Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
1262 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
Škotska se v četrtek na referendumu odloča o tem, ali bo postala samostojna ali še naprej ostaja v Združenem Kraljestvu. Zadnje dni, ko je postala verjetna tudi zmaga zagovornikov samostojnosti, so se zato začela postavljati tudi vprašanja, ki prej niso bila toliko aktualna. Kaj bi se zgodilo s Škotskim članstvom v EU, katero valuto bi Škoti uporabljali. Kakšen je utrip na Škotskem dva dni pred referendumom, česa se bojijo in česa veselijo? Ter predvsem – ali lahko škotski referendum vpliva na procese osamosvajanja v drugih podobnih primerih, predvsem v Kataloniji?
Včeraj se je uradno iztekel rok za vložitev kandidatur za letošnje lokalne volitve. Uradno bodo kandidati za župane ter mestne in občinske svete znani najkasneje prihodnji petek, so pa že zdaj znani izzivi, ki lokalno samoupravo čakajo tudi pod novimi ali starimi župani. Jasno je, da je učinkovitost številnih občin nižja tudi zaradi kadrovskega primanjkljaja, predvsem pa bi po mnenju Boštjana Brezovnika iz mariborske pravne fakultete občine svoje naloge lahko v popolnosti opravile šele z vpeljavo druge ravni lokalne samouprave, kot so denimo pokrajine. S čim se bodo spopadli novo imenovani župani?
Evropske države so za zmanjševanje svojih finančnih primanjkljajev zadnja leta začele iskati bolj inovativne in hkrati sporne načine. Možnost prodaje potnega lista za denar ali neposredne naložbe so doslej prek najrazličnejših »investicijskih programov« ponujale predvsem karibske državice, v zadnjih letih pa so model kopirale tudi nekatere članice EU; najbolj razvpit je primer Malte, o tovrstnem privabljanju tujih investicij ravno zdaj intenzivno razmišljajo tudi Hrvaškem. Ali o tem razmišljamo tudi v pri nas? Koliko stane slovensko državljanstvo? In predvsem, kje so prednosti in kje pasti takega podeljevanja državljanstva.
Zaradi potreb, ki se pojavljajo na trgu dela, Zavod za zaposlovanje vzpostavlja tesnejše vezi z delodajalci, ki ustvarjajo nova delovna mesta. Do konca leta bodo imele vse enote zavoda pisarne za delodajalce, kjer bo tisti, ki išče delavca, našel vse na enem mestu. V Vročem mikrofonu bomo podrobneje predstavili ta projekt, pa tudi avstrijske izkušnje pri aktivnem posredovanju med delodajalci in iskalci zaposlitve. Naši sogovorniki bodo Barbara Vrtačnik, Zavod za zaposlovanje, Igor Antauer, Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije in Hans Rehsmann, vodja regionalne izpostave koroške AMS.
Zveza potrošnikov Slovenije je pričela z akcijo "Zamenjaj in prihrani", s katero potrošnike električne energije v Sloveniji pozivajo k skupni akciji s katero bi lahko znižali ceno električne energije tudi do 100 evrov. Tovrstne akcije so se v tujini že izkazale za izjemno uspešne.
Socialna zakonodaja je v slabih treh letih od sprejetja doživela veliko kritik, pa tudi nekaj sprememb. Te, ki bodo stopile v veljavo 1. septembra, bodo omogočile upoštevanje bolj realnega materialnega položaja, vrednosti nepremičnin in drugega premoženja prosilca kot doslej, na višino socialne pomoči bo manj vplival dohodek od študentskega dela.
Kako so Rusi evropske pridelovalce jabolk pregnali iz raja in komu smrdijo francoski siri? Kdo bo zmagovalec živilske vojne in lahko jabolko na dan res odžene Putina stran? Zaradi ruske prepovedi uvoza živil je EU že napovedala, da bo svojim pridelovalcem pomagala s 125 milijoni evrov. Bo to dovolj? In kaj se je v grlu zataknilo slovenskim sadjarjem?
Novi zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno bo izboljšal nadzor nad nelegalnimi oblikami dela, višje kazni so predvidene tako za obrtnike, ‘šušmarje’ kot naročnike, nad tem področjem pa bo po novem bdela Finančna uprava RS. Mobilne enote FURSa naj bi do konca leta opravile kar 2300 pregledov, verjamejo pa tudi, da bo novi zakon zagotovil več discipline pri plačevanju davkov in razmah legalnih oblik dela. Pa bo res? O tem s predstavniki Finančne uprave RS in Obrtno-podjetniške zbornice pred Vročim mikrofonom.
V svetu živi skoraj 44 milijonov ljudi, ki so bili prisiljeni zapustiti domovino zaradi lakote, vojne, političnega, verskega ali etničnega preganjanja. Stisko teh ljudi še posebej občutijo v Italiji, v katero se je samo letos zateklo že skoraj sto tisoč ljudi, za 800 med njimi se je poskus poti v boljše življenje končal s smrtjo.Z Lampeduse na jugu Apeninskega polotoka so nezakonite priseljence napotili tudi v Furlanijo Julijsko krajino na severovzhodu države, kjer že skrbijo za nezakonite priseljence, ki so v državo prišli po kopnem. Reportaža iz Furlanije Julijske krajine in pogovor s Francijem Zlatarjem, vodjo programa migracij pri Slovenski filantropiji.
Gladovna stavka je postala priljubljeno sredstvo – ne samo za uveljavljanje pravic, ampak tudi za vzbujanje pozornosti. Varuhinja človekovih pravic jih je samo v svojem mandatu obravnavala že sedem. Ugotavlja, da so zahteve pogosto tudi nerealne. V slovenskih zaporih se je samo v tem letu za gladovno stavko odločilo že 27 posameznikov. Gladovna stavka ima pomembno vlogo v svetovni zgodovini nenasilnega upora. O tem, kakšno vlogo ima v Sloveniji, bomo govorili z varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nusdorfer, filozofom Luko Omladičem in predsednikom komisije za medicinsko etiko Božidarjem Voljčem.
Spopadi med Izraelom in Hamasom odpirajo tudi vprašanje bojkota, predvsem pri dobavi orožja na krizna območja. Izrael je od leta 2004 iz Slovenije uvozil za 6 milijonov evrov vojaške opreme in orožja, naša država iz spornih območij uvaža predvsem sadje. Naj se Slovenija pridruži bojkotu Izraela, ki ga nekatere države vsaj sramežljivo napovedujejo, ali pa naj kako drugače zavzame bolj konstruktivno in miroljubno vlogo v izraelsko-palestinskem konfliktu?
Ali bo nova finančna služba uspešnejša pri preganjanju sive ekonomije, utaji davkov, znižanju davčnega dolga kot prej carinska in davčna služba vsaka zase? Mobilne enote bodo bolj navzoče na terenu in odkrivale tudi delo na črno, zagrožene kazni bodo višje. Bo nadzor finančnih inšpektorjev in preiskovalcev učinkovitejši?
Vrnili smo se na poplavljena območja v Srbiji. Katastrofa, ki so jo doživeli ljudje, ki so že tako težko živeli, zdaj povzroča težave na vseh področjih življenja. Ljudje so fizično in psihično izčrpani. Večina pa jih je za vsaj delno obnovo zapravila tudi celotne prihranke. Porušene hiše v Obrenovcu, ki so nekatere še vedno nedotaknjene, pričajo o tem, da pomoč države pri obnovi po dveh mesecih še vedno ni zagotovljena tako kot bi bilo potrebno. Medtem pa Obrenovac in ostala potopljena mesta in vasi pospešeno drvijo tudi v družbeno socialni propad, saj je zaradi poplav ogromno ljudi ostalo brez služb.
Na petkovi ustanovni seji državnega zbora bo v poslanske klopi sploh prvič sedlo kar 64 od 90-ih poslancev. Večina novincev je javnosti neznana, prav tako jih je veliko sploh prvič zašlo v politiko. Med njimi so stand up komiki, igralci, podjetniki, študenti …
Slovenska privatizacija je kot vrtiljak obljub in želja ter nasprotovanj. Vse to se zrcali v zgodbi o Telekomu Slovenije. Politika se njegove prodaje negotovo loteva že 15 let. V tem času se je Telekom prelevil iz prezadolženega podjetja, ki je služilo kot samopostrežba politiki in se lotevalo dragih zgrešenih nakupov po Balkanu, obenem pa izrinjalo konkurenco in si s tem nakopalo preštevilne tožbe, v nacionalnega operaterja, ki vlaga v najnovejše tehnologije, izstopa iz zgrešenih naložb in izboljšuje finančno stanje. A politika se je odločila: Telekom je treba prodati.
Starejši so pogosto odvisni od sorodnikov in drugih, ki skrbijo zanje, ko sami tega več ne zmorejo. Številni sorodniki to počnejo zelo predano in sočutno, drugi manj. Občine morajo poskrbeti za možnost pomoči družini na domu, vendar so cene zelo različne in svojci si je pogosto ne morejo privoščiti.
Nenehna zagotovila politikov, da smo še vedno socialna država, da je stopnja razslojevanja med najnižjimi v Evropi in da je med pomembne dosežke odhajajoče vlade mogoče šteti tudi to, da se raven socialnih izdatkov ni znižala, so kot v posmeh vsaj 300.000 sodržavljanom, ki že živijo v revščini. Da je človek prepogosto sam pred mogočnimi in večkrat zaprtimi vrati države, da je zakonodaja neživljenjska, nedomišljena in zaletava, da so kršitve v nebo vpijoče in da vodijo ljudi tudi v resne zdravstvene težave pa tudi v smrt opozarja tudi varuhinja človekovih pravic.Kakšna je torej v resnici naša socialna država, smo v Vročem mikrofonu vprašali varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer.
Rdeči križ Slovenije zavrača medijske navedbe o možnosti stečaja. Je likviden in solventen, ima pa velike težave zaradi napak pri gradnji hotela Arija. Pozabili so unovčiti garancijo. Zakaj nihče ne prevzame odgovornosti? Je garancija sploh bila unovčljiva? Kdo je odgovoren? Zakaj podizvajalci niso bilo poplačani? Bo Rdeči križ moral dvakrat plačati za isto delo? Kaj se je dogajalo med prenosi terjatev?
Grško zdravstvo močno trpi zaradi posledic krize in varčevalnih ukrepov. V Grčiji je kar tri milijone ljudi brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja, še približno toliko pa jih bo brez zavarovanja ostalo v kratkem. Veliko prebivalcev nima dostopa niti do osnovnih zdravstvenih storitev. Kronični bolniki ne jemljejo zdravil, ker nimajo denarja za doplačila. Zato kriza resno načenja javno zdravje, pravi Apostolos Veizis, vodja programov organizacije Zdravniki brez meja za Grčijo. Zaradi krize in varčevalnih ukrepov je v Grčiji že izbruhnila epidemija okužb z virusom HIV pri uporabnikih drog. Ker se varčuje tudi pri sredstvih za škropljenje komarjev, sta se pojavila malarija in virus Zahodnega Nila. Število samomorov se je povečalo za 40 odstotkov.
Kaj je še mogoče popraviti? “Zdravstveni pogoj, da morata biti v osebni kartoteki otroka zabeležena dva obiska pri zdravniku letno, res ni velika zahteva in to ne bi smel biti razlog za tak osip!” je podatek, da je še sredi junija ostalo neizkoriščenih nekaj tisoč subvencij za zdravstveno letovanje komentirala Margareta Seher Zupančič, predsednica slovenskega Združenja za pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu in pediatrinja v ZD Velenje: “Dejstvo je, da so nadzori zavarovalnice vse pogostejši in prav je tako.”
Neveljaven email naslov