Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Z zelo veliko večino je bil pred mesecem v državnem zboru sprejet zakon o uravnoteženju javnih financ občin in med drugim prinesel pomembno spremembo za skoraj 2800 družin, ki živijo v zasebnih tržnih stanovanjih, a so zaradi socialne stiske doslej prejemale subvencijo najemnine.
Zakon ukinja le del te subvencije, a le dan pred začetkom veljave zakona se zdi, da je nejasno že to, za kateri del subvencij gre, še manj, kako bodo dosedanji upravičenci brez te pomoči sploh lahko obdržali stanovanja.
Je sploh kdo razmišljal o posledicah?
“Kaj zame pomeni, da bom odslej plačevala 195€ namesto 39€? Ob tem, da v treh izmenah in z napornim delom zaslužim manj kot minimalno plačo, da je mož brezposeln, da imava dva majhna otroka, zame to pomeni čisto grozo. Odkar vem, da bomo ostali brez 156€ subvencije ne spim več, ker ploh ne vem, kako bomo. Ostali bomo povsem brez denarja za hrano. Za našo družino je 156€ res ogromno denarja!” pravi mati dveh otrok, ena izmed 2792 tistih, ki bodo izgubili pravico do pomembnega dela subvencije neprofitnega dela najemnine.
Z zelo veliko večino (zanj je od 81 prisotnih poslancev glasovalo 67) bil namreč pred dobrim mesecem v državnem zboru sprejet interventni Zakon o uravnoteženju javnih financ občin in med drugim prinesel pomembno spremembo za skoraj 2800 družin, ki živijo v zasebnih tržnih stanovanjih, a so zaradi socialne stiske doslej prejemale subvencijo najemnine.
Za boljše razumevanje, kaj se je zgodilo, najprej kratko pojasnilo: subvencija stanarine za socialno najšibkejši sloj najemnikov stanovanj je bila doslej sestavljena iz dveh delov .
Pred 6 leti je stanovanjski zakon prinesel nekaj olajšanja za tiste, ki so sicer izpolnjevali pogoje za neprofitno stanovanje, a jim ga njihova občina ni zmogla zagotoviti. Zato si je vsak tak upravičenec lahko poiskal stanovanje na trgu, občina in država pa sta mu vsaka do polovice krili razliko med višino tržne najemnine, ki jo je plačeval lastniku tega najetega stanovanja, in tako, ki bi jo za enako kvadraturo plačal, če bi mu stanovanje zagotovila občina ali občinski sklad. S pomembno opombo, da je bila določena zgornja dovoljena višina takih tržnih najemnin in sicer pa vsako posamezno regijo.
1.januarja 2012 sprejeti Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ali po domače, t.i. nova socialna zakonodaja, je prinesla še dodatno ugodnost : tisti, ki so že bili upravičeni do subvencije prej omenjenega dela tržne najemnine, so v primeru, če so živeli v hudih socialnih stiskah, lahko zaprosili še za dodatno subvencijo neprofitne najemnine – s tem so bili v bistvu povsem izenačeni s tistimi sodržavljani, ki so imeli več sreče in so najemniki neprofitnih, občinskih oz. skladovih stanovanj. Toda ko je zakon pred tremi leti to novost uvedel, ni tudi določil, kdo naj bo plačnik tega stroška in ta je nato v celoti končal na plečih občin. Te so , kot trdijo, skupaj z ministrstvom za okolje in prostor, ki je to breme delno sofinanciralo, opozarjale na to nedorečenost.
Zato se je pri pripravi interventnega Zakona o uravnoteženju javnih financ občin v začetku tega leta med predlogi, kako naj se občine izvijejo iz vse težjega bremena financiranja, nekako znašel tudi predlog o ukinitvi stanovanjskih subvencij.
O tem, kako natanko je prišlo do predloga in kaj je kdo v resnici zagovarjal, ima vsaka stran nekoliko svojo verzijo:
Robert Smrdelj, predsednik Združenja občin Slovenije, ene od dveh pogajalk v imenu razdrobljene slovenske lokalne samouprave, ostro zanika, da bi bil predlog o ukinitvi subvencije z njihovega arzenala idej: “S strani Združenja občin Slovenije (ZOS) nismo bili pobudnik tega ukrepa,niti ga nismo zagovarjali. Bila jih je cela vrsta, ki bi lahko imeli še večji učinek kot na primer prenos stavbnih zemljišč iz Sklada kmetijskih zemljišč na občine. Je pa po mojem mnenju bila sprejeta anomalija, ukinjena je bila subvencija za neprofitni del najemnine, ki bi po moji oceni morala ostati, ostala pa je subvencija za tržni del najemnine. Tako smo prišli v kontradiktorno situacijo z neprofitnimi stanovanji! Logično bi bilo, da bi ukinili profitni del, občina pa bi vsem – v profitnih ali neprofitnih najemnih stanovanjih – sofinancirala neprofitno najemnino . Takšna ureditev kot je sprejeta sedaj, se mi zdi nelogična.”
In kakšne so bile še druge možnosti, da bi namesto subvencij stanarin črtali kakšne druge izdatke?
“Bila je cela paleta predlogov. Med drugim je bil tudi predlog, da se ukinejo služnosti za plačilo na vodnih telesih. Tukaj nismo uspeli priti do dogovora in pravzaprav je bila ukinitev dela stanovanjskih subvencij kot neka kompenzacija z ukrepom za plačilo služnosti.”
V skupnosti občin Slovenije, ki predstavlja drug del slovenskih občin opozarjajo, da se o sprejeti rešitvi nismo pogajali, prav tako o tem, kakšne bi lahko bile možne rešitve težav pri subvencioniranju stanovanjskih najemnin ni bilo govora na številnih pogajanjih s pristojnimi ministrstvi. Tudi njih je kot kaže uveljavljena rešitev in njeni učinki presenetila, zato vsekakor zahtevajo ukrepanje. Skupnost občin Slovenije bo zato že v teh dnevih na Ministrstvo za javno upravo naslovilo zahtevo, da se v čim krajšem času sestanejo in skupaj poiščejo možne rešitve, ki ne bodo škodljive.
Da je bil osnovni fokus pogajalcev z obeh strani le na državnem oz. občinskih proračunih, ne pa na tem, kaj bodo sem in tja premetane številke in odločitve prinesle ljudem, da jih taki ukrepi delijo na tiste srečneže v javnih in one v zasebnih najetih stanovanjih, da bi morda vsaj kazalo vse najemnike vseh vrst stanovanj obremeniti enako, če se že strinjamo, da denarja v državi ni – ničesar od tega v debatah ni bilo, potrdi tudi predstavnica Ministrstva za okolje in prostor Barbara Radovan.
Kot še navaja, naj bi precej olajšanja najemnikom tržnih stanovanj prinesel nov stanovanjski program, ki predvideva pravičnejšo pomoč državljanom ne glede na to, v kakšne vrste najemniškem stanovanju živijo. A ta je šele v obrisih in še zdaleč ne pomeni, da bo v trenutnem predlogu tudi zaživel.
Kakšno je bilo stališče Ministrva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in zakaj sprejetja zakonodaje ni uspelo preprečiti, pojasnjuje Barbara Starič Strajnar, sekretarka z Direktorata za socialne zadeve:
Tudi pri Varuhu človekovih pravic bodo v kratkem obravnavali sprejeto zakonodajo in preverili, »ali gre s sprejetimi spremembami za morebitno diskriminacijo in protiustavnost tudi glede na najemniški položaj«
Naj si strani podajajo vroč kostanj odgovornosti za to, kdo je kaj predlagal in kdo je kaj kako razumel, lahko ga seveda tudi preložijo na državni zbor, ki je zakon potrdil s skoraj plebiscitarno večino – dejstvo je, da je zakon sprejet in da 1.4.2015 stopi v veljavo. Konec je debat o alinejah in prihrankih, za 2800 upravičencev prihaja čas precejšnjih sprememb.
Kaj konkretno pomenijo, kako je mogoče iz še veljavne odločbe razbrati, do katerega dela subvencije ne bodo več upravičeni, ko ta odločba poteče, je podrobneje pojasnila Barbara Starič Strajnar, sekretarka z Direktorata za socialne zadeve MDDSZ
1260 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
“Z zelo veliko večino je bil pred mesecem v državnem zboru sprejet zakon o uravnoteženju javnih financ občin in med drugim prinesel pomembno spremembo za skoraj 2800 družin, ki živijo v zasebnih tržnih stanovanjih, a so zaradi socialne stiske doslej prejemale subvencijo najemnine.
Zakon ukinja le del te subvencije, a le dan pred začetkom veljave zakona se zdi, da je nejasno že to, za kateri del subvencij gre, še manj, kako bodo dosedanji upravičenci brez te pomoči sploh lahko obdržali stanovanja.
Je sploh kdo razmišljal o posledicah?
“Kaj zame pomeni, da bom odslej plačevala 195€ namesto 39€? Ob tem, da v treh izmenah in z napornim delom zaslužim manj kot minimalno plačo, da je mož brezposeln, da imava dva majhna otroka, zame to pomeni čisto grozo. Odkar vem, da bomo ostali brez 156€ subvencije ne spim več, ker ploh ne vem, kako bomo. Ostali bomo povsem brez denarja za hrano. Za našo družino je 156€ res ogromno denarja!” pravi mati dveh otrok, ena izmed 2792 tistih, ki bodo izgubili pravico do pomembnega dela subvencije neprofitnega dela najemnine.
Z zelo veliko večino (zanj je od 81 prisotnih poslancev glasovalo 67) bil namreč pred dobrim mesecem v državnem zboru sprejet interventni Zakon o uravnoteženju javnih financ občin in med drugim prinesel pomembno spremembo za skoraj 2800 družin, ki živijo v zasebnih tržnih stanovanjih, a so zaradi socialne stiske doslej prejemale subvencijo najemnine.
Za boljše razumevanje, kaj se je zgodilo, najprej kratko pojasnilo: subvencija stanarine za socialno najšibkejši sloj najemnikov stanovanj je bila doslej sestavljena iz dveh delov .
Pred 6 leti je stanovanjski zakon prinesel nekaj olajšanja za tiste, ki so sicer izpolnjevali pogoje za neprofitno stanovanje, a jim ga njihova občina ni zmogla zagotoviti. Zato si je vsak tak upravičenec lahko poiskal stanovanje na trgu, občina in država pa sta mu vsaka do polovice krili razliko med višino tržne najemnine, ki jo je plačeval lastniku tega najetega stanovanja, in tako, ki bi jo za enako kvadraturo plačal, če bi mu stanovanje zagotovila občina ali občinski sklad. S pomembno opombo, da je bila določena zgornja dovoljena višina takih tržnih najemnin in sicer pa vsako posamezno regijo.
1.januarja 2012 sprejeti Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ali po domače, t.i. nova socialna zakonodaja, je prinesla še dodatno ugodnost : tisti, ki so že bili upravičeni do subvencije prej omenjenega dela tržne najemnine, so v primeru, če so živeli v hudih socialnih stiskah, lahko zaprosili še za dodatno subvencijo neprofitne najemnine – s tem so bili v bistvu povsem izenačeni s tistimi sodržavljani, ki so imeli več sreče in so najemniki neprofitnih, občinskih oz. skladovih stanovanj. Toda ko je zakon pred tremi leti to novost uvedel, ni tudi določil, kdo naj bo plačnik tega stroška in ta je nato v celoti končal na plečih občin. Te so , kot trdijo, skupaj z ministrstvom za okolje in prostor, ki je to breme delno sofinanciralo, opozarjale na to nedorečenost.
Zato se je pri pripravi interventnega Zakona o uravnoteženju javnih financ občin v začetku tega leta med predlogi, kako naj se občine izvijejo iz vse težjega bremena financiranja, nekako znašel tudi predlog o ukinitvi stanovanjskih subvencij.
O tem, kako natanko je prišlo do predloga in kaj je kdo v resnici zagovarjal, ima vsaka stran nekoliko svojo verzijo:
Robert Smrdelj, predsednik Združenja občin Slovenije, ene od dveh pogajalk v imenu razdrobljene slovenske lokalne samouprave, ostro zanika, da bi bil predlog o ukinitvi subvencije z njihovega arzenala idej: “S strani Združenja občin Slovenije (ZOS) nismo bili pobudnik tega ukrepa,niti ga nismo zagovarjali. Bila jih je cela vrsta, ki bi lahko imeli še večji učinek kot na primer prenos stavbnih zemljišč iz Sklada kmetijskih zemljišč na občine. Je pa po mojem mnenju bila sprejeta anomalija, ukinjena je bila subvencija za neprofitni del najemnine, ki bi po moji oceni morala ostati, ostala pa je subvencija za tržni del najemnine. Tako smo prišli v kontradiktorno situacijo z neprofitnimi stanovanji! Logično bi bilo, da bi ukinili profitni del, občina pa bi vsem – v profitnih ali neprofitnih najemnih stanovanjih – sofinancirala neprofitno najemnino . Takšna ureditev kot je sprejeta sedaj, se mi zdi nelogična.”
In kakšne so bile še druge možnosti, da bi namesto subvencij stanarin črtali kakšne druge izdatke?
“Bila je cela paleta predlogov. Med drugim je bil tudi predlog, da se ukinejo služnosti za plačilo na vodnih telesih. Tukaj nismo uspeli priti do dogovora in pravzaprav je bila ukinitev dela stanovanjskih subvencij kot neka kompenzacija z ukrepom za plačilo služnosti.”
V skupnosti občin Slovenije, ki predstavlja drug del slovenskih občin opozarjajo, da se o sprejeti rešitvi nismo pogajali, prav tako o tem, kakšne bi lahko bile možne rešitve težav pri subvencioniranju stanovanjskih najemnin ni bilo govora na številnih pogajanjih s pristojnimi ministrstvi. Tudi njih je kot kaže uveljavljena rešitev in njeni učinki presenetila, zato vsekakor zahtevajo ukrepanje. Skupnost občin Slovenije bo zato že v teh dnevih na Ministrstvo za javno upravo naslovilo zahtevo, da se v čim krajšem času sestanejo in skupaj poiščejo možne rešitve, ki ne bodo škodljive.
Da je bil osnovni fokus pogajalcev z obeh strani le na državnem oz. občinskih proračunih, ne pa na tem, kaj bodo sem in tja premetane številke in odločitve prinesle ljudem, da jih taki ukrepi delijo na tiste srečneže v javnih in one v zasebnih najetih stanovanjih, da bi morda vsaj kazalo vse najemnike vseh vrst stanovanj obremeniti enako, če se že strinjamo, da denarja v državi ni – ničesar od tega v debatah ni bilo, potrdi tudi predstavnica Ministrstva za okolje in prostor Barbara Radovan.
Kot še navaja, naj bi precej olajšanja najemnikom tržnih stanovanj prinesel nov stanovanjski program, ki predvideva pravičnejšo pomoč državljanom ne glede na to, v kakšne vrste najemniškem stanovanju živijo. A ta je šele v obrisih in še zdaleč ne pomeni, da bo v trenutnem predlogu tudi zaživel.
Kakšno je bilo stališče Ministrva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in zakaj sprejetja zakonodaje ni uspelo preprečiti, pojasnjuje Barbara Starič Strajnar, sekretarka z Direktorata za socialne zadeve:
Tudi pri Varuhu človekovih pravic bodo v kratkem obravnavali sprejeto zakonodajo in preverili, »ali gre s sprejetimi spremembami za morebitno diskriminacijo in protiustavnost tudi glede na najemniški položaj«
Naj si strani podajajo vroč kostanj odgovornosti za to, kdo je kaj predlagal in kdo je kaj kako razumel, lahko ga seveda tudi preložijo na državni zbor, ki je zakon potrdil s skoraj plebiscitarno večino – dejstvo je, da je zakon sprejet in da 1.4.2015 stopi v veljavo. Konec je debat o alinejah in prihrankih, za 2800 upravičencev prihaja čas precejšnjih sprememb.
Kaj konkretno pomenijo, kako je mogoče iz še veljavne odločbe razbrati, do katerega dela subvencije ne bodo več upravičeni, ko ta odločba poteče, je podrobneje pojasnila Barbara Starič Strajnar, sekretarka z Direktorata za socialne zadeve MDDSZ
V Sloveniji je kar 131 tisoč zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se sedaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Našli smo dve osebni zgodbi, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odstotnosti družinskih zdravnikov. Prispevek Eve Lipovšek.
Zanimanje za nameščanje toplotnih črpalk zaradi okoljske sprejemljivosti, prihrankov in energetske učinkovitosti narašča. Zunanje enote pa lahko povzročajo čezmeren hrup in vibracije, ki jih najbolj občutijo sosedje v strnjenih naseljih. S tako težavo se srečujejo tudi sosedje hotela Best Western v Kranjski Gori. Občine s prostorskimi načrti ne urejajo nameščanja toplotnih črpalk, država nima sistemske ureditve. Prijave na inšpekcije, pogovori s sosedi, skupno iskanje rešitev, možnosti za premestitev ali celo zasebne tožbe so tako poti, ki zaradi ohlapne zakonodaje ostanejo prizadetim.
6. oktobra 2021 je na Dunaju potekala obsežna preiskava. Zadeva: sum zlorabe državnih sredstev za časopisno oglaševanje. Vpleteni: takratni kancler Sebastian Kurz.
Pred približno mesecem so poslanci s tesno večino sprejeli težko pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Nanj smo čakali 20 let, a vprašanja o učinkovitosti zakona in o tem, ali bo področje dolgotrajne oskrbe zdaj ustrezno sistemsko urejeno, ostajajo odprta. Predvsem zato, ker zakon nima predvidenega vzdržnega dolgoročnega financiranja, pa tudi številna merila za upravičenost do storitev bo treba še doreči, zagotoviti kader za obseg storitev, ki ga predvideva, in tako naprej. Kaj dejansko prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi? Bo dovolj denarja za vse potrebe, povezane z dolgotrajno oskrbo, sploh ker naj bi finančne rešitve našla neka druga vlada v bližnji prihodnosti? O vsem tem so se kmalu po sprejetju zakona voditeljica Alenka Terlep in njeni sogovorniki pogovarjali v Studiu ob 17.00 na našem Prvem programu.
Točno pred 20 leti je v ameriško taborišče na Kubi Guantanamo prispelo prvo letalo z ujetniki, ki so jih Američani zajeli v Afganistanu. Tudi po umiku ameriške vojske iz Afganistana taborišče še vedno deluje in še danes so tam brez ustreznih sodnih postopkov zaprti ljudje.
Čas je, da se spet pogledamo v ogledalo, ki nam ga iz meseca v mesec nastavlja varuhinja pravic poslušalk in poslušalcev, gledalk in gledalcev, uporabnic in uporabnikov različnih platform RTV Slovenija Ilinka Todorovski, in potegnemo črto pod njen petletni mandat, saj se sredi januarja poslavlja s tega položaja. Kako uspešna je bila kot most med javnostjo in javnim zavodom, med uporabniki in ustvarjalci vsebin RTV Slovenija, pa več v pogovoru z Luko Hvalcem.
Kako izboljšati kakovost življenja lokalnih prebivalcev in obenem promovirati zdravstvo ozemlja, so se spraševali prebivalci obeh Goric, slovenske in italijanske. In tako se je pred štirimi leti rodil petletni projekt Interreg Salute Zdravstvo, s katerim z iskanjem sinergij med slovenskim in italijanskim zdravstvenim sistemom prihajajo do številnih primerov izmenjavanja izkušenj, počasi pa upajo, da tudi pacientov čez mejo. Poudarki poskusnega projekta so usmerjeni v enoten sistem naročanja, zgodnjega prepoznavanja motenj avtističnega spektra, fiziološke nosečnosti, obravnave mladih s težavami v duševnem zdravju in socialnega vključevanja po najnaprednejših evropskih modelih.
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.
V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila- bloki in Dom za starejše. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu gradnje le ta morala vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih. Kaj o vsem tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
"To ni napad, to je samo izpoved, težka izpoved," pravi žrtev spolne zlorabe v Katoliški cerkvi. Želi si, da bi z njo opogumila še koga, ki je doživel zlorabo, da to, kar ga tlači, da ven iz sebe in pove, kar bi moral povedati. Tokrat bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, kaj bi bilo nujno treba narediti, da se takšne zlorabe v Cerkvi ne bi več dogajale.
Spregovoriti o spolni zlorabi v Katoliški cerkvi je težko, posledice so lahko zelo hude, krik žrtev pa še vedno ni slišan. Ljudje to gnusno dejanje doživljajo kot umor duše. Izpoved žrtve, s katero se je pogovarjal Gorazd Rečnik, ni primerna za otroke. Ni napad, je krik, ki kliče po resni obravnavi te teme, takšni, kot so se je lotili na primer v Franciji.
V pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja je zapisana tudi pravica do proste izbire osebnega zdravnika, ki naj bi jo imela vsaka zavarovana oseba. A zadnja leta je to, da dobiš novega osebnega zdravnika, bolj kot izbira sreča. Na težavo pomankanja zdravnikov družinske medicine, s katero se srečujejo v vseh regijah, je prav zdravniška stroka opozarjala več let, a zgodil se ni nič. Trenutno primanjkuje več kot 200 družinskih zdravnikov in kot kaže, kratkoročne rešitve ni. Pri tem pa je treba vedeti, da je osebni zdravnik osnovni člen v verigi zdravstvenih storitev in brez tega pacienti ne morejo dostopati do ostalih zdravstvenih storitev.
Koronavirusna različica omikron je vnesla nove neznanke v že tako nenehno spreminjajoč se sistem protikoronskih ukrepov, sploh ker je vse več dokazov, da je zaščita s cepivi tudi pred različico delta precej skromnejša od pričakovanj. Prav tako nam hitro naraščajoče številke novookuženih v vzorno precepljenih državah kažejo, da se na delež precepljenosti ne moremo zanašati. Kako torej naprej? Kdaj bo veljavnost statusa polno cepljenih omejena? Kakšna bo cepilna politika? Nam je bližje ideja o obveznem cepljenju ali spodbuda k cepljenju otrok? Sta cepljenje, predvsem pa sistem PCT ob novem sevu in vse jasnejših opozorilih, da kužnost cepljenih očitno ni zanemarljiva, sploh še rešitev? Odpira PKP 10 vrata v sistem obveznega cepljenja? To so bila vprašanja za vodjo posvetovalne skupine za cepljenje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje Bojano Beović.
Poljska je že dlje časa na tnalu evropskih institucij. Sicer razklana poljska družba si v krizi identitete kljub temu želi evropske prihodnosti. Vseeno pa trenutna vlada ne želi opustiti načrtov o popolnem nadzoru sodstva in nadaljevanju zatiranja ženskih pravic. A poljska civilna družba je bolj živa in dejavna kot kadarkoli, želijo si obraniti tako neodvisno sodstvo kot ženske pravice. Zakaj je to dvoje tesno povezano, zakaj vse več mladih uradno zapušča poljsko Cerkev in kaj o vsem tem meni legendarni nobelovec in nekandanji predsednik Lech Wałęsa.
Z letošnjim novembrom se je v Združenih državah Amerike zaokrožilo leto z izrazitim političnimi nabojem. Splošne, zlasti predsedniške, volitve so še poglobile razkol v ameriški družbi. Del le-te vse do danes ni sprejel njihovih izidov in Joeja Bidna noče sprejeti kot predsednika ZDA. Poskuse ameriške desnice, da kot glavno grožnjo v Ameriki opredeli leva gibanja, kot so BLM (Življenja temnopoltih štejejo), Antifo in podobna, je na laž postavil 6. januar. V poslopje kongresa so vdrli pretežno beli Američani, med njimi tudi pripadniki skrajno desnih milic. Da ima Amerika nenavadno pisane zakone, zaradi katerih lahko morilec, ki niti ne skriva svojega dejanja, odide iz sodne dvorane nekaznovan, je pokazal primer Kyla Rittenhousa, ki je lani, kot mladoletnik, ki načeloma niti ne bi smel imeti orožja, med protesti v Kenoshi v Wisconsinu s polavtomatsko puško ubil dva človeka in ranil enega. V nedeljo je voznik športnega terenskega avtomobila v Waukeshi prav tako v Wisconsinu zapeljal v predbožično parado in ubil pet ljudi, najmanj 40 pa poškodoval. Od kod ta bes na eni in skorajda nemoč na drugi strani? Dr. Cynthia Miller-Idriss je profesorica sociologije in pedagogike na Ameriški univerzi v Washingtonu, DC, kjer vodi Laboratorij za raziskave ekstremizma in inovacij (PERIL). Njena najnovejša knjiga Sovraštvo v domovini (Hate in the Homeland, Princeton Press, 2021) posega prav v srčiko težave, namreč v taktiko in načine radikalizacije mladih z idejami skrajne desnice. Z dr. Miller-Idriss, ki torej razkriva proces oblikovanja desnih skrajnežev jutrišnjega dne, se pogovarja washingtonski dopisnik Andrej Stopar.
Reportaža iz UKC Ljubljana: Povprečna starost hospitaliziranih na covidnem intezivnem oddelku je 60 let, 80 odstotkov jih je necepljenih. Na dan našega obiska je bila najmlajša bolnica na intenzivnem oddelku stara 29 let.
Kako vroč bo naš planet do konca stoletja? Na končani podnebni konferenci v Glasgowu so delegati z vsega sveta sprejeli zaveze, ki predstavljajo napredek v boju proti podnebnim spremembam. A kako velik napredek, so bili cilji konference COP26 doseženi? Bi s sprejetimi ukrepi dvig globalne povprečne temperature lahko toliko omejili, da bi bil planet še primeren za življenje? Ali je šlo za predstavo, na kateri so odločevalci stagnacijo le prebarvali z zeleno barvo? Pogovarjamo se s tremi sogovorniki, ki so že pred konferenco za Vroči mikrofon pojasnili pričakovanja, zdaj pa se bodo odzvali na dosežene dogovore in na tiste, ki so na Škotskem umanjkali. Gosti: meteorolog dr. Žiga Zaplotnik (FMF), dr. Blaž Kurnik (Evropska agencija za okolje), pravnik Aljoša Petek (PIC in Mladi za podnebno pravičnost)
Neveljaven email naslov