Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
1260 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
Rdeči križ na Slovenskem deluje že 150 let. Njegovo osnovno poslanstvo je pravočasna in učinkovita pomoč ljudem, ki so se znašli v stiski. S kakšnimi stiskami in izzivi pa se spopada Rdeči križ? Na terenu so razmere težke, na vrhu pa napete. Predsednik in generalni sekretar bi morala delovati z roko v roki, a – kot kaže – odnos med Natašo Pirc Musar in Renato Brunskole ni najboljši. Rdeči križ Slovenije od Ljubljane do Šentilja, od Suhorja do Debelega rtiča.
V povprečju na Valu 202 v eni uri zavrtimo 8 pesmi, po dopolnjenem Zakonu o medijih jih bo moralo biti vsaj 5 slovenskih, vsako uro, vse dni v letu. Tudi o tem, kakšna bo glasbena podoba nacionalnih radijskih programov, kakšna komercialnih, kakšne cilje so si zakonodajalci postavili in kako bodo vzpostavljeni seznami novo ustvarjene glasbe – v pogovoru s predstavnikom Ministrstva za kulturo.
Še preden so zaokrožile analize o tem, da je nastopil čas za nakup nepremičnine, je število sklenjenih poslov na nepremičninskem trgu vztrajno naraščalo. Zadnji podatki kažejo, da se novogradnje še naprej cenijo, močno so padle cene hiš, rabljena stanovanja pa se malenkost dražijo, zlasti v Ljubljani. Analiza Banke Slovenije zaključuje, da so rabljena stanovanja celo podcenjena.
V plačnem sistemu javnega sektorja bo treba kaznovati kršitelje in odpraviti pomanjkljivosti, tako po aferi z dodatki za stalno pripravljenost napovedujejo na ministrstvu za javno upravo.
V plačnem sistemu javnega sektorja bo treba kaznovati kršitelje in odpraviti pomanjkljivosti, tako po aferi z dodatki za stalno pripravljenost napovedujejo na ministrstvu za javno upravo.
Po terorističnih napadih v Parizu in dogodkih v Kölnu se evropski muslimani vse pogosteje srečujejo s predsodki in miti o islamu ter se morajo braniti zaradi dejanj skrajnežev. O islamu bosta v Vročem mikrofonu razmišljala islamolog Raid Al-Daghistani in pater Peter Lah.
Po terorističnih napadih v Parizu in dogodkih v Kölnu se evropski muslimani vse pogosteje srečujejo s predsodki in miti o islamu ter se morajo braniti zaradi dejanj skrajnežev. O islamu bosta v Vročem mikrofonu razmišljala islamolog Raid Al-Daghistani in pater Peter Lah.
Z zakonom o informacijskem pooblaščencu smo pred natanko desetimi leti dobili nov organ, ki izvaja številne pristojnosti na dveh ravneh. Informacijski pooblaščenec je pristojen za področje dostopa do informacij javnega značaja in hkrati za področje varstva osebnih podatkov. Predvsem v prvem primeru je ta pristojnost velikokrat pomagala tudi novinarjem pri njihovem delu. V dobi, ko so informacije, njihovo zbiranje in obdelava čedalje bolj pomembni, smo pred mikrofon povabili informacijsko pooblaščenko Mojco Prelesnik in z njo “obdelali” najodmevnejše primere preteklega leta.
Leto 2015 ni bilo nujno dobro, smo pa opazili veliko dobrih ljudi! V družbi prostovoljcev, posameznikov, ki se trudijo našo družbo narediti bolj prijazno, vključujočo in prijetno, bomo osvetlili ključne probleme in izzive za prihodnje leto. Kakšno pikro in tudi spodbudno so rekli: Spomenka Valušnik, Ninna Kozorog, Boris Krabonja ter Jure Poglajen in David Zorko.
Uporaba davčnih blagajn, torej blagajn, ki bodo izmenjevale podatke v realnem času s finančno upravo (Furs), bo obvezna od 2. januarja 2016. Davčno blagajno bo treba imeti povsod, kjer je mogoče blago ali storitve plačevati z gotovino, torej z bankovci, kovanci ali bančnimi karticami, a le, če ste zavezanec za izdajanje računov. Na primer, tudi odvetnik, pri katerem je možno plačilo z gotovino, bo moral imeti davčno blagajno. Kdo pa bo izjema?
Angela Merkel je pretekli teden ob obisku afganistanskega predsednika napovedala, da bodo prebežnike iz Afganistana, ki – za razliko od Sirije in Iraka – velja za relativno mirno državo, začeli vračati v domov. Ob tem se Naser Mohammadi, ki se v domovini že 15 let ukvarja z reintegracijo beguncev, le kislo nasmehne in doda, da Nemčija potem očitno svoje vojake po nepotrebnem pošilja v “mirno” državo.
Projekt brezplačne pravne pomoči, ki pod okriljem Botrstva deluje že dobri dve leti, kaže, da v revščino vse bolj tone tudi srednji sloj, da ljudje finančnih in socialnih stisk ne začnejo reševati pravočasno in so zato vse bolj kompleksni in težko rešljivi, pogoste so tudi deložacije. Lahko družinam vsaj pri ustavitvi deložacij iz stanovanj javnih stanovanjskih skladov pomaga precedenčna sodba, ki je bila vložena prav s pomočjo tega projekta in je že pravnomočna, je med drugim pojasnila vodja projekta Brezplačne pravne pomoči Nina Zidar Klemenčič.
“Halo, Dayton?!” Tako se oglasi prodajalka v enih izmed sarajevskih mesnic, ki se imenuje po Daytonskem mirovnem sporazumu. Družinsko podjetje so preimenovali prav po mirovnem sporazumu, ki so ga novembra 1995 sklenili tedanji predsedniki Srbije Slobodan Milošević, BiH-a Alija Izetbegović in Hrvaške Franjo Tudjman. V Bosni in Hercegovini so od Daytonskega sporazuma, s katerim se je končala triletna vojna, v kateri je umrlo več kot 100 tisoč ljudi, pričakovali veliko, vendar je država 20 let po Daytonu močno zbirokratizirana, nerazvita in razcepljena. Brezposelnost je več kot 40-odstotna, država ima neverjetnih 14 vlad. Kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine v luči reformiranja države in aktualnih teroristične in begunce krize?
Po petkovem terorističnem napadu v Parizu je Francija napovedala vojno proti Islamski državi, Združene države bodo okrepile napade, pogovarjala sta se Obama in Putin … Je to pravi odgovor v boju zoper terorizem in kakšne bi bile alternative vojni retoriki oziroma vojni sili za uničenje Islamske države?
Skozi nastanitveni center v Gornji Radgoni gre od 1300 do 2100 beguncev na dan. O tem, zakaj v Gornji Radgoni nimajo tako velikih težav kot ponekod drugje, smo se pogovarjali s tamkajšnjim županom Stanislavom Rojkom.
Kako pohlep kapitalizma v končni obliki uničuje sam sebe in zakaj kapitalizem brez nagobčnika ne more preživeti? O vprašanju družbene neenakosti, ki ga je izpostavil francoski ekonomist Thomas Piketty, bodo razmišljali dr. Vesna Leskošek, Rok Kogej in dr. Jože P. Damijan. Kako bi Piketty rešil kapitalizem?
Kaj imajo skupnega predsednica društva novinarjev Petra Lesjak Tušek, profesorica Lee Wilkins in kirurg Erik Brecelj? Vsi trije so prepričani, da je lahko dobro novinarstvo le etično novinarstvo.
Razmere na hrvaško-slovenski meji so vse prej kot humane. Na nikogaršnji zemlji med Hrvaško in Slovenijo na mejnem prehodu Središče ob Dravi sta včeraj popoldne bila tudi naša novinarja Gašper Andrinek in Gorazd Rečnik. Reportažo sta v studiu komentirala izr. prof. dr. Jure Gombač z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRCSAZU in Sirec dr. Fouad Al-Mansour s Centra za energetsko učinkovitost z inštituta Jožef Stefan.
Neveljaven email naslov