Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.

Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost

Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.

Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.

O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''

Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:

"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."

Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.

Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.

"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."

Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli.  Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.

Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.

"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."

Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.

"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za  pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."

Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.

"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."

Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."

In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.