Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
1260 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
V razvitih državah se oskrba v socialnih zavodih, kot so domovi za stare, umika oskrbi na domu in v skupnosti. Na tem področju v Sloveniji zelo zaostajamo, dolgotrajno oskrbo različna ministrstva neuspešno urejajo že več kot 15 let. Ministrstvo za zdravje je prejšnji petek dalo v javno razpravo predlog zakona, ki predvideva integrirano dolgotrajno oskrbo, hkrati pa tudi plačilo novega prispevka.
Predvsem v oddaljenih krajih reševalne službe že nekaj let na pomoč bolnikom s srčnim zastojem pošiljajo tudi laične "prve posredovalce". Večinoma gre za člane prostovoljnih gasilskih društev, ponekod pa so med njimi tudi polprofesionalci oz. t. i "certificirani prvi posredovalci".
Brezdomstvo se lahko zgodi vsakemu. V Sloveniji natančno število brezdomcev ni znano, bilo naj bi jih od tri do skoraj sedem tisoč. Vse več je prikritega brezdomstva, vse več je mladih brezdomcev.
Številni najemodajalci si, ko izvejo, da stanovanje iščejo tujci, še posebej če so begunci, premislijo in ga ne želijo oddati. So pa tudi taki, ki nimajo predsodkov in imajo zelo dobre izkušnje. Nekaj smo jih poiskali. Psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček upa, da lahko ob takih pozitivnih primerih komu zasveti žarnica v glavi, da je mogoče tudi drugače.
V Sloveniji imamo več kot 24 tisoč najrazličnejših društev. Civilne iniciative in društva se pojavljajo tudi kot zagrizeni podporniki ali nasprotniki lokalnih in nacionalnih projektov, najdemo jih celo med organizatorji referendumskih kampanj. Njihovo verodostojnost bi morali državljani ocenjevati s pravo mero kritičnosti in zdravega razuma. O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.
Okoljevarstvene organizacije doživljajo vse večje pritiske. Kaj pravi o teh pritiskih okoljska ministrica? Je s formalizmi in izogibanjem vsebinskim razpravam naše okolje ugrabila politika?
Velika Kladuša je precej neprivlačen kraj v severozahodni Bosni, a je bila sredi osemdesetih središče Jugoslavije. Prehrambeno podjetje Agrokomerc je bilo zgodba o uspehu, zaposlovali so več kot 12 tisoč ljudi, dvignili so razvoj celotne regije, se hitro širili … A se je izkazalo, da na račun nekritih menic. Direktor Fikret Abdić je končal v zaporu, Bosna in Hercegovina v vojni in popolnem razsulu.Kakšna je Velika Kladuša 30 let po aferi Agrokomerc, kako je mogoče, da je Fikret Abdić po vrnitvi iz zapora zaradi vojnih zločinov zdaj tam župan? Obiskali smo razvpiti kraj v Bosni in šli po sledeh Agrokomerca, katerega propad je po mnenju številnih eden izmed vzrokov za razpad Jugoslavije. Pa je (bil) Agrokomerc res tako unikaten primer, kaj je šlo narobe, lahko najdemo tudi kakšne povezave z današnjimi časi? Je morda propad Agrokorja podobna zgodba? Avtorja: Luka Hvalc in Gašper Andrinek
Za šolske potrebščine, delovne učbenike in delovne zvezke, ki so jih starši kupili za svoje otroke, so se marsikateri celo zadolžil. Tudi če so šolski pripomočki, ki jih je vsako let več zgolj priporočljivi, so marsikateri starši prepričani, da so za znanje njihovih otrok pač dobrodošli, morda celo nujni. A resnica je nekje drugje. Pogovarjali smo se z Antonom Medenom, predsednikom Zveze aktivov svetov staršev Slovenije.
Čeprav letošnja statistika prometnih nesreč in žrtev za zdaj kaže nekoliko boljše stanje kot lani, je to seveda še daleč od želja prometnih strokovnjakov. V tem prometnem trikotniku, ki ga sestavljajo cesta, vozilo in človek se zdi človek tisti, ki je daleč največkrat kriv za nesrečo in je torej predvsem pri njem iskati rezerve pri varnosti na naših cestah.Tokrat nismo govorili o infrastrukturi, o cestah, ki so sicer pri nas v slabem stanju. Tudi ne o avtomobilih, ki so kljub nekaterim izjemam, vedno bolj varni in pripomorejo k zmanjševanju posledic prometnih nesreč. V glavni vlogi analize prometa je tokrat nastopal voznik, udeleženec, ki je po mednarodnih raziskavah kriv za 90 % vseh neugodnosti, ki se zgodijo na cestah.
Več kot 70 odstotkov državnih cest pri nas je v katastrofalnem stanju. Še veliko slabše je na lokalnih cestah. In čeprav je za več kot 90 odstotkov prometnih nesreč kriv človek, bi z ustreznimi rešitvami cestne infrastrukture lahko za 30 odstotkov na leto zmanjšali število smrtnih žrtev. Kakšne investicije v državno cestno omrežje lahko pričakujemo v naslednjih letih in kako bolj varne bodo, je povedal Zvonko Zavasnik, vodja Sektorja za ceste pri Ministrstvu za infrastrukturo.
Ali oblast ne zaupa javnosti? Tudi letos je v javni razpravi kar nekaj pomembnih predpisov, ki med počitnicami ne bodo deležni take pozornosti, kot bi je bili v aktivnejših mesecih. Tudi na vprašanje, ali bi morala biti javnost bolj vključena v nastajanje predpisov, bosta v naslednjih minutah v Vročem mikrofonu odgovorila izredna profesorica s katedre za analizo politik in javno upravo ljubljanske fakultete za družbene vede doktorica Irena Bačlija Brajnik in direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij CNVOS Goran Forbici.
ri nas zakonodaja določa, da morajo biti delavci zavarovani pred vremenskimi vplivi, ki bi bili lahko škodljivi za njihovo zdravje in varnost. Za ukrepe se delodajalec odloči na podlagi razmer. Ali posledice dela pri hudi poletni vročini in negativne vplive pretirane izpostavljenosti sončnim žarkom delodajalci in delavci jemljemo dovolj resno? Vse kaže, da ne.
Vrednost kriptovalut se je v letošnjem letu strmo dvigovala, Bitcoin, Ethereum in drugi virtualni kovanci so dosegali rekordne vrednosti. A ob hitrih vzponih so sledili prav tako hitri padci. Nova finančna tehnologija hkrati odpira vrsto vprašanj glede anonimnosti, pravne ureditve in regulacije, davkov, nezakonitih dejavnosti in nenazadnje tudi priložnosti za vlagatelje in vsakodnevno rabo. V Vročem mikrofonu se vprašamo, kaj novega prinašajo verige podatkovnih blokov v finančni in pravni svet, kje se skrivajo nevarnosti in kje priložnosti.
Brezskrbnost lahko hitro spremeni v težave, sploh ob hitri spremembi vremena in zaradi objestnih, v sebe zavarovanih krmarjev, ki se ne zavedajo pasti, ki jih skriva morje.
Ob poplavi prireditev v Sloveniji smo se spraševali, kakšno kulturo potrebujemo. Zakaj likovni in drugi kulturni hrami med tednom samevajo, polnijo pa jih v glavnem odprtja in razni večji dogodki! Kam je usmerjena naša pozornost, predvsem pa kam je usmerjena pozornost mladih? V studio smo povabili Nadjo Zgonik, profesorico na ALUO, in Nino Ostan, svetovalko za umetnost na Zavodu za šolstvo Republike Slovenije. Za mnenje smo vprašali tudi Diano Koloini, umetniško vodjo SNG Maribor, in Nino Peče, vodjo Kinodvora.
lada je prejšnji mesec objavila predlog Energetskega koncepta Slovenije, ki ga - takega, kot je bil predstavljen - ne bo upošteval nihče. Tako razmišlja dr. Robert Golob, ki meni, da se vedemo, kot da smo na svetu sami, svet pa je na pragu energetske revolucije. Zakaj bi morali začeti razmišljati zunaj okvira dogem, namesto da se v energetskem konceptu opredeljujemo do tega, katere dogme so v redu in katere ne?
Razkrivamo dopis, ki kaže, da država spreminja uredbo o hrupu za to, da bi se izognila odškodnini
Mladi v domovih za starejše, kopanje enkrat na tri tedne, disciplina, grožnje z zaprtim oddelkom, prepolne sobe – tudi to so prizori iz slovenskih socialnih zavodov.
Nov model učbeniških skladov, s katerim želijo na ministrstvu zagotoviti njihov dolgoročni razvoj, je dvignil precej prahu predvsem pri založnikih. Ministrstvu očitajo, da so pravilnik sprejeli prepozno in da se do jeseni, ko bodo šole morale zagotoviti brezplačna učna gradiva za prvošolce, ne bodo uspeli pripraviti. Dolgoročno bodo ravnatelji morali sprejeti strategijo upravljanja z učbeniškimi skladi, starši pa se sprašujejo, ali bodo šole uspele uspešno krmariti med sredstvi, ki jih imajo na voljo ter količino in kakovostjo učbenikov, ki jih bodo zahtevali od osnovnošolcev.
“Želim, da se me spominjajo kot Schröderja, ne pa da vladam 10 let!” To je na poslovilni novinarski konferenci med drugim izjavil Aleksandar Vučić, srbski premier, ki bo na zadnji majski dan postal predsednik države. Vučić je s svojim načinom vladanja izzval množične proteste, ki so v zadnjem času povsem zamrli, a nezadovoljstvo predvsem mladih nad gospodarskim stanjem v državi, visoko brezposelnostjo in nizkimi demokratičnimi standardi ostaja. Vladajoča politika pa je samozavestna, poudarja izboljšanje gospodarskih kazalcev in stabilno politiko, tudi približevanje Evropski uniji. Kakšna bo prihodnost Srbije? Kaj predstavlja vse večja moč Aleksandra Vučića, kako bo z vstopom v EU in statusom Kosova, kakšni so gospodarski izzivi države? V Srbiji je preverjal Luka Hvalc.
Neveljaven email naslov