Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
Analiziramo aktualne tematike, ki definirajo politično krizo v Kataloniji, jih postavljamo v španski in evropski kontekst, razmišljamo o možnih poteh v prihodnost. Kaj bodo prinesle aprilske parlamentarne volitve v Španiji in kaj lahko spremenijo majske evropske volitve? Kakšen kompromis je sploh mogoč? Analiziramo z gosti: dr. Mitja Žagar (Inštitut za narodnostna vprašanja), katalonski predsednik Quim Torra, novinarji in uredniki Bru Rovira (La Vanguardia), Josep Maria Munoz (L'Avenc) in Joan Rusinol (Radio Catalunya).
Šiva Nazar Ahari je novinarka, blogerka, zagovornica človekovih pravic, ki je pri svojih 34 letih že več kot dve in pol leti preživela v zaporu. Nazadnje je bila obsojena na šest let. Od oktobra lani je gostja Ljubljane, ki je del mreže mest – zatočišč za preganjane pisatelje ICORN. Shivo so prvič zaprli leta 2004. Takrat je bila stara 18 let in še ni veljala za politično zapornico. Po izpustitvi je začela obsežno poročati o družbenih vprašanjih, kot so otroško delo, skrajna revščina in pravice žensk. Ko so jo aretirali leta 2009, je v samici z majhno okensko nišo preživela 100 dni. “V samici sem si predstavljala, kakšno bo moje življenje, ko me bodo izpustili na prostost. Kaj bom še počela v življenju, predstavljala sem si, kako študiram in delam. To mi je pomagalo preživeti. Številni v zaporu popustijo, iz njih izsilijo priznanje za stvari, ki jih niso naredili. Jaz nisem popustila.”
Beseda pust, ki jo je poznal že Primož Trubar je verjetno nastala iz "mesopust", to je iz besed meso in postiti se ali iz meso in pustiti, kar bi bil dobeseden prevod iz italijanskega izraza carneleva v pomenu "opusti meso". Iz italijanskega carneleva je nastala beseda carnevale, iz te pa evropska kulturna beseda karnevál v pomenu "praznovanje pusta" ali "pustovanje, pust". Danes je pri nas izraz mesopust zastarel in se ne uporablja več, denimo v ruskem okolju pa še vedno pomeni "štiridesetdnevni post". Pogovarjali smo se z vodjo katedre za etnologijo Slovencev, doktorico Matejo Habinc.
So peticije utvara ali z njimi res lahko spreminjamo svet? Na to vprašanje odgovarjajo: Metka Naglič, Amnesty International Slovenija, Nataša Šram, pobudnica peticije za spremembe v šolstvu, Jernej Pikalo, minister za izobraževanje, Eva Irgl, poslanka SDS, ki že nekaj mandatov vodi komisijo za peticije, poslanec LMŠ Brane Golubović, ker je prvi obraz uspešne peticije za vpis pravice do vode v Ustavo, in evropska poslanka Tanja Fajon, ki s sopodpisniki mednarodne peticije predsednika Evropskega parlamenta Tajanija poziva k odstopu.
Pomurski kmetje vse bolj tarnajo, ker ne morejo širiti svojih kmetij oziroma polj, saj obdelovalne zemlje ne morejo niti kupiti niti najeti. Na trgu je preprosto skorajda ni na voljo, v Apaški dolini pa vse glasneje opozarjajo na to, da slovensko obdelovalno zemljo kupujejo avstrijski državljani. Bomo torej v Sloveniji poleg tovarn in turističnih objektov tujcem prepustili še rodovitno zemljo?
Ilinka Todorovski razlaga, da mora kot varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev še vedno razbijati številne zakoreninjene mite o RTV Slovenija, ki ne držijo. Na primer mit, da je RTV le televizija. Ni res! RTV je tudi radio in Ilinka Todorovski je bila gostja Vročega mikrofona na Valu 202.
Devetinosemdeset poslank in poslancev je prejšnji teden enotno glasovalo ZA Petra Svetino, novega varuha človekovih pravic, kar je bil svojevrsten rekord v sicer globoko razdeljenem slovenskem političnem prostoru. Politika je svet različnih pogledov, preglasovanj, kjer vlada moč argumentov in tudi argument moči, zato nas je primer neverjetne enotnosti pri izvolitvi varuha človekovih pravic spodbudil, da smo nekaj vodij poslanskih skupin povprašali, kaj se zgodi v sicer razklanem slovenskem političnem prostoru, da tu in tam nastopijo taki trenutki složnosti. A niti mnenja o enotnosti niso enotna.
Človek in plastika. Zgodba o nesrečni ljubezni, ki se je začela strastno. On jo je vzljubil, ker je bila vzdržljiva, poceni, trajna in zvesta. Zdaj je plastika povsod, tudi v hrani, vodi in v naših telesih. »Plastika ni slaba, mi slabo ravnamo z njo,« pravi dr. Andrej Kržan s Kemijskega inštituta. Vas zanima, kaj nam bodo o iskanju rešitev, o proizvodnji, uporabi, omejevanju, zbiranju, recikliranju plastike povedali znanstvenik, proizvajalca plastike, okoljevarstvenica in predstavnik ministrstva za okolje? Gosti: - Simon Zajc, državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor - Katja Sreš, Ekologi brez meja - Branka Viltužnik, vodja raziskav v podjetju Plastika Skaza - Štefan Pavlinjek, direktor družbe Roto - dr. Andrej Kržan, Kemijski inštitut
Ustavno sodišče je državnemu zboru dalo dve leti za popravke volilne zakonodaje. Natančneje - za izenačenje volilnih okrajev. Med njimi so glede na število volivcev po mnenju ustavnega sodišča prevelike razlike. Kaj bo storila politika? Bo samo popravila okraje ali jih bo ukinila in uvedla prednostni glas? Za zdaj nobena možnost nima zadostne politične podpore. Kaj pa pravi stroka? Kako izboljšati volilni sistem? Bodo naslednje volitve, če politika ne stori nič, sploh zakonite? Koentira dr. Ciril Ribičič, , profesor ustavnega prava, nekdanji ustavni sodnik.
Slovenski podjetniški sklad bo do leta 2023 podjetjem posredoval ugodna mikroposojila v višini do 25 tisoč evrov. Vir teh povratnih kohezijskih sredstev je Sklad skladov, ki ga upravlja SID banka. Maja Tomanič Vidovič in Sibil Svilan o novih mikroposojilih za podjetnike, o Skladu skladov, pa tudi o tem, zakaj se finančni posredniki, predvsem banke, zaenkrat niso navdušili za ta ugodni vir evropskega denarja.
Slovenija je edina evropska država, v kateri vzporedno potekata dve večji radijski raziskavi, ki sta metodološko nepoenoteni. Kako merijo poslušanost radia in zakaj jezdec jezdi na dveh konjih hkrati? Odgovore iščemo pri tistih, ki raziskujejo radio in druge medije (Janja Božič Marolt, Mediana, Davor Damjanič, Ninamedia, Andraž Zorko, Valicon), pri radijskih ustvarjalcih (Mirko Štular, odgovorni urednik Vala 202), nekaj ključnih pojmov nam je pojasnila dr. Katja Prevodnik, ki raziskave spremlja in analizira v službi za programski kontroling na RTV Slovenija, dr. David Fernandez Quijada z EBU pa nam je razložil, zakaj je Slovenija pri raziskovanju radia nekaj posebnega.
Gregor Čušin ima učinkovite odgovore na zahtevna vprašanja. V letu, ko se je podal na samostojno pot, je veliko razmišljal o novih začetkih. Začetki so vedno povezani s strahom in dokazovanjem. Kako bi preimenoval praznike in kaj se bo zgodilo z novoletnimi zaobljubami?
V dokumentih turističnega razvoja piše, da bo Slovenija leta 2020 prepoznavna kot destinacija kulturnega turizma. Kako bomo Johanno, Marjo, Iris in Maxa navduševali za odkrivanje našega kulturnega bogastva? Gosta v Vročem mikrofonu pri Tatjani Pirc sta bila Eva Štravs Podlogar z ministrstva za gospodarstvo in etnolog in kulturni antropolog doktor Rajko Muršič, ki vladajočim sporoča, da bo treba več vlagati v kulturo in kulturnike, če nameravamo razvijati kulturni turizem. "Če gledamo samo skozi očala Ljubljane, ne vidimo vse Slovenije. Recimo Maribor ima z okolico veliko več turističnega potenciala, ki pa žal ostaja neizkoriščen," opozarja dr. Muršič na problem centralizacije v kulturni politiki. "Velika večina naših umetnikov živi bedno. Dokler ne bomo rešili socialnega vprašanja naših umetnikov na dolgi rok, ne bomo mogli ustvariti pogojev, da bi kultura lahko postala naša gonilna sila." - dr. Rajko Muršič Avtorica oddaje in fotografije: Tatjana Pirc
Okoli 80% prebivalstva na Dunaju ima dostop do subvencioniranih stanovanj. Za enočlansko gospodinjstvo je meja 40.000 evrov neto letnega dohodka. To je precej visok prag, sem seveda sodi tudi zgornji srednji razred to pa so storili zato, ker želijo mešane soseske; ne pa sosesk, kjer živijo le revni ali le bogati.
Najava kitajskega znanstvenika, da mu je uspelo prvič v zgodovini ustvariti gensko modificirana otroka, je močno završala v javnosti. Obetavna metoda Crispr mu je omogočila, da ju je ubranil pred okužbo z virusom HIV, s tem pa sprožil val zgražanj, da smo s tem dokončno odprli Pandorino skrinjico ljudi po meri. Postopek, da s tehniko Crispr spreminjajo embrionalne celice, ni novost, zadnji dve leti ga izvajajo marsikje po svetu. Ali to pomeni, da bomo v prihodnje 'delali' ljudi po meri in zakaj na to nismo regulatorno pripravljeni? SOGOVORNIKI: Genetik dr. Radovan Komelj Endokrinolog in embriolog dr. Gregor Majdič Sintezni biolog dr. Roman Jerala Filozof Igor Pribac
Vsaka občina je zgodba zase. To nedeljo nas čaka 56 zgodb. Kaj pred drugim krogom županskih volitev izpostavljajo novinarka in novinarji: Tjaša Škamperle, Primož Cirman, Aljoša Peršak in Danijel Poslek. Z njimi se je pogovarjala Tatjana Pirc.
Predsedniku Olimpijskega komiteja Slovenije, Bogdanu Gabrovcu, ki je pred štirimi leti stopil v velike čevlje Janeza Kocijančiča, se izteka prvi mandat. V nedeljo, 16. decembra, bo na volilni skupščini očitno izvoljen še v drugo, saj je edini kandidat za vodenje osrednje športne organizacije. Ali to pomeni, da je bil tako uspešen ali pa funkcija predsednika OKS ni več tako mamljiva kot je bila še pred štirimi leti? Z njim se je pogovarjal Aleš Smrekar.
V letu, ko Splošna deklaracija človekovih pravic praznuje 70. obletnico, se zdi, da so najosnovnejše človekove pravice znova pod vprašajem. V okviru Organizacije Združenih narodov deluje Svet za človekove pravice. Kakšno vlogo predstavlja na aktualnem političnem prizorišču in kako je Slovenija izkoristila predsedovanje Svetu v letošnjem letu?
Prometni zastoji so mora večine voznikov po svetu, tudi pri nas. Ena od rešitev za zmanjšanje kolon oziroma potovalnega časa, je večja varnostna razdalja. Val 202 je pred dnevi pozival k spremenjenemu načinu vožnje z večjo varnostno razdaljo ter brez sunkovitih zaviranj in pospeševanj, DARS je izvajal primerjalne meritve na dveh odsekih avtocest. Gosta sta bila Andrej Brglez in Nataša Kovše iz Službe za upravljanje in vzdrževanje DARS. "Zbirali smo podatke na 15-minutnih obremenitvah. Delali smo primerjave in zmagovalec je dolenjska smer, v konicah je namreč opazovane odseke v tem času prevozilo tudi do 1180 vozil, kar je izredno dober podatek." - Nataša Kovše Andrej Brglez: "Promet je živ organizem in vsi smo del tega pretoka. Japonski strokovnjaki so naredili eksperiment, kjer so avtomobile spravili v krog in vsakemu vozniku rekli, naj vozi z isto hitrostjo. En voznik je nekoliko spremenil hitrost in v krogu se je stvar spremenila."
Čeprav se iz uro v uro vrstijo pozivi za prepoved za soboto napovedanega shoda neofašističnega gibanja CasaPound v Trstu, neofašisti napovedujejo celo večjo udeležbo kot maja 2015 v Gorici. Prejšnji teden je evropski parlament z veliko večino sprejel resolucijo, s katero poziva k prepovedi neofašističnih in neonacističnih skupin v EU. Za resolucijo je v Strasbourgu odločno glasovala tudi švedska evroposlanka Soraya Post, ki so ji kot pripadnici romske manjšine in odkriti protifašistki že večkrat grozili celo s smrtjo. Zakaj moramo neofašizem nujno ustaviti?
Neveljaven email naslov