Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Novinar Miha Pribošič o kajakaškem premagovanju vetra in valov od Patrasa do Pirana
"Nekega jutra sem doumel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje. Za začetek se je s kajakom odpravil na 1400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja, v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
"Odločitev za kajakaško potovanje je bila spontan odziv; jaz to enostavno moram početi. Že prej sem v življenju nekajkrat odpotoval. Mislim, da gre tukaj preprosto za to, da se bojim rutine, da bi se ujel v eni točki svojega življenja. Pogledam se in vidim, da že toliko časa počnem eno in isto ter ob tem vse manj razmišljam. Rekel bi, da je to neki avtomatizem življenja, ki ga moram prekiniti."
Avanture se je lotil jeseni, ko so bili dnevi že občutno krajši. Tesnoba ga je prevevala pred začetkom veslanja in tudi med veslanjem se je ni popolnoma znebil. Kaj pa na cilju?
"Vse več je bilo občutkov tesnobe, ker sem tudi vse bolj spoznaval, kaj pomeni veslati po morju in biti ves čas izpostavljen elementom vremena. Na začetku sem si svoje potovanje predstavljal preveč naivno."
Na poti je doživel dobesedno poln ocean izkušenj, s tem, ko je zapustil cono udobja in ugodja.
"To, da imam rad nadzor, sam pri sebi razumem kot hibo. Zavestno se izpostavljam položajem, v katerih ne morem imeti nadzora. Imam malo kontroverzno stališče, ampak mislim, da družba živi preveč varno."
Eno od njegovih zanimivejših spoznanj je, da nima težav iskreno govoriti o strahovih in o veselju. "Mogoče sem zdaj spoznal, da se prav po tem malo razlikujem od večine. Nimam potrebe, da bi 'blefiral'." Pot, ki jo je preveslal, je najprej nastala v njegovi glavi. Vsi veliki popotniki po potovanjih te vrste govorijo o tem, da so zaradi izkušenj na poti postali boljši ljudje.
"Nimam občutka, da sem boljši človek. Imam občutek, da sem neznansko bogatejši za neke zgodbe. Ko pomislim, kaj sem si naložil v glavo v dveh mesecih, je to res neverjetno darilo, ki sem si ga podaril. Če sem pa zaradi tega boljši, ne vem. Malo se bojim, da šele zdaj nastopi to obdobje, da to tudi pokažem."
V svojih zapisih v Nedelu piše tudi o majhnih velikih in velikih majhnih valovih, ki se jih je naučil ločiti med potjo.
"Valovi se najprej prevedejo na mesta, definitivno pa tudi na ljudi. Vsakega bi lahko opisal s tem, da je velik majhen ali majhen velik. Definitivno je več tistih slabih, ki mislijo, da so veliki."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Novinar Miha Pribošič o kajakaškem premagovanju vetra in valov od Patrasa do Pirana
"Nekega jutra sem doumel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje. Za začetek se je s kajakom odpravil na 1400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja, v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
"Odločitev za kajakaško potovanje je bila spontan odziv; jaz to enostavno moram početi. Že prej sem v življenju nekajkrat odpotoval. Mislim, da gre tukaj preprosto za to, da se bojim rutine, da bi se ujel v eni točki svojega življenja. Pogledam se in vidim, da že toliko časa počnem eno in isto ter ob tem vse manj razmišljam. Rekel bi, da je to neki avtomatizem življenja, ki ga moram prekiniti."
Avanture se je lotil jeseni, ko so bili dnevi že občutno krajši. Tesnoba ga je prevevala pred začetkom veslanja in tudi med veslanjem se je ni popolnoma znebil. Kaj pa na cilju?
"Vse več je bilo občutkov tesnobe, ker sem tudi vse bolj spoznaval, kaj pomeni veslati po morju in biti ves čas izpostavljen elementom vremena. Na začetku sem si svoje potovanje predstavljal preveč naivno."
Na poti je doživel dobesedno poln ocean izkušenj, s tem, ko je zapustil cono udobja in ugodja.
"To, da imam rad nadzor, sam pri sebi razumem kot hibo. Zavestno se izpostavljam položajem, v katerih ne morem imeti nadzora. Imam malo kontroverzno stališče, ampak mislim, da družba živi preveč varno."
Eno od njegovih zanimivejših spoznanj je, da nima težav iskreno govoriti o strahovih in o veselju. "Mogoče sem zdaj spoznal, da se prav po tem malo razlikujem od večine. Nimam potrebe, da bi 'blefiral'." Pot, ki jo je preveslal, je najprej nastala v njegovi glavi. Vsi veliki popotniki po potovanjih te vrste govorijo o tem, da so zaradi izkušenj na poti postali boljši ljudje.
"Nimam občutka, da sem boljši človek. Imam občutek, da sem neznansko bogatejši za neke zgodbe. Ko pomislim, kaj sem si naložil v glavo v dveh mesecih, je to res neverjetno darilo, ki sem si ga podaril. Če sem pa zaradi tega boljši, ne vem. Malo se bojim, da šele zdaj nastopi to obdobje, da to tudi pokažem."
V svojih zapisih v Nedelu piše tudi o majhnih velikih in velikih majhnih valovih, ki se jih je naučil ločiti med potjo.
"Valovi se najprej prevedejo na mesta, definitivno pa tudi na ljudi. Vsakega bi lahko opisal s tem, da je velik majhen ali majhen velik. Definitivno je več tistih slabih, ki mislijo, da so veliki."
Onkologinja Ana Lina Vodušek razmišlja o delu in življenju v času epidemije.
Vlado Kreslin in Šajeta (Dražen Turina) sta leta 2008 izdala skladbo Rulet. Že nekaj let se nista srečala, zato ju je k meddržavnemu glasbenemu pogovoru povabil Andrej Karoli. Tako na Hrvaškem kot v Sloveniji se vrstijo koncerti na balkonu, glasbeniki se snemajo in ustvarjajo na daljavo, prek videoprenosa. Vlado Kreslin se je z balkona oglasil že približno štiridesetkrat.
Letos dan Zemlje (22. april) na svetovni ravni zaznamujemo že 50. leto zapored. Vse skupaj se je namreč začelo na začetku 70. let prejšnjega stoletja z mirnim protestnim pohodom več milijonov ljudi v številnih ameriških mestih, ki so opozarjali na to, da kot človeštvo škodujemo našemu planetu s številnimi nečednimi praksami in da moramo svoje navade čim prej spremeniti. Ob letošnjem svetovnem dnevu Zemlje smo dali besedo slovenskim znanstvenikom, da s svojim osebnim sporočilom izpostavijo stanja, ki po njihovo trenutno najbolj bremenijo našo Zemljo in s tem tudi nas.
Andrej Karoli se pogovarja s Tomijem in Boštjanom Meglič, bratoma, ki že dve desetletji ustvarjata in nastopata v zasedbi Siddharta. Boštjan pravi, da so starši zdaj doma deloma prevzeli vlogo učiteljev. In čeprav je časa več, to še ne pomeni, da tudi ustvarjajo več. “Navdih je ves čas prisoten, črne luknje takisto,” pravi Tomi.
Profesor doktor Lovrenc Lipej je morski biolog, predavatelj in znanstveni svetnik na Morski biološki postaji Piran.
Pogovor z generalnim direktorjem FURS Petrom Jenkom o deležu samozaposlenih, ki so se odločili za pridobitev izredne pomoči, morebitnih težavah pri njenem pridobivanju in dokazovanju upravičenosti
Bogdan Novak se je rodil leta 1944 v Murski Soboti, a se je že pri treh letih preselil v Ljubljano. To ni bila ravno njegova odločitev, saj je bil še mlado dete, a je kljub temu ostal v njej. Njegovo najbolj znano delo je družinska saga Lipa zelenela je v dvanajstih romanih. Za mladino je med drugim ustvaril zbirko Zvesti prijatelji, v kateri je tudi povest Bela past. Ta govori o skupini tabornikov, ki med snežno nevihto ostanejo ujeti v koči v dolini Triglavskih jezer. Eden od vpletenih v to zimsko karanteno je o dogajanju posnel podkast.
Z Anžetom Tomičem o razlikah med tablico in e-bralnikom, prednostih in slabostih različnih ponudnikov in njegovih izkušnjah.
Kaj v teh svetuje komik, voditelj, predvsem pa kulinarični mojster Boštjan Napotnik?
Jožica Rejec je Ime tedna Vala 202 postala dvakrat, prvič v marcu 2016 in drugič januarja 2018. Dobitnica priznanja za življenjsko delo na področju menedžmenta in nekdanja direktorica podjetja Domen je z Anjo Hlača Ferjančič razmišljala o krizah, preizkušnjah, vodenja podjetij ter pomenu sodelovanja in razumevanju zaposlenih.
Boštjan Gorenc - Pižama na svojstven način predstavlja izbrana dela naših največjih pesnikov in pisateljev iz varnega zavetja svojega doma
V času, ko ne moramo potovati, se sprehajati, obiskati koncerta, plavati, pobegniti, je edini svet v katerega se lahko na potep odpravimo tisti, ki ga ustvarjajo knjige. In čeprav so te dni vse knjižnice po Sloveniji zaprte, knjižničarski delavci niso pozabili na nas. Vsaka knjižnica se na svoj način trudi, da bi se približala svojim domačim knjižnim moljem. Knjižničarji so seveda najbolj ustrežljivi do študijskega gradiva, ki ga pošiljajo po pošti, v nekaterih knjižnicah pa je možen tudi prevzem pred vhodnimi vrati. Na primer v Škofji Loki, kjer je po novem na voljo tudi izposoja knjig za osnovnošolce. Na spletni strani Mariborske knjižnice lahko najdemo različne pravljice za najmlajše v zvočni obliki. Knjižnica Sežana in njene podružnice Kozina, Divača in Komen pa z današnjim dnem spet začenjajo posojo vseh knjig, ne le študijskih, a zgolj s predhodnim naročilom in s seveda, upoštevanjem vseh koronskih navodil. Veliko knjižnic po Sloveniji pa se je odločilo dneve popestriti najstarejšim občanom. Osrednja knjižnica Srečka Vilharja je zanje začela izvajati brezplačno izposojo knjižnega gradiva z dostavo na dom. Sprva so dostavo predvidevali samo ob torkih in četrtkih, a so zaradi izjemnega povpraševanja na terenu vsak dan … o podrobnostih z vodjo Ankaranske knjižnice Tanjo Prevolšek Pajer.
Ker se pogovarjamo in študiramo na daljavo, lahko tudi izobraževalni sistem opazujemo in ocenjujemo z distance. Z dvema dijakoma in dvema študentoma razpravljamo o trenutnem položaju, o fleksibilnosti šolskega sistema, negotovosti, v kateri so se znašli, in sistemu nasploh.
Kolesarska sezona že dober mesec dni miruje in v tam času, so bile odpovedane ali prestavljene tako rekoč vse dirke na letošnjem koledarju. Mednarodna kolesarska zveza bo reševala največje dirke, tako je v tem tednu že začrtala koledar največjih prireditev. Konec avgusta naj bi se začela dirka po Franciji, v začetku oktobra dirka po Italiji, vmes naj bi bilo svetovno prvenstvo, za konec sezone pa še dirka po Španiji. Nekam vmes bo treba stlačiti še največje enodnevne klasike, torej spomladanske klasike v jeseni. Za komentar številnih zanimivih vprašanj, ki se ta hip porajajo ob reševanju kolesarske sezone, je Igor Tominec poklical komentatorja Martina Hvastijo.
Gost v Nedeljskem športnem popoldnevu je bil škotski športni novinar BBCja Chirs McLaughlin, ki je v pogovoru z Aljažem Golčerjem razkril stanje na otoku. Pogovor je tekel o stanju v nogometnih klubih, odzivih javnosti in prilagoditvi trenutni situaciji in ukrepom. Škotska je dežela golfa zato tudi sogovornik težko pričakuje prve turnije ob umiritvi situacije.
Ena od gospodarskih dejavnosti, ki deli usodo spopadanja s koronavirusom, je letalski promet. Z izjemo tovornih, so skoraj vsa potniška letala po svetu prizemljena, nebo nad nami je brez značilnih kondenzacijskih sledi, daljša potovanja bodo morala počakati na boljše čase. Eden redkih pilotov, ne samo slovenskih, ampak nasploh, ki tudi v teh dneh opravljajo poklic pilota v potniškem prometu, je Aleš Maraž iz Šempetra pri Gorici. Vrsto let je služboval pri nekdanji Adrii Airways, lani pa se je, v želji, da bi letel po celem svetu, zaposlil pri portugalski družbi HiFly, ki se ukvarja z medcelinskimi čarterskimi poleti. Je kapitan na letalu Airbus 340. V zadnjih tednih leti predvsem med Združenimi Arabski Emirati in Avstralijo, kamor ga je poklical Sandi Škvarč, ki ga je v preteklosti kot novinar spremljal tudi po športni plati. Aleš Maraž je namreč svojo letalsko pot začel kot jadralni pilot, večkrat je bil državni prvak in tekmoval na svetovnih prvenstvih. Tudi o tem v pogovoru.
Že drugi mesec se po vsem svetu trudimo, da bi se čim bolj izogibali stikom, poslušamo napotke, kako razkuževati prostore in kako se vesti na prostem. Že dva meseca smo v pandemiji širjenja koronavirusne bolezni, za upočasnitev njenega prenosa pa je tako večina prebivalcev zaprta v svojih domovih, v karanteni. Družabnost je zamenjala osama, srečanja tako potekajo le na družabnih omrežjih. A primer samoosamitve ni lasten le ljudem, ampak tudi živalim. Ko na primer zboli član določene živalske skupnosti, je fizično distanciranje nujno, da se bolezen preneha širiti, pravi biologinja in raziskovalka z univerze Virginija Tech v Združenih državah Amerike dr. Dana Hawley, ki preučuje vedenje živali ob prisotnosti nalezljivih bolezni. Več pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Boris Cavazza in Mark Jacob Cavazza – Vazz pripovedujeta o glasbi in ustvarjanju dveh različnih generacij. Mlajši pravi, da je bila prva muzika tista, ki so jo poslušali starši: “V spominu imam dobre plate, na primer Buena Vista Social Club.” O stanju kulture in duha, o hitri produkciji glasbe in njeni vlogi klepetata z Andrejem Karolijem v medgeneracijskem (glasbenem) pogovoru.
Dober mesec dni je odkar smo dobili novo vlado, ki jo je sestavil Janez Janša. Delo v tem času so seveda zaznamovali ukrepi za zajezitev novega korona virusa, no manj pozornosti pa je vzbudilo več zamenjav na pomembnih položajih, nekatera stališča, ki Slovenijo postavljajo v nekoliko drugačen evropski kontekst in nenazadnje tudi odpiranje ideoloških tem. Za komentar političnega dogajanja v zadnjem mesecu dni je Boris Žgajnar govoril z novinarjem aktualno politične redakcije Radia Slovenija, Tomažem Celestino.
Miha Guštin (Gušti) in sin Kris Guštin (Joker Out) pripovedujeta o ustvarjanju in življenju pod eno streho. Razmišljata tudi o kulturi v koronačasu.
Neveljaven email naslov