Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Doktorica Jana Javornik je družboslovka v najbolj interdisciplinarnem pomenu besede. Doma je v številnih akademskih okoljih od Združenega kraljestva do Švedske in južne Azije. Kot profesorica in raziskovalka deluje na področju primerjalnih metodologij analize javnih politik ter na področju zaposlovanja in delovnih razmerij. O spremenjenih razmerah na trgu dela po pandemiji, o razumevanju znanosti, o sodelovanju znanosti in politike, o občutku utesnjenosti pri nas in o tem, kam bi danes še lahko umestili koncept pravičnosti, se je z doktorico Jano Javornik pogovarjala Nataša Štefe.
Z dr. Jano Javornik o spremenjenih razmerah na trgu dela po pandemiji, o razumevanju znanosti in njenem sodelovanju s politiko, o občutku utesnjenosti pri nas in o tem, kam bi danes še lahko umestili koncept pravičnosti
Doktorica Jana Javornik je družboslovka v najbolj interdisciplinarnem pomenu besede. Doma je v številnih akademskih okoljih od Združenega kraljestva do Švedske in južne Azije. Kot profesorica in raziskovalka deluje na področju primerjalnih metodologij analize javnih politik ter na področju zaposlovanja in delovnih razmerij. Nataša Štefe se je z dr. Jano Javornik pogovarjala o razmerju med znanostjo in politiko, o slovenskem "predalčkanju", o strahu in občutku utesnjenosti pri nas, za začetek pa tudi o spremenjenih razmerah na trgu dela, kjer je, kot pravi doktorica Javornik, pandemija le razgrnila težave, ki so bile prisotne že dalj časa.
"Koncept, da je celotna blaginja države utemeljena na delovni produktivnosti ljudi, je problematičen. Je neoliberalna logika, ki predpostavlja eno samo družbeno funkcijo, in to je plačana zaposlitev. Poglejmo, koliko dela opravijo osebe, ki neformalno skrbijo za svoje družinske člane, pa tega ne znamo ali pa nočemo izmeriti."
Zato je pri nekaj razpravah v zadnjem času sodelovala tudi pri pogovorih o skrajševanju delovnega časa:"Ključnega pomena in o čemer se mi zdi, da se v Sloveniji ne pogovarjamo zelo odkrito, je dejstvo, da velik del svojega budnega dela preživimo na delovnem mestu. Socialni problemi in stroški slabega zdravja se na žalost ne kažejo samo pri delodajalcu, ampak veliko širše. Povečevanje količine dela, števila ur so povezani elementi. Namreč mi nismo samo delavci, nismo samo zaposlene osebe, v življenju imamo celo vrsto vlog. Zelo pogosto se v takih družbah, kot je slovenska, iščejo prilagoditve na delovnem mestu predvsem za starše, pozablja pa se na druge skupine zaposlenih. S tem se na neki način ustvarja hierarhija potreb med zaposlenimi in s staranjem se povečuje tudi delež sendvič generacij, te, ki so stisnjene med skrb za odvisne otroke na eni strani in skrb za odvisne starše, sorodnike na drugi. Skrajševanje delovnega časa je nekaj, v kar kot družba ne bomo prisiljeni, ampak nekaj, do česar bomo prišli. S pravilnim pristopom in pravilno organizacijo načina dela."
"Živimo v okoliščinah, ki jih ne bi poimenovala kot kognitivno varne. Tako uspešno nas v tem občutku ranljivosti in občutljivosti socializirajo družbene strukture, da se začnemo samocenzurirati. V strahu, da se nam vzame vsa družbena moč, ki smo si jo skozi leta skrbno ustvarjali."
Dr. Jana Javornik je bila tudi naša Nedeljska gostja. Pogovoru lahko prisluhnite tukaj.
Doktorica Jana Javornik je družboslovka v najbolj interdisciplinarnem pomenu besede. Doma je v številnih akademskih okoljih od Združenega kraljestva do Švedske in južne Azije. Kot profesorica in raziskovalka deluje na področju primerjalnih metodologij analize javnih politik ter na področju zaposlovanja in delovnih razmerij. O spremenjenih razmerah na trgu dela po pandemiji, o razumevanju znanosti, o sodelovanju znanosti in politike, o občutku utesnjenosti pri nas in o tem, kam bi danes še lahko umestili koncept pravičnosti, se je z doktorico Jano Javornik pogovarjala Nataša Štefe.
Z dr. Jano Javornik o spremenjenih razmerah na trgu dela po pandemiji, o razumevanju znanosti in njenem sodelovanju s politiko, o občutku utesnjenosti pri nas in o tem, kam bi danes še lahko umestili koncept pravičnosti
Doktorica Jana Javornik je družboslovka v najbolj interdisciplinarnem pomenu besede. Doma je v številnih akademskih okoljih od Združenega kraljestva do Švedske in južne Azije. Kot profesorica in raziskovalka deluje na področju primerjalnih metodologij analize javnih politik ter na področju zaposlovanja in delovnih razmerij. Nataša Štefe se je z dr. Jano Javornik pogovarjala o razmerju med znanostjo in politiko, o slovenskem "predalčkanju", o strahu in občutku utesnjenosti pri nas, za začetek pa tudi o spremenjenih razmerah na trgu dela, kjer je, kot pravi doktorica Javornik, pandemija le razgrnila težave, ki so bile prisotne že dalj časa.
"Koncept, da je celotna blaginja države utemeljena na delovni produktivnosti ljudi, je problematičen. Je neoliberalna logika, ki predpostavlja eno samo družbeno funkcijo, in to je plačana zaposlitev. Poglejmo, koliko dela opravijo osebe, ki neformalno skrbijo za svoje družinske člane, pa tega ne znamo ali pa nočemo izmeriti."
Zato je pri nekaj razpravah v zadnjem času sodelovala tudi pri pogovorih o skrajševanju delovnega časa:"Ključnega pomena in o čemer se mi zdi, da se v Sloveniji ne pogovarjamo zelo odkrito, je dejstvo, da velik del svojega budnega dela preživimo na delovnem mestu. Socialni problemi in stroški slabega zdravja se na žalost ne kažejo samo pri delodajalcu, ampak veliko širše. Povečevanje količine dela, števila ur so povezani elementi. Namreč mi nismo samo delavci, nismo samo zaposlene osebe, v življenju imamo celo vrsto vlog. Zelo pogosto se v takih družbah, kot je slovenska, iščejo prilagoditve na delovnem mestu predvsem za starše, pozablja pa se na druge skupine zaposlenih. S tem se na neki način ustvarja hierarhija potreb med zaposlenimi in s staranjem se povečuje tudi delež sendvič generacij, te, ki so stisnjene med skrb za odvisne otroke na eni strani in skrb za odvisne starše, sorodnike na drugi. Skrajševanje delovnega časa je nekaj, v kar kot družba ne bomo prisiljeni, ampak nekaj, do česar bomo prišli. S pravilnim pristopom in pravilno organizacijo načina dela."
"Živimo v okoliščinah, ki jih ne bi poimenovala kot kognitivno varne. Tako uspešno nas v tem občutku ranljivosti in občutljivosti socializirajo družbene strukture, da se začnemo samocenzurirati. V strahu, da se nam vzame vsa družbena moč, ki smo si jo skozi leta skrbno ustvarjali."
Dr. Jana Javornik je bila tudi naša Nedeljska gostja. Pogovoru lahko prisluhnite tukaj.
Detektivski kamp v mladosti, ljubezen dveh moških, kriminal iz strasti, težave z glutenom, direktorski položaj v tovarni umivalnikov, potovanje do pekla in nazaj, nagradno potovanje v Fieso…Skratka, na kratko – cela DRAMA! Zgodbo izmišljene gospodične Valerije so v živo sestavljali gostujoči improvizatorji, ki so pet juter zapored pripovedovali o njenih dogodivščinah. Njihova iztočnica je bila zgolj kratek opis lika in seveda zgodba predhodnika. Smer posamezne epizode je določal tudi filmski žanr, ki so ga sodelujoči slišali kot glasbeno ozadje.
Žiga Klančar v glasbenih Noticah na Valu 202 predstavlja domače glasbene novosti.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo sta začela ustvarjati dva improvizatorja - Eva Nanut in Žan Sterle.
Na Morski biološki postaji Piran se s klobučnjaki, ki jim ljudje največkrat pravimo meduze, ukvarjajo že vrsto let. Pravzaprav od sredine 80.-ih let, ko so se pri nas množično začele pojavljati mesečinke, ena bolj nevarnih vrst ožigalkarjev, ki lahko pri občutljivih ljudeh po ožigu povzročijo precejšnje zdravstvene težave. A brez skrbi, te vrste v našem morju že nekaj let niso opazili. Trenutno se pojavlja morska cvetača, a njenega ožiga marsikdo niti ne zazna. Morje pa je zadnje čase polno še enih organizmov, ki so morda za marsikoga videti kot meduze, a to pravzaprav niso, so pa zdrizaste in fuj na dotik. Gre za rebrače, želatinozen zooplankton, popolnoma nenevaren za kopalce. Če zasledite kakega nenavadnega klobučnjaka ali drugo neznano morsko bitje se lahko s fotografijo tega in vprašanjem, za kaj gre, obrnete tudi na mail Morske biološke postaje Piran infombp@nib.si
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo sta začela ustvarjati dva improvizatorja - Katja Brezovar in Kristjan Kolar. Valerija je sina Pepeta Marjana obvarovala pred zloveščim glutenom, ga naučila vrtnarjenja, partnerju Marjanu pa priskrbela službo na visokem položaju.
Slovenski pesnik Uroš Zupan pravi, da bere samo najboljše knjige. Knjiga , ki pa ga spremlja že desetletja pa je »Zeno Cosini«, italijanskega pisatelja Itala Sveva.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo ustvarjata dva scenarista, dva improvizatorja – Matjaž Peklaj in Rok Bohinc. V drugi epizodi Valerijina zgodba pripelje do nepričakovanega romantično-dramatičnega zasuka. Njen fant ustreli njenega nekdanjega sošolca Marjana.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo ustvarjata dva scenarista, dva improvizatorja - Dino Kapetanović in Rahela Klopčič. V prvi epizodi smo izvedeli, da se Valerija kdaj pa kdaj zbudi sredi noči in presenečena ugotovi, da je sama.
Andrej Blatnik je predlagal knjigo Černobilska molitev, dobitnico Nobelove nagrade za književnost, Svetlane Aleksijević.
Kratki izlet je celovečerni igrani prvenec, 35 letnega hrvaškega režiserja, scenarista in producenta Igorja Bezinovića, ki nam ga je predstavil na letošnjem festivalu Kino Otok, Isola Cinema. Film je je uvrščen tudi v glavni program Mednarodnega filmskega festivala v Motovunu, ki se začenja prav nocoj.
Kako močno se glasba, predvsem besedila v katerikoli zvrsti glasbe dotaknejo generacije ki je pred približno 20 leti zapuščala srednje šole, se je spet izkazalo v četrtek ob objavi novice, da je umrl Chester Bennington, pevec ameriške rock zasedbe Linkin Park. Ob vsem zapetem in doživetem, novica o samomoru niti ni bila tako neverjetna, a izrečeno je le eno od ugibanj. Ves čas življenja v javnosti se je bojeval tako z alkoholom kot z drogami, večkrat naglas povedal, da je vse preveč trenutkov, ko se mu zdi, da ni izhoda. Zadnje besede Chesterja Benningtona pred tedni, so bile polne optimizma in neizrečenih načrtov za prihodnost, a zapustil je šest otrok in zaradi glasbe, ki je vedno bila polna čustev, veliko iskreno žalostnih ljubiteljev in ogromno vprašanj, ki bodo ostala brez odgovorov.
Ste v mestu že kdaj opazili mladiča goloba? Če ste, ste eni redkih. Dr. Martin Dobeic pojasnjuje, zakaj v naravi in v mestu srečujemo številne ptičje mladičke, ne pa tudi golobje.
V gozdu tik pod gradom Vurberk, ki stoji na južnem delu Slovenskih goric, sta v sredo otroka v spremstvu očeta z detektorjem kovin iskala zaklad. Našli pa so vse prej kot to. Našli so namreč 250 kilogramov težko neeksplodirano ameriško letalsko bombo iz druge svetovne vojne. A tam se je neverjetna zgodba šele začela: najditelj je namreč zelo nevarno bombo na lastno pest odkopal, jo s pomočjo dvigalke natovoril in odpeljal na dvorišče svoje hiše, ki stoji v neposredni bližini znamenitega gradu, cerkve in župnišča. Zaradi te nespametne in smrtno nevarne odločitve bombe zdaj pirotehniki ne morejo več varno deaktivirati, kar pomeni, da bo bombo prihodnje teden treba razstreliti.
V teh dneh gotovo niste preslišali novice o tem , da je Unesco Slovenijo že drugič vpisal na Seznam svetovne naravne dediščine. Skupaj je ta meddržavna kandidatura z uradnim naslovom "Starodavni in prvinski bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope" združila kar 12 držav in 78 gozdnih območij. Čast je toliko večja, če vemo, da je zdaj na Seznamu svetovne dediščine sicer več kot tisoč vpisov, a le petina s področja naravne dediščine.
Odgovarjata mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in zgodovinar Marko Zajc.
Janez Marolt pojasnjuje, kako se tri družine, ki si delijo en avto, ob različnih interesih in potrebah dogovorijo, kdaj ga bo kdo uporabljal.
Matej Praprotnik in Maruša Kerec v nasprotju z ustaljenimi poletnimi rubrikami sprašujeta, kje dopustujejo neznani Slovenci.
Neveljaven email naslov