Kako pohlep kapitalizma v končni obliki uničuje sam sebe in zakaj kapitalizem brez nagobčnika ne more preživeti? O vprašanju družbene neenakosti, ki ga je izpostavil francoski ekonomist Thomas Piketty, bodo razmišljali dr. Vesna Leskošek, Rok Kogej in dr. Jože P. Damijan. Kako bi Piketty rešil kapitalizem?

Jože P. Damijan: "Skupno obnašanje kapitalistov je neracionalno, preveč krvoločno. Ne morete od posameznikov pričakovati, da se bodo tega zavedali."

Kako pohlep kapitalizma uničuje sam sebe in zakaj kapitalizem brez nagobčnika ne more preživeti? Pred kratkim smo dobili tudi slovenski prevod svetovne uspešnice Kapital v 21. stoletju, v katerem je francoski ekonomist Thomas Piketty analiziral problem neenakosti. Med drugim zapiše: “Kolikor vem, ni in še nikoli ni bilo družbe, v kateri bi neenakosti v razporeditvi lastnine kapitala smeli bolj ali manj upravičeno poimenovati nizke – tj. še nikoli ni bilo razporeditve, v kateri bi revnejša polovica družbe imela pomemben delež (denimo petino ali četrtino narodnega premoženja).”

Sociologinja dr. Vesna Leskošek, pravi, da se pri plačah super bogatih ne da več določiti, kje je meja produktivnosti, za katero je nekdo plačan določeno vsoto denarja: “Piketty pravi, da ko nekoga plačate 600 tisoč evrov ali 800 tisoč evrov, ne morete več reči, da je to rezultat njegovega dela. Za to ni normativov. Edini odgovor, zakaj so taki dohodki možni, je zato, ker jih lahko imajo.”

Urednik slovenskega prevoda Rok Kogej izpostavlja, da gre tukaj za razmerja moči: “Pikettyjev izhodiščni problem je nekaj, kar imenujemo ugrabitev demokracije. Tisti, ki imajo dostop do sredstev, ki imajo premoženje in veliko denarja, tisti imajo nesorazmerno večjo politično moč, kot velika večina – torej 99 ali celo 99,9 odstotka, ki te finančne moči nimamo.”

Vesna Leskošek meni, da je Piketty še posebej relevanten za Slovenijo: “Ker opozori na razliko med dohodkovnimi in premoženjskimi neenakostmi. Ko raziskuje to za Evropo, pokaže na to, da celo v bolj egalitarnih državah, kot so skandinavske države, obstaja večji prepad pri premoženju. Pri nas to težko ugotavljamo, ker poznamo samo dohodkovne neenakosti. Podatki za premoženjske neenakosti so zelo skopi, delni, prihajajo samo po kapljah. Piketty pravi, da je tudi drugje po svetu zelo težko meriti premoženje, ker je zelo skrivnostno, ker ljudje in države ščitijo premoženje najbogatejših. Če pogledamo premoženje 100 najbogatejših Slovenk in Slovencev, bomo videli, da so neenakosti dosti večje, kot pri dohodku.”

Nasprotno dr. Jože P. Damijan meni, da Piketty za Slovenijo ni tako aktualen: “Po dohodkovni neenakosti smo dejansko najnižje v Evropi, se pravi neenakosti skorajda ni. Premoženjske ne vidimo, ker o tem nimamo podatkov. Ker pa je naša dediščina v socializmu, kjer smo imeli vsi možnost pridobiti nepremičnine, je tudi premoženjska neenakost relativno majhna. V Nemčiji je delež lastniških stanovanj 30, v Sloveniji okrog 80 odstoten.”

Jože P. Damijan: “Problem kapitalistov je, da imate skupek individualistov, ki zasledujejo svoj lasten profitni motiv, vsak hoče doseči čim večji dobiček. Problem je, da ko se vse zaženejo v eno smer, prostor postane premajhen. Ko lastniki kapitala postanejo preveč pohlepni, se kapitalizem zaleti v zid. S tem, ko se dohodki preveč neenakomerno porazdeljujejo, si uničijo svojo lastno bazo.”

Damijan meni, da od tistih, ki drvijo za kapitalom, ne morete pričakovati, da bodo široko razgledani in poskušali del tega, kar so pridobili, vrniti nazaj: “Če hočejo kapitalisti obdržat svoje premoženje, mora sistem dati uzde oziroma nagobčnik kapitalizmu. Vsak si skuša odrezati čim večji del pogače, ne razmišlja pa o tem, da bo pogače zmanjkalo, ker jemlje hrano drugim.”

Če ne bo prišlo do sprememb, bo pogače torej zmanjkalo. Piketty predlaga rešitev – progresivno obdavčitev bogastva na svetovni ravni.