Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost
Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.
O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''
Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:
"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."
Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.
Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.
"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."
Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli. Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.
Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.
"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."
Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.
"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."
Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.
"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."
Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."
In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost
Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.
O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''
Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:
"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."
Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.
Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.
"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."
Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli. Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.
Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.
"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."
Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.
"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."
Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.
"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."
Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."
In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.
Drsanje je cenovno zelo ugodna zimska rekreacija, danes imamo že veliko drsališč na prostem in popularnost tega športa narašča. Pri nas je veliko otrok, ki jim drsanje ni dovolj, zato se kmalu v njihovih rokah najde hokejska palica. Ampak osnova za dobrega hokejista je seveda obvladanje drsalnih korakov. Ta ponedeljek pa smo se oglasili v Šaleški dolini, v šestem največjem slovenskem mestu – Velenju. Tam imajo pozimi drsališče, ki pa je pokrito in je poleg rekreacije namenjeno tudi mladim hokejistom, članom tamkajšnjega kluba. Na druženje z mladimi hokejisti je prišel tudi Ivo Jan, nekdanji slovenski reprezentant, ki je z veseljem delil nasvete. Foto: Jurij Vodušek
Uvodni del serije Moj najljubši uvod na temo, skoraj vse kar ste vedno želeli vedeti o bobnih in tolkalih, a Woody Allen o tem ni posnel filma. Martin Janežič - Buco, profesor tolkal in bobnov na glasbenih šolah v Kamniku in Radovljici. O notah, sičnih in jezdnih činelah ter baterijah. In seveda o Deep Purple, Run DMC in Beastie Boys.
Medtem ko bi za dogajanje na planetu Zemlja težko rekli, da je v zadnjih mesecih kaj posebej pozitivno spektakularno, pa bo do konca leta veliko bolj veličastno v vesolju. Že nekaj dni smo priče postopni konjunkciji-zbližanju Jupitra in Saturna, ki se bo dokončno zgodilo v ponedeljek 21. decembra kmalu po 16.45. Planeta sta na nebu le navidezno blizu, saj sta fizično kar 720 milijonov kilometrov narazen. Od nas je namreč Jupiter oddaljen 880 milijonov kilometrov, Saturn pa 1600 milijonov kilometrov. Srečanje omenjenih planetov se bo zgodilo prvič po dvajsetih letih, če bi bilo vreme lepo, bi ju bilo v skupnem vidnem polju mogoče spremljati tudi v Sloveniji. Ljubiteljskim zvezdogledom bodo pomagali na Astronomskem observatoriju Golovec.
Tina Maze z dvema zlatima olimpijskima medaljama in še dvema srebrnima za vedno ostaja zapisana v zgodovino olimpijskih iger, v Lozani pa smo se z njo pogovarjali še o marsičem drugem. Šele zdaj vidi, kaj pomeni njen rekord 2414 točk v svetovnem pokalu. "Mislila sem, da bo Mikaela letos z lahkoto šla čez te točke. Letos ni svetovnega prvenstva, imajo veliko več tekmovanj v svetovnem pokalu. Ko sem jaz to dosegla, je bilo vmes še svetovno prvenstvo, kar pomeni dva tedna manj tekem in s tem tudi manj točk. To, kar se dogaja Mikaeli, še bolj potrjuje mojo izjemno sezono." Pravi, da je zdaj v prvi vrsti mama, a ni običajna mama, saj ne gre v službo vsak dan. Dotaknila se je tudi nekdanjega trenerja Livia Magonija, ki zdaj trenira Slovakinjo Petro Vlhovo, Žana Kranjca, ki navdušuje tudi njo, po obisku olimpijske vasi v Lozani pa je podala tudi nasvet za vse mlade športnike in športnice.
Vedno pogosteje se pogovarjamo o podnebnih spremembah in koliko je za te kriv človek. Poudarjamo dobre prakse zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, razlagamo, kako so potrebne spremembe na kolektivni, kot tudi individualni ravni. En vidik prilagajanja podnebnim spremembam in čim manjšega vpliva na okolje je tudi prilagajanje gradnje stavb, sodobni standardi tako že zapovedujejo nizkoenergijsko gradnjo. Zavedati se moramo, da je vsaka novogradnja doprinos k porabi energije, vsaka prenova že obstoječe ne nizkoenergijske hiše pa lahko to porabo energije zmanjša. Več arhitekt Matevž Granda, ki pravi, da se prenova dolgoročno vsekakor izplača.
Kdo bo nadzoroval umetno inteligenco? Zapleteno vprašanje, na katero bodo zdaj iskali odgovore evropski voditelji. Ena izmed prednostnih nalog nove Evropske komisije je namreč priprava zakonodaje na področju algoritemskih sistemov. Torej – začenja se debata o tem, s kakšnimi zakoni in kako bomo v prihodnje določali, kaj bo na področju umetne inteligence dovoljeno in kaj ne. Eden prvih poskusov postavljanja izhodišč za debato o regulaciji umetne inteligence je nastal v Nemčiji, Komisija za informacijsko etiko je pripravila priporočila za urejanje področja. Z nemškim strokovnjakom dr. Lutzem Precheltom razmišljamo o vsebini poročila in njegovih posledicah.
V nedeljo, 12. januarja, smo se na Krvavcu deskali. Čeprav snežni park na Krvavcu zaradi mile zime še ni povsem pripravljen, so prijavljeni uživali v družbi Marka Grilca, legendarnega deskarja prostega sloga, ki je vzor številnim mladim. Udeležencem je svetoval, kako še izboljšati trike, na kaj morajo biti pozorni, da bodo zimo končali brez poškodb, in z veseljem odgovarjal na njihova vprašanja.
Tržaški filmski festival je eden tistih italijanskih in tudi evropskih festivalov, ki je posebej posvečen filmom srednje in vzhodne evropske kinematografije.
Čez nekaj dni bomo vstopili v “blue monday”, po mnenju nekaterih izračunov najbolj depresiven dan v letu. Ponavadi gre za tretji ponedeljek v mesecu, ko popusti praznična mrzlica in povrhu udari še račun za masterkard in viso. Zato smo pomislili: kaj če bi se temu preventivno izognili? Z glasbo, seveda!
Ameriški napad na generala Kasema Solejmanija, enega najbolj vplivnih ljudi v iranskem režimu, je svetovne voditelje spodbudil k poskusom umirjanja razmer na Bližnjem vzhodu in preprečevanje nadaljnjih konfliktov. V senci strahu pred novo vojno pa je ostalo vprašanje, če je bil tak napad sploh legalen. Kdo je odgovoren za presojanje o tem? Ali lahko iz tega primera in odziva nanj razberemo, da lahko ZDA kadarkoli in kjerkoli po svetu ubijejo kogarkoli, brez da bi za to odgovarjale? V studiu nam na ta vprašanja odgovarja docentka za mednarodno pravo na ljubljanski Pravni fakulteti dr. Maša Kovič Dine.
V Avstraliji že več mesecev divjajo požari, poslušamo lahko o grozljivih številkah uničenih domov, razseljenih ljudeh, umrlih živalih … Najmanj 23 mrtvih, 1700 uničenih domov, 84 tisoč kvadratnih kilometrov izgorele površine, kar pomeni dobre tri Slovenije, požari pa so devetkrat bolj obsežni od požarov v Amazonskem pragozdu. Kako se s požari, izpadi elektrike, tudi prekinjenimi telefonskimi povezavami, oskrbo s hrano in življenjem samim soočajo v avstralskem glavnem mestu Canberri, je povedala astrofizičarka Maruša Žerjal, ki tam živi in dela. "Zadnji mesec je v Canberri najpogosteje uporabljena beseda apokaliptično. Mesto prekriva gost dim, večino dni ne moremo ven, vrednosti onesnaženosti zraka so 20-, 30-krat nad nevarnim nivojem, Canberra ima trenutno najbolj onesnažen zrak na svetu. Najbolj depresiven je bil prvi dan novega leta, ko smo se zbudili v oranžno jutro. Canberra je bila mesto duhov."
Napetosti in grožnje s povračilnimi ukrepi med ZDA in Iranom po atentatu na vplivnega iranskega generala Kasema Solejmanija ne pojenjajo. Ameriški predsednik Donald Trump je zatrdil, da so ZDA v primeru iranskega napada pripravljene na odločen odgovor. Iz sveta se medtem vrstijo pozivi k zadržanosti. O aktualnem dogajanju na Bližnjem vzhodu se pogovarjamo z našo dopisnico Karmen Švegl.
Novoletne zaobljube praviloma le redko uresničimo. Denar je poleg hujšanja ena najpogostejših tem: manj bom zapravljal, postavil si bom varčevalne cilje, začel bom varčevati za pokojnino … Potem pa pride december in nas finančno izžame, prezadolževanje pa je na žalost tema, s katero se na Zvezi potrošnikov Slovenije in v Inštitutu Prelomi ukvarjajo vse leto. Na kakšne načine zabredemo v prezadolževanje in kako se iz njegovega primeža lahko rešimo?
Na Hrvaškem danes volijo predsednika oz. predsednico države. V minulih dneh je bilo kar pestro, saj se je kar precej iskrilo med kandidatoma. Slišati je bilo očitke o nesposobnosti, lenobi, nadutosti, pa o razvrednotenju funkcije predsednika, podpiranju korupcije in prijateljevanju s kriminalci. Danes bo jasno, komu je to prineslo večjo naklonjenost med volivci. Zadnje ankete nakazujejo zelo tesen rezultat. Kako pa tokratno kampanjo ocenjujejo strokovnjaki? Drago Balažič se je o tem pogovarjal s Krešimirjem Macanom, ki je kot izvedenec za politični marketing svetoval različnim hrvaškim vladam, strankam in politikom, ne tako dolgo nazaj tudi sedanjemu predsedniku vlade Plenkoviću.
V Ljubljani se je lansko jesen mudil Marc-Antoine Mathieu, striparski mojster svetlobe in sence, ki z vsako knjigo prestopa meje risarskega žanra. Rad se igra s striparskimi kodeksi, v svojih avtorskih zgodbah na zelo poseben način odseva svet, zavest, misel in pogled sodobnega človeka. Risoroman je poleg grafičnega dizajna in scenografije njegova velika ustvarjalna strast.
Evropa je ob koncu prejšnjega leta dobila novo zvezo mest. Za doseganje političnih ciljev so se povezale štiri srednje- in vzhodnoevropske prestolnice: Praga, Bratislava, Budimpešta in Varšava. V glavnih mestih držav tako imenovane Višegrajske četverice, torej Češki, Slovaški, Madžarski in Poljski, so se župani povezali z namenom tesnejšega sodelovanja na področjih varovanja okolja, prometa in urbanega načrtovanja, na Evropsko unijo pa so naslovili poziv, naj neposredni dostop do denarnih skladov omogoči tudi mestom. Povezava je zanimiva, ker nakazuje možne poti k tesnejšemu sodelovanju mest na področju skupnih težav in željo mest po večji politični moči.
Duhovnik, pisatelj, publicist in doktor literarnih ved Karel Gržan pričakuje, da se bo v letu 2020 kaj prebudilo, prerodilo in preraslo tisto ustaljeno, kar zaustavlja naš osebni in družbeni razvoj. V razlikah vidi potencial preraščanja: “Želim vam mnogo srčnosti, želim vam nekoga, ki vas bo sprejel v vaši realnosti in vas imel rad v vaši resničnosti, ne v idealnosti. Samo tako lahko prepoznamo našo žlahtnost in se hkrati soočimo s priložnostjo preraščanja. To pa je največja zanimivost.” S patrom Gržanom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
27 000 kilometrov je dolga pot od najjužnejšega kraja na svetu, to je Ushuaia v Argentini, do mesta Prudhoe Bay na Aljaski, ki velja za najsevernejše. Na to pot se je pred dobrim letom odpravil Oliver Tič, in to peš. Za njim je že več kot 9500 kilometrov in štirje ponošeni pari čevljev. Pri premagovanju poti si pomaga z vozičkom, pred kratkim pa je dobil tudi sopotnika Carlitosa, za katerega se je pozneje izkazalo, da je pravzaprav ona. Kot pravi Oli Walker, se vedno najde pot – le pogum a ne sme manjkati.
Neveljaven email naslov