Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
1260 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
Spremembe, ki jih za samozaposlene v kulturi napoveduje pristojno ministrstvo, so med kulturnimi ustvarjalci povzročile pravi vihar. Uradniki na ministrstvu za kulturo neživljenjsko zaostrujejo kriterije in pogoje za pridobitev statusa. Predlagajo celo ukinitev nekaterih poklicev, ki so ključni stebri kulturnega ustvarjanja, novih poklicev, ki nastajajo v sodobni umetnosti, pa ne priznavajo.
Ko po odlični oddaji slišimo vzklike: »Bravo, novinarji!«, je smer medijske strategije jasna. Mediji in novinarji morajo delovati v interesu javnosti. Torkov Vroči mikrofon o novinarjih, odzivih na novinarska razkritja, o zaskrbljujoči medijski sedanjosti in o iskanju novih poti. Gosta: doktorica Sandra Bašić Hrvatin, strokovnjakinja za medije, in novinar Vasja Jager.
Kako smo pri nas uspeli zanemariti poplavno varnost, kažejo posledice katastrofalnih poplav, ki se zadnja leta kar vrstijo. Na nevzdržno stanje opozarjajo vzdrževalci vodotokov, preverili smo, ali so res tempirana bomba ob prvem večjem deževju.
Zdi se, da je bilo v več kot leto dni trajajoči predsedniški volilni kampanji videti vse razen politike, vsebine in programa. Kaj bodo volitve prinesle zunanji politiki ZDA? Kakšen je utrip v New Yorku tik pred odločitvijo? Kaj bo jutri drugače, za Ameriko in svet?
Poslanci imajo na današnji seji na mizi še zadnjo možnost zagotoviti pravico do brezplačnega kosila v šolah vsem revnim otrokom, k čemur so jih javno pozvale številne humanitarne organizacije.
Donedavni tesni sodelavec novega generalnega sekretarja ZN Antonia Guterresa sam sebe označuje za ekonomskega migranta. V Evropo se je preselil iz Pakistana, ker je tu dobil službo pri UNHCR, visokem komisariatu Združenih narodov za begunce. Svojo pisarno ima v Budimpešti, kjer ima odličen pogled na trenuten odnos Evrope do begunske problematike, človekovih pravic in novega vala nacionalizmov.
Po ocenah ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v Sloveniji več kot dva tisoč sedemsto brezdomcev. Oziroma toliko je oseb, vključenih v programe za brezdomstvo. A verjetno je tistih, ki so brez strehe nad glavo, precej več, saj je pri nas največkrat tako, da dokler nekdo ne spada v neko še tako nesmiselno evidenco, ga tako rekoč ni. Društvo Brezdomni do ključa je lani naštelo več kot štiri tisoč brezdomnih oseb, med njimi so bile tudi cele družine. Po podatkih društva Humanitarček brezdomni moški na cesti preživijo povprečno dvanajst let, ženske štiri. Kakorkoli, pot navzdol je hitra in lahko se zgodi vsakomur. Da bi spremenili odnos družbe do brezdomcev, se vse od leta 2010 zaznamuje svetovni dan brezdomcev. Predstavili bomo nekaj zgodb s temo letošnjega gesla dneva brezdomcev "Lahko se zgodi tudi tebi".
Kulturno dediščino je treba vključiti v življenje in uživati v njej, pravi Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Kakšno je naše sobivanje s kulturno dediščino in kako odgovorni dediči smo?
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo lani na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike hospitaliziranih 120 mladoletnikov, med njimi je bil najmlajši star 13 let. Vsaka taka hospitalizacija pa pomeni tudi kršitev zakona o duševnem zdravju in konvencije o pravicah otrok. In zakaj otroke in mladostnike še vedno hospitalizirajo na oddelkih za odrasle psihiatrične bolnike? Ker druge možnosti ni. V združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo že vsaj od leta 2009 opozarjajo na nujno vzpostavitev varovanega oddelka za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami.
Nekaj več kot 200 tisoč Slovenk in Slovencev se mora do konca leta odločiti, kaj bodo storili z vrednostnimi papirji, shranjenimi na Klirinško depotni družbi. V skladu z zakonom jih morajo prenesti na borzne hiše ali banke, ob tem pa se odpirajo številna vprašanja, večinoma povezana s stroški takšnega prenosa. In sicer koliko v povprečju stane takšen prenos, kolikšni so poznejši letni stroški vodenja računa na borznih hišah, pa tudi, kaj se bo zgodilo s papirji, večinoma iz časa privatizacije, ki bodo na KDD-ju ostali pozabljeni …
Kolikor vprašanih, toliko mnenj o javnih uslužbencih. In še kakšno več. Prevladujoče pa, da v zasebnem sektorju delajo, v javnem hodijo v službo. Da je potraten, prevelik, počasen in da so zaposleni nekakšne svete krave, ki službo dobijo in jo obdržijo do smrti. kaj pa če vse to ni nujno res? Pred skorajšnjim nadaljevanjem plačnih pogajanj, katerih tema bo hitrost sproščanja še veljavnih znižanj in zamrznitev, dobronamerno ponujamo nekaj iztočnic – za razmislek.
Turistično uspešna je lahko tudi hiša sredi puščave, a le, če se tako odločimo, če hočemo, če je politična volja. Tako pripoveduje gospod Taleb Rifai, generalni sekretar Svetovne turistične organizacije, ki je agencija Združenih narodov s sedežem v Madridu. Pogovarjali smo se o globalnem turizmu, ki že več let izkazuje nenehno rast, pa tudi napovedi za prihodnost mu, kljub krizam, kažejo zelo dobro: leta 2015 je mednarodne meje prestopilo skoraj 1,2 milijardi turistov, vsak sedmi prebivalec sveta je potoval v tujino, kar je izjemna aktivnost človeštva.
1. septembra bo 56.000 dijakov preizkusilo sistem integrirane oziroma enotne vozovnice, s katero bodo lahko izbirali med 35-imi ponudniki javnih prevozov, ki po državi ponujajo avtobusni in železniški promet ter mestni promet v Mariboru in Ljubljani. O reševanju težav, ki so se že prvi dan, ob začetku prodaje, pojavile in delovanju sistema novih vozovnic bo na vprašanja odgovarjala Suzana Habjanič iz Službe za trajnostno mobilnost in prometno politiko Ministrstva za infrastrukturo.
Skoraj vsaka stvar ima tudi svojo temno plat, tudi svetovni splet. Michael Bergman ga je v enem svojih člankov primerjal z ledeno goro. Vidni del gore predstavljajo nam vsem dostopne spletne strani, nevidni pa globoki in predvsem temni splet oziroma darkweb. To je del, kjer vladata kaos in anonimnost. To pa omogoča TOR oziroma The Onion Router, najbolj znano temačno omrežje, ki so ga razvili z namenom, da bi uporabnikom omogočilo anonimno rabo interneta. A kaj je pravzaprav na darknetu? Kot piše nekdo na nekem forumu - en velik dolgčas. Vseeno pa o tem delu spleta slišimo največkrat v povezavi z kibernetičnim kriminalom, prodajo nelegalnih drog, otroško pornografijo. O globinah internetne sfere pa več v Vročem mikrofonu.
Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.
Že mesec dni je v javni razpravi predlog zakona o vajeništvu, ki so ga pripravili na ministrstvu za izobraževanje. Bistvo predloga je, da bi čez leto dni po desetletni prekinitvi pri nas vnovič zaživel vajeniški sistem šolanja za kar nekaj poklicev: med drugim za mizarja, kamnoseka, peka in mesarja. Vajenec bi po predlogu pol leta preživel v šoli, preostalo polovico leta pa bi pridobival praktična znanja pri delodajalcu. Odzivi na to so različni: mnenja delodajalcev, sindikatov in šolnikov se že razlikujejo glede statusa vajenca.
Iz Ria de Janeira prihajajo novice o nedokončanih delih ter gospodarski in politični krizi. Zato ne preseneča strah, da bodo olimpijske igre polomija. A Rio ne bo prvič gostil velikega mednarodnega dogodka. Zadnje svetovno prvenstvo v nogometu je dokaz, da so Brazilci dobri gostitelji. Tako meni novinar Mario Magalhaes. Igralka in humoristka Marcela Tavares pa obiskovalce čudovitega mesta v odmevnem “Preživetvenem vodniku” vendarle opozarja, da bodo težave na vsakem koraku.
Približno deset let že država odloča o tem, kje bo speljala hitro cesto, ki bi Koroško povezala s štajersko avtocesto. Ministrstvo za okolje je v prostor umestilo tako imenovano traso F2-2 od Šentruperta proti Velenju, del Savinjčanov pa temu ostro nasprotuje in predlaga priključek v Arji vasi.
Komaj devetletna deklica skupaj z bratom in sestro dela v tekstilnem obratu v bližini turško-sirske meje. Zasluži manj kot 10 evrskih centov na uro. Na pragu Evrope, ki finančno in tudi organizacijsko pomaga Turčiji pri oskrbi beguncev, smo priče sodobnemu suženjskemu izkoriščanju otrok. Le kakšne bodo razmere v predmestnem getu Gaziantepa, ko bodo izkoriščani otroci čez 5, 10, 15 let odrasli? Ostali bodo brez šol, brez otroštva, brez dostojanstva. Upanja in zaupanja imajo že danes zelo malo. V Turčiji je naš novinar Vala 202 obiskal tudi kliniko, kjer ranjenim beguncem iz Sirije pomagajo pri rehabilitaciji. Številni begunci imajo zaradi vojnih travm resne psihične težave, otroci se redko nasmejejo.
Ob koncu šolskega leta je bilo v šest slovenskih šol vključeno 34 otrok prosilcev za azil in en otrok s statusom mednarodne zaščite. Sedem šoloobveznih otrok je do zdaj prišlo v okviru premestitve, šest naj bi jih prišlo poleti. Na Valu 202 bomo spremljali njihovo integracijo v šolski sistem in družbo. Med drugim smo obiskali Osnovno šolo Tabor Logatec, kjer so že vključili 5 otrok iz Afganistana, in izpostavo azilnega doma v Logatcu, kjer so nastanjene družine, iz katerih bodo otroci začeli obiskovati šolo septembra.
Neveljaven email naslov