več žensk, se bodo tudi druge opogumile

Slovenski medijski prostor je, kot že nekaj časa vemo in kot je pogosto slišati, izredno neuravnotežen. Ženske se pojavijo kot gostje le v slabi četrtini medijskih nastopov, komentarjev, razlag, pogovorov. Tri četrtine medijskih nastopov pripadajo moškim. Za boljšo zastopanost žensk v medijskem in javnem prostoru se bo zavzemalo Združenje za povezovanje strokovnjakinj in promocijo znanja Ona ve. Po vzoru iz Švice ga je s somišljenicami ustanovila Marta Kos, nekdanja novinarka in veleposlanica v Nemčiji in Švici.


24.11.2021

Odnos države do kulture v Ljubljani je od nekdaj takšen

Igor Samobor, dolgoletni ravnatelj Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, je nepreklicno odstopil zaradi ignorance države do obnove gledališke hiše. Vse ostalo pa je za Val 202 povedal Nini Zagoričnik.


20.11.2021

Jürgen Czernohorszky: Demokracija in boj proti podnebnim spremembam gresta z roko v roki

Kako sta povezana demokracija in boj proti podnebnim spremembam? Kako mesto Dunaj želi ohraniti najvišjo kakovost življenja še naprej? Gost: Jürgen Czernohorszky, mestni minister na Dunaju zadolžen za podnebje, okolje, demokracijo in meščane.


19.11.2021

Andrej Šifrer Ideje izpod odeje

Andrej Šifrer je novembra 1981 izdal tretjo ploščo Ideje izpod odeje. Izšla je kot dvojni album in seveda tudi kot dvojna avdio kaseta. Besedila so rahlo zbadljiva in kritična, a še vedno zelo topla, nanje pa je prilepil različne glasbene sloge.


18.11.2021

Miha Pribošič: Potovanje v sebe, s sabo, z naravo

Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?


13.11.2021

Vino in Martin med panonskimi griči

Tudi v Pomurju, torej v prleških in prekmurskih vinogradih je letošnja letina količinsko skromnejša od običajnih, vinogradniki in vinarji pa zatrjujejo, da je vino odlično. Tega sicer, kar ponavljamo že vso soboto, ne morejo obelodaniti na tradicionalnih martinovanjih, ker so jih povsod odpovedali, a bodo svoje vino zagotovo lahko do naslednjega letnika tako med prijatelji kot obiskovalci prireditev, ko jih bodo razmere spet omogočale, še velikokrat pohvalili. No, za to se bodo seveda morali ves čas skrbno truditi tudi v kleteh, a večina to počne z veseljem in veliko ljubezni. O vinu in Martinu med panonskimi griči pa Lidija Kosi, ki je pred mikrofon povabila tudi nekdanjo vinsko kraljico Slovenije Tjašo Kos in etnologinjo v Pomurskem muzeju Murska Sobota Jelko Pšajd.


13.11.2021

Najkakovostnejše buteljke na enem mestu

Glede na številne podatke je regija, kjer proizvajajo najbolj kakovostno vino, Bordeaux v Franciji. Vinogradi se tam razprostirajo na 115.000 hektarjih, regija pa proizvede do 960 milijonov steklenic vina na leto – od namiznih do najdražjih; nekatera stanejo tudi po deset tisoč evrov. Tudi mi smo se v teh dneh poskušali kar se da približati najkakovostnejšim buteljkam. A za to nam ni bilo treba v Francijo, obsežno zbirko vin iz Bordeauxja smo našli v eni izmed z njimi najbolje založenih slovenskih komor, v mariborski Galeriji gosposki. Predstavil nam jo je hišni somelje Sebastjan Onič.


13.11.2021

Gorenjsko društvo vinogradnikov Šparon

Vinorodno območje Slovenije se deli na tri vinorodne dežele – torej na Podravje, Posavje in Primorsko. Aleš Smrekar se je prejšnji teden mudil še v eni slovenski deželi, ki pa še nima vinorodne pravice. Na Gorenjskem, v Radovljici, kjer obstaja prvo in doslej še vedno edino gorenjsko društvo vinogradnikov – Šparon.


13.11.2021

Brez vina pojedina nima pravega pomena

Martinova pojedina mora biti dopolnjena tudi s pravim vinom. Torej, eden brez drugega ne moreta, most med njima pa je dandanes sommelier. Tijan Wenzel je pri 22-ih somellier v nastajanju. Je še sredi izobraževanja, si je pa nabral že kar nekaj izkušenj in sodi med najbolj obetavne pri nas.


13.11.2021

Martinov meni s tradicionalnim in manj tradicionalnimi sestavinami

Anže Kuplenik je mladi dolenjski kuhar iz Otočca, ki ga širša javnost  pozna predvsem kot zmagovalca pete sezone kuharskega tekmovanja Masteršef Slovenije, leta 2019.  Do nedavnega je bil zasebni kuhar premožne slovenske družine, ki živi na Dunaju, pred nekaj tedni pa je začel delati v novo odprti restavraciji v središču Ljubljane. Že na kuharskem tekmovanju se je izkazal z izvrstnim poznavanjem in pripravo tradicionalnih jedi, kako tudi ne, saj se je od malega kalil v kuhinji svoje babice. In ker tradicionalne jedi rad pripravi tudi na nekoliko drugačen, moderen način, smo ga postavili pred izziv, naj za tokratno Martinovo, ki ga bomo zaradi kovidnih ukrepov očitno bolj kot ne preživeli v domačem krogu, sestavi sodoben Martinov meni s tradicionalnim in manj tradicionalnimi sestavinami.


13.11.2021

Mladi v gostinstvu in turizmu

Smiljan Benkovič je profesor na srednji šoli za gostinstvo in turizem Maribor, kjer se torej izobražujejo mladi gostinci – tudi vinarji. Kako je torej z mladimi v gostinstvu in turizmu, posledično torej tudi v vinarstvu?


13.11.2021

Aktualni slovenski mladi vinar Andrej Erzetič

NA Primorskem smo, v Gorških Brdih, v vasi VIŠNJEVIK. Tam je posestvo Erzetič, ki ga je zasnoval Martin Erzetič; po njem se domačiji še danes reče pri Martinovih. Zadnja leta se pod vina podpisuje Andrej Erzetič, ki mu je vajeti vodenja kmetije prepustil oče Aleksij, njemu pa jih je nekaj desetletij pred tem zaupal oče Anton. 28 letni Andrej je tudi aktualni slovenski  mladi vinar in v pogovoru v eni od degustacijskih sob, v kateri sta sedela z očetom, sem ga najprej povprašal prav po tem nazivu.


13.11.2021

Štajerska vina se vzpenjajo po zaslugi mladih vinarjev

Matjaž Frešer, ki je s svojimi vini, renskim rizlingom, laškim rizlingom, sovinjonom, rumenim muškatom in seveda tudi ritoznojčanom, prejel številne nagrade, nazadnje, na najprestižnejšem  mednarodnem ocenjevanju DECANTER srebrno medaljo za SAUVIGNON letnik 2019 in za isti letnik RUMENEGA MUŠKATA bronasto medaljo, nam bo razkril svoj sodoben pogled na vinarstvo, pa tudi uspešne poteze za uspeh na tujih tržiščih.


13.11.2021

V Trški Gori piše zgodbo o uspehu

Mladi dolenjski vinogradnik Janez Colnar ml. je že v rosnih letih vedel, da želi postati profesionalni vinogradnik. In čeprav se je kalil v eni od najbolj uglednih Luksemburških kleti in bi tam lahko naredil lepo mednarodno enološko kariero, ima preveč rad dolenjske griče in jih ni bil pripravljen zamenjati  za znamenite mozelske superior grand crue (supirijur gran kru) lege. Pri komaj 20 letih je kot mladi prevzemnik začel na Trški gori pisati zgodbo o uspehu, v domače vitrine pa je dvema nazivoma kralja cvička, ki sta ga pridelala oče in stric, v nekaj letih vodenja kleti dodal dve Decanterjevi bronasti medalji za cviček in zlato za rose. V družinski zidanici na Trški gori je Janeza osmega Colnarja obiskal Miha Švalj.


Stran 9 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov