Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Novinar Miha Pribošič o kajakaškem premagovanju vetra in valov od Patrasa do Pirana
"Nekega jutra sem doumel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje. Za začetek se je s kajakom odpravil na 1400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja, v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
"Odločitev za kajakaško potovanje je bila spontan odziv; jaz to enostavno moram početi. Že prej sem v življenju nekajkrat odpotoval. Mislim, da gre tukaj preprosto za to, da se bojim rutine, da bi se ujel v eni točki svojega življenja. Pogledam se in vidim, da že toliko časa počnem eno in isto ter ob tem vse manj razmišljam. Rekel bi, da je to neki avtomatizem življenja, ki ga moram prekiniti."
Avanture se je lotil jeseni, ko so bili dnevi že občutno krajši. Tesnoba ga je prevevala pred začetkom veslanja in tudi med veslanjem se je ni popolnoma znebil. Kaj pa na cilju?
"Vse več je bilo občutkov tesnobe, ker sem tudi vse bolj spoznaval, kaj pomeni veslati po morju in biti ves čas izpostavljen elementom vremena. Na začetku sem si svoje potovanje predstavljal preveč naivno."
Na poti je doživel dobesedno poln ocean izkušenj, s tem, ko je zapustil cono udobja in ugodja.
"To, da imam rad nadzor, sam pri sebi razumem kot hibo. Zavestno se izpostavljam položajem, v katerih ne morem imeti nadzora. Imam malo kontroverzno stališče, ampak mislim, da družba živi preveč varno."
Eno od njegovih zanimivejših spoznanj je, da nima težav iskreno govoriti o strahovih in o veselju. "Mogoče sem zdaj spoznal, da se prav po tem malo razlikujem od večine. Nimam potrebe, da bi 'blefiral'." Pot, ki jo je preveslal, je najprej nastala v njegovi glavi. Vsi veliki popotniki po potovanjih te vrste govorijo o tem, da so zaradi izkušenj na poti postali boljši ljudje.
"Nimam občutka, da sem boljši človek. Imam občutek, da sem neznansko bogatejši za neke zgodbe. Ko pomislim, kaj sem si naložil v glavo v dveh mesecih, je to res neverjetno darilo, ki sem si ga podaril. Če sem pa zaradi tega boljši, ne vem. Malo se bojim, da šele zdaj nastopi to obdobje, da to tudi pokažem."
V svojih zapisih v Nedelu piše tudi o majhnih velikih in velikih majhnih valovih, ki se jih je naučil ločiti med potjo.
"Valovi se najprej prevedejo na mesta, definitivno pa tudi na ljudi. Vsakega bi lahko opisal s tem, da je velik majhen ali majhen velik. Definitivno je več tistih slabih, ki mislijo, da so veliki."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Novinar Miha Pribošič o kajakaškem premagovanju vetra in valov od Patrasa do Pirana
"Nekega jutra sem doumel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje. Za začetek se je s kajakom odpravil na 1400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja, v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
"Odločitev za kajakaško potovanje je bila spontan odziv; jaz to enostavno moram početi. Že prej sem v življenju nekajkrat odpotoval. Mislim, da gre tukaj preprosto za to, da se bojim rutine, da bi se ujel v eni točki svojega življenja. Pogledam se in vidim, da že toliko časa počnem eno in isto ter ob tem vse manj razmišljam. Rekel bi, da je to neki avtomatizem življenja, ki ga moram prekiniti."
Avanture se je lotil jeseni, ko so bili dnevi že občutno krajši. Tesnoba ga je prevevala pred začetkom veslanja in tudi med veslanjem se je ni popolnoma znebil. Kaj pa na cilju?
"Vse več je bilo občutkov tesnobe, ker sem tudi vse bolj spoznaval, kaj pomeni veslati po morju in biti ves čas izpostavljen elementom vremena. Na začetku sem si svoje potovanje predstavljal preveč naivno."
Na poti je doživel dobesedno poln ocean izkušenj, s tem, ko je zapustil cono udobja in ugodja.
"To, da imam rad nadzor, sam pri sebi razumem kot hibo. Zavestno se izpostavljam položajem, v katerih ne morem imeti nadzora. Imam malo kontroverzno stališče, ampak mislim, da družba živi preveč varno."
Eno od njegovih zanimivejših spoznanj je, da nima težav iskreno govoriti o strahovih in o veselju. "Mogoče sem zdaj spoznal, da se prav po tem malo razlikujem od večine. Nimam potrebe, da bi 'blefiral'." Pot, ki jo je preveslal, je najprej nastala v njegovi glavi. Vsi veliki popotniki po potovanjih te vrste govorijo o tem, da so zaradi izkušenj na poti postali boljši ljudje.
"Nimam občutka, da sem boljši človek. Imam občutek, da sem neznansko bogatejši za neke zgodbe. Ko pomislim, kaj sem si naložil v glavo v dveh mesecih, je to res neverjetno darilo, ki sem si ga podaril. Če sem pa zaradi tega boljši, ne vem. Malo se bojim, da šele zdaj nastopi to obdobje, da to tudi pokažem."
V svojih zapisih v Nedelu piše tudi o majhnih velikih in velikih majhnih valovih, ki se jih je naučil ločiti med potjo.
"Valovi se najprej prevedejo na mesta, definitivno pa tudi na ljudi. Vsakega bi lahko opisal s tem, da je velik majhen ali majhen velik. Definitivno je več tistih slabih, ki mislijo, da so veliki."
V Franciji je po zadnjih podatkih 25.533 okuženih za koronavirusom in 1331 mrtvih, stanje pa še ne umirja, zato država iz dneva v dan napoveduje vse več prepovedi. Francozi še do nedavnega niso prav resno jemali epidemije koronavirusa, kljub zaskrbljujočim podatkom o okuženih v Italiji, so parki v francoskih mestih pokali po šivih, na igralih se je trlo otrok. Kot pogosto rečemo, so se Francozi na začetku enostavno naredili francoze v zvezi s epidemijo – v medijih so se pojavile tudi fotografije ljudi, ki so se zbirali na protestih. Zdaj pa je Francija že več kot teden dni v karanteni, posamezniki pa morajo v primeru, da zapustijo dom, s sabo nositi poseben certifikat. In če jih na cesti ustavi policija, ga morajo tudi predložiti. Kako je to videti v praksi, je Svta Peterlina, študenta na Erasmus izmenjavi v frwancoskem Lillu, vprašala Maja Stepančič.
“Če gre človek dovolj globoko vase, lahko najde tisto, kar je skupno vsem. To je uglašenost,” pravi Janez Dovč. Glasbenik poudarja, da se bomo po krizi morda bolj zavedali pomena koncertov, glasbe v živo.
Tokac: "Ta sila, ki je večja od največjih ljudi, brez odvečnega egoizma, včasih morda nepravično, s surovo močjo uveljavi svoj prav. Tako kot samo mame znajo. A ni to vredno navdiha?"
Gregor Pust je ustanovitelj in direktor Zavoda G-rega v okviru katerega deluje tudi zasebni vrtec, organizirajo pa tudi različne športne aktivnosti, tečaje za najmlajše. Je pa tudi eden tistih, ki čutijo posledice, ki jih je prinesla epidemija koronavirusa.
V okviru skupine na Facebooku Pomoč samozaposlenim v kulturi v času kovid19 so pred enim tednom pripravili peticijo vladi za pomoč samozaposlenim zaradi epidemije koronavirusa. S podporo Rdečega križa pa je stekla še solidarnostna akcija, ki poziva k solidarnosti predvsem znotraj kulturnega sektorja in podpornike kulture. Kot pravi pobudnica akcije Beti Žerovc, je težko čakati na sprejete ukrepe vlade, povezane s samozaposlenimi, saj so številni že zdaj brez prihrankov, z izpadom honorarjev pa je ogrožena njihova najosnovnejša eksistenca.
Brigita Praznik Lokar, profesorica na OŠ Danile Umar v Ljubljani po sklopih priporoča zgodovinske knjige in dokumentarne filme z mladinsko tematiko za učence osnovnih šol.
23. marca 2020 dopoldne je po dolgi in hudi bolezni v 67. letu starosti umrl naš legendarni novinar Marjan Jerman. V dolgoletni karieri je Marjan Jerman s svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega psa čuvaja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti … Naslednje minute zato posvečamo res velikem in kakovostnem opusu Marjana Jermana.
Žal vas moramo obvestiti o zelo žalostni vesti. Danes dopoldne je po težki in dolgi bolezni v 67-letu starosti umrl dolgoletni novinar Vala 202 in RTV Slovenija Marjan Jerman. Marjan Jerman je s svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega novinarja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti … Marjan, večna ti slava! Tvoji Valovke in Valovci, tvoje poslušalke in poslušalci!
Dr. Tomaža Lazar iz Narodnega muzeja Slovenije je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrabne sisteme in vojskovanje tistega časa. Trenutno svoj čas vlaga v pisanje knjige o oklepih na Slovenskem. Meni, da je prebiranje zgodovinskih romanov zelo zaželjeno, a se je obenem potrebno zavedati, da je to fikcija. Potrebno je tudi ločiti različne vrste romanov in avtorjev – nekateri svojo raziskovalno nalogo namreč opravijo bolje kakor drugi. Njegov knjižni namig je Ken Follett: Stebri Zemlje. Je lep primer zgodovinske fikcije, ki je dobro umeščena v svoj kontekst.
O življenju v Berlinu v teh izrednih razmerah smo se pogovarjali z Anjo Catherine Limon, eno od gostij oddaje Globalna Vas. "Od prejšnjega tedna delam od doma, v mestu so zaprli klube, bare in večino restavracij. Vlaki še vedno vozijo, a bolj poredko. Je pa bil sončen teden, zato je bilo veliko ljudi v parkih. Mislim, da prebivalci Berlina virusa še ne jemljejo zelo resno." Drugačne razmere je opaziti predvsem pri nočnem življenju, ki ga praktično ni več. Kar je pohvalno, pa so različne akcije ljudi, ki ponujajo pomoč starejšim, pravi naša gostja.
Infektologinja Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu (080 14 04), o najpomembnejših novostih in najpogostejših vprašanjih v petek, 20. marca.
V Srbiji je predsednik Aleksander Vučić uvedel policijsko uro. Kako je minila prva noč in kaj se bo zgodilo z zdravstvenim sistemom na Balkanu, če se jim "zgodi" Italija? Iz Beograda se je oglasil Boštjan Anžin. Poklical ga je Gašper Andrinek.
Z enim očesom spremljamo tudi razmere po Evropi in svetu, smo pa zaradi razmer doma trenutno kar sami sebi dovolj. In spregledamo, da denimo Portugalska ravno danes začenja s karanteno. Poklicali smo Agnes Bobnjar, ki že tri leta živi v Lizboni.
Voznik tovornjaka v mednarodnem prometu Tadej vsem delavnim ljudem poklanja skladbo It's My Life, Mirjam pravi, da smo borci, zato si je zaželela skladbo I'm Still Standing.
Poročali smo, da je število krvodajalcev zaradi samoizolacije močno upadlo, Zavod za transfuzijsko medicino zato poziva, da potrebujemo zaloge krvi. Dr. Polonca Mali, vodja Centra za izbor dajalcev in zbiranje krvi pravi, da preskrbo s krvjo ves čas spremljajo in skušajo zagotoviti ravnovesje zalog na nacionalnem nivoju. "Krvodajalke in krvodajalce obveščamo, da smo v izogib okužbi spremenili način odvzema krvi. Prek sms sporočil bomo na odvzem povabili krvodajalce tistih skupin, ki jih potrebujemo. Za krvodajalce veljajo pogoji, da so zdravi, nimajo znakov akutnega vnetja dihal ali povišane telesne temperature in da v zadnjem mesecu niso potovali izven Slovenije."
Iz Španije smo poslušali pričevanja tudi o tem, da ljudje ne spoštujejo ukrepov in so zaradi njih precej jezni. V Barceloni, kjer živi Nika Ambrožič, pa so imeli Katalonci manj težav z doslednim upoštevanjem uradnih navodil za preprečevanja širjenja okužbe.
Neveljaven email naslov