Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ljubljanski kongres 1821

31.08.2021

"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.

Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike

"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."

Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."

Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami.  Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.

Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."

Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.

"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."

Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva.  Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.

Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.

"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."

Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.

Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.

"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."

Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi  med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.

"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."

Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil,  če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.

Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno,  ki nosi naslov po Stendhalovem romanu,  pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.

Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.

Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …

"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."

Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke.  Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."

 


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Ljubljanski kongres 1821

31.08.2021

"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.

Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike

"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."

Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."

Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami.  Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.

Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."

Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.

"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."

Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva.  Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.

Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.

"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."

Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.

Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.

"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."

Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi  med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.

"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."

Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil,  če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.

Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno,  ki nosi naslov po Stendhalovem romanu,  pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.

Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.

Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …

"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."

Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke.  Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."

 


08.02.2022

Na obisku pri nekdanji smučarki in lastnici hostla Lukna Urši Hrovat

Zgornjesavska dolina slovi po svojih turističnih biserih, nemalokrat prepletenimi s športnimi aktivnostmi. Temu primerna je tudi obiskanost v vseh letnih časih, število nastanitvenih kapacitet pa raste iz leta v leto. Odpravili smo se na obisk v Mojstrano k lastnici hostla Lukna in sestri Mete Hrovat Urši Hrovat.


07.02.2022

Osnove kitajščine: pismenke

V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Potem ko smo se naučili nekaj pozdravov in najbolj uporabnih fraz, je prav, da se posvetimo še pisavi. Kot pravi naš gost, ima ta posebno mesto, saj deluje kot povezovalni dejavnik civilizacije.


06.02.2022

Osnove kitajščine: uporabne fraze

V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Potem ko smo se naučili nekaj pozdravov, sledi še nekaj uporabnih fraz, ki nam lahko pridejo ob obisku Kitajske še kako prav. Turisti si tam z znanjem angleščine namreč ne moremo kaj prida pomagati.


05.02.2022

Osnove kitajščine: pozdravi

V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Za začetek se učimo, kako reči živijo, dobro jutro, dober dan in dober večer. Kitajščina je – kot mnogi drugi vzhodnoazijski jeziki – tonalni jezik. Zato je lepo, če se pred začetkom učenja učimo tudi petja, se pošali Žiga Tršar. Kot poudarja, je pri pozdravu zelo pomemben kontekst, saj da je ta velikokrat namenjen nekemu dogodku v dnevu.


03.02.2022

Sklad Mojce Senčar - poklon spominu na dolgoletno predsednico Združenja Europa Donna Slovenija

Združenje Europa Donna Slovenija letos zaznamuje 25 let ozaveščanja o pomenu zdravega načina življenja in zgodnjega odkrivanja raka ter podpore bolnicam in njihovim svojcem ob spopadanju z boleznijo. Pred svetovnim dnevom boja proti raku, ta bo 4. februarja, so predstavili Sklad Mojce Senčar, s katerim se bodo poklonili spominu na dolgoletno predsednico združenja Mojco Senčar.


02.02.2022

Primer Juliana Assangea

V začetku januarja so člani in članice upravnega odbora slovenskega PEN centra soglasno izvolili Juliana Assangea za častnega člana v upanju, da bi ob mednarodni pomagala tudi podpora Slovenskega centra PEN. V javnem pismu so zapisali, da obsojajo sodni pregon Assangea, kot tudi pregon vsakega novinarja in publicista na svetu, vključno s slovenskimi, kadar se znajdejo pod pritiski vplivnežev, ki hočejo resnico prikriti.


01.02.2022

Nikjer na svetu ni mesta za apartheid

Organizacija za človekove pravice Amnesty International je v 280-stranskem poročilu obsodila Izrael, da uveljavlja sistem zatiranja in prevlade nad palestinskim ljudstvom. To vključuje tako Palestinke in Palestince, ki živijo v Izraelu ter na zasedenih palestinskih ozemljih, kot tudi palestinske begunce, razseljene v drugih državah. Poročilo je zelo kritično, saj poziva, da morajo izraelske oblasti odgovarjati za zagrešitev zločina apartheida nad Palestinci. Izpostavlja tudi nezakonite poboje. Z Metko Naglič iz Amnesty International Slovenije se je ob njegovi objavi danes dopoldne pogovarjal Gorazd Rečnik.


29.01.2022

Program mladi reporterji v Lozani

Mednarodno združenje športnih novinarjev redno organizira izobraževalne programe za mlade reporterje. Enega se je lani udeležil Miha Trošt.


27.01.2022

Bi lahko ideja o krajšem delavniku zaživela tudi pri nas?

Minuli teden so v Veliki Britaniji pričeli s 6-mesečnim pilotnim projektom, kjer delodajalci zaposlenim ponudijo možnost 4-dnevnega delovnega tedna. Raziskavo so kar 5 let že izvajali na Islandiji, kjer se je več kot 2500 delavcev in prek 100 delodajalcev odločilo, da delovne ure omejijo na 35 ur, v nasprotju s prvotnimi 40. na teden. Pogovarjali smo se z idejno vodjo projekta Charlotte Lockhart, izvršno direktorico podjetja 4 Day Week Global, in dr. Evo Boštjančič, psihologinjo in profesorico na Oddelku za psihologijo Filozofske fakulete v Ljubljani.


25.01.2022

Agon(ija) epidemije

Tri omizja pod skupnim naslovom Agon(ija) epidemije so minuli teden s pomočjo univerzitetnih profesorjev in gostov iz tujine skušala ponuditi nekoliko drugačen pogled na dogajanja v zadnjih dveh letih in njihovem vplivu na družbo, znanost in na posameznika.Iz skupno skoraj šestih ur debat v drugih dveh večerih smo izbrali nekaj takih misli, ki morda odstopajo od večinskega pogleda na epidemijo kot smo ga v zadnjih dveh letih lahko spremljali v večini medijev. Nekatere so provokativne, nekatere v nasprotju z razmišljanji, ki so doslej veljala za edine znanstvene, zagotovo predstavljene tudi v nekoliko preskromnem kontekstu. Nekateri sodelujoči so poudarjali tudi, da je načrten ali nenačrten znanstveni in strokovni molk močno vplival na to, kakšne ukrepe smo sprejemali in da bi odkrite debate med znanstveniki in stroko morale tudi javno potekati že bistveno prej. Izbor je pripravila Jana Vidic.


20.01.2022

Planinska tura je zaključena šele v dolini, ne na vrhu pri koči

Minuli konec tedna je v gorah za sabo pustil črno sled, ugasnilo je šest življenj planincev. Gorske nesreče so se zgodile kljub temu, da že nekaj časa ni snežilo, da se je vreme otoplilo, kar načeloma pomeni, da se sneg preobraža in je nevarnost plazov manjša, kljub temu, da je bilo lepo, sončno vreme in so bile razmere videti idealne. To so primeri, ki potrjujejo, da so razmere v gorah pozimi v vsakem primeru težavne in da jih planinci prepogosto podcenjujejo. Sogovornik: podpredsednik Planinske zveze Slovenije, gornik, izkušeni gorski vodnik, reševalec Martin Šolar.


18.01.2022

Razmisleki o tem, kakšne posledice je epidemija pustila na posamezniku

Sinoči je bila na pobudo skupine zaposlenih na Univerzi v Ljubljani in ZRC SAZU organizirana prva od predvidoma treh javnih debat o posledicah epidemije na posamezniku, na znanosti in na družbi. Pripravljene so z željo, da ljudje, ki znanost soustvarjajo, javnosti pokažejo, da univerza tudi (oziroma zlasti) v krizi deluje kot avtonomen prostor svobodnega premišljanja in kresanja mnenj. S takimi debatami pa želijo pripomoči tudi k odpravljanju nezaupanja v znanost, ki je usodno in ki zapira izhod iz krize.


13.01.2022

Jaka Lucu, novinar in poznavalec tenisa

Številka ena tenisa in prvi nosilec odprtega teniškega prvenstva Avstralije, Novak Đoković, še naprej ostaja v negotovosti, ali bo lahko zaigral na prvem turnirju za grand slam v sezoni. Dogajanje je komentiral Jaka Lucu, novinar, velik poznavalec športa, predvsem tenisa in njegovega zakulisja.


13.01.2022

Kako sta povezana ptujska mestna ura in Leonardo da Vinci?

Da je Leonardo da Vinci raziskal in preučil sotočje Vipave in Soče, je jasno, prav mogoče pa je, da je obiskal tudi Ptuj, kjer je skiciral mehanizem prvotne stolpne ure


11.01.2022

Iztok Tomazin o novi knjigi "Na meji"

Iztoka Tomazina slovenska javnost pozna po marsičem, najbolj po medicinskih in gorniških, pa tudi adrenalinskih in pisateljskih dejavnostih - s tihotapstvom pa ga najbrž le težko povežemo. Resda je bil "šverc-komerc" v nekdanji Jugoslaviji na eni strani množičen adrenalinski konjiček, na drugi pa je marsikomu pomenil vzpon za klin ali dva više na družbeni lestvici … V knjigi Na meji je Tomazin predstavil svoje in tuje "kontrabante" v čisto drugačnih krajih in okoliščinah, navsezadnje pa je bilo tudi tihotapljeno blago nevsakdanje. Razmejeni gorski grebeni, ki so kot pogosta naravna danost "zlorabljeni" za politično mešetarjenje in risanje meja, pa so mu kot zagrizenemu gorniku vedno in povsod odveč.


06.01.2022

Tadej Golob pred začetkom serije Leninov park

V času pretočnih storitev nikoli ni prepozno ali prezgodaj za ekran, zato vas vabimo pred televizijski ekran. Na prvi program Televizije Slovenija prihaja prvi del nove serije Leninov park, ki je nastala na podlagi knjižne predloge pisatelja Tadeja Goloba in predstavlja nadaljevanje uspešne televizijske serije Jezero izpred dveh let. O pričakovanjih, pisateljskem delu, nesreči in novem romanu, ki bo predvidoma izšel pomladi.


31.12.2021

Silvestrovanje s Timom Urbanyo, Natašo Štefe in izbrano glasbo

Na Valu 202 bomo poskrbeli za različne okuse in želje poslušalcev. Na silvestrski večer vas bo do odštevanja vodila Nataša Štefe, in sicer s kvizom, klepeti in glasbo po izboru Andreja Karolija. Kdor bo iskal primerno glasbeno spremljavo brez odvečnega klikanja, motečega ponavljanja ali neprimernih odskokov algoritma, bo na Spotifyu našel silvestrski seznam naših glasbenih urednikov. Na val202.si pa bo za plesno podlago na voljo videoprenos s Timom Urbanyo in večeru primernim setom elektronske glasbe. V nočnem podaljšku po 0.30 pa lahko prisluhnete še koncertnemu albumu Robbieja Williamsa z naslovom Live at Knebworth. Posnetek je nastal v začetku julija 2003 na treh zaporednih nastopih, ki so skupaj pritegnili kar 375.000 obiskovalcev.


30.12.2021

Neuklonljivi Galci v Ljubljani

"Če vam je kaj do vrat, jih odklenite, ker jaz grem noter," to je le ena izmed izjav Obelixa, najboljšega prijatelja Asterixa iz legendarne francoske stripovske serije. Neustrašnim galskim junakom so vrata odprli v ljubljanski Galeriji Kresija, kjer bo do 11. januarja na ogled razstava ob 60. obletnici izida prvega albuma Asterix, galski junak. Razstavo Asterix – rojstvo stripa je pripravila francoska založba Editions Albert Rene in je že gostovala po številnih evropskih mestih. Da je Asterix prišel tudi v Slovenijo, sta zaslužna Francoski inštitut v Sloveniji in založba Graffit.


29.12.2021

Večina ljudi, ki dvomi v cepljenje, to počne iz strahu ali neznanja

Šest mamic znanstvenic je odprlo svojo Facebook skupino Science Mammas’ Vaccine Forum, v kateri spoštljivo, temeljito in strokovno odgovarjajo na dileme, vprašanja, pomisleke v zvezi s cepljenjem in cepivi.


27.12.2021

Jan Brovč, 25-letni modni oblikovalec z vesoljskimi idejami

Modni oblikovalec z edinstveno, ekstravagantno estetiko in vesoljskimi idejami, ki zelo rad šiva, reciklira, barva in improvizira, se spretno poigrava z blagom in ustvarja raznovrstne teksture. Poleg uspešnih modnih nagrad, priznanj in kolekcij, je Jan Brovč sodeloval tudi z nekaj vidnejšimi imeni slovenske glasbe - na primer s Senidah, Zalo in Gašperjem, z zasedbo Mrfy. Trenutno svoja zgodnja jutra (ko ne ustvarja kostumov v SNG Opera in Balet Ljubljana) posveča novi modni kolekciji.


Stran 7 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov