V času vsesplošnega nezaupanja so vprašljive tudi nadzorne institucije (te navadno ustanavlja država) in njihova neodvisnost, saj se politika veliko raje udinja  mogočnim gospodarstvenikom kot  nemočnim , čeprav množičnim potrošnikom. Kot se je na lastne oči prepričala ena izmed naših anketirank, je ob obisku trgovine s sadjem zalotila prodajalko, ko je lepila oznake ‘ekološka pridelava’ na banane , ki jih je jemala s kupa ‘neekološko’ pridelanih sadežev.

Na kaj mora biti pozoren kupec?

Strokovna svetovalka Zveze potrošnikov Slovenije Marjana Peterman je pojasnila , da bi zaupanje kupcev načeloma moralo temeljiti na zapleteni in dognani proceduri potrjevanja upravičenosti takšnih oznak, je pa jasno, da pri nas inšpekcijske službe zmorejo le vzorčen nadzor nad ogromno množino kozmetičnih ali živilskih izdelkov na naših policah.

Kupec mora biti sproti seznanjen tudi z načinom certificiranja v preostalih članicah EU: samo na kozmetičnem področju poznamo 6 znamenitih nacionalnih akreditiranih preiskovalcev dejanske in deklarirane vsebine izdelkov. Vsak ima seveda svoj znak: BDIH (Nemčija), ECOCERT, COSMOBIO (Francija),  AIAB/ICEA (Italija), SOIL ASSOCIATION (Velika Britanija), BIOGARANTIE (Belgija). Če k temu dodamo še dva, ki ju je ustanovilo samo Združenje proizvajalcev kozmetike (NATRUE in COSMOS), je zmeda popolna.

Tudi dr. Aleš Kuhar, ki se na Biotehniški fakulteti v Ljubljani ukvarja  z ekonomiko živilske industrije, je prepričan o prepogosti uporabi oznak bio ter eko na živilih. Pri oznaki ‘pridelano v Sloveniji’ žal samo po sebi ne gre pričakovati , da bi bila živila polnejša in zdravstveno ustreznejša od drugih, pri tem igramo le na čustveno, domoljubno noto. Ko sam uživa zelenjavo, si privošči  tisto iz lastne pridelave, včasih pa zaupa tudi dobro preverjenim domačim branjevkam na tržnici. Pa še takrat se bolj kot na različne označbe zanese na pristen in neposreden človeški stik …

Je že tako, da je kupec sam najboljši inšpektor, zaključuje dr. Kuhar.

Več v oddaji Vroči mikrofon.