Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Novinar Miha Pribošič o kajakaškem premagovanju vetra in valov od Patrasa do Pirana
"Nekega jutra sem doumel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje. Za začetek se je s kajakom odpravil na 1400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja, v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
"Odločitev za kajakaško potovanje je bila spontan odziv; jaz to enostavno moram početi. Že prej sem v življenju nekajkrat odpotoval. Mislim, da gre tukaj preprosto za to, da se bojim rutine, da bi se ujel v eni točki svojega življenja. Pogledam se in vidim, da že toliko časa počnem eno in isto ter ob tem vse manj razmišljam. Rekel bi, da je to neki avtomatizem življenja, ki ga moram prekiniti."
Avanture se je lotil jeseni, ko so bili dnevi že občutno krajši. Tesnoba ga je prevevala pred začetkom veslanja in tudi med veslanjem se je ni popolnoma znebil. Kaj pa na cilju?
"Vse več je bilo občutkov tesnobe, ker sem tudi vse bolj spoznaval, kaj pomeni veslati po morju in biti ves čas izpostavljen elementom vremena. Na začetku sem si svoje potovanje predstavljal preveč naivno."
Na poti je doživel dobesedno poln ocean izkušenj, s tem, ko je zapustil cono udobja in ugodja.
"To, da imam rad nadzor, sam pri sebi razumem kot hibo. Zavestno se izpostavljam položajem, v katerih ne morem imeti nadzora. Imam malo kontroverzno stališče, ampak mislim, da družba živi preveč varno."
Eno od njegovih zanimivejših spoznanj je, da nima težav iskreno govoriti o strahovih in o veselju. "Mogoče sem zdaj spoznal, da se prav po tem malo razlikujem od večine. Nimam potrebe, da bi 'blefiral'." Pot, ki jo je preveslal, je najprej nastala v njegovi glavi. Vsi veliki popotniki po potovanjih te vrste govorijo o tem, da so zaradi izkušenj na poti postali boljši ljudje.
"Nimam občutka, da sem boljši človek. Imam občutek, da sem neznansko bogatejši za neke zgodbe. Ko pomislim, kaj sem si naložil v glavo v dveh mesecih, je to res neverjetno darilo, ki sem si ga podaril. Če sem pa zaradi tega boljši, ne vem. Malo se bojim, da šele zdaj nastopi to obdobje, da to tudi pokažem."
V svojih zapisih v Nedelu piše tudi o majhnih velikih in velikih majhnih valovih, ki se jih je naučil ločiti med potjo.
"Valovi se najprej prevedejo na mesta, definitivno pa tudi na ljudi. Vsakega bi lahko opisal s tem, da je velik majhen ali majhen velik. Definitivno je več tistih slabih, ki mislijo, da so veliki."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Novinar Miha Pribošič o kajakaškem premagovanju vetra in valov od Patrasa do Pirana
"Nekega jutra sem doumel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje. Za začetek se je s kajakom odpravil na 1400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja, v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
"Odločitev za kajakaško potovanje je bila spontan odziv; jaz to enostavno moram početi. Že prej sem v življenju nekajkrat odpotoval. Mislim, da gre tukaj preprosto za to, da se bojim rutine, da bi se ujel v eni točki svojega življenja. Pogledam se in vidim, da že toliko časa počnem eno in isto ter ob tem vse manj razmišljam. Rekel bi, da je to neki avtomatizem življenja, ki ga moram prekiniti."
Avanture se je lotil jeseni, ko so bili dnevi že občutno krajši. Tesnoba ga je prevevala pred začetkom veslanja in tudi med veslanjem se je ni popolnoma znebil. Kaj pa na cilju?
"Vse več je bilo občutkov tesnobe, ker sem tudi vse bolj spoznaval, kaj pomeni veslati po morju in biti ves čas izpostavljen elementom vremena. Na začetku sem si svoje potovanje predstavljal preveč naivno."
Na poti je doživel dobesedno poln ocean izkušenj, s tem, ko je zapustil cono udobja in ugodja.
"To, da imam rad nadzor, sam pri sebi razumem kot hibo. Zavestno se izpostavljam položajem, v katerih ne morem imeti nadzora. Imam malo kontroverzno stališče, ampak mislim, da družba živi preveč varno."
Eno od njegovih zanimivejših spoznanj je, da nima težav iskreno govoriti o strahovih in o veselju. "Mogoče sem zdaj spoznal, da se prav po tem malo razlikujem od večine. Nimam potrebe, da bi 'blefiral'." Pot, ki jo je preveslal, je najprej nastala v njegovi glavi. Vsi veliki popotniki po potovanjih te vrste govorijo o tem, da so zaradi izkušenj na poti postali boljši ljudje.
"Nimam občutka, da sem boljši človek. Imam občutek, da sem neznansko bogatejši za neke zgodbe. Ko pomislim, kaj sem si naložil v glavo v dveh mesecih, je to res neverjetno darilo, ki sem si ga podaril. Če sem pa zaradi tega boljši, ne vem. Malo se bojim, da šele zdaj nastopi to obdobje, da to tudi pokažem."
V svojih zapisih v Nedelu piše tudi o majhnih velikih in velikih majhnih valovih, ki se jih je naučil ločiti med potjo.
"Valovi se najprej prevedejo na mesta, definitivno pa tudi na ljudi. Vsakega bi lahko opisal s tem, da je velik majhen ali majhen velik. Definitivno je več tistih slabih, ki mislijo, da so veliki."
V izobraževalnem sistemu je v vrtcih približno 88.000 otrok. Nekaj od njih se jih je danes spet vrnilo med šolske klopi in svoje vrstnike. Pred Vrtcem Ledina je o svoji karantenski izkušnji spregovorilo nekaj staršev in otrok, Aleš Smrekar pa se je v Grosuplju o pripravah na sprejem malčkov pogovarjal z ravnateljico vrtca Kekec Majdo Fadiga.
Na “radijskem listu” so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster ter diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?
Športni akterji bi radi več javnega denarja za prebroditev krize. Pristojno ministrstvo odgovarja, da bo šport reševalo samo iz najhujšega primeža krize
Little Richard je bil poseben. Ne zato, ker je bil veliko let, preden je rokenrol postal rokenrol, že rokenrol, ne zato, ker je v otroštvu nosil obleke sester, in ne zato, ker je mnogo leto potem, ko se je upokojil, srečal enega od stvarnikov. Bil je poseben, ker se je v obdobju, ko je bila segregacija na vrhuncu, boj za pravice pa še ni bil oblečen po zadnji modi, proglasil za kralja. Tako vehementno, brez zavor. In čeprav je vehemenca načeloma nezaželeno obnašanje, je imel prav. Kar je potrdila prihodnost, ki je danes že zgodovina.
V okviru MMC RTV Slovenija je bil leta 2014 ustanovljen poseben spletni portal Dostopno.si, ki omogoča hiter dostop do informacij osebam z različnimi oviranostmi, predvsem gluhim in naglušnim ter slepim in slabovidnim ter starejšim s pešanjem vida in sluha. Na portalu so pripravili posebno rubriko Lahko branje, ki je namenjena ljudem, ki imajo težave pri branju, to so na primer osebe z disleksijo, osebe z motnjo v duševnem razvoju tudi osebe z motnjo avtističnega spektra.
Ob 12. maju, ko je svetovni dan medicinskih sester, nam je o svojem delu, predvsem pa o zadnjih tednih, pripovedovala Andreja Bogdan, vodja negovalnega tima v Domu starejših občanov Ljutomer.
Jezikoslovec Kozma Ahačič je ime tedna Vala 202 postal večkrat, prvič marca 2017, ko je postal tudi ime meseca. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, kjer je zaposlen, so v času koronakrize začeli ustvarjati posebno rubriko jezikovnega spletnega portala Fran, različica covid 19, v tem času pa je izšla tudi njegova zbirka kolumn Kozmologija.
V trinajstih primorskih glasbenih šolah so v preteklih tednih vzpostavili nov, drugačen način učenja – pouk na daljavo. To pomeni, da se je moralo na nov način dela navaditi več kot 3900 otrok, ki trenutno obiskuje primorske glasbene šole, ter več kot 800 mladih, ki so vpisani v Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica in Glasbeno matico v Furlaniji Julijski krajini. Aleš Grosek, učitelj klarineta na Glasbeni šoli Koper se je pouka na daljavo lotil preko različnih aplikacij za video konference, potem pa ugotovil, da je za starejše učence bolje, če se doma posnamejo in mu nato posnetek pošljejo v analizo. Tak način dela je všeč tudi njegovi učenki Sari, ki obiskuje 9. razred OŠ: “Všeč mi je predvsem, ker sem doma bolj sproščena in se lahko večkrat posnamem, če mi posnetek ni všeč.” Vseeno pa obstaja del znanja, ki ga je preko kamere zelo težko podati. Aleš Grosek pravi, da je predvsem tehnika (dihanje, drža, nastavitev ustnika) tista, ki zahteva fizično prisotnost učenca in učitelja.
O študentskem delu in perspektivi bodočih iskalcev zaposlitve razmišljajo štirje mladi: bodoči skladatelj, bodoči ekonomist, študent strojništva ter študentka geografije in slovenistike. Zakaj mladi pristajajo na negotove oblike zaposlitve in kakšnega delovnega okolja ter delodajalca si želijo? Bodo ostali doma ali se zapisali v statistiko pod oznako: beg možganov?
9. maja 1945 je prvič izšel časnik Večer, ki neprekinjeno izhaja vse od takrat. Pogovarjali smo se z odgovornim urednikom Matijo Stepišnikom, ki je dejal, da je časnik sprva imenoval Novi časnik, od leta 1952 pa je Večer. "Starejši kolegi pravijo, da so ti bili časi, ko mediji niso bili svobodni, a so se skozi javne razprave v časopisih pojavili tudi kritični glasovi." "Naš namen je ostati zavezani novinarskim standardom, etiki, ključnim kategorijam, ki dajo poklicu zaupanje, verodostojnost in integriteto. Če nam bo uspelo ohraniti te vrednote, se za slovenski medijski prostor - ne glede na vse izzive - ni bati."
Eden izmed sodelavcev Osvobodilne fronte je bil filozof in dolgoletni predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti Vojan Rus, ki je leta 1995 v svoji knjigi Žive vrednote antifašizma zapisal, da “manjka zavest, da je svetovni antifašizem sprožil možnost takih antropološko-vrednostnih in socialno-vrednostnih sprememb človeštva, ki jim ni para v zgodovini, in da je antifašizem porodil žive in nove realne vrednote, ki bodo morda pomenile novo zgodovino človeštva.” Tako so razmišljale predvsem povojne generacije, ki so zrasle v antifašističnem duhu. Kje in kaj pa je antifašizem danes? Ali Evropa še vedno temelji na antifašističnih vrednotah?
Več glasbenih organizacij in festivalov na Vlado Republike Slovenije je že pred časom naslovilo poziv k izredni in trajnostni podpori za zaščito glasbenega sektorja, odgovora še ni prejelo. Zaradi preveč neznank in negotovega položaja je zato v ponedeljek na pristojne institucije Gospodarsko interesno združenje koncertnih organizatorjev Slovenije naslovilo predloge ukrepov za odpravo posledic prepovedi izvajanja javnih prireditev.
Kaj nas uči šport na primarni ravni in kje v družbi je trenutno fair play? Boštjan Reberšak se je pogovarjal s specialistom za športno filzofijo dr. Milanom Hosto.
Glasba je umetnost. In znanost se lahko ukvarja z umetnostjo, tudi popularno. Metodološke obdelave glasbe, tako kot vse metodološke raziskave, temeljijo na podatkih. In 17.000 skladb, ki so sestavljale glasbeno lestvico Billboardovih 100, je bila iztočnica za raziskavo evolucije popularne glasbe v ZDA, ki je pripeljala do sklepa, da je sodobna glasba med letoma 1960 in 2010, seveda ob konstantnih spremembah, vsebovala tri revolucionarne momente. Niti ne momente, saj so revolucije, ki jih omenjam, posledica nekajletnih sprememb v glasbi.
V prihodnjih tednih, mesecih in morda tudi letih bo moralo veliko institucij spremeniti in prilagoditi načine delovanja, med njimi so tudi domovi za starejše. Kako se bodo soočali s tem izzivom? Aprila lani je Ime tedna Vala 202 postala Anamarija Kejžar, takrat aposlena v domu za starejše občane v Tržiču, sedaj pa se je v Ljubljani podala v akademske vode, kjer raziskuje, poučuje in išče izboljšave pri obravnavi ljudi z demenco.
Postopno odpiranje vrtcev in šol s seboj prinaša ogromno izzivov in ustvarja številna vprašanja. Na nekatera od njih je odgovorila direktorica Šolskega centra Ljubljana in Predsednica Društva ravnateljev srednjih šol, dijaških domov in višjih šol Nives Počkar. O tem, kako so šole pripravljene na sprejem dijakov, na varnost in tudi, kako bo potekal zadnji del šolskega leta na daljavo za tiste, ki ostajajo doma.
Kdo, če kdo, v svojem političnem programu nagovarja mlade? Kaj počnejo dijaške in študentske organizacije? O tem razmišljajo trije študenti in polnoletni dijak. Pravijo, da jih politika nagovarja le takrat, ko jih potrebuje, v diskurzu z mladimi pa pogosto uveljavljajo tudi argument moči, češ, ste premladi, da bi razumeli. Mladi si želijo, da bi namesto podcenjevanja in odrivanja prevladala moč argumenta.
Vlada je sprejela nekatere poteze, ki jih nevladne organizacije razumejo kot napad nanje. To so na primer aneksi, s katerimi UKOM želi odpovedati programe nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na njegovem razpisu, in omejevanje okoljskih organizacij pri sodelovanju v gradbenih postopkih. Nevladniki vidijo vzporednice z dogajanjem na Madžarskem. Gorazd Rečnik se je o tem pogovarjal z zgodovinarjem s Srednjeevropske univerze v Budimpešti Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki meni, da če se pod krinko izrednega stanja skuša okrniti vlogo civilnodružbenih organizacij, to ni upravičeno. Ugotavlja, da so sredstva za financiranje nevladnih organizacij iz pozicije državnega proračuna zanemarljiva, iz stališča delovanja teh organizacij pa nepogrešljiva.
Mnenja nekaj udeležencev prvomajskih protestov pred parlamentom. Po oceni policije se jih je udeležilo več tisoč ljudi, ki so izražali nezadovoljstvo z ukrepi vlade.
Neveljaven email naslov