Točno “pol-pol” nas je – Slovencev in Slovenk. V državnem zboru imamo največ poslank doslej, pa še vedno le tretjino. Imamo pa zato precej več visoko izobraženih. Leta 2010 smo dobili slabi dve tretjini diplomantk in le dobro tretjino diplomantov.

Še leta 1900 so moški iz akademskih krogov na Slovenskem modrovali:

“Žensko znanstveno delo je za človeško družbo brez vsake koristi, ker je naporno duševno delo nasprotno naravnim funkcijam ženskega telesa, ker je silno škodljivo prvi in najvažnejši nalogi žene – roditi zdrave in krepke otroke.“

Učenje je bilo dolgo domena moških, danes ugotavljajo, da je učiteljski poklic feminiziran. Drugače pa je, kot rečeno, z znanostjo – ne le v začetku prejšnjega stoletja, še 40 let nazaj je veljala za trdnjavo, ki so jo več tisočletij gradili izključno moški.

Dr. Maca Jogan s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani se z ženskimi študijami, specializirano pa tudi z ženskami v znanosti, ukvarja že več desetletij.

Stereotipi o ženskah so pogosti. Brez kakšrnekoli podkrepitve. Ustvarjanje izključno moških domen tudi, ne le v znanosti. Povsod. Marsikatero “moško” delo seveda lahko opravlja tudi ženska. To dokazuje Tina Marinšek, pevka skupine Tabu in študentka kamnoseštva. Sama pravi, da ni nič narobe, če kaj v družbi ostane izključno moška domena, ne nasprotuje niti nekaterim tipičnim delitvam nalog. Pravi, da se lahko moški in ženske tudi delijo in razlikujejo. Bolj važno je, pravi, da se tudi dopolnjujejo.

Dejstva so dejstva: V celotnem gospodarstvu Evropske unije ženske povprečno zaslužijo 17 odstotkov manj kot moški. Zato imajo tudi nižje pokojnine. In zato je revščina med upokojenkami višja, kot med upokojenci. Hkrati pa kar 80 odstotkov družinskih proračunov razporejajo ženske. In to zelo uspešno, kažejo ankete. Mednarodne raziskave pa kažejo, da ženske prej, uspešneje in v večjem številu zaključijo študij. In da so tudi kakovostno njihove diplome boljše. Kar se pozna tudi pri kariernih izzivih.

Vseeno pa pri nas le šest odstotkov največjih in najpomembnejših podjetij vodijo ženske. In le v desetini teh podjetij so v ožjih vodstvih. Tretjina vseh slovenskih družb nima niti ene ženske v nobenem od svojih organov.

“Čas je za spremembe.”

Tako redke slovenske managerke. Če so kvote, ki so zbujale precej skepse, delovale v politiki, lahko tudi v podjetništvu. Sekcija managerk pri slovenskem Zduženju Manager jih zato zahteva, povzema njihove letošnje sporočilo Sonja Šmuc, predsednica sekcije.

Slovenske managerke bodo pripravile tudi register sposobnih, na izzive pripravljenih kolegic. Podatki iz tujine namreč kar kličejo po tem.

Na Finskem mora vsaka javna delniška družba javno pojasnjevati razloge, zakaj v upravi nima vsaj ene ženske. Na Švedskem so sprejeli priporočilo o spolno uravnoteženih upravah. Na Poljskem so mu dodali tudi priporočilo o “emancipiranih” nadzornih sveih. Na Nizozemskem so se podjetja v veliki večini kar sama odločila za ukrepe in o njih stalno poročajo minstrici za emancipacijo. Podobno je na Danskem. Norveška je zakonsko določila, da mora biti najmanj 40 odstotkov vsakega spola v upravi vsakega javnega podjetja. Če ni tako, podjetje kaznujejo ali razpustijo. Podobno je na Islandiji, v Franciji, pa tudi Španiji, le da tam neupoštevanje kaznujejo z dodelitvijo manj javnih sredstev.

V Veliki Britaniji mora čez tri leta 350 največjih podjetij imeti v upravah vsaj četrtino žensk, sicer bodo kvote uzakonili. Mimogrede: na Otoku v višjem srednjem managementu ženske že zaslužijo več, kot moški.