Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost
Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.
O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''
Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:
"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."
Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.
Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.
"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."
Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli. Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.
Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.
"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."
Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.
"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."
Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.
"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."
Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."
In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost
Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.
O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''
Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:
"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."
Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.
Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.
"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."
Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli. Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.
Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.
"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."
Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.
"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."
Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.
"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."
Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."
In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.
Po 24 letih dela v Obalnem domu upokojencev Koper je Mitja Batagelj prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi več dni neopravičeno izostal iz dela. Na mejnem prehodu so mu hrvaški policisti odredili 14-dnevno samoizolacijo na domu, ker je prišel z države, ki jo je tisti dan Hrvaška imela za področje, kjer se širi novi koronavirus. Ko se je 30. marca 2020 vrnil v službo, ga je po končani izmeni presenetila nepričakovana novica. Delodajalec je sprožil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Meta je starejša prodajalka, ki je delala že pri več trgovcih, tako manjših kot večjih. Ime je izmišljeno, prav tako je prosila, da ji spremenimo glas, saj ima le še nekaj let do upokojitve in si ne želi konfliktov z delodajalcem. Opaža, da se z leti razmere za zaposlene pri vseh trgovcih slabšajo, delo je vse težje, predvsem zaradi strank, ki se včasih vedejo žaljivo in poniževalno. O delovnih razmerah za trgovce med epidemijo in o delavskih pravicah se je s prodajalko Meto pogovarjal Gorazd Rečnik.
Zmeraj, kadar je na 1. maj igrala godba, so ljudje odpirali okna ali hiteli na ulico. Tokrat so okna odprli godbeniki in radijski poslušalci zer ob spremljavi Vala 202 in programov Radia Slovenija sočasno zaigrali s svojih balkonov in dvorišč.
V uredništvu Vala 202 smo se odločili, da ime aprila postane Ivan Gale Ivan Gale, uslužbenec Zavoda za blagovne rezerve, ki se je v Tarči na TV Slovenija javno izpostavil, opozoril na odgovornosti za porabo javnega denarja, opisal konkretne pritiske pri izbiri dobaviteljev zaščitne opreme in sprožil trenutno največjo afero v državi v času epidemije novega koronavirusa. Na Facebooku je po odmevni oddaji nastala posebna podporna skupina z več kot 50 tisoč člani, gibanje v podporo Ivanu Galetu. Domnevne nepravilnosti bodo raziskali ustrezni organi, Ivan Gale pa je pokazal, kako pomemben je lahko državljanski pogum.
V času brez COVIDA -19 bi mnogi jadralci med prvomajskimi prazniki odprli letošnjo sezono. Še prej bi seveda opravili umazana dela na suhem, da bi bila jadrnica pripravljena na nove podvige. Letos je slika drugačna, jadrnice po večini samevajo v marinah, jadralce pa ob napovedani »ravno pravšnji burji« kar razganja. Dokaj drugačna je zgodba zakoncev Pelko, Tomaža in Lili, ki sta že ves čas epidemije na svoji jadrnici, ampak ne na morju pač pa ujeta v marini na Lanzaroteju, enem od kanarskih otokov. Tja je skiperja Tomaža poklical Aleš Smrekar.
Zmeraj, kadar je na 1. maj igrala godba, so ljudje odpirali okna ali hiteli na ulico. Tokrat bodo okna odprli godbeniki in radijski poslušalci ter ob spremljavi Vala 202 in programov Radia Slovenija sočasno zaigrali s svojih balkonov in dvorišč. Tako bodo soseski dali vedeti, da so aktivni kljub izolaciji.
Režiser, profesor in predsednik evropskih režiserjev Klemen Dvornik ter zastopnik Universal Music Publishing in založnik Igor Ivanič se strinjata, da je kultura v tem času ključnega pomena.“Če v tem času ne bi bilo filma in glasbe, bi norost presegla zmerne meje, v katere smo zdaj ujeti. Tako nekako zdržimo doma, saj pobegnemo v druge svetove,” pravi Klemen Dvornik.
Daljše sušno obdobje predstavlja veliko požarno ogroženost naravnega okolja, o čemer priča tudi več požarov širom Primorske. Nekaj kapljic dežja v minulih dneh je bilo sicer dobrodošlih, vseeno pa štabi civilne zaščite nadaljujejo s preventivnimi ukrepi, med katere spada tudi nadzor najbolj ogroženih območij iz zraka. Na protipožarni polet se je podal tudi Sandi Škvarč, ne samo v vlogi novinarja, letalo je tudi pilotiral.
Saša Vipotnik (AKA Neomi) je specializantka nevrologije v ljubljanskem kliničnem centru, Boštjan Meh (BO!) pa zdravstveni tehnik, zaposlen v domu starejših občanov. Oba sta glasbenika, zaposlena v trenutno ključnem sektorju, v zdravstvu.
V teh dneh bi bil Rok Rozman, biolog, kajakaš, nekdanji olimpijec v veslanju, s somišljeniki nekje v kajaku, na reki Savi, ki naj bi jo v okviru Balkan Rivers tour št. 5 preveslali od izvira do izliva. Z veslanjem v kajaku in vsemi spremljevalnimi dogodki, vključno s protesti, so želeli opozoriti na pomembnost Save, ki je ključni del evropskega sladkovodnega ekosistema, dom Natura 2000 vrstam. Zaradi koronavirusa je akcija prestavljena na drugo leto, kar pa ne pomeni, da Rok in druščina počivajo. V nedeljo so zagnali novo kampanjo Rek ne damo!
Vodenje zahteva precej znanja, kar smo na Valu 202 ugotavljali v nizu oddaj vodenje s posluhom. V času spremenjenih razmer zaradi pandemije, so se tisti, ki vodijo organizacije, oddelke, time znašli pred novimi izzivi. Dr. Miha Škerlavaj je redni profesor managementa na Ekonomski Fakulteti v Univerze v Ljubljani, vodja pa tudi v praksi, saj je med drugim prodekan za raziskovanje.
Živalski vrt je po šestih tednih karantene spet odprl svoja vrata. A vseeno se morajo obiskovalci držati preventivnih ukrepov – sprehod je mogoč le po zunanjih površinah, za zdaj se po njem še ne smejo sprehajati psi, za obiskovalce ostajajo zaprti otroška igrišča, vivarij, notranji prostor slonice Gange, otroški živalski vrt, Kmečka bajta, pot mimo šimpanzov proti tigrom ter notranji prostor šimpanzov. Z direktorico Živalskega vrta Ljubljana Barbaro Mihelič o ponovnem odprtju, organizacijo v preteklih tednih in načrtih za prihodnost.
Članici Ženskega pevskega zbora Kombinat, ki je bil ustanovljen na dan upora 27. aprila 2008.
Letos mineva 75 let od zaprtja partizanske bolnišnice Topolovec, evakuacijske bolnišnice v Beli krajini v vasi Črešnjevec, v katero je bila vključena vsa vas. Sprejemala je težke ranjence, ki so bili ranjeni v različnih krajih Slovenije, in jih prek partizanskih letališč Otok in Krasinec evakuirala v zavezniške bolnišnice v Italijo. V spomin nanjo so v vasi, na domačiji Škof oziroma Šrajf, pred petimi leti uredili spominsko sobo.
V Idriji, v prostorih rudniškega magazina na Trgu svetega Ahacija, že nekaj let domujejo zbirke Vojnega muzeja Idrija. Njegov lastnik je domačin, ljubiteljski zgodovinar in zbiralec starih predmetov Slavko Moravec, ki je v muzeju naredil tudi rekonstrukcijo sobe iz partizanske bolnice Pavle. Ta sicer ni tako znana kot bolnica Franja, ki je kulturni spomenik državnega pomena, nosi Znak evropske dediščine in je vpisana na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU, vseeno pa se v Idriji trudijo ohraniti spomin na njo.
Partizansko zdravstvo in partizanske bolnišnice so tema, ki je pritegnila zgodovinarja Blaža Štanglja. Že ko je bil majhen, se mu je zdelo neverjetno, da so bile nekoč bolnišnice nekje v gozdu in te so zdaj postale predmet njegovega raziskovanja.
Nace Breitenberger je dolgoletni pedagog, prostovoljec, predsednik Planinskega društva Idrija, sodelavec na TOM telefonu v Idriji, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija leta 2018 podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Lani pa je prejel še državno priznanje za prostovoljno delo.
S kakšnimi izzivi in stiskami se soočajo maturanti? Kaj pravijo na očitke, da imajo zdaj več časa kot prej, saj nimajo družabnega življenja? Kaj pa na provokacije, da se želijo izogniti maturi? Sogovorniki so Oskar Ban Brejc, Doroteja Čeh, Gloria Džankić in Pavla Novak.
Nekateri karanteno izkoristijo za peko kruha, drugi za branje številnih zaprašenih knjig, tretji se lotijo kakšnega športa, oblikovalec in kreativni direktor AV Studia Jure Tovrljan pa je v domači karanteni z namero ozaveščanja javnosti o pomenu nošenja maske, umivanja rok in varnostne razdalje preoblikoval logotipe svetovnih podjetij in naslove uspešnih televizijskih serij. Več v pogovoru z Majo Stepančič.
Neveljaven email naslov